ODŠKODNINSKO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSM0022930
Zban-1 člen 108, 109, 113, 113/2, 173, 177, 177/4, 177/5. ZGD-1 člen 263, 263/1, 265, 265/1. ZPP člen 226. ZUKSB člen 2, 10.
odškodninska odgovornost poslovodstva (uprave) - dolžnost upravljanja s (kreditnimi) tveganji - kreditiranje kot posel vodenja družbe (banke) - odgovornost uprave za zakonitost posameznega posla - obnova kredita - aktivna legitimacija - prenos premoženja na DUTB
Zaključek, ali je bila poslovna odločitev KOB (njegova člana sta bila po funkciji tudi toženca), da se naložba odobri (pa čeprav je bila napačna), strokovno utemeljena, ali so torej bile izpolnjene predpostavke za uporabo pravila podjetniške presoje, bo mogoče sprejeti šele po tem, ko se bodo kritično presodile tudi pravno odločilne navedbe tožencev in izvedli dokazi, ki sta jih predlagala in za katere bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je njihova izvedba za sprejem pravilne odločitve (ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank) potrebna.
- Le tako bo mogoče presoditi celotno kreditno razmerje, tudi kakšne bi bile za banko posledice v primeru zavrnitve spornih odobritev. Šele, če se bo ugotovilo, da je KOB ravnal protipravno, pa bo treba v nadaljevanju najprej presoditi utemeljenost trditev tožencev, da ni šlo za posle, ki so imeli za banko poseben pomen ali je bilo z njimi povezano neobičajno tveganje in zato ne spadajo med posle vodenja družbe, za katere je (neposredno) odgovorna uprava. Če se bo izkazalo, da ni šlo za takšne posle, pa bo moralo sodišče prve stopnje (v okviru ponujene trditvene podlage) presoditi, ali sta toženca, ki sta bila v spornem obdobju člana uprave in hkrati člana KOB, v povezavi s temi posli opustila dolžni nadzor nad izvajanjem prenesenih nalog. O tem več v nadaljevanju obrazložitve.
- Dolžnost uprave gospodarske družbe, tudi banke, ki je določena (že) z zakonom, dolžnost upravljanja s tveganji (kaj zajema upravljanje s tveganji, izhaja iz 108. člena ZBan-1), predvsem dolžnost upravljanja s kreditnim tveganjem (109. člen ZBan-1). Odgovornost uprave za spoštovanje pravil o upravljanju s tveganji je izrecno določena v 173. členu ZBan-1. ZBan-1 je predpis, ki v nakazani smeri (le) na splošnem nivoju definira dolžnosti uprave v zvezi s tveganji, ki jim je banka pri poslovanju izpostavljena. Katere so (bile) konkretne dolžnosti uprave (tožencev) oziroma kaj konkretno toženca, kot člana uprave, v zvezi z njuno odgovornostjo iz 173. člena ZBan-1, v povezavi s spornimi posli, v okviru dolžnega nadzora nista storila, pa bi to morala storiti, pa je treba, ob upoštevanju trditvene podlage, v vsakem posameznem primeru šele ugotoviti.
- V primeru opustitvenih ravnanj (ko se odgovornemu očita, kaj ni storil, pa bi moral storiti) je vselej treba najti pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga konkretno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek škode. Če takšnega zapisanega pravila ni, ga glede na okoliščine obravnavanega primera (v okviru trditvene podlage) vzpostavi sodišče. Zagotovo pa v tej smeri, aplicirano na obravnavano zadevo, ne zadošča (splošna) trditev tožnice, da toženca kot člana uprave nista poskrbela, da bi se v postopku odobravanja kreditov upoštevali interni predpisi, takšne kršitve, s katerim sta bila seznanjena, pa sta dopuščala na nivoju sistema.
Vodilo za odločitev o nadaljnjih stroških je potrebnost stroškov za konkretno izvršbo (ne pa morebiti njihova koristnost za upnika, vzgojnost plačila stroškov za dolžnika, čas trajanja izvršilnega postopka itd.). Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni.
