invalidnost - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - III. kategorija invalidnosti
Pri oceni delovne zmožnosti zavarovanca je potrebno upoštevati tako medicinsko dokumentacijo oziroma zdravstveno stanje zavarovanca kot pogoje dela, ki se zahtevajo za posamezno delovno mesto, vključno z vsemi specifičnimi zahtevami. Ker gre v tožničinem primeru za delo z otroci (učitelj), kar predstavlja zahtevno in specifično delo, je pri oceni tožničine delovne zmožnosti potrebno upoštevati njeno obolenje (Aspergerjev sindrom), naravo in težo obolenja ter vse značilnosti tega obolenja ter kako vpliva to obolenje na sposobnosti prilagajanja na spremembe, sposobnost socialnega kontakta, sposobnost organizacije, nadzorovanja in drugo, to je na vse sposobnosti, ki se zahtevajo pri učenju in poleg učenja (vzgoja in varnost), ki izhajajo iz opisov dela učitelja v podaljšanjem bivanju in profesorja matematike in fizike. Ta vprašanja v obravnavani zadevi še niso dovolj razčiščena. Posledično tudi ni popolno ugotovljeno, ali je tožnica glede na svojo bolezen in naravo te bolezni zmožna s polnim delovnim časom opravljati delo profesorja oziroma učitelja matematike in fizike ter aktivnega poučevanja oziroma ali je (lahko) prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ni več podana invalidnost v smislu III. kategorije invalidnosti in zmožnosti za drugo delo (učitelja v podaljšanjem bivanju) s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023404
KZ člen 3, 41, 41/2, 218, 218/3. KZ-1 člen 7, 86, 86/3. ZKP člen 372, 372-5, 383, 383/1, 383/1-2.
kršitev kazenskega zakona v korist obtoženca – krivdorek – odločba o kazenski sankciji – alternativni način izvršitve kazni zapora – zapor ob koncu tedna – veljavnost zakona ob storitvi kaznivega dejanja – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – uporaba zakona v celoti – kombinirana uporaba dveh zakonov – zavrnitev priznanja krivde – meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti – ni pritožbe tožilstva – splošna pravila za odmero kazni – prejšnje življenje storilca – povratek
V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.
ZPP člen 274. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2, 118/3.
rok za vložitev tožbe - denarno povračilo zaradi nezakonite odpovedi
Za postavitev zahtevka iz naslova denarnega povračila namesto reintegracije ni določen rok do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v postopku, v katerem se odloča o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe. V 3. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih je določen le rok, do kdaj lahko delavec ali delodajalec sodišču prve stopnje predlagata sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne pomeni tudi roka za postavitev denarnega zahtevka iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Obravnavana terjatev (čeprav je odvisna od sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) je čista denarna terjatev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023412
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 358, 358-1, 364, 364/9.
poslovna goljufija – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – oprostilna sodba – razlog za oprostitev obtožbe – obrazložitev
Zgolj dejstvo, da obtoženca nista plačala računov, kar pomeni kršitev civilnopravne obveznosti, ne predstavlja konkretizacije objektivnih in subjektivnih znakov obtožencema očitanega kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja ne izhaja, v čem je bil pri izvajanju posla z oškodovancem preslepitveni namen obtoženih, da računov ne bosta plačala in s tem oškodovancu povzročila premoženjsko škodo.
vdovska pokojnina - prenehanje pravice - odpad družinskih članov
Tožnici je bila skupaj z otrokoma priznana pravica do družinske pokojnine od 1. 11. 1996 do 31. 8. 2005, ko ji je pravica prenehala, saj se je otrok prenehal šolati, tožnica pa je na ta dan dopolnila le 44 let starosti. Ob odpadu otroka pri tožnici ni bil izpolnjen pogoj starosti za nastop čakalne dobe iz 72. člena ZPIZ-92, saj tožnica ni dopolnila 45 let starosti, da bi lahko ponovno pridobila pravico do družinske pokojnine, ko bi dopolnila 50 let starosti. Izpolnjeni pa niso niti pogoji iz 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1, po katerem je lahko vdova po odpadu otrok znova pridobila pravico do vdovske pokojnine, če je ob odpadu otrok že dopolnila 48 let starosti, in sicer ob dopolnitvi 53 let starosti. Ker v obravnavani zadevi takšno dejansko stanje ni podano, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen.
