premoženjsko zavarovanje - višina zavarovalne vsote - vrednost stroja
Zavarovalna vsota je enaka škodi, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi uničenja stroja, pri čemer je dogovorjena zavarovalna vsota tudi ustrezala resnični (tržni) vrednosti zavarovane stvari.
Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo upoštevati prometne (knjigovodske) vrednosti stroja (z upoštevanjem amortizacije ter fizičnega in funkcionalnega zastaranja), ki jo je opravil sodni izvedenec A.J.. Resnična vrednost stroja je bila namreč v konkretnem primeru enaka njegovi tržni vrednosti, saj je tožeča stranka uspela za stroj doseči prodajno ceno v višini 55.000,00 EUR.
Če tožena stranka v izvršilnem postopku najprej nasprotuje ugovoru tretjega, tako da mora tretji vložiti tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, potem pa tožena stranka umakne predlog za izvršbo in tožeča stranka nato nemudoma umakne tožbo, mora tožena stranka nositi pravdne stroške tožeče stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0081556
ZIZ člen 15. ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 161, 161/2. ZOdvT člen 15, 15-4, 21, 21/1. ZST-1 člen 20, 32.
začasna odredba – pravdni stroški – načelo uspeha – delni uspeh v pravdi – odvetniška nagrada – ugotavljanje vrednosti predmeta odvetniške storitve – uporaba zakona, ki ureja sodne takse, glede vrednosti predmeta – vrednost spornega predmeta – vrednosti več spornih predmetov – ista zadeva – sprememba vrednosti predmeta med postopkom – sosporniki
Pri odločitvi, da v opisanem posebnem položaju vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je predpostavka enakost ali vsaj podobnost vrednosti spornih predmetov. Lahko so sicer vrednosti spornih predmetov tudi bistveno različne, vendar morajo posebne okoliščine primera opravičevati odločitev, da naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
Sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja dejanskega stanja izvaja dokazni postopek le glede pravno odločilnih dejstev. Če so določena dejstva med strankama sporna, pa niso pravno odločilna za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, sodišče ne izvaja dokaznega postopka (213. člen ZPP). Sodišče je tisto, ki v razlogih svoje odločbe pojasni, katera dejstva so med strankama sporna in katera ne, pri tem pa si pomaga tudi z 214. členom ZPP.
Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Odškodnine je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika. Ker je tožniku nastala škoda, je v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava potrebno z odškodnino vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če mu tožena stranka ne bi onemogočila izrabe tedenskega počitka. V tem smislu je torej tožnik upravičen do neto zneska, ki pa ni nič drugega kot znesek neto plače za 8-urni delovnik. S prisojenim neto zneskom plače za 8 ur dela se torej vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če tožena stranka tožniku ne bi onemogočala izrabe tedenskega počitka. Vendar pa tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu pripada neto znesek odškodnine, ker so bili ob izplačilu plače že plačani prispevki in davki v skladu z Uredbo. Neto plača, ki jo tožnik prejema na misiji v skladu z Uredbo, predstavlja zgolj osnovo za izračun odškodnine, do katere je upravičen zaradi neizrabe tedenskega počitka. Tožniku pripada neto znesek, ker je potrebno vzpostaviti stanje pred nastankom škode in torej ne zato, ker je tožena stranka od plače že odvedla prispevke in davek (akontacijo dohodnine).
Pripadnik SV je upravičen do zneska odškodnine, ki predstavlja neto znesek plače, pomnožen s številom neizkoriščenih dni tedenskega počitka, po predhodnem odvodu prispevkov in davka. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da tožnik v primarnem tožbenem zahtevku ni zahteval predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov na (neto) znesek oziroma od zneska, ki ga je uveljavljal v plačilo. Zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ni moglo ugoditi, saj tožniku ni moglo dosoditi (neto) zneska brez predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov, ker tožnik tega ni zahteval. Pritožbeno sodišče bi torej s takšno odločitvijo tožniku priznalo več, kot je zahteval. Zato kljub temu, da je tožnik upravičen do neto zneska odškodnine v višini 3.657,60 EUR in ne bruto zneska v tej višini, tožniku ni moglo prisoditi neto zneska, saj bi moralo toženi stranki v takem primeru naložiti tudi obračun in odvod davka in prispevkov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je zatrjeval neizplačilo dnevnic, torej negativno dejstvo, dokazovanje katerega je že samo po sebi oteženo, medtem ko je bilo na toženi stranki breme dokazovanja dejstva izpolnitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023404
KZ člen 3, 41, 41/2, 218, 218/3. KZ-1 člen 7, 86, 86/3. ZKP člen 372, 372-5, 383, 383/1, 383/1-2.
kršitev kazenskega zakona v korist obtoženca – krivdorek – odločba o kazenski sankciji – alternativni način izvršitve kazni zapora – zapor ob koncu tedna – veljavnost zakona ob storitvi kaznivega dejanja – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – uporaba zakona v celoti – kombinirana uporaba dveh zakonov – zavrnitev priznanja krivde – meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti – ni pritožbe tožilstva – splošna pravila za odmero kazni – prejšnje življenje storilca – povratek
V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.
