Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je zatrjeval neizplačilo dnevnic, torej negativno dejstvo, dokazovanje katerega je že samo po sebi oteženo, medtem ko je bilo na toženi stranki breme dokazovanja dejstva izpolnitve.
Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Odškodnine je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika. Ker je tožniku nastala škoda, je v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava potrebno z odškodnino vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če mu tožena stranka ne bi onemogočila izrabe tedenskega počitka. V tem smislu je torej tožnik upravičen do neto zneska, ki pa ni nič drugega kot znesek neto plače za 8-urni delovnik. S prisojenim neto zneskom plače za 8 ur dela se torej vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če tožena stranka tožniku ne bi onemogočala izrabe tedenskega počitka. Vendar pa tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu pripada neto znesek odškodnine, ker so bili ob izplačilu plače že plačani prispevki in davki v skladu z Uredbo. Neto plača, ki jo tožnik prejema na misiji v skladu z Uredbo, predstavlja zgolj osnovo za izračun odškodnine, do katere je upravičen zaradi neizrabe tedenskega počitka. Tožniku pripada neto znesek, ker je potrebno vzpostaviti stanje pred nastankom škode in torej ne zato, ker je tožena stranka od plače že odvedla prispevke in davek (akontacijo dohodnine).
Pripadnik SV je upravičen do zneska odškodnine, ki predstavlja neto znesek plače, pomnožen s številom neizkoriščenih dni tedenskega počitka, po predhodnem odvodu prispevkov in davka. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da tožnik v primarnem tožbenem zahtevku ni zahteval predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov na (neto) znesek oziroma od zneska, ki ga je uveljavljal v plačilo. Zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ni moglo ugoditi, saj tožniku ni moglo dosoditi (neto) zneska brez predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov, ker tožnik tega ni zahteval. Pritožbeno sodišče bi torej s takšno odločitvijo tožniku priznalo več, kot je zahteval. Zato kljub temu, da je tožnik upravičen do neto zneska odškodnine v višini 3.657,60 EUR in ne bruto zneska v tej višini, tožniku ni moglo prisoditi neto zneska, saj bi moralo toženi stranki v takem primeru naložiti tudi obračun in odvod davka in prispevkov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
odlog izvršbe na predlog upnika - podaljšanje odloga - nov predlog za odlog - sprememba zakona - čas odloga izvršbe - prehodne določbe ZIZ-J
Od 30.7.2014 se lahko predlog za odlog izvršbe vloži le enkrat, ponovno vloženemu predlogu pa ni mogoče ugoditi niti v primeru, če bi bil vložen za obdobje, ki skupaj s prejšnjim odlogom ne bi presegalo enega leta. Pojma podaljšanja odloga namreč ni mogoče tolmačiti tako široko, da bi vseboval tudi ponovni predlog za dodatni odlog izvršbe, četudi bi vsi odlogi skupaj trajali manj kot eno leto. Predlog za podaljšanje odloga izvršbe pa je treba vložiti nujno pred iztekom roka, za katerega je bila izvršba že odločena, saj je časovno mogoče podaljšati le nekaj, kar že obstaja oziroma teče. Ker je bila izvršba v predmetni zadevi po sklepu z dne 2.4.2015 odložena do 16.10.2015, upnik pa je nov predlog za odlog vložil 23.10.2015, takega predloga ni mogoče šteti kot predlog za podaljšanje odloga, temveč le kot ponovni predlog za odlog izvršbe. Ponovni predlog pa ni dopusten.
ZSVDP člen 80, 80/1, 80/2, 80/3, 91. ZSVDP-1 člen 113. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravice do dodatka za otroka, ki potrebuje posebno nego člen 3, 3/2, 3/2-b, 3/2-c, 7.
dodatek za nego otroka - težko gibalno oviran otrok
Tožničin otrok je težko gibalno oviran otrok, saj ne hodi samostojno, njegove noge so ohromele in povsem brez občutkov in refleksov, zato je tožnica upravičena do dodatka za nego v višjem znesku (3. odstavek 80. člena ZSVDP).
