ZPP člen 243. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 39 - 42, 45 - 47a.
nagrada izvedenca – materialni stroški izvedenca
Pravilnik jasno razlikuje med nagrado in materialnimi stroški izvedenca, hkrati pa določa tudi različne podlage za njihovo priznanje. Nagrada se odmerja po točkovni tarifi Pravilnika, materialni stroški pa po pravilih iz 41. člena Pravilnika.
Pri določanju preživninskega bremena, ki sta ga dolžna nositi starša za preživljanje njunih skupnih otrok, je treba upoštevati vsak prejemek, ki ga dobi otrok na račun svojega preživljanja in za ta prejemek zmanjšati njuno preživninsko breme.
pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - sprememba obtožbe - pravica do zagovora - uradni preizkus izpodbijane sodbe
Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z vloženo pritožbo zagovornika obdolžene sodišče druge stopnje ugotavlja, da za njeno sojenje v nenavzočnosti, po spremembi obtožbe niso bili več izpolnjeni pogoji iz I. odst. 442 čl. ZKP na kar mora paziti po uradni dolžnosti. Na glavni obravnavi, za katero so bili ob začetku sicer izpolnjeni pogoji za sojenje obdolžene v nenavzočnosti, je prišlo do vsebinske spremembe obt. predloga, o čemer se obdolžena ni nikoli izjasnila. S tem je odpadel pogoj za sojenje v nenavzočnosti „da je bila pred tem že zaslišana“ zaradi česar sodišče prve stopnje takrat ne bi smelo zaključiti.
stroški postopka – pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov – nepristop na narok - umik tožbe – ustavitev postopka
Če stranka na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče v njeni odsotnosti zaključilo obravnavanje zadeve, ni navzoča, izgubi pravico do povračila stroškov, ki jih je nameravala uveljaviti.
Vse dokler tožeča stranka svojega dolga v višini 1.075.000,00 EUR z obrestmi ne bo poravnala, obstaja možnost, da bo dogovor iz 3. člena pogodbe o načinu poravnavanja tega dolga kršila, s kršitvijo te pogodbene obveznosti pa bodo tožene stranke pridobile pravice do uveljavljanja pogodbene kazni, v zavarovanje katere so pridobile sporne menice.
pasivna legitimacija upravnika – odgovornost upravnika za plačilo dimnikarskih storitev – odgovornost upravnika za plačilo rednih vzdrževalnih del - upravnik
Nobene zakonite podlage namreč ni, da bi upravnik moral iz lastnih sredstev poplačevati dolgove etažnih lastnikov in nato sam terjati plačilo od njih, kot zmotno meni pritožnik. Sklicevanje na izvršilne postopke, v katerih upravniki terjajo plačilo od etažnih lastnikov, ki ne plačujejo svojih obveznosti, na drugačno presojo ne more vplivati, saj gre lahko za celo vrsto različnih situacij, bodisi, da upravniki terjajo etažne lastnike le za svoje upravniške storitve, bodisi, da so upravniki po pogodbi o upravljanju z etažnimi lastniki prevzeli materialnopravne obveznosti etažnih lastnikov do tretjih oseb.
Glede na to, da je tožnik kot odvetnik zastopal toženca v njegovi izvršilni zadevi, da toženec ni dokazal trditve, da je tožnik opravil storitev zastopanja z napakami, da je tožnik opravil svoje delo zastopanja skladno s standardi, ki se zahtevajo od povprečno skrbnega odvetnika oziroma v skladu z določili OZ o mandatni pogodbi, ki urejajo obveznosti mandatarja (prevzemnika naročila) ter da je tožnik izstavil tožencu za svoje storitve zastopanja vtoževani račun, sestavljen v skladu z Odvetniško tarifo, katerega pa toženec ni plačal, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Mandatar ima namreč pravico do plačila za svoj trud oziroma opravljeno storitev.
procesna legitimacija za pritožbo – konec stečajnega postopka – legitimacija stečajnega upravitelja
O končanju stečajnega postopka odloča sodišče na predlog upravitelja. Vendar pa zakon ne daje izrecne procesne legitimacije stečajnemu upravitelju za izpodbijanje sklepa, s katerim je sodišče odločilo o predlogu stečajnega upravitelja, kar glede na 2. odstavek 126. člena ZFPPIPP pomeni, da stečajni upravitelj nima pravice do lastne pritožbe zoper tovrsten sklep sodišča. Ker je iz pritožbenih navedb razvidno, da je pritožnik pritožbo vložil v lastnem imenu, jo je pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrglo.
ugovor ogroženosti – učinki ugovora ogroženosti – izpolnitveni zahtevek
Učinki ugovora iz 102. člena OZ so: zadržanje izpolnitve, dodatno zavarovanje in prenehanje pogodbe. Zato 102. člen OZ tožeči stranki ne daje upravičenja, da od tožene stranke zahteva, da izpolni svojo obveznost.