ZSVDP člen 80, 80/1, 80/2, 80/3, 91. ZSVDP-1 člen 113. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravice do dodatka za otroka, ki potrebuje posebno nego člen 3, 3/2, 3/2-b, 3/2-c, 7.
dodatek za nego otroka - težko gibalno oviran otrok
Tožničin otrok je težko gibalno oviran otrok, saj ne hodi samostojno, njegove noge so ohromele in povsem brez občutkov in refleksov, zato je tožnica upravičena do dodatka za nego v višjem znesku (3. odstavek 80. člena ZSVDP).
ZDR člen 112, 112/1, 112/1-3. ZUTD člen 59, 63, 63/1, 63/2, 63/2-2.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje delavca - izključitveni razlog
Tožnik je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu je delodajalec najmanj dva meseca izplačal bistveno zmanjšano plačo (zaradi neizplačila opravljenih nadur je bila plača nižja za več kot 30 %), podal utemeljeno, zato mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje. Ker sta izpodbijani upravni odločbi, s katerima je bilo odločeno, da ni upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, nepravilni, ju je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo. V delu, v katerem mu je priznalo pravico do denarnega nadomestila, pa je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v tem delu razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj ni bilo ugotovljeno, ali za priznanje te pravice izpolnjuje pogoj gostote zavarovalne dobe (najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih).
denarna socialna pomoč - prepozna pritožba zoper odločbo
Toženec je zavrgel tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot prepozno, pri čemer je štel, da je bila odločba vročena, ko jo je tožnik dejansko prejel. Glede na pravni pouk, vsebovan v izpodbijani odločbi, da se šteje odločba za vročeno 21. dan od dneva odpreme in da lahko vloži pritožbo v 15 dneh od prejema odločbe, je bila pritožba pravočasna, zato je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba odpraviti ter vrniti tožencu v nadaljnji upravni postopek.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023400
EKČP člen 10. URS člen 39. KZ-1 člen 20, 20/2, 160, 160/1, 160/2, 160/4. ZKP člen 273, 277, 277/1, 277/1-1, 402, 402/3.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – žaljiva obdolžitev – zavrženje zasebne tožbe – opis kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – udeležba pri kaznivem dejanju – preizkus v mejah pritožbenih navedb – naklep – malomarnost – utemeljenost razlogov verjeti v izjave – preizkus obtožnega akta – novinarski prispevek – svoboda izražanja – zavrnitev pritožbe
Ker zunajobravnavni senat v procesni fazi preizkusa obtožnega akta ne izvaja dokaznega postopka, ki je pridržan za fazo glavne obravnave, so nepomembne pritožbene navedbe, da obdolženci niso imeli utemeljenih razlogov verjeti v izjave, ki so jih podali. Prvenstveno to velja prav v primerih, ko očitano dejanje ni kaznivo dejanje že na ravni spisa zasebne tožbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 1. 8. 2014 do 5. 6. 2015, ker je bila za ta del obdobja že priznana začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni v predsodnem postopku. Zato v tem delu ni izkazan pravni interes za ugotovitveno tožbo v smislu 181. člena ZPP.
odvzem lastninske pravice – vknjižba na napačno osebo – neurejeno zemljiškoknjižno stanje – povrnitev škode – premoženjska škoda – nepremoženjska škoda – protipravnost ravnanja – nastanek škode – višina kredita in najemnine, ki bi ju lahko prejela – vzročna zveza
Iz dejstev, ki jih je navedla tožnica, ne izhaja, da je bilo zemljiškoknjižno stanje neurejeno zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve dolžnega ravnanja toženke in tudi ni bilo izkazano, da v postopku vknjižbe etažne lastnine glede vpisa lastninske pravice tožnice na predmetnem stanovanju, tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo in še manj, da bi namerno povzročila neustrezno vknjižbo lastninske pravice.
Vodilo za odločitev o nadaljnjih stroških je potrebnost stroškov za konkretno izvršbo (ne pa morebiti njihova koristnost za upnika, vzgojnost plačila stroškov za dolžnika, čas trajanja izvršilnega postopka itd.). Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni.
- Odhod dolžnika v zapor še ne pomeni, da je dolžnik s tem avtomatično izgubil lastninsko pravico na premičnih stvareh, ki jih je do takrat uporabljal in na katere bi bilo mogoče poseči v izvršilnem postopku.
