premoženjsko zavarovanje - višina zavarovalne vsote - vrednost stroja
Zavarovalna vsota je enaka škodi, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi uničenja stroja, pri čemer je dogovorjena zavarovalna vsota tudi ustrezala resnični (tržni) vrednosti zavarovane stvari.
Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo upoštevati prometne (knjigovodske) vrednosti stroja (z upoštevanjem amortizacije ter fizičnega in funkcionalnega zastaranja), ki jo je opravil sodni izvedenec A.J.. Resnična vrednost stroja je bila namreč v konkretnem primeru enaka njegovi tržni vrednosti, saj je tožeča stranka uspela za stroj doseči prodajno ceno v višini 55.000,00 EUR.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023412
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 358, 358-1, 364, 364/9.
poslovna goljufija – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – oprostilna sodba – razlog za oprostitev obtožbe – obrazložitev
Zgolj dejstvo, da obtoženca nista plačala računov, kar pomeni kršitev civilnopravne obveznosti, ne predstavlja konkretizacije objektivnih in subjektivnih znakov obtožencema očitanega kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja ne izhaja, v čem je bil pri izvajanju posla z oškodovancem preslepitveni namen obtoženih, da računov ne bosta plačala in s tem oškodovancu povzročila premoženjsko škodo.
ločitev zapuščine od dedičevega premoženja – pogoji za ločitev zapuščine – verjetnost obstoja terjatve – prezadolženost dediča
Določba 143. člena ZD posebej ne določa, kaj mora upnik zatrjevati, da se mu prizna položaj ločitvenega upnika. Novejša sodna praksa kot pogoj za ugoditev takemu predlogu določa, da zadostuje, če upnik verjetno izkaže svojo terjatev proti zapustniku, kar mora v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZD storiti v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja. Upniku pa ni treba izkazovati prezadolženosti dediča, saj bi to pomenilo neupravičeno široko razlago 143. člena ZD. Ugotavljanje prezadolženosti dediča tudi ne sodi v zapuščinski postopek.
Delna invalidska pokojnina se odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, in sicer v višini 25 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno. Osnova za odmero delne invalidske pokojnine je invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala na dan nastanka spremembe v stanju invalidnosti, to je 15. 11. 2012. Ob upoštevanju določb 39. in 406. člena ZPIZ-1 je bila tožnikova pokojninska osnova izračunana na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov iz obdobja od 1984 do 2002. Delna invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu delna invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023404
KZ člen 3, 41, 41/2, 218, 218/3. KZ-1 člen 7, 86, 86/3. ZKP člen 372, 372-5, 383, 383/1, 383/1-2.
kršitev kazenskega zakona v korist obtoženca – krivdorek – odločba o kazenski sankciji – alternativni način izvršitve kazni zapora – zapor ob koncu tedna – veljavnost zakona ob storitvi kaznivega dejanja – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – uporaba zakona v celoti – kombinirana uporaba dveh zakonov – zavrnitev priznanja krivde – meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti – ni pritožbe tožilstva – splošna pravila za odmero kazni – prejšnje življenje storilca – povratek
V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.
Glede na to, da tožnik z delom svojega zahtevka ni uspel (sodišče je zavrnilo zahtevek, da se mu prizna pravica do dela v krajšem delovnem času od polnega), je pa sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi razčiščevalo dejansko stanje, med drugim z zaslišanjem sodnega izvedenca, je odločitev, da je tožnik z zahtevkom uspel v pretežnem delu (70 %), pravilna. Zato ni upravičen do povrnitve vseh stroškov postopka, temveč le sorazmerno, upoštevaje uspeh v sporu.
