Če bi toženka pritožnikov predlog za izdajo dopolnilne odločbe (ki v skladu s četrtim odstavkom 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni vezan na noben rok) zavrnila, bi lahko pritožnik zoper zavrnilno odločbo vložil tožbo, saj prvi odstavek 220. člena ZUP izrecno določa, da je, če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, zoper tako odločbo (v dvostopenjskem upravnem postopku) dovoljena pritožba. Če toženka o njegovem predlogu sploh ne bi odločila, pa bi imel na voljo tožbo zaradi molka (tretja alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)). Kot smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi tožbo zaradi molka organa nenazadnje lahko vložil tudi iz razloga, ker upravna zadeva ni bila rešena v celoti, a tega ni storil (odločil se je za vložitev izpodbojne tožbe).
Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, sama zase ni relevantna.
Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu Zakona o mednaroni zaščiti (ZMZ-1), torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Ker je prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec med celotnim postopkom izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To posledično pomeni, da je težko popravljiva škoda iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o izvršbi, in sicer tista, ki bi jo povzročilo prisilno rušenje nezakonitega objekta.
Upravno sodišče je obrazložilo, zakaj izrečeni ukrep omejitve gibanja v obravnavanem primeru ni nesorazmeren. Tem razlogom pritožnik ne ugovarja. Zgolj to, da gre za odločitev, ki posega v pritožnikovo osebno svobodo, pa samo po sebi še ne utemeljuje nesorazmernosti izrečenega ukrepa.
Oškodovanka svoje izpovedbe na glavni obravnavi ni podala tako, kot to zahteva prvi odstavek 241. člena ZKP, torej, da bi najprej povedala vse, kar je vedela o zadevi (prosta pripoved), čemur bi sledila vprašanja. Šele v primeru, če se priča posameznih dejstev ne bi spomnila ali če bi spremenila svojo izpovedbo, bi bila podana podlaga za branje prejšnje izpovedbe po 335. členu ZKP. Očitno pa v obravnavanem primeru tudi ni šlo za položaj, ko priča, opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga sploh ne bi hotela pričati (drugi odstavek 244. člena ZKP in 2. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), ali ko bi sodišče ugotovilo posebne potrebe po zaščiti oškodovanke (peti odstavek 331. člena ZKP).
Čeprav oškodovanka na glavni obravnavi ni (ponovno) prosto izpovedala, temveč je le pritrdila svoji prejšnji izpovedbi, je bila obrambi dana možnost, da oškodovanki neposredno postavlja vprašanja. Na ta način je obramba lahko preverjala njeno verodostojnost in je postopek še vedno mogoče oceniti kot poštenega.
Ni treba, da bi moralo biti obdolžencu, ki mu je odvzeta prostost, vselej zagotovljeno tolmačenje oziroma spremljanje postopka v maternem jeziku, temveč mu gre pravica spremljanja postopka v kateremkoli jeziku, ki ga razume dovolj dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe, pri čemer mora v takih okoliščinah sodišče preveriti, kako dobro obdolženec pozna tretji jezik, preden se sprejme odločitev, da se ta jezik uporablja za tolmačenje.
Iz opisa dejanja mora izhajati, da je obsojenca pri odvzemu življenja vodilo ljubosumje.
Posebna zavržnost nagiba se izkazuje z ugotovljenimi okoliščinami kaznivega dejanja. Jemanje življenja zaradi ljubosumja je nedvomno nizkotno, ne glede na domnevno intenziteto čustvovanja. Ne gre za ljubosumje v vsakdanjih odnosih in okoliščinah, ampak v povezavi z izvršitvijo kaznivega dejanja umora. Če je ugotovljeno, da je storilec vzel življenje iz ljubosumja, je povsem brezpredmetno ugotavljati, kakšne intenzitete je bilo to ljubosumje, saj je že iz posledice (naklepno vzetega življenja) jasno, da je bilo zadostne intenzitete, da ga je mogoče opredeliti kot nizkoten nagib.
