pravna oseba - blokada transakcijskega računa - trditveno in dokazno breme - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - nesklepčnost predloga - možnost unovčenja - predlog za odlog plačila sodne takse - pritožbeni postopek - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe
Samo z zatrjevanjem nelikvidnosti in blokad transakcijskih računov, brez pravočasnih navedb o nezmožnosti unovčitve njenega premoženja oziroma o tem, kako bi unovčitev premoženja ogrozila njeno dejavnost, tožena stranka s predlogom za odlog plačila sodne takse ne more biti uspešna.
STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0072488
OZ člen 190, 275, 347, 347/1. SPZ člen 118.
upravnik – obratovalni stroški – stroški upravljanja – zastaranje – novejša sodna praksa – subrogacija po zakonu – zastaralni rok – občasne terjatve
190. člen OZ določa splošna pravila glede obogatitvenega zahtevka in ga je treba uporabiti kot splošen predpis, torej šele, ko v poštev ne pride nobena druga, specialnejša materialnopravna podlaga. Prav v to smer pa je šla novejša sodna praksa, ki primerov, ko upravnik za etažnega lastnika izpolni njegove obveznosti do dobaviteljev, ne presoja več po pravilih o neupravičeni obogatitvi, temveč šteje, da je s tem prišlo do zakonske subrogacije.
spor majhne vrednosti – trditveno breme – navajanje dejstev – razpravno načelo – načelo ekonomičnosti – sklepčnost – navedbe glede višine – neupravičena pridobitev – trditve o prikrajšanosti – trditve glede obogatitve – sklicevanje na izdani račun pri neupravičeni pridobitvi – materialno procesno vodstvo
Načelo ekonomičnosti – kljub temu, da je v sporu majhne vrednosti posebej poudarjeno – tožeče stranke ne odvezuje skrbnosti pri navajanju dejstev. Enako kot v rednem postopku, mora tožeča stranka tudi v sporu majhne vrednosti navesti dejstva, ki subsumirana pod pravno normo, zadoščajo za sklep o utemeljenosti zahtevka.
Ker tožeča stranka v svojih navedbah dobavljenih količin in vrednosti dobavljenega plina ni navedla, toženi stranki ne more očitati, da so njeni ugovori pavšalni. Neutemeljen je očitek, da višine postavk na računih tožena stranka ni konkretno prerekala, kajti medsebojno obligacijsko razmerje strank temelji na neupravičenem prehodu premoženja in ne na računih, ki izkazujejo pogodbeno obveznost tretje osebe.
Izdaja vmesne sodbe predstavlja cepitev odločanja o tožbenem zahtevku na odločanje o podlagi zahtevka (ki je implicitno vsebovana v izreku vsake dajatvene sodbe) in na odločanje o višini zahtevka (ki je tu pridržana za končno sodbo). Pri izdaji vmesne sodbe mora zato sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, kakor tudi o vseh toženčevih ugovorih, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. Tudi, če toženec določenih ugovorov pred izdajo vmesne sodbe ni podal, pa se ti ugovori nanašajo le na podlago zahtevka, teh ugovorov v nadaljnjem postopku odločanja o znesku ne more več uveljavljati.
- Glede na pravnomočno vmesno sodbo, s katero je sodišče odločilo o temelju odškodninske odgovornosti dolžnikov, ni razlogov, da bi dolžnika po končni sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 351/1995 z dne 9. 3. 2011, ki predstavlja izvršilni naslov, odgovarjala drugače kot je to določeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju sodbo P 351/1995 z dne 14. 9. 2006, ki je bila v celoti potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 945/2007 z dne 13. 12. 2007. Sodbo, ki je izvršilni naslov, je potrebno uporabiti in razlagati v povezavi s pravnomočno vmesno sodbo.
naknadno najdeno premoženje izbrisane družbe – določitev pripadajočega zemljišča k stavbi – udeleženci – pogoji za postavitev skrbnika za poseben primer
Določba 8. odstavka 16. člena ZVEtL omogoča postavitev skrbnika za poseben primer v primerih smrti ali prenehanja udeleženca med postopkom ali pred njegovim začetkom, vse dokler pravni nasledniki ne prevzamejo postopka. Po tej določbi pa postavitev skrbnika za poseben primer ni potrebna v primeru, če lahko sodišče brez odlašanja ugotovi pravne naslednike in jih povabi, naj prevzamejo postopek.