IZVRŠILNO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0075284
ZIZ člen 120, 120/1, 170, 170/2. SPZ 186, 256, 256/1, 257, 257/1, 260, 260/1, 263, 263/2, 264, 264/2. OZ člen 315, 315/1, 315/2, 421, 421/2. ZZK-1 člen 5, 6, 6/1, 134, 134/1, 135, 135/1.
izvršba na denarno terjatev dolžnika – aktivna legitimacija – sklep o prenosu terjatve v izterjavo – stavbna pravica – nastanek stavbne pravice – prenehanje stavbne pravice – konstitutivnost vpisa v zemljiško knjigo – publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo – plomba – vpis plombe – zastavna pravica – zastavna pravica na stavbni pravici – ugovori dolžnika zastavljene terjatve – pobot
V skladu z drugim odstavkom 170. člena ZIZ pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Drugi odstavek 170. člena ZIZ velja smiselno tudi za zastavno pravico na stavbni pravici, saj se na podlagi fikcije stavbno pravico enači z zemljiščem.
odvzem lastninske pravice – vknjižba na napačno osebo – neurejeno zemljiškoknjižno stanje – povrnitev škode – premoženjska škoda – nepremoženjska škoda – protipravnost ravnanja – nastanek škode – višina kredita in najemnine, ki bi ju lahko prejela – vzročna zveza
Iz dejstev, ki jih je navedla tožnica, ne izhaja, da je bilo zemljiškoknjižno stanje neurejeno zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve dolžnega ravnanja toženke in tudi ni bilo izkazano, da v postopku vknjižbe etažne lastnine glede vpisa lastninske pravice tožnice na predmetnem stanovanju, tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo in še manj, da bi namerno povzročila neustrezno vknjižbo lastninske pravice.
Delna invalidska pokojnina se odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, in sicer v višini 25 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno. Osnova za odmero delne invalidske pokojnine je invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala na dan nastanka spremembe v stanju invalidnosti, to je 15. 11. 2012. Ob upoštevanju določb 39. in 406. člena ZPIZ-1 je bila tožnikova pokojninska osnova izračunana na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov iz obdobja od 1984 do 2002. Delna invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu delna invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.
ZAVAROVALNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0078012
ZOZP člen 22. OZ člen 961, 961/4. ZPP člen 324, 324/4, 496.
plačilo zavarovalne premije – odjava vozila – prodaja vozila – prenehanje zavarovalne pogodbe – zavarovalna pogodba – napoved pritožbe
Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da sama odjava oziroma prodaja vozila, brez ustrezne odpovedi oziroma sporočila tožeči stranki, nima učnikov na prenehanje zavarovalne pogodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023404
KZ člen 3, 41, 41/2, 218, 218/3. KZ-1 člen 7, 86, 86/3. ZKP člen 372, 372-5, 383, 383/1, 383/1-2.
kršitev kazenskega zakona v korist obtoženca – krivdorek – odločba o kazenski sankciji – alternativni način izvršitve kazni zapora – zapor ob koncu tedna – veljavnost zakona ob storitvi kaznivega dejanja – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – uporaba zakona v celoti – kombinirana uporaba dveh zakonov – zavrnitev priznanja krivde – meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti – ni pritožbe tožilstva – splošna pravila za odmero kazni – prejšnje življenje storilca – povratek
V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - osnova za odmero nadomestila - plača - zavarovanje za primer brezposelnosti
Osnova za odmero denarnega nadomestila je po 1. odstavku 61. člena ZUTD povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Zavarovancu, ki v obdobju iz 1. odstavka tega člena ni prejemal plače niti nadomestila plače, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila po 4. odstavku 61. člena ZUTD upošteva plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, oziroma se, če je plačo prejemal krajše obdobje, za manjkajoče mesece upošteva njegova osnovna plača, povečana za dodatek za delovno dobo, ki bi jo zavarovanec prejel, če bi delal. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je potrebno za mesec februar 2013 skladno s 4. odstavkom 61. člena ZUTD izračunati
plačo, ki bi jo tožnik v tem mesecu prejel, če bi delal, in jo povečati za dodatek za delovno dobo. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna, saj tožnik v mesecu februarju 2013 ni bil vključen v obvezno zavarovanje. V tem mesecu tožnik ni bil v delovnem razmerju niti ni bil prostovoljno zavarovan za primer brezposelnosti. Skladno s 16. točko 5. člena ZUTD je zavarovanec oseba, ki je obvezno ali prostovoljno vključena v zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato v konkretnem primeru za mesec februar 2013 ni mogoče uporabiti 4. odstavka 61. člena ZUTD. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb toženca in priznanje višjega nadomestila za primer brezposelnosti zavrnilo.