otroški dodatek - dohodek - izračun dohodka - dohodek družine
Med podatki, ki jih je center za socialno delo upošteval pri izračunu dohodka družine in dohodka na osebo, in podatki, kot izhajajo iz davčne evidence, so odstopanja o višini plačanih prispevkov in odmerjeni dohodnini, kar bi lahko vplivalo na priznanje pravice do otroškega dodatka. Izpodbijani odločbi o zavrnitvi priznanja te pravice zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa sta zato nepravilni in nezakoniti in bo moral toženec v ponovljenem upravnem odločanju preveriti podatke o plači ter nato v zadevi ponovno odločiti.
Ker izvršilni postopek za izvršitev sodne poravnave še teče in še ni jasno ali res ne bo izvršena, ima pritožba prav, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper njo vložila preuranjeno, saj bodo pogoji za vzpostavitev poroštvene zaveze po sodni poravnavi nastopili šele, ko bo dokončno jasno, da tudi zoper dolžnika tožeča stranka v izvršilnem postopku ne bo poplačana.
ločitev zapuščine od dedičevega premoženja – pogoji za ločitev zapuščine – verjetnost obstoja terjatve – prezadolženost dediča
Določba 143. člena ZD posebej ne določa, kaj mora upnik zatrjevati, da se mu prizna položaj ločitvenega upnika. Novejša sodna praksa kot pogoj za ugoditev takemu predlogu določa, da zadostuje, če upnik verjetno izkaže svojo terjatev proti zapustniku, kar mora v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZD storiti v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja. Upniku pa ni treba izkazovati prezadolženosti dediča, saj bi to pomenilo neupravičeno široko razlago 143. člena ZD. Ugotavljanje prezadolženosti dediča tudi ne sodi v zapuščinski postopek.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084127
OZ člen 131, 147, 147/1. ZPP člen 72, 72/2, 99, 99/4, 124, 124/1, 124/2, 224, 224/1, 234, 291, 291/1.
odškodnina – odgovornost delodajalcev – nestrokovno zdravljenje – izvedensko mnenje – postavitev novega izvedenca – predujem za izvedenca – neplačilo predujma – izločitev sodnika – pravočasnost vložitve zahteve za izločitev sodnika – zapisnik o glavni obravnavi – javna listina – ugovor zoper zapisnik o glavni obravnavi – trenutek končanja glavne obravnave
Če stranka meni, da je sodnik nepravilno povzel vsebino dejanj, ki so bila na naroku opravljena ali če meni, da je sodnik vsebino dejanj na nareku sicer pravilno povzel, da pa je zapisnikar narekovano vsebino nepravilno zapisal, ima zoper zapisnik pravico ugovarjati. Če je tožnica glede na način vodenja glavne obravnave sklepala na nepristranskost sodnice, bi morala ugovor o tem podati do zaključka glavne obravnave.
V zvezi s terjatvijo ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, niso podani vsi elementi odškodninske obveznosti po splošnih pravilih civilnega prava. Na toženi stranki je breme dokazovanja vseh elementov odškodninske obveznosti, razen glede krivde, ki bremeni oškodovalca. Tožena stranka postavitve izvedenca finančne stroke ni predlagala glede temelja oziroma za ugotovitev samega nastanka škode, temveč le glede ocene višine škode. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben, saj je v bistvenem delu sodbe natančno obrazložilo ugotovitev, da škoda ni dokazana, iz česar jasno izhaja, da ugotavljanje višine škode ne bi bilo smiselno.
izplačilo plač - plačilo za delo - stroški v zvezi z delom - regres za letni dopust - odtegnitev pri plači
V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da lahko tožena stranka tožniku pri izplačilu plače odtegne stroške bivanja, ki jih je plačala za tožnika. Tožena stranka je tožniku stroške nastanitve odtegnila pri regresu za letni dopust, za takšno ravnanje tožene stranke pa ni podlage ne v pogodbi o zaposlitvi ne v zakonu. Po 136. členu ZDR lahko delodajalec zadrži izplačevanja plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna.
Delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez delavčevega pisnega soglasja, pri čemer delavec takšnega soglasja ne more dati vnaprej, še pred nastankom delodajalčeve terjatve. Namen te določbe je v varstvu delavca kot šibkejše stranke, da ne bi vnaprej, npr. že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, kot je to storil tožnik, pristal na pogoje, zaradi katerih bi bil prikrajšan za pravice iz delovnega razmerja, ki mu gredo po zakonu. Sodna praksa je v preteklosti res dopuščala, da se je delavec lahko odrekel pravicam, ki mu gredo po zakonu, a se je sodna praksa po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/2003 z dne 27. 1. 2005 spremenila in ustalila v korist delavca, da se pravicam, ki mu pripadajo po zakonu, ne more veljavno odpovedati.
Iz postavljenega tožbenega zahtevka ni jasno, kaj tožnica uveljavlja, zlasti pa, kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot primaren in kaj z njim uveljavlja, ter kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot podreden. V posledici nejasnega zahtevka je nejasen in nerazumljiv tudi izrek sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zavrženje tožbe - procesna predpostavka - rok za vložitev tožbe
V konkretnem primeru je po vložitvi tožnikove zahteve za ugotovitev telesne okvare in za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo z dne 13. 9. 2013 nastopil molk organa prve stopnje in je tožnik postopal pravilno, ko je dne 3. 4. 2015 vložil pritožbo na organ druge stopnje in zahteval odločitev o zahtevi. V skladu z določbo 256. člena ZUP ima upravni organ druge stopnje na razpolago dvomesečni rok, v katerem mora sprejeti odločitev o pritožbi. Glede na vložitev pritožbe na drugostopenjski organ je rok za sprejem odločitve drugostopenjskega organa pričel teči dne 4. 4. 2015 in se je iztekel dne 4. 6. 2015. Šele po tem datumu, če o pritožbi drugostopenjski organ toženke ne bi odločil, bi bil tožnik upravičen podati zahtevo po 72. členu ZDSS-1 in če tožena stranka niti v tem dodatnem 7 dnevnem roku ne bi sprejela odločitve, bi lahko vložil tožbo zaradi molka organa. Ker tožnik ni ravnal v skladu z določbo 72. člena ZDSS-1 in je vložil tožbo v času, ko še ni potekel rok za izdajo odločbe pri organu na drugi stopnji, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo tožbo kot preuranjeno v skladu s 75. členom ZDSS-1.
sodne takse - oprostitev plačila sodnih taks - spor o stroških in nagradi odvetnika za zagovarjanje obdolžencev po uradni dolžnosti - ugovor zoper plačilni nalog - pritožba
Postopek za priznanje nagrade in stroškov zagovornika, ki je postavljen osumljencu oziroma obdolžencu po uradni dolžnosti po Zakonu o kazenskem postopku je primerljiv s postopkom priznanja nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Glede dolžnosti plačila sodne takse, ki se nanaša na postopek priznanja nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo stališče v treh sklepih: I Up 146/2011, I Up 121/2011 (oba z dne 31.3.2011) in I Up 126/2011 z dne 20.7.2011. V prej navedenih sklepih je Vrhovno sodišče poudarilo, da je osnovno pravilo Zakona o sodnih taksah, da se ustrezne takse plačujejo v vseh postopkih, ki se vodijo pred sodišči. Postopki oziroma pravna dejanja, za katere zakon določa taksno oprostitev, ZST-1 ureja v četrtem odstavku 10. člena, pri čemer tega določila ni mogoče širiti tudi na spor o višini priznane nagrade in stroškov odvetnika, ki je izvajal brezplačno pravno pomoč. Vrhovno sodišče je v prej navedenih sklepih še poudarilo, da je namen oziroma cilj spora, ki se nanaša na višino priznane nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pomoči drugačen in je v presoji pravilnosti odmere oziroma plačila opravljenih odvetniških storitev, ki jih je odvetnik ob zasledovanju svoje finančne koristi opravil v okviru izvajanja brezplačne pravne pomoči. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za enako pravno situacijo, saj gre, kot že zgoraj navedeno, zagovarjanje osumljencev (obdolžencev) po uradni dolžnosti enačiti z nudenje brezplačne pravne pomoči, zato pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga ocenjuje pritožbene navedbe kot neutemeljene, razloge izpodbijanega sklepa pa kot pravilne.