Pritožnica svojega intervencijskega interesa ne more utemeljiti s tem, da lahko tožnik tožbo spremeni in toži (še) njo, čeprav mora v to sama tedaj šele privoliti, saj je to logičen nesmisel.
Njen interes, da bodo toženčevi stroški čim manjši, ker mu jih je obljubila sama povrniti, pa je le ekonomski in ne pravni interes, saj ne vpliva na njen pravni položaj.
Z izpodbijanim sklepom se ne ugotavlja oziroma odloča o lastninskem položaju posameznih delov stavbe ali lastništvu pripadajočega zemljišča. Opravljena je le presoja, ali je elaborat geodetske meritve primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa.
ZPND člen 5, 19, 21, 21/1, 21/2, 21/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
nasilje v družini – ukrepi za zagotovitev varnosti žrtve – prepovedi zaradi nasilnih dejanj – prepustitev stanovanja v skupni rabi – podaljšanje ukrepa – žrtev in povzročitelj nasilja – skupna lastnika stanovanja – kršitev načela kontradiktornosti
Pri odločanju o podaljšanju ukrepov je treba znova ugotoviti, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih je sodišče po pogojih kot jih določa ZPND dolžno zaščititi žrtev, pri tem pa se upoštevajo pretekla in dosedanja ravnanja povzročitelja nasilja in žrtve ter vse posebnosti konkretnega primera. Zaščita po ZPND ni predvidena v primerih, ko gre za neurejene odnose med (nekdanjima) zakonskima partnerjema, ali ko sta v sporu glede načina uporabe in delitve skupnega premoženja, saj se ta razmerja rešujejo v drugih nepravdnih postopkih.
SODNE TAKSE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079352
ZST-1 člen 3, 3/9, 8, 11, 14, 34, 34/1. ZPP člen 105a, 105a/2, 105a/3. OZ člen 395, 395/1.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – nerazdelna obveznost taksnih zavezancev – skupno plačilo taksne obveznosti – taksna oprostitev – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – osebna veljavnost sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks – zavezanec za plačilo sodne takse
Obveznost oseb, ki morajo skupaj plačati taksno obveznost, je nerazdelna. To pomeni, da vsi odgovarjajo za plačilo, obveznost pa preneha, ko je popolnoma izpolnjena.
Njen interes, da bodo toženčevi stroški čim manjši, ker mu jih je obljubila sama povrniti, je le ekonomski in ne pravni interes, saj ne vpliva na njen pravni položaj.
Pritožnica svojega intervencijskega interesa ne more utemeljiti s tem, da lahko tožnik tožbo spremeni in toži (še) njo, čeprav mora v to sama tedaj šele privoliti, saj je to logičen nesmisel.
premoženjsko zavarovanje - višina zavarovalne vsote - vrednost stroja
Zavarovalna vsota je enaka škodi, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi uničenja stroja, pri čemer je dogovorjena zavarovalna vsota tudi ustrezala resnični (tržni) vrednosti zavarovane stvari.
Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo upoštevati prometne (knjigovodske) vrednosti stroja (z upoštevanjem amortizacije ter fizičnega in funkcionalnega zastaranja), ki jo je opravil sodni izvedenec A.J.. Resnična vrednost stroja je bila namreč v konkretnem primeru enaka njegovi tržni vrednosti, saj je tožeča stranka uspela za stroj doseči prodajno ceno v višini 55.000,00 EUR.