Prima facie je vsak posel kavzalen in če stranka meni, da kavze ni, mora to dokazati. Zakonska presumpcija v tretjem odstavku 39. člena OZ nalaga dokazno breme toženki, ki zatrjuje, da posel ni veljaven, in ne tožnici, ki zatrjuje, da je veljaven. O neobstoječi kavzi govorimo le, če v pogodbi ne najdemo nobenega razloga za zavezovanje.
ODŠKODNINSKO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSM0022930
Zban-1 člen 108, 109, 113, 113/2, 173, 177, 177/4, 177/5. ZGD-1 člen 263, 263/1, 265, 265/1. ZPP člen 226. ZUKSB člen 2, 10.
odškodninska odgovornost poslovodstva (uprave) - dolžnost upravljanja s (kreditnimi) tveganji - kreditiranje kot posel vodenja družbe (banke) - odgovornost uprave za zakonitost posameznega posla - obnova kredita - aktivna legitimacija - prenos premoženja na DUTB
Zaključek, ali je bila poslovna odločitev KOB (njegova člana sta bila po funkciji tudi toženca), da se naložba odobri (pa čeprav je bila napačna), strokovno utemeljena, ali so torej bile izpolnjene predpostavke za uporabo pravila podjetniške presoje, bo mogoče sprejeti šele po tem, ko se bodo kritično presodile tudi pravno odločilne navedbe tožencev in izvedli dokazi, ki sta jih predlagala in za katere bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je njihova izvedba za sprejem pravilne odločitve (ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank) potrebna.
- Le tako bo mogoče presoditi celotno kreditno razmerje, tudi kakšne bi bile za banko posledice v primeru zavrnitve spornih odobritev. Šele, če se bo ugotovilo, da je KOB ravnal protipravno, pa bo treba v nadaljevanju najprej presoditi utemeljenost trditev tožencev, da ni šlo za posle, ki so imeli za banko poseben pomen ali je bilo z njimi povezano neobičajno tveganje in zato ne spadajo med posle vodenja družbe, za katere je (neposredno) odgovorna uprava. Če se bo izkazalo, da ni šlo za takšne posle, pa bo moralo sodišče prve stopnje (v okviru ponujene trditvene podlage) presoditi, ali sta toženca, ki sta bila v spornem obdobju člana uprave in hkrati člana KOB, v povezavi s temi posli opustila dolžni nadzor nad izvajanjem prenesenih nalog. O tem več v nadaljevanju obrazložitve.
- Dolžnost uprave gospodarske družbe, tudi banke, ki je določena (že) z zakonom, dolžnost upravljanja s tveganji (kaj zajema upravljanje s tveganji, izhaja iz 108. člena ZBan-1), predvsem dolžnost upravljanja s kreditnim tveganjem (109. člen ZBan-1). Odgovornost uprave za spoštovanje pravil o upravljanju s tveganji je izrecno določena v 173. členu ZBan-1. ZBan-1 je predpis, ki v nakazani smeri (le) na splošnem nivoju definira dolžnosti uprave v zvezi s tveganji, ki jim je banka pri poslovanju izpostavljena. Katere so (bile) konkretne dolžnosti uprave (tožencev) oziroma kaj konkretno toženca, kot člana uprave, v zvezi z njuno odgovornostjo iz 173. člena ZBan-1, v povezavi s spornimi posli, v okviru dolžnega nadzora nista storila, pa bi to morala storiti, pa je treba, ob upoštevanju trditvene podlage, v vsakem posameznem primeru šele ugotoviti.
- V primeru opustitvenih ravnanj (ko se odgovornemu očita, kaj ni storil, pa bi moral storiti) je vselej treba najti pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga konkretno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek škode. Če takšnega zapisanega pravila ni, ga glede na okoliščine obravnavanega primera (v okviru trditvene podlage) vzpostavi sodišče. Zagotovo pa v tej smeri, aplicirano na obravnavano zadevo, ne zadošča (splošna) trditev tožnice, da toženca kot člana uprave nista poskrbela, da bi se v postopku odobravanja kreditov upoštevali interni predpisi, takšne kršitve, s katerim sta bila seznanjena, pa sta dopuščala na nivoju sistema.
POGODBENO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0071179
OZ člen 564, 565. ZZZDR člen 44, 50, 62.
pogodba o preužitku - darilna pogodba - prevzemnikove obveznosti - prepustitev nepremičnine v uživanje preužitkarju
Tožnica zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku.
kupoprodajna pogodba – samostojni del večstanovanjske stavbe – plačilo kupnine – pobotni ugovor – povrnitev stroškov – nujna vzdrževalna dela na skupnih delih stavbe – rezervni sklad – uporaba sredstev rezervnega sklada – upravnik
Tožnik, ki je hkrati etažni lastnik in upravnik, je po posebnem zakonskem pooblastilu (4. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ) pooblaščen upravljati z rezervnim skladom in s skupnim denarjem ter zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja, ni pa pasivno legitimiran za povračilo takšnih stroškov, kot jih s pobotnim ugovorom uveljavlja toženec.