- Odhod dolžnika v zapor še ne pomeni, da je dolžnik s tem avtomatično izgubil lastninsko pravico na premičnih stvareh, ki jih je do takrat uporabljal in na katere bi bilo mogoče poseči v izvršilnem postopku.
Prima facie je vsak posel kavzalen in če stranka meni, da kavze ni, mora to dokazati. Zakonska presumpcija v tretjem odstavku 39. člena OZ nalaga dokazno breme toženki, ki zatrjuje, da posel ni veljaven, in ne tožnici, ki zatrjuje, da je veljaven. O neobstoječi kavzi govorimo le, če v pogodbi ne najdemo nobenega razloga za zavezovanje.
Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Odškodnine je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika. Ker je tožniku nastala škoda, je v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava potrebno z odškodnino vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če mu tožena stranka ne bi onemogočila izrabe tedenskega počitka. V tem smislu je torej tožnik upravičen do neto zneska, ki pa ni nič drugega kot znesek neto plače za 8-urni delovnik. S prisojenim neto zneskom plače za 8 ur dela se torej vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če tožena stranka tožniku ne bi onemogočala izrabe tedenskega počitka. Vendar pa tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu pripada neto znesek odškodnine, ker so bili ob izplačilu plače že plačani prispevki in davki v skladu z Uredbo. Neto plača, ki jo tožnik prejema na misiji v skladu z Uredbo, predstavlja zgolj osnovo za izračun odškodnine, do katere je upravičen zaradi neizrabe tedenskega počitka. Tožniku pripada neto znesek, ker je potrebno vzpostaviti stanje pred nastankom škode in torej ne zato, ker je tožena stranka od plače že odvedla prispevke in davek (akontacijo dohodnine).
Pripadnik SV je upravičen do zneska odškodnine, ki predstavlja neto znesek plače, pomnožen s številom neizkoriščenih dni tedenskega počitka, po predhodnem odvodu prispevkov in davka. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da tožnik v primarnem tožbenem zahtevku ni zahteval predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov na (neto) znesek oziroma od zneska, ki ga je uveljavljal v plačilo. Zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ni moglo ugoditi, saj tožniku ni moglo dosoditi (neto) zneska brez predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov, ker tožnik tega ni zahteval. Pritožbeno sodišče bi torej s takšno odločitvijo tožniku priznalo več, kot je zahteval. Zato kljub temu, da je tožnik upravičen do neto zneska odškodnine v višini 3.657,60 EUR in ne bruto zneska v tej višini, tožniku ni moglo prisoditi neto zneska, saj bi moralo toženi stranki v takem primeru naložiti tudi obračun in odvod davka in prispevkov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
denarna socialna pomoč - prepozna pritožba zoper odločbo
Toženec je zavrgel tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot prepozno, pri čemer je štel, da je bila odločba vročena, ko jo je tožnik dejansko prejel. Glede na pravni pouk, vsebovan v izpodbijani odločbi, da se šteje odločba za vročeno 21. dan od dneva odpreme in da lahko vloži pritožbo v 15 dneh od prejema odločbe, je bila pritožba pravočasna, zato je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba odpraviti ter vrniti tožencu v nadaljnji upravni postopek.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 1. 8. 2014 do 5. 6. 2015, ker je bila za ta del obdobja že priznana začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni v predsodnem postopku. Zato v tem delu ni izkazan pravni interes za ugotovitveno tožbo v smislu 181. člena ZPP.
POGODBENO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0071179
OZ člen 564, 565. ZZZDR člen 44, 50, 62.
pogodba o preužitku - darilna pogodba - prevzemnikove obveznosti - prepustitev nepremičnine v uživanje preužitkarju
Tožnica zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku.