URS člen 14, 14/2. ZPIZ-1 člen 15, 16, 60, 66, 66/3, 67, 67/3, 91, 92, 94.
invalidnost – samozaposleni
Ker je toženec priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožniku zavrnil na podlagi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, po kateri lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, za katero je ustavno sodišče odločilo, da je v neskladju z ustavo, je odločitev toženca nepravilna in nezakonita. Če tožnik še lahko dela v svojem poklicu ter na podlagi ugotovitev, kakšna je njegova preostala delovna zmožnost, je zato treba ponovno odločiti o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja.
URS člen 14, 14/2. ZPIZ-1 člen 15, 16, 60, 66, 66/3, 67, 67/3, 91, 92, 94.
invalidnost – samozaposleni
Ustavno sodišče RS je odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, v neskladju z ustavo. Zato je odločba toženca, s katero tožniku samozaposlenemu zavarovancu, za katerega je ugotovil, da je invalid III. kategorije z omejeno zmanjšano delovno zmožnostjo, ker ni več zmožen opravljati dela, na katero je bil razporejen, oziroma ga je opravljal v času nastanka invalidnosti, lahko pa opravlja to delo le s časom, krajšim od polnega, vendar z omejitvijo del, in tožniku ni priznal pravic na podlagi invalidnosti, nepravilna in nezakonita.
pritožba proti sklepu o ugovoru zoper odmero sodne takse – pravni interes – dopustnost pritožbe proti sklepu o ugovoru zoper odmero sodne takse
Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-207/09, proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper odmero sodne takse pritožba ni dovoljena. V citirani zadevi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da bi pritožnik, če sodne takse ne bi plačal in zato ne bi bil deležen pravnega varstva, moral izkoristiti pravna sredstva zoper sklep, s katerim bi sodišče zaradi neplačila sodne takse zavrglo njegovo vlogo. Četudi v predmetni zadevi situacija ni identična, saj je pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sodbo odločilo, ne da bi bila taksa za pritožbo plačana, pritožbeno sodišče ne najde argumentov za drugačno stališče od tistega, ki izhaja iz citirane ustavne odločbe. Meni namreč, da previsoko odmerjena in plačana taksa ni ovira za izvedbo postopka za vrnitev preplačane takse.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0063446
ZIL-1 člen 123, 123/2, 123/5. ZIZ člen 272, 275, 275/2.
pogoji za izdajo začasne odredbe - regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - reverzibilnost začasne odredbe
Določila 123. člena ZIL-1 je potrebno razumeti v tej smeri, da bo predlagatelj regulacijsko začasno odredbo v smislu pogojev iz 2. odstavka 123. člena ZIL-1 lahko utemeljeval le z izkazovanjem točke b), to je s potrebnostjo izdaje začasne odredbe za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, ali z utemeljitvijo točke c), to je z nenastankom hujših neugodnih posledic na strani dolžnika v primeru kasneje izkazane neutemeljenosti začasne odredbe od posledic upnika v primeru neizdaje začasne odredbe.
naročniško razmerje za telefon - zavrnitev računa - odgovornost operaterja - zagotavljanje varnosti omrežja oziroma storitev - zloraba prek spletnega klicalnika - klicni program (avtodeal) - dolžnost operaterja preprečiti zlorabe preko spletnih klicalnikov
Tožeča stranka ni zagotovila varnosti svojega omrežja, kot ji to nalaga 102. člena ZEKom, predvsem pa ni pravilno obvestila svojih uporabnikov o možnih zlorabah, kar je bila njena dolžnost, saj je vedela za problem zlorab preko spletnih klicalnikov. Tožeča stranka je ravnala neskrbno, saj je vedela za možnost zlorab preko klicnih programov, vendar ni storila zadostnih ukrepov, da bi takšne zlorabe preprečila, saj takšen program deluje prav preko omrežja tožeče stranke, s katerim tožeča stranka nastopa na trgu kot ponudnik.