ZPP člen 274. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2, 118/3.
rok za vložitev tožbe - denarno povračilo zaradi nezakonite odpovedi
Za postavitev zahtevka iz naslova denarnega povračila namesto reintegracije ni določen rok do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v postopku, v katerem se odloča o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe. V 3. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih je določen le rok, do kdaj lahko delavec ali delodajalec sodišču prve stopnje predlagata sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne pomeni tudi roka za postavitev denarnega zahtevka iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Obravnavana terjatev (čeprav je odvisna od sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) je čista denarna terjatev.
sodne takse - oprostitev plačila sodnih taks - spor o stroških in nagradi odvetnika za zagovarjanje obdolžencev po uradni dolžnosti - ugovor zoper plačilni nalog - pritožba
Postopek za priznanje nagrade in stroškov zagovornika, ki je postavljen osumljencu oziroma obdolžencu po uradni dolžnosti po Zakonu o kazenskem postopku je primerljiv s postopkom priznanja nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Glede dolžnosti plačila sodne takse, ki se nanaša na postopek priznanja nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo stališče v treh sklepih: I Up 146/2011, I Up 121/2011 (oba z dne 31.3.2011) in I Up 126/2011 z dne 20.7.2011. V prej navedenih sklepih je Vrhovno sodišče poudarilo, da je osnovno pravilo Zakona o sodnih taksah, da se ustrezne takse plačujejo v vseh postopkih, ki se vodijo pred sodišči. Postopki oziroma pravna dejanja, za katere zakon določa taksno oprostitev, ZST-1 ureja v četrtem odstavku 10. člena, pri čemer tega določila ni mogoče širiti tudi na spor o višini priznane nagrade in stroškov odvetnika, ki je izvajal brezplačno pravno pomoč. Vrhovno sodišče je v prej navedenih sklepih še poudarilo, da je namen oziroma cilj spora, ki se nanaša na višino priznane nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pomoči drugačen in je v presoji pravilnosti odmere oziroma plačila opravljenih odvetniških storitev, ki jih je odvetnik ob zasledovanju svoje finančne koristi opravil v okviru izvajanja brezplačne pravne pomoči. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za enako pravno situacijo, saj gre, kot že zgoraj navedeno, zagovarjanje osumljencev (obdolžencev) po uradni dolžnosti enačiti z nudenje brezplačne pravne pomoči, zato pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga ocenjuje pritožbene navedbe kot neutemeljene, razloge izpodbijanega sklepa pa kot pravilne.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VSL0072510
ZPIZ-1 člen 271, 271/1, 271/2, 272, 272/1.
odgovornost posameznika za škodo zavodu – odgovornost delodajalca za škodo zavodu – regresni zahtevek – delovna nezgoda
Smisel prvega odstavka 271. in prvega odstavka 272. člena ZPIZ-1 je v tem, da dajeta pravni temelj za to, da je končni povzročitelj škode tisti, ki nosi breme za s civilnim deliktom tretjemu povzročeno škodo. Drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1 zgolj dopolnjuje ureditev prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1, in sicer s tem, da za škodo, ki jo povzroči delavec, odgovarja njegov delodajalec.
Stranski intervenientki je pri bivšem delodajalcu (tožeči stranki) delovno razmerje prenehalo 6. 8. 2011, to je s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela in je bila s tem dnem tudi odjavljena iz obveznih socialnih zavarovanj. V predsodnem postopku tako ni bilo nobene podlage za ugotovitev, da je imela stranska intervenientka od 6. 8. 2011 do 8. 9. 2011 lastnost zavarovanke na temelju 13. člena ZPIZ-1, ki določa vključitev zaposlenih v obvezno zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo nezakonito drugostopenjsko odločbo in razsodilo, da stranska intervenientka od 7. 8. 2011 do 8. 9. 2011 nima lastnosti zavarovanke na podlagi 13. člena ZPIZ-1.
