Tožnica bi tožbo morala vložiti v roku 30ih dni po izteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka, da odloči o njeni zahtevi za varstvo pravic za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi s prevedbo in določitvijo plačnega razreda. Ker tega roka ni spoštovala, ampak je tožbo vložila po tem, ko je tožena stranka (po izteku roka) odločila o zahtevi za varstvo pravic, tožba ni dopustna. Rok za sodno varstvo iz 204. čl. ZDR je prekluzivni materialni rok, zato kasnejša odločitev delodajalca o ugovoru delavca, sprejeta po preteku 30-dnevnega roka iz 2. odst. 204. čl. ZDR, delavcu ne more odpreti novega roka za sodno varstvo.
Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo v obliki inventurnega manka ni utemeljen, ker tožeča stranka ni dokazala vseh elementov odškodninske obveznosti tožene stranke. Tožena stranka kot delavka za škodo ne odgovarja objektivno (četudi je opravljala delo poslovodje), krivde pa tožeča stranka ni dokazala, saj ni dokazala, da je tožena stranka ravnala naklepno oziroma iz hude malomarnost.
določitev vrednosti spornega predmeta – pritožba zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta – dopustnost pritožbe zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta
Pritožba zoper izpodbijani sklep, upoštevaje določilo 2. odstavka 31. člena ZST-1, ni dovoljena, saj se bo tožeča stranka zoper odločitev o ugotovitvi prave vrednosti spornega predmeta v obravnavanem primeru lahko pritožila v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari, oziroma v pritožbi zoper sklep o umiku tožbe, če sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje glede na novo določeno vrednost spornega predmeta ne bo plačala.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnik je zadnjega dne, ko je bil na delu, toženi stranki povedal, da je polomljen, da ne more delati in da gre k zdravniku po bolniški stalež. S tem je toženo stranko seznanil s svojim zdravstvenim stanjem oziroma predvidenim bolniškim staležem, zaradi česar očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da pet dni zaporedoma ni prišel na delo in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, ni utemeljen.
Ker je dolžnik prejel čitljiv predlog za izvršbo kot sestavni del sklepa o izvršbi šele po tem, ko je prej že vložil redni ugovor zoper sklep o izvršbi, je šele s prejemom čitljivega predloga za izvršbo lahko ugotovil, za katero obdobje upnik izterjuje preživnino in da jo izterjuje tudi za obdobje, za katero dolžnik razpolaga s potrdilom o plačilu, ki ga je skupaj z ugovorom po izteku roka predložil sodišču, zato je njegov ugovor po izteku roka obrazložen.
Iz podatkov v spisu izhaja, da je priča na naroku dne 10.12.2010 izrecno priglasila stroške parkiranja, navedla pa je še, da je samostojni podjetnik ter da je morala zaradi prihoda na sodišče odpovedati montažo vrat. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je priča s temi navedbami smiselno zahtevala povračilo izgubljenega zaslužka.
Tožnica bi tožbo morala vložiti v roku 30-ih dni po izteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka, da odloči o njeni zahtevi za varstvo pravic za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi s prevedbo in določitvijo plačnega razreda. Ker tega roka ni spoštovala, ampak je tožbo vložila po tem, ko je tožena stranka (po izteku roka) odločila o zahtevi za varstvo pravic, tožba ni dopustna. Rok za sodno varstvo iz 204. čl. ZDR je prekluzivni materialni rok, zato kasnejša odločitev delodajalca o ugovoru delavca, sprejeta po preteku 30-dnevnega roka iz 2. odst. 204. čl. ZDR, delavcu ne more odpreti novega roka za sodno varstvo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne vpliva dejstvo, da se je delo delavca, kateremu je bila podana odpoved, razdelilo med ostale sodelavce. Delodajalec ima namreč pravico odločati o tem, kako organizirati delovni proces, prav tako ima pravico odločati, kako bo zmanjšal stroške poslovanja in posledično stroške dela za zaposlene.
nepristop stranke na narok - fikcija umika tožbe - odločitev glede na stanje spisa - upravičeni razlogi za izostanek iz naroka – zdravstvene težave
Če tožeča stranka na enega od poznejših narokov ne pristopi, lahko sodišče meritorno odloči o zadevi le, če nasprotna stranka predlaga odločitev glede na stanje spisa oziroma če se ne strinja z domnevo umika tožbe.
Zgolj sklicevanje na zdravstvene težave ne zadošča. Stranka bi morala ne le zatrjevati, temveč tudi izkazati upravičene razloge za izostanek iz naroka. Gre za razloge, ki utemeljujejo preložitev naroka v skladu s 1. odst. 115. čl. ZPP. V primeru bolezni lahko preložitev naroka utemelji le nepredvidljiva in nenadna bolezen, ki se izkaže z zdravniškim opravičilom, izdanim na posebnem obrazcu.
Iz priloženega dokazila je tako razvidno, da je bil na prehodni račun sodišča, določen za plačevanje sodnih taks, 2. 3. 2010 nakazano pravilni znesek dolžne sodne takse, pri čemer je tožeča stranka le napačno označila referenco, zato o plačilu dolžne sodne takse v obravnavanem primeru ni možno dvomiti.