Položaj obdolženca ni enak kot pri zaslišanju ali pri podajanju izjave osumljenca, kjer ima pravico do navzočnosti zagovornika, zato ta pravica z odsotnostjo zagovornika pri psihiatrični eksploraciji ni bila kršena.
Vložnik izhaja iz zmotnega stališča, da bi lahko obramba preverila metode izvedenke le s predložitvijo zapiskov o intervjuju. Metode je namreč mogoče preveriti tudi na drugačen način, na primer z zaslišanjem izvedenke, ki metod glede na zaključke nižjih sodišč ni skrivala, ampak jih je obširno pojasnila ter povzela dinamiko in vsebino psihiatričnega intervjuja. Obramba je tako imela možnost opredeliti se do izvedbe intervjuja ter izvedenkinih metod.
Obramba je v postopku predlagala postavitev drugega izvedenca, s čemer je izrazila stališče, da ocenjuje, da so v izvedenskem mnenju takšna nasprotja in pomanjkljivosti, ki se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ob takšnem stališču in sami naravi dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca gre v razmerju do predloga za zaslišanje izvedenca za nekaj drugega in ne za nekaj manj.
Po drugi alineji prvega odstavka 25. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) lahko zaščito pred preganjanjem in resno škodo dajejo tudi politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito, in sicer na način, da sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena ZMZ-1)
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je splošna verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito eden od elementov, ki vpliva na presojo, ali je treba izjave prosilca potrditi, pri čemer ugotovitve v posameznem primeru v zvezi s pogoji iz točk (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, čemur ustrezajo prva do četrta alineja tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), lahko vplivajo na presojo splošne verodostojnosti prosilca iz točke (e) te direktive oziroma iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pri tem pa presoja splošne verodostojnosti prosilca ni omejena na upoštevanje teh pogojev, pač pa jo je treba opraviti ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih elementov obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje.
Namen glavne obravnave je omogočiti strankam, da se izjavijo o vseh pravno pomembnih vidikih obravnavane zadeve (dejanskih in pravnih, tako procesnih kot materialnih - 21. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), da komentirajo izjave vseh udeležencev upravnega spora, da se opredelijo do predlaganih dokazov, vključno s tistimi, ki jih namerava sodišče izvesti po uradni dolžnosti (20. člen ZUS-1), da predlagajo svoje dokaze in da pri izvedbi dokazov aktivno sodelujejo. Z razpisom in izvedbo glavne obravnave sodišče strankam postopka omogoči neposredno obravnavo zadeve pred sodiščem ter uresničevanje njihovih procesnih pravic tudi v zvezi s presojo dejanskega stanja zadeve. Zagotovitev navedenih procesnih možnosti pa ne pomeni, da je sodišče v upravnem sporu odgovorno tudi za to, da jih stranke uresničujejo v določenem obsegu, saj je to v dispoziciji strank.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko zemljiškoknjižno sodišče izvede izbris zaznambe nedovoljene gradnje brez obvestila inšpekcijskega organa oziroma ne da bi bila predložena listina iz tretjega odstavka 108. člena Gradbenega zakona (GZ-1) in v nasprotju z določbami tretjega in četrtega odstavka 100. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).
Postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je postopek, ki je vzporeden (akcesoren) postopku o glavni stvari. V njem se ne odloča o glavni stvari, temveč le o utemeljenosti predloga za vrnitev postopka v prejšnje stanje, konkretno o tem, ali je bilo določeno procesno dejanje zamujeno iz opravičljivega razloga. Tak sklep nima lastnosti končnosti in postopek z njim ni pravnomočno končan, zato predlog za dopustitev revizije ni dovoljen.
Predlog za dopustitev revizije se zavrne.
V obravnavanem primeru stranka z interesom z izdajo začasne odredbe želi doseči zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. Ker ne gre za sodbo Upravnega sodišča, s katero bi bil nadomeščen upravni akt in bi bilo v sporu polne jurisdikcije odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, takšna sodba za svojo realizacijo ne potrebuje izvršitve.
Dolžnica je predlog vložila sama, pri tem pa ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Njen predlog zato ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo.
Predlog se zavrne.