ločitev zapuščine od dedičevega premoženja – pogoji za ločitev zapuščine – verjetnost obstoja terjatve – prezadolženost dediča
Določba 143. člena ZD posebej ne določa, kaj mora upnik zatrjevati, da se mu prizna položaj ločitvenega upnika. Novejša sodna praksa kot pogoj za ugoditev takemu predlogu določa, da zadostuje, če upnik verjetno izkaže svojo terjatev proti zapustniku, kar mora v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZD storiti v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja. Upniku pa ni treba izkazovati prezadolženosti dediča, saj bi to pomenilo neupravičeno široko razlago 143. člena ZD. Ugotavljanje prezadolženosti dediča tudi ne sodi v zapuščinski postopek.
Tožba je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka od vročitve izpodbijane odločbe. Prepozno tožbo je zato sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
Glede na to, da tožnik z delom svojega zahtevka ni uspel (sodišče je zavrnilo zahtevek, da se mu prizna pravica do dela v krajšem delovnem času od polnega), je pa sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi razčiščevalo dejansko stanje, med drugim z zaslišanjem sodnega izvedenca, je odločitev, da je tožnik z zahtevkom uspel v pretežnem delu (70 %), pravilna. Zato ni upravičen do povrnitve vseh stroškov postopka, temveč le sorazmerno, upoštevaje uspeh v sporu.
STVARNO PRAVO – POGODBENO PRAVO – DEDNO PRAVO – LASTNINJENJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071138
ZTLR člen 23, 24, 25. ZD člen 32. ZLNDL člen 2, 7. ZPP člen 337.
vrednost spornega predmeta – nedovoljene pritožbene novote – preuranjena tožba – zavrženje – dogovor o skupni gradnji – pridobitev lastninske pravice – pravica do uporabe – družbena lastnina – gradnja na tujem svetu – izločitev iz zapuščine – odločitev o stroških postopka
Kadar lastnik z gradnjo soglaša, govorimo o skupni gradnji, ki je poseben pravni temelj za pridobitev lastnine graditeljev.
Iz vsebine 5. člena darilne pogodbe izhaja, da je šlo za dogovorjeno skupno gradnjo, zaradi česar določila ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice ne pridejo v poštev.
invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - izvedensko mnenje - izvedenec
Mnenja o invalidnosti, ki jih v postopku ugotavljanja pravic iz zavarovanja pri toženi stranki dajeta invalidski komisiji I. in II. stopnje, imajo naravo izvedenskih mnenj le v teh - predsodnih postopkih, ne pa v postopku pred sodiščem, kjer je potrebno izhajati iz določb ZPP in upoštevati zahtevo po nepristranskem strokovnem mnenju, ki ga ne more podati organ ene od strank v postopku. Neprimerno je zahtevati od invalidske komisije II. stopnje še dodatno mnenje, temveč je v takšnih primerih potrebno postaviti sodnega izvedenca ali sodno izvedeniški organ.
Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je potrebno zdravstveno stanje tožnika, glede na različnost mnenj invalidskih komisij v predsodnem postopku, ter ob ugotovljeni invalidnosti I. kategorije tožnika v Bosni in Hercegovini, še dodatno razčiščevati in je v zvezi s tem pridobilo dvoje dodatnih dopolnilnih mnenj invalidskih komisij tožene stranke. Glede na različna mnenja izvedenskih komisij glede tožnikove invalidnosti je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela materialne resnice pri ugotavljanju dejanskega stanja po uradni dolžnosti angažirati izvedence medicinske stroke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023412
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 358, 358-1, 364, 364/9.
poslovna goljufija – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – oprostilna sodba – razlog za oprostitev obtožbe – obrazložitev
Zgolj dejstvo, da obtoženca nista plačala računov, kar pomeni kršitev civilnopravne obveznosti, ne predstavlja konkretizacije objektivnih in subjektivnih znakov obtožencema očitanega kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja ne izhaja, v čem je bil pri izvajanju posla z oškodovancem preslepitveni namen obtoženih, da računov ne bosta plačala in s tem oškodovancu povzročila premoženjsko škodo.