ZDR člen 112, 112/1, 112/1-3. ZUTD člen 59, 63, 63/1, 63/2, 63/2-2.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje delavca - izključitveni razlog
Tožnik je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu je delodajalec najmanj dva meseca izplačal bistveno zmanjšano plačo (zaradi neizplačila opravljenih nadur je bila plača nižja za več kot 30 %), podal utemeljeno, zato mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje. Ker sta izpodbijani upravni odločbi, s katerima je bilo odločeno, da ni upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, nepravilni, ju je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo. V delu, v katerem mu je priznalo pravico do denarnega nadomestila, pa je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v tem delu razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj ni bilo ugotovljeno, ali za priznanje te pravice izpolnjuje pogoj gostote zavarovalne dobe (najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih).
POGODBENO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0071179
OZ člen 564, 565. ZZZDR člen 44, 50, 62.
pogodba o preužitku - darilna pogodba - prevzemnikove obveznosti - prepustitev nepremičnine v uživanje preužitkarju
Tožnica zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku.
kupoprodajna pogodba – samostojni del večstanovanjske stavbe – plačilo kupnine – pobotni ugovor – povrnitev stroškov – nujna vzdrževalna dela na skupnih delih stavbe – rezervni sklad – uporaba sredstev rezervnega sklada – upravnik
Tožnik, ki je hkrati etažni lastnik in upravnik, je po posebnem zakonskem pooblastilu (4. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ) pooblaščen upravljati z rezervnim skladom in s skupnim denarjem ter zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja, ni pa pasivno legitimiran za povračilo takšnih stroškov, kot jih s pobotnim ugovorom uveljavlja toženec.
ODŠKODNINSKO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSM0022930
Zban-1 člen 108, 109, 113, 113/2, 173, 177, 177/4, 177/5. ZGD-1 člen 263, 263/1, 265, 265/1. ZPP člen 226. ZUKSB člen 2, 10.
odškodninska odgovornost poslovodstva (uprave) - dolžnost upravljanja s (kreditnimi) tveganji - kreditiranje kot posel vodenja družbe (banke) - odgovornost uprave za zakonitost posameznega posla - obnova kredita - aktivna legitimacija - prenos premoženja na DUTB
Zaključek, ali je bila poslovna odločitev KOB (njegova člana sta bila po funkciji tudi toženca), da se naložba odobri (pa čeprav je bila napačna), strokovno utemeljena, ali so torej bile izpolnjene predpostavke za uporabo pravila podjetniške presoje, bo mogoče sprejeti šele po tem, ko se bodo kritično presodile tudi pravno odločilne navedbe tožencev in izvedli dokazi, ki sta jih predlagala in za katere bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je njihova izvedba za sprejem pravilne odločitve (ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank) potrebna.
- Le tako bo mogoče presoditi celotno kreditno razmerje, tudi kakšne bi bile za banko posledice v primeru zavrnitve spornih odobritev. Šele, če se bo ugotovilo, da je KOB ravnal protipravno, pa bo treba v nadaljevanju najprej presoditi utemeljenost trditev tožencev, da ni šlo za posle, ki so imeli za banko poseben pomen ali je bilo z njimi povezano neobičajno tveganje in zato ne spadajo med posle vodenja družbe, za katere je (neposredno) odgovorna uprava. Če se bo izkazalo, da ni šlo za takšne posle, pa bo moralo sodišče prve stopnje (v okviru ponujene trditvene podlage) presoditi, ali sta toženca, ki sta bila v spornem obdobju člana uprave in hkrati člana KOB, v povezavi s temi posli opustila dolžni nadzor nad izvajanjem prenesenih nalog. O tem več v nadaljevanju obrazložitve.
- Dolžnost uprave gospodarske družbe, tudi banke, ki je določena (že) z zakonom, dolžnost upravljanja s tveganji (kaj zajema upravljanje s tveganji, izhaja iz 108. člena ZBan-1), predvsem dolžnost upravljanja s kreditnim tveganjem (109. člen ZBan-1). Odgovornost uprave za spoštovanje pravil o upravljanju s tveganji je izrecno določena v 173. členu ZBan-1. ZBan-1 je predpis, ki v nakazani smeri (le) na splošnem nivoju definira dolžnosti uprave v zvezi s tveganji, ki jim je banka pri poslovanju izpostavljena. Katere so (bile) konkretne dolžnosti uprave (tožencev) oziroma kaj konkretno toženca, kot člana uprave, v zvezi z njuno odgovornostjo iz 173. člena ZBan-1, v povezavi s spornimi posli, v okviru dolžnega nadzora nista storila, pa bi to morala storiti, pa je treba, ob upoštevanju trditvene podlage, v vsakem posameznem primeru šele ugotoviti.