zavrženje tožbe - procesna predpostavka - rok za vložitev tožbe
V konkretnem primeru je po vložitvi tožnikove zahteve za ugotovitev telesne okvare in za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo z dne 13. 9. 2013 nastopil molk organa prve stopnje in je tožnik postopal pravilno, ko je dne 3. 4. 2015 vložil pritožbo na organ druge stopnje in zahteval odločitev o zahtevi. V skladu z določbo 256. člena ZUP ima upravni organ druge stopnje na razpolago dvomesečni rok, v katerem mora sprejeti odločitev o pritožbi. Glede na vložitev pritožbe na drugostopenjski organ je rok za sprejem odločitve drugostopenjskega organa pričel teči dne 4. 4. 2015 in se je iztekel dne 4. 6. 2015. Šele po tem datumu, če o pritožbi drugostopenjski organ toženke ne bi odločil, bi bil tožnik upravičen podati zahtevo po 72. členu ZDSS-1 in če tožena stranka niti v tem dodatnem 7 dnevnem roku ne bi sprejela odločitve, bi lahko vložil tožbo zaradi molka organa. Ker tožnik ni ravnal v skladu z določbo 72. člena ZDSS-1 in je vložil tožbo v času, ko še ni potekel rok za izdajo odločbe pri organu na drugi stopnji, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo tožbo kot preuranjeno v skladu s 75. členom ZDSS-1.
odškodninska odgovornost - vzročna zveza - padec delavca - dela na elektrodistribucijskem drogu - obvestilo o predvidenih delih
S tem, ko zavarovanec tožeče stranke ni tožene stranke
obvestil o tem, da bo na elektroinstalacijski infrastrukturi tožene stranke opravljal popravila, je bila pretrgana vzročna zveza med dejstvom, da objekt elektroinstalacijske infrastrukture ni bil pravilno vzdrževan, in med nastankom škodnega dogodka, to je padcem delavca zavarovanca tožeče stranke. Če bi dogodki potekali tako, kot je bilo dogovorjeno med toženo stranko in zavarovancem tožeče stranke in bi bila tožena stranka obveščena o predvidenih delih na elektrodistribucijskem drogu, bi do takšne posledice, kot je nastala, ne prišlo,
ker bi morala izdati dovoljenje za delo na njeni infrastrukturi, pred njegovo izdajo pa bi morala zagotoviti varnostne ukrepe, med njimi kontrolo trdnosti stojnih mest za opravljanje popravil.
denarna socialna pomoč - premoženje - varstveni dodatek - kritje prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje
Vrednost tožničinega premoženja presega z zakonom določeno mejo 13.780,00 EUR, ki predstavlja izključitveni razlog za dodelitev denarne socialne pomoči iz 1. odstavka 27. člena ZSVarPre, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00000923
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/2.
pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obtoženi bi moral vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da bo s predlaganim dokazom uspešen, vendar tega ni izkazal. Zgolj s stališčem, da izvajanje dodatnih dokazov za dokazovanje nedolžnosti ne bi bilo odveč, pa ponovnega izvedenstva in izdelave mnenja o najdenih sledeh ni upravičil.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VSL0072510
ZPIZ-1 člen 271, 271/1, 271/2, 272, 272/1.
odgovornost posameznika za škodo zavodu – odgovornost delodajalca za škodo zavodu – regresni zahtevek – delovna nezgoda
Smisel prvega odstavka 271. in prvega odstavka 272. člena ZPIZ-1 je v tem, da dajeta pravni temelj za to, da je končni povzročitelj škode tisti, ki nosi breme za s civilnim deliktom tretjemu povzročeno škodo. Drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1 zgolj dopolnjuje ureditev prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1, in sicer s tem, da za škodo, ki jo povzroči delavec, odgovarja njegov delodajalec.
