Tudi če finančnemu leasingu pripišemo lastnosti katerega od zakonsko urejenih pogodbenih tipov, to nima za posledico, da so vsa vprašanja podrejena pravilom za ta pogodbeni tip.
Ker je treba izjeme razlagati restriktivno in zlasti upoštevaje pomen leasingodajalčeve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, katere omejitev mora biti izrecno določena v zakonu (načelo zakonitosti), se pravilo iz drugega odstavka 520. člena OZ, da pridržek lastninske pravice v primeru neizpolnitve predpisane obličnosti ne učinkuje proti izvršilnim in stečajnim upnikom, ne razteza na pogodbo o leasingu.
Če je nedopusten poseg v pričakovalno pravico leasingojemalca, je toliko manj dopusten poseg v (še obstoječo) lastninsko pravico leaisingodajalca (sklepanje z manjšega na večje; argumentum a minori ad maius).
Ker toženkin dolžnik (leasingojemalec) tožnici (leasingodajalki) ni plačal vseh obrokov leasinga, ima tožnica lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo na predmetu leasinga.
Dejstvo je, da se sodniki in odvetniki lahko med seboj poznajo, vendar to ne sme in ne more vplivati na sojenje, tudi če se v postopku znajde odvetnik kot stranka. Če bi toženec s posameznim sodnikom imel tesnejši prijateljski odnos, bi to (lahko) kvečjemu utemeljevalo razlog za izločitev konkretnega sodnika (70. člen ZPP). To pa ne pomeni, da vsi sodniki tega sodišča ne bi mogli odločati po svoji vesti in bi bil okrnjen videz nepristranskosti. Navedbe tožnika o osebni povezanosti razpravljajočega sodnika s tožencem sicer ostajajo na ravni pavšalnih zatrjevanj. To osebno povezavo pa je zanikal tudi razpravljajoči sodnik.
Čeprav depresija ni najbolj pogosta/vsakdanja/običajna/normalna/po rednem teku stvari nastala posledica, v nenormalnih okoliščinah, v katerih se je znašel tožnik, predstavlja verjeten in zato predvidljiv odziv. Redka in posamična pojavnost (t. i. sporadičnost) tovrstnih opustitev ne more biti (edini) razlog, da toženka ne bi odškodninsko odgovarjala. Odločilno je, da nastala posledica dejanja ni povsem neverjetna. Čeprav je malo verjetna, je še vedno predvidljiva. Pojem predvidljivost je namreč širši od pojma običajnost.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma ali je bilo dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na aplikativno materialno pravo relevantni, oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo?
Zakon postavlja stroge zahteve glede obveznih sestavin predloga za dopustitev revizije, katerim prva nasprotna udeleženka in stranski intervenient nista zadostila. Utemeljujeta, v čem naj bi bili odločbi sodišč prve in druge stopnje napačni ter pri tem nesistematizirano mešata očitke o zmotni uporabi materialnega prava, bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka kot tudi trditve o dejstvih, ki so na revizijski stopnji, kolikor niso skladne z dejansko podlago izpodbijane odločbe, neupoštevne (drugi odstavek 370. člena ZPP). Njuna vloga se tako po vsebini pravzaprav približuje reviziji, vendar pa uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije. Ravno konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja je namreč bistven element predloga za dopustitev revizije, česar prva nasprotna udeleženka in stranski intervenient ne moreta prepustiti Vrhovnemu sodišču.
Tožnik je s predlaganim popravkom želel spremeniti vtis, ki ga je povprečni gledalec pridobil iz prispevka, namreč, da naj bi bil namreč del družbene skupine, ki nasprotuje cepljenju oziroma je nenaklonjen cepljenju nasploh. Šele popravek je povprečnemu gledalcu posredoval informacije, ki so pri objavi prispevka manjkale in ki so mu omogočile oblikovanje lastne presoje, ali je informacija, da tožnik pripada skupini brezpogojnih nasprotnikov cepljenja, utemeljena, in s tem tudi presojo, ali je oznaka "najbolj znan proticepilec" zanj upravičena.
Bistvo določitve drugega stvarno pristojnega sodišča zaradi lažje izvedbe postopka drugje je ekonomičnost postopka, kar so objektivne okoliščine, povezane z dokaznim postopkom. Z drugimi besedami: najlažje in najhitreje se opravi postopek pred tistim sodiščem, kjer je na razpolago večina dokazov.
Glede na navedbe v predlogu je očitno, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel tam, kjer udeleženec dejansko biva.
Samo dejstvo, da o predlogu za izločitev predsednika sodišča (prve stopnje) odloča predsednik višjega sodišča, torej tisti sodnik, ki vodi poslovanje sodišča (prvi odstavek 7. člena Zakona o sodiščih), zoper njegov sklep pa ni posebne pritožbe (ampak lahko stranka odločitev izpodbija v pritožbi zoper odločitev o glavni stvari, o kateri odloča višje sodišče), še ne kaže na ogrožanje nepristranskosti vseh sodnikov višjega sodišča oziroma celega sodišča.
Nihče, tudi ne nosilci upravnosodne in pravosodne oblasti, ne more in ne sme posegati v neodvisni položaj sodnika pri odločanju in vodenju zadev, ki so mu dodeljene. Vsak sodnik mora v vseh primerih izključitvenih razlogov, pa tudi v primerih obstoja odklonitvenih razlogov, zaradi katerih bi bila njegova nepristranskost (ali le njen videz) utemeljeno vprašljiva, predlagati svojo izločitev (skladno s 70. in 71. členom ZPP).
Dejstvo je, da se sodniki in pooblaščenci strank (pretežno odvetniki) lahko med seboj poznajo, nekateri med slednjimi pa so nekoč bili sodniki, vendar to ne sme in ne more vplivati na sojenje. Tudi če bi tožnikov pooblaščenec s posameznim sodnikom imel tesnejši prijateljski odnos, bi to (lahko) kvečjemu utemeljevalo razlog za izločitev konkretnega sodnika (70. člen ZPP).
Upoštevati je treba tudi, da gre za eno večjih sodišč, z večjim številom sodnikov, tako da sodelavci med seboj niso nujno osebno povezani, kakor tudi to, da je tožnikov pooblaščenec na pristojnem sodišču opravljal sodniško službo več let nazaj. Na tem sodišču je več sodnikov, ki so funkcijo nastopili pozneje in z njim niso bili niti v službenem odnosu.
Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist na način, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom.
Zaradi ustavitve davčnega postopka je pritožničin pravni položaj ostal nespremenjen (enak kot pred uvedbo postopka), saj vanj ni bilo poseženo z naloženo davčno obveznostjo. Tega položaja si zato z vloženo tožbo v ničemer ne more izboljšati.