- V primeru opustitvenih ravnanj (ko se odgovornemu očita, kaj ni storil, pa bi moral storiti) je vselej treba najti pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga konkretno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek škode. Če takšnega zapisanega pravila ni, ga glede na okoliščine obravnavanega primera (v okviru trditvene podlage) vzpostavi sodišče. Zagotovo pa v tej smeri, aplicirano na obravnavano zadevo, ne zadošča (splošna) trditev tožnice, da toženca kot člana uprave nista poskrbela, da bi se v postopku odobravanja kreditov upoštevali interni predpisi, takšne kršitve, s katerim sta bila seznanjena, pa sta dopuščala na nivoju sistema.
Vodilo za odločitev o nadaljnjih stroških je potrebnost stroškov za konkretno izvršbo (ne pa morebiti njihova koristnost za upnika, vzgojnost plačila stroškov za dolžnika, čas trajanja izvršilnega postopka itd.). Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni.
- Odhod dolžnika v zapor še ne pomeni, da je dolžnik s tem avtomatično izgubil lastninsko pravico na premičnih stvareh, ki jih je do takrat uporabljal in na katere bi bilo mogoče poseči v izvršilnem postopku.
Prima facie je vsak posel kavzalen in če stranka meni, da kavze ni, mora to dokazati. Zakonska presumpcija v tretjem odstavku 39. člena OZ nalaga dokazno breme toženki, ki zatrjuje, da posel ni veljaven, in ne tožnici, ki zatrjuje, da je veljaven. O neobstoječi kavzi govorimo le, če v pogodbi ne najdemo nobenega razloga za zavezovanje.
Če tožena stranka v izvršilnem postopku najprej nasprotuje ugovoru tretjega, tako da mora tretji vložiti tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, potem pa tožena stranka umakne predlog za izvršbo in tožeča stranka nato nemudoma umakne tožbo, mora tožena stranka nositi pravdne stroške tožeče stranke.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - osnova za odmero nadomestila - plača - zavarovanje za primer brezposelnosti
Osnova za odmero denarnega nadomestila je po 1. odstavku 61. člena ZUTD povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Zavarovancu, ki v obdobju iz 1. odstavka tega člena ni prejemal plače niti nadomestila plače, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila po 4. odstavku 61. člena ZUTD upošteva plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, oziroma se, če je plačo prejemal krajše obdobje, za manjkajoče mesece upošteva njegova osnovna plača, povečana za dodatek za delovno dobo, ki bi jo zavarovanec prejel, če bi delal. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je potrebno za mesec februar 2013 skladno s 4. odstavkom 61. člena ZUTD izračunati
plačo, ki bi jo tožnik v tem mesecu prejel, če bi delal, in jo povečati za dodatek za delovno dobo. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna, saj tožnik v mesecu februarju 2013 ni bil vključen v obvezno zavarovanje. V tem mesecu tožnik ni bil v delovnem razmerju niti ni bil prostovoljno zavarovan za primer brezposelnosti. Skladno s 16. točko 5. člena ZUTD je zavarovanec oseba, ki je obvezno ali prostovoljno vključena v zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato v konkretnem primeru za mesec februar 2013 ni mogoče uporabiti 4. odstavka 61. člena ZUTD. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb toženca in priznanje višjega nadomestila za primer brezposelnosti zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 1. 8. 2014 do 5. 6. 2015, ker je bila za ta del obdobja že priznana začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni v predsodnem postopku. Zato v tem delu ni izkazan pravni interes za ugotovitveno tožbo v smislu 181. člena ZPP.