Stranski intervenientki je pri bivšem delodajalcu (tožeči stranki) delovno razmerje prenehalo 6. 8. 2011, to je s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela in je bila s tem dnem tudi odjavljena iz obveznih socialnih zavarovanj. V predsodnem postopku tako ni bilo nobene podlage za ugotovitev, da je imela stranska intervenientka od 6. 8. 2011 do 8. 9. 2011 lastnost zavarovanke na temelju 13. člena ZPIZ-1, ki določa vključitev zaposlenih v obvezno zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo nezakonito drugostopenjsko odločbo in razsodilo, da stranska intervenientka od 7. 8. 2011 do 8. 9. 2011 nima lastnosti zavarovanke na podlagi 13. člena ZPIZ-1.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – upravičen razlog – brezplačna pravna pomoč – vzpostavitev stika z odvetnikom – pavšalne trditve – potrdilo zdravnika o splošnem zdravstvenem stanju – trajajoče zdravstveno stanje
Sklicevanje na potrdilo zdravnika, ki opisuje zgolj splošno zdravstveno stanje, ki je trajajoče, ne zadostuje za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.
Trditev toženca, da ni mogel priti do odvetnika, ne predstavlja upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj bi toženec in odvetnik lahko stopila v stik tudi na drugačen način, in ne samo osebno.
SPZ člen 77, 77/2, 77/4, 78. ZPP člen 4, 339, 339/2, 339/2-8.
ureditev meje – močnejša pravica – zadnja mirna posest – domneva močnejše pravice – dokončno urejena meja v katastrskem postopku – priposestvovanje – zavrnitev dokaznih predlogov – kršitev načela neposrednosti – vnaprejšnja dokazna ocena – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ob ugotovitvi, da v predmetni zadevi vrednost spornega mejnega prostora ne presega dvakratne vrednosti spora majhne vrednosti, bi moralo sodišče mejo ugotavljati na podlagi močnejše pravice. Nepravilen je zaključek sklepa, da ugotavljanje meje po močnejši pravici ni mogoče, ker meja ni dokončno urejena v katastrskem postopku.
V skladu z določbo 137. člena ZDR ima delavec pravico do nadomestila plače, če dela ne opravlja iz razlogov na strani delodajalca. Ker je tožnica navajala, da se iz utemeljenih razlogov ni odzvala pozivom tožene stranke na delo po vročitvi delne sodbe na podlagi pripoznave (o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi), česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, je bilo dejansko stanje glede tožničine pravice do plačila nadomestila plače, ker ni delala iz razlogov na stani tožene stranke, nepopolno ugotovljeno.
Ker tožnik (delavec) ni uspel dokazati, da je do njegove poškodbe prišlo na delovnem mestu, tožena stranka (delodajalec) ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica tega dogodka.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2. URS člen 22.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Obveznost toženca kot povzročitelja prometne nesreče, da tožnici kot zavarovalnici povrne oškodovancem izplačane zneske, se namreč presoja glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo, sestavni del katere so tudi Splošni pogoji, ki toženca zavezujejo kot pogodbeni dogovor.
- V obravnavanem primeru se ne ugotavlja odgovornost toženca za prekršek iz 105. člena ZPrCP zaradi vožnje pod vplivom alkohola, temveč se presoja utemeljenost regresnega zahtevka zavarovalnice na temelju zavarovalne pogodbe, ki izgubo pravic iz zavarovanja v 4. d.) točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki so njen sestavni del, veže na odklonitev ugotavljanja vsebnosti alkohola v organizmu s krvno analizo.
- Pravilni so prvostopenjski zaključki, da toženec zgolj s pavšalno grajo izplačanih zneskov odškodnin po višini, brez da bi bila ta izhajajoč iz pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tudi ustrezno dokazno podprta (212. člen ZPP), ob tem ko je tožnica na drugi strani izplačane zneske odškodnin po višini izčrpno izkazala s predložitvijo listinskega dokaznega gradiva (priloga A4 do A18), vtoževane terjatve po višini ne more z uspehom izpodbijati.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno plačilo osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, poleg tega pa je tožniku tožena stranka izplačevala še del plače iz naslova delovne uspešnosti. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožnik ves čas prejemal višjo plačo kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačo v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno zavrnilo.