določitev obsega skupnega premoženja – sodba na podlagi pripoznave – umik tožbe – soglasje toženca – spustitev v obravnavanje – stroški postopka
Toženec se je spustil v obravnavanje spremenjenega tožbenega zahtevka in v tem delu ni privolil v umik tožbe. Tožnica zato ni mogla več umakniti tožbe brez soglasja toženca.
odškodninska odgovornost izvršitelja - prodaja stvari v izvršbi - prodaja tuje stvari - potrebna skrbnost - povrnitev premoženjske škode - vrednost stvari - oddajanje v najem - izguba zaslužka - nedopustna pritožbena novota
Po določbah Pravilnika mora izvršitelj izvršilna dejanja opravljati na način, s katerim se najhitreje in najučinkoviteje doseže poplačilo upnika in to ne glede na s strani upnika ali kogar drugega zatrjevane dejanske in pravne ovire, razen če pristojni organ določi drugače, vendar to ne pomeni, da mu ni treba upoštevati (z Ustavo zavarovane) lastninske pravice tretjih. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi, po katerih bi v situaciji, ko obstaja velika verjetnost, da premičnina ni last dolžnika, izvršitelj moral ravnati posebej skrbno in storiti vse potrebno, da prepreči nastanek škode, ki bi nastala s prodajo stvari, ki ni dolžnikova, in tretjemu omogoči učinkovito zavarovanje v izvršilnem postopku.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
Ker je tožena stranka izvedla kanalizacijo pravilno, ni povzročila plazenja tal tožeče stranke in zato ni podana protipravnost njenega ravnanja in zato terena ni dolžna sanirati.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VSL0072510
ZPIZ-1 člen 271, 271/1, 271/2, 272, 272/1.
odgovornost posameznika za škodo zavodu – odgovornost delodajalca za škodo zavodu – regresni zahtevek – delovna nezgoda
Smisel prvega odstavka 271. in prvega odstavka 272. člena ZPIZ-1 je v tem, da dajeta pravni temelj za to, da je končni povzročitelj škode tisti, ki nosi breme za s civilnim deliktom tretjemu povzročeno škodo. Drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1 zgolj dopolnjuje ureditev prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1, in sicer s tem, da za škodo, ki jo povzroči delavec, odgovarja njegov delodajalec.
Stranski intervenientki je pri bivšem delodajalcu (tožeči stranki) delovno razmerje prenehalo 6. 8. 2011, to je s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela in je bila s tem dnem tudi odjavljena iz obveznih socialnih zavarovanj. V predsodnem postopku tako ni bilo nobene podlage za ugotovitev, da je imela stranska intervenientka od 6. 8. 2011 do 8. 9. 2011 lastnost zavarovanke na temelju 13. člena ZPIZ-1, ki določa vključitev zaposlenih v obvezno zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo nezakonito drugostopenjsko odločbo in razsodilo, da stranska intervenientka od 7. 8. 2011 do 8. 9. 2011 nima lastnosti zavarovanke na podlagi 13. člena ZPIZ-1.