Samo predhodni postopek, v katerem predsednik senata zavrže prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka, se opravi brez naroka. V kolikor se predlog za obnovo postopka obravnava po vsebini (pri čemer se odloči s sklepom, ne s sodbo), pa je treba razpisati narok.
delna invalidska pokojnina - izplačevanje - pogoj pričetka dela
Čeprav je imel tožnik z izvršljivo odločbo priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom in do delne invalidske pokojnine, pogoj za izplačevanje delne invalidske pokojnine ni bil izpolnjen, ker na delu s skrajšanim delovnim časom zaradi ugotovljene začasne nezmožnosti za delo niti ni mogel niti ni bil dolžan pričeti delati. Delna invalidska pokojnina se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom in vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
nepristop tožeče stranke na poznejši narok za glavno obravnavo – domneva umika tožbe – ponovno odprtje obravnave – ustavna odločba – opustitev sodelovalne dolžnosti tožeče stranke – pravica do sodnega varstva
Sankcija, ki je predpisana v 4. odstavku 282. člena ZPP za nepristop tožeče stranke na poznejši narok, ima za posledico le neizpodbojno domnevo o umiku tožbe. Posledično pa to pomeni, da sodišče meritorno ne bo odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, razen če temu nasprotuje tožena stranka. Opustitev sodelovalne dolžnosti tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo ima zato za posledico, da prepusti toženi stranki iniciativo o tem, ali bo sodišče sploh meritorno odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke.
Če je pritožbene trditve razumeti kot očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podajali v tem postopku pred prekinitvijo postopka in ki se nanašajo na predhodno vprašanje, to je ničnosti pogodbe z dne 05. 10. 1996, so takšni pritožbeni očitki neutemeljeni. V posledici učinka pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 365/97, z dne 13. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 381/2005, je bilo prvostopenjsko sodišče na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 05. 10. 1996 vezano, zato to vprašanje ni več predstavljalo predhodnega vprašanja, ki bi bilo predmet reševanja v okviru tega postopka.
neupravičena pridobitev – subvencija zaradi predčasne prekinitve pogodbe o zaposlitvi - zaposlitev brezposelne osebe – nemožnost izpolnitve
Tožena stranka bi morala za ohranitev pravice do subvencije zaposliti delavce v soglasju s tožečo stranko (zavodom). Na temelju pogodbe ni bila upravičena sama izbirati, katere brezposelne osebe bo vključila v zaposlitveni program po pogodbi, pa čeprav bi te osebe ustrezale kriteriju „težje zaposljivih oseb“ iz 2. člena pogodbe.
Dolžnost, da tožeča stranka (zavod) toženi stranki (izvajalcu) napoti drugo brezposelno osebo, mogoče razumeti zgolj kot sodelovalno dolžnost tožeče stranke. Opustitev te dolžnosti sicer lahko povzroči nemožnost izpolnitve preostale pogodbene obveznosti tožene stranke (zaposlitev brezposelnih oseb). Vendar pa ugasnitev obveznosti tožene stranke še ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna vrniti sorazmernega dela sredstev, ki jih je po pogodbi prejela.
Ob ugotovitvah prvostopnega sodišča, da je bila tožena stranka do zaključka leta 2006 večinska lastnica delnic tožeče stranke in da se je kot taka, kar tudi sama priznava, neprestano ukvarjala z likvidnostnimi težavami tožeče stranke, zlasti da je bila seznanjena s poslovnim načrtom, v katerem je bila v letu 2007 predvidevana izguba kar v višini 5,5 mio EUR, pritožbeno sodišče zaključuje, da prvostopna presoja o tem, da subjektivni element izpodbojnosti pri toženi stranki ni bil podan, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Cilj vsake gospodarske družbe je ustvarjanje dobička. Vedenje tožene stranke decembra 2006, da bo tožeča stranka leta 2007 poslovala z izgubo, pa po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča za presojo, da je tožena stranka vedela, da se tožeča stranka nahaja v slabi ekonomsko-finančni situaciji.