Tožnik bi tožbo moral vložiti v roku 30-ih dni po izteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka, da odloči o njegovi zahtevi za varstvo pravic za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi s prevedbo in določitvijo plačnega razreda. Ker tega roka ni spoštoval, ampak je tožbo vložil po tem, ko je tožena stranka (po izteku roka) odločila o zahtevi za varstvo pravic, tožba ni dopustna. Rok za sodno varstvo iz 204. čl. ZDR je prekluzivni materialni rok, zato kasnejša odločitev delodajalca o ugovoru delavca, sprejeta po preteku 30-dnevnega roka iz 2. odst. 204. čl. ZDR, delavcu ne more odpreti novega roka za sodno varstvo.
Denarnega nadomestila v minimalni višini, kot jo določa zakon, to je v višini ene tretjine povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče opredeliti kot ustrezno denarno nadomestilo, saj je glede na omejitve pravice tožene stranke do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, glede na obseg omejitve in glede na trajanje omejitve določeno v prenizki višini. Iz tega razloga je dogovor o konkurenčni klavzuli ničen, zaradi česar za toženo stranko ne more imeti pravnih posledic, tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni pa ni utemeljen.
spor o pristojnosti – stvarna pristojnost – gospodarski spor – fizična oseba
V obravnavanem primeru gre za spor v zvezi z obveznostmi lastnika poslovnih prostorov tožene stranke kot fizične osebe, za tako vrsto spora pa ne veljajo pravila, ki so določena za postopek v gospodarskih sporih, temveč splošna pravila glede stvarne pristojnosti.
Sodišče prve stopnje je določilo preizkusno obdobje, upoštevaje starost dolžnice, v okviru z zakonom predpisane dolžine preizkusnega obdobja glede na podatke, s katerimi je razpolagalo. Vse ostale pritožbene navedbe v zvezi z okoliščinami, ki so pomembne za določitev dolžine preizkusnega obdobja, pa so pritožbene novote, ki jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, pritožbeno sodišče pa jih ni upoštevalo, saj dolžnica ni navedla, zakaj teh dejstev ni navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje, in ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v predlogu za odpust dolga.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost - odškodnina za smrt bližnjega - stvarna pristojnost
Tožniki uveljavljajo zoper toženo stranko zahtevek za plačilo nematerialne škode iz naslova svojih utrpelih duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega (delavca, ki je umrl v delovni nesreči pri toženi stranki). Takšen zahtevek ne izvira iz delovnega razmerja niti nima narave premoženjske pravice iz delovnega razmerja, ki bi jo bilo mogoče podedovati, zaradi česar za obravnavo tožbe s takšnim zahtevkom ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.
Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v takem obsegu ur pravilno ugodilo, čeprav tožeča stranka zanje ni predložila dokaza v obliki potrjenih evidenčnih listov. Določba 212. čl. ZPP namreč tudi toženi stranki nalaga obveznost, da substancirano, obrazloženo prereka navedbe nasprotne stranke in da svoje ugovore tudi dokazno podpre.
V primeru, da se stranka sklicuje na materialni pobot mora postaviti konkretne navedbe, ki sodišču omogočajo presojo o tem ali tožnikova terjatev (deloma ali v celoti) ne obstoji več, ker je prenehala na podlagi enostranske izjave (konkretizirati mora torej predpostavke iz 311. in 312. čl. OZ).
plačilni nalog - nadomestitev globe - naloge v splošno korist
Zakon o prekrških (ZP-1) storilcem ne omogoča, da bi lahko namesto plačila globe, ki jim je bila izrečena s plačilnim nalogom prekrškovnega organa, predlagali opravo konkretne naloge v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti. Zato takšnemu predlogu ni mogoče ugoditi ne glede na razloge, s katerimi ga storilec utemeljuje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0061972
OZ člen 766, 766/3, 779, 779/2.
pogodba o delu - mandatna pogodba - odškodninska odgovornost mandatarja - napake posla - vsebina pogodbe - uporaba pogodbenega materialnega prava
Prevzemnikova pravica do plačila ni odvisna od tega, ali so opravljeni posli obrodili zaželene učinke/rezultate, temveč le od tega, ali so bili naročeni posli pravilno opravljeni. V kolikor je prevzemnik naročila posel nepravilno izpolnil, je naročniku odškodninsko odgovoren. Pri tem je treba upoštevati, da OZ posebnih pravil o odgovornosti za škodo, katere vzrok je nepravilna izpolnitev storitvene obveznosti, ki ima značilnosti obligacije prizadevanja, ne določa, zato je to odgovornost treba presojati z analogno (smiselno) uporabo pravil o splošni odškodninski odgovornosti.
Uporaba pogodbenega materialnega prava (drugače kot uporaba zakonskega materialnega prava) ni mogoča, preden preko zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno („kaj v pogodbi piše“). Ker na vsebino pogodbenega materialnega prava sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, se morajo stranke nanj izrecno sklicevati in ga jasno in določno opredeliti.
Res je popis oddanih pošiljk z dne 25. 11. 2008 brez poštnega žiga. Vendar pa je v konkretnem primeru Pošta Slovenije potrdila, da razpolaga s kopijo podpisa oddanih pošiljk z dne 25. 11. 2008, ki je identična popisu tožeče stranke. Glede na navedeno ni razloga za dvom v trditev tožene stranke, da je tožena stranka dne 25. 11. 2008 na Okrožno sodišče v Ljubljani s priporočeno pošto poslala tri poštne pošiljke.