kupoprodajna pogodba – samostojni del večstanovanjske stavbe – plačilo kupnine – pobotni ugovor – povrnitev stroškov – nujna vzdrževalna dela na skupnih delih stavbe – rezervni sklad – uporaba sredstev rezervnega sklada – upravnik
Tožnik, ki je hkrati etažni lastnik in upravnik, je po posebnem zakonskem pooblastilu (4. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ) pooblaščen upravljati z rezervnim skladom in s skupnim denarjem ter zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja, ni pa pasivno legitimiran za povračilo takšnih stroškov, kot jih s pobotnim ugovorom uveljavlja toženec.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023400
EKČP člen 10. URS člen 39. KZ-1 člen 20, 20/2, 160, 160/1, 160/2, 160/4. ZKP člen 273, 277, 277/1, 277/1-1, 402, 402/3.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – žaljiva obdolžitev – zavrženje zasebne tožbe – opis kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – udeležba pri kaznivem dejanju – preizkus v mejah pritožbenih navedb – naklep – malomarnost – utemeljenost razlogov verjeti v izjave – preizkus obtožnega akta – novinarski prispevek – svoboda izražanja – zavrnitev pritožbe
Ker zunajobravnavni senat v procesni fazi preizkusa obtožnega akta ne izvaja dokaznega postopka, ki je pridržan za fazo glavne obravnave, so nepomembne pritožbene navedbe, da obdolženci niso imeli utemeljenih razlogov verjeti v izjave, ki so jih podali. Prvenstveno to velja prav v primerih, ko očitano dejanje ni kaznivo dejanje že na ravni spisa zasebne tožbe.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
Sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja dejanskega stanja izvaja dokazni postopek le glede pravno odločilnih dejstev. Če so določena dejstva med strankama sporna, pa niso pravno odločilna za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, sodišče ne izvaja dokaznega postopka (213. člen ZPP). Sodišče je tisto, ki v razlogih svoje odločbe pojasni, katera dejstva so med strankama sporna in katera ne, pri tem pa si pomaga tudi z 214. členom ZPP.
odlog izvršbe na predlog upnika - podaljšanje odloga - nov predlog za odlog - sprememba zakona - čas odloga izvršbe - prehodne določbe ZIZ-J
Od 30.7.2014 se lahko predlog za odlog izvršbe vloži le enkrat, ponovno vloženemu predlogu pa ni mogoče ugoditi niti v primeru, če bi bil vložen za obdobje, ki skupaj s prejšnjim odlogom ne bi presegalo enega leta. Pojma podaljšanja odloga namreč ni mogoče tolmačiti tako široko, da bi vseboval tudi ponovni predlog za dodatni odlog izvršbe, četudi bi vsi odlogi skupaj trajali manj kot eno leto. Predlog za podaljšanje odloga izvršbe pa je treba vložiti nujno pred iztekom roka, za katerega je bila izvršba že odločena, saj je časovno mogoče podaljšati le nekaj, kar že obstaja oziroma teče. Ker je bila izvršba v predmetni zadevi po sklepu z dne 2.4.2015 odložena do 16.10.2015, upnik pa je nov predlog za odlog vložil 23.10.2015, takega predloga ni mogoče šteti kot predlog za podaljšanje odloga, temveč le kot ponovni predlog za odlog izvršbe. Ponovni predlog pa ni dopusten.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 36/2, 193. ZPIZ-2 člen 391, 391/5.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pogoj starosti - pokojninska doba
Tožnica je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 56 let, 11 mesecev in 26 dni starosti ter imela 30 let, 7 mesecev in 21 dni pokojninske dobe. Tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 bi morala tožnica v letu 2012 dopolniti 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, dopolnila pa je le 35 let, 3 mesece in 16 dni, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj določen v 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1, enako tudi ne pogoj, določen v 2. odstavku 36. člena ZPIZ-1, saj tožnica 31. 12. 2012 še ni bila stara 59 let, 7 mesecev in 22 dni, kolikor bi morala dopolniti v primeru, da se upošteva tudi znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje otrok v trajanju 1 leto, 4 mesece in 8 dni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
Če tožena stranka v izvršilnem postopku najprej nasprotuje ugovoru tretjega, tako da mora tretji vložiti tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, potem pa tožena stranka umakne predlog za izvršbo in tožeča stranka nato nemudoma umakne tožbo, mora tožena stranka nositi pravdne stroške tožeče stranke.
premoženjsko zavarovanje - višina zavarovalne vsote - vrednost stroja
Zavarovalna vsota je enaka škodi, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi uničenja stroja, pri čemer je dogovorjena zavarovalna vsota tudi ustrezala resnični (tržni) vrednosti zavarovane stvari.
Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo upoštevati prometne (knjigovodske) vrednosti stroja (z upoštevanjem amortizacije ter fizičnega in funkcionalnega zastaranja), ki jo je opravil sodni izvedenec A.J.. Resnična vrednost stroja je bila namreč v konkretnem primeru enaka njegovi tržni vrednosti, saj je tožeča stranka uspela za stroj doseči prodajno ceno v višini 55.000,00 EUR.
odškodninska odgovornost - vzročna zveza - padec delavca - dela na elektrodistribucijskem drogu - obvestilo o predvidenih delih
S tem, ko zavarovanec tožeče stranke ni tožene stranke
obvestil o tem, da bo na elektroinstalacijski infrastrukturi tožene stranke opravljal popravila, je bila pretrgana vzročna zveza med dejstvom, da objekt elektroinstalacijske infrastrukture ni bil pravilno vzdrževan, in med nastankom škodnega dogodka, to je padcem delavca zavarovanca tožeče stranke. Če bi dogodki potekali tako, kot je bilo dogovorjeno med toženo stranko in zavarovancem tožeče stranke in bi bila tožena stranka obveščena o predvidenih delih na elektrodistribucijskem drogu, bi do takšne posledice, kot je nastala, ne prišlo,
ker bi morala izdati dovoljenje za delo na njeni infrastrukturi, pred njegovo izdajo pa bi morala zagotoviti varnostne ukrepe, med njimi kontrolo trdnosti stojnih mest za opravljanje popravil.
denarna socialna pomoč - premoženje - varstveni dodatek - kritje prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje
Vrednost tožničinega premoženja presega z zakonom določeno mejo 13.780,00 EUR, ki predstavlja izključitveni razlog za dodelitev denarne socialne pomoči iz 1. odstavka 27. člena ZSVarPre, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0081556
ZIZ člen 15. ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 161, 161/2. ZOdvT člen 15, 15-4, 21, 21/1. ZST-1 člen 20, 32.
začasna odredba – pravdni stroški – načelo uspeha – delni uspeh v pravdi – odvetniška nagrada – ugotavljanje vrednosti predmeta odvetniške storitve – uporaba zakona, ki ureja sodne takse, glede vrednosti predmeta – vrednost spornega predmeta – vrednosti več spornih predmetov – ista zadeva – sprememba vrednosti predmeta med postopkom – sosporniki
Pri odločitvi, da v opisanem posebnem položaju vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je predpostavka enakost ali vsaj podobnost vrednosti spornih predmetov. Lahko so sicer vrednosti spornih predmetov tudi bistveno različne, vendar morajo posebne okoliščine primera opravičevati odločitev, da naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
postopek osebnega stečaja – odpust obveznosti stečajnega dolžnika – ponovni predlog za odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – razlogi za ugovor proti odpustu obveznosti – kršitev dolžnikove obveznosti poročanja o stanju premoženja – zavrženje predloga
Pritožbeno sodišče je v posameznih primerih zavzelo stališče glede možnega ponovnega predlaganja odpusta obveznosti. Vendar je v navedenih primerih šlo za drugačen dejanski okvir, saj je bil nov predlog utemeljevan na spremenjenih dejanskih okoliščinah, ki so se nanašale na obstoj ovire odpusta obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP.
OZ člen 154, 154/4, 188, 188/2, 346, 352, 352/1, 352/2, 357, 357/6.
zastaranje zahtevka - zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - vrsta zahtevka - odškodninski zahtevek - odškodnina iz zavarovanja
V skladu s šestim odstavkom 357. člena OZ začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tistemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera takrat, ko začne teči proti tej odgovorni osebi zastaranje zavarovančeve terjatve in se v tem roku tudi konča. Za presojo, kakšen je bil zastaralni rok zavarovanca za njegovo odškodninsko terjatev do povzročitelja škode, se torej uporabi določba 352. člena OZ.