ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-e. Protokol 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 50.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja - resna grožnja za javni red ali javno varnost - kaznivo dejanje - ponovitvena nevarnost - ne bis in idem - načelo sorazmernosti - sodba ESČP v zadevi Engel proti Nizozemski
Omejitev gibanja v obravnavani zadevi po naravi ni kazenska sankcija, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava zaradi zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red. Omejitev gibanja torej ni kazenska sankcija in je njeno trajanje odvisno od prosilčevega obnašanja (dokler prosilec zaradi svojih dejanj predstavlja nevarnost za javni red).
Tožena stranka je po presoji sodišča upoštevala individualna ravnanja tožnika, težo, naravo in časovno komponento nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine ter dejstvo, da je sodišče v kazenskem postopku kot obteževalno okoliščino upoštevalo tožnikovo vztrajnost pri izvrševanju nadaljevanega kaznivega dejanja in visoko stopnjo ogroženosti varnostnikov v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje. V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti pa je kot rečeno tudi po oceni sodišča treba vzeti v obzir, da je tožnik odvisnik od drog in da mu zaradi pomanjkanja uvida v lastna dejanja (predvsem v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje varnostnikoma) ne gre verjeti, da bo v azilnem domu sam poskrbel za svoje zdravljenje in da ne bo nadaljeval z uživanjem drog. Ob takih okoliščinah pa se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke glede nepredvidljivosti tožnikovega ravnanja in posledično logičnostjo dokazne ocene tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi lahko ogrožal svojo varnost ter varnost drugih ljudi in premoženja ter da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni zgled za uspeh - cepljenje - vzročna zveza - izpodbijanje izvedenskega mnenja - škoda na zdravju
ZBPP organu za brezplačno pravno pomoč ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za brezplačno pravno pomoč strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za brezplačno pravno pomoč izpodbiti, temveč mora, če želi prošnjo zavrniti, navesti okoliščine, iz katerih po njegovi presoji že na prvi pogled izhaja, da zadeva, v zvezi s katero prosilec želi brezplačno pravno pomoč, nima možnosti za uspeh. V obravnavani zadevi take očitnosti po presoji sodišča ni, saj tožnica izpodbijani odločbi Ministrstva za zdravje očita ne le postopkovne nepravilnosti pač pa tudi nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju s tem, ko po vsebini nasprotuje ugotovitvam Komisije v izdelanem strokovnem mnenju glede vprašanja vzročne zveze med cepljenjem in škodo, ki naj bi zaradi cepljenja nastala na zdravju tožnice.
Vprašanje izkazanosti vzročne zveze v primeru cepljenj predstavlja tudi z vidika medicinske stroke zapleteno strokovno vprašanje, na katerega po presoji sodišča ni mogoče odgovoriti brez izvedbe ustreznega dokaznega postopka in podrobnejše vsebinske analize okoliščin vsakega konkretnega primera posebej. Kakršnokoli vnaprejšnje opredeljevanje organa za brezplačno pravo pomoč do vprašanja možnosti uspeha prosilca do brezplačne pravne pomoči v upravnem sporu, v katerem se pod vprašaj postavlja obstoj vzročnosti, predstavlja zato presojo, ki presega standard očitnosti, ki se uporablja pri oceni obstoja objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
ZUP člen 53, 53/1, 59, 59/4, 60, 180, 180a, 180a/4, 225, 225/5. ZPP člen 96.
denacionalizacija - agrarna skupnost - vračanje premoženja agrarni skupnosti - potrdilo o pravnomočnosti - sprememba potrdila o pravnomočnosti - upravičenost za zastopanje - prenos pooblastila - posebno pooblastilo - izrecno pooblastilo za prenos pooblastila
Ker člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (z izjemo samega B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja AS A., med tožnico in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno ne izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve teh odločb tožnici (88. člen ZUP/86 in 88. člen ZUP). Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnici te odločbe vročil. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile skupaj z zemljiškoknjižnimi sklepi tožnici vročene tudi odločbe o vračanju premoženja, prav tako ne, kakšna je bila vsebina omenjenih sklepov. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnico pomembni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njeno pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zemljiškoknjižnih sklepov o vpisu lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile vrnjene v naravi.
koncesije - zavrženje ponudbe - predhodni preizkus - zdravstvena dejavnost
Tožnik z vložitvijo ponudbe ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da ponudnik zatrjuje (oziroma da to smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da pa mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora po aplikaciji relevantnih pravnih norm na ugotovljeno dejansko stanje (v konkretni zadevi je to dejstvo, da je tožnik javni zavod) o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prim. prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je torej vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
ZUS-1 člen 4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
COVID-19 - kršitev človekovih pravic - pravica do izobraževanja - šola - varstvo ustavnih pravic - načelo sorazmernosti - nalezljive bolezni
Začasni ukrep testiranja zasleduje ustavno dopusten cilj v javnem interesu (preprečiti ali omejiti širjenje bolezni COVID-19 in s tem zagotoviti varovanje zdravja in življenja ljudi), ukrep pa je tudi primeren in nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja ter sorazmeren v ožjem smislu. Primeren je zato, ker se z njim preprečuje dostop oseb, ki so lahko vir okužbe, do različnih storitev oziroma njihova udeležba pri različnih dejavnostih (tudi pri vzgojno-izobraževalnih dejavnostih v prostorih šol), s tem pa se posledično preprečuje tudi širjenje nalezljive bolezni in zmanjšuje obremenitev zdravstvenega sistema. Ukrep testiranja je nujen, ker na voljo ni drugih, milejših in enako učinkovitih sredstev za dosego zasledovanega cilja, teža posledic posega v pravice posameznika pa tudi odtehta pomen oziroma vrednost zasledovanega cilja varstva zdravja in življenja, ki predstavlja eno najpomembnejših ustavno varovanih vrednot.
Ukrep testiranja, ki je bil v 8. členu Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 predpisan kot pogoj za uresničevanje pravice otrok do zbiranja in združevanja ter izobraževanja v prostorih osnovnih šol, je bil skladen z načelom sorazmernosti in ustavno dopusten tudi z vidika zatrjevane kršitve drugih v ustavi zagotovljenih pravic, ki jih tožnica navaja v tožbi (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS, pravica do zbiranja in združevanja po 42. členu Ustave RS, pravice otrok po 56. členu Ustave RS in pravica do izobraževanja po 57. členu Ustave RS). Ukrep testiranja je namreč milejši od pred tem veljavnega ukrepa splošnega zaprtja šol, ukrep je primeren za dosego želenega cilja, koristi ukrepa, ki so v zaščiti javnega zdravja, pa tudi pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika.
Iz ugotovitev v obravnavani zadevi ne izhaja, da bi do šolanja tožnice na domu in s tem do posega v njeno pravico do izobraževanja prišlo prav zaradi dejanja toženke. Tožnica namreč ne zatrjuje, da ji je toženka fizično ali kakorkoli drugače s pozicije oblasti preprečila vstop v šolo in ji s tem neposredno onemogočila izobraževanje v prostorih šole. Zahteva po izpolnjevanju pogoja iz predpisa oziroma golo opozorilo ravnateljice toženke na obveznost testiranja, ki jo je določal že Odlok 174/2021 kot pogoj za udeležbo otrok pri pouku v prostorih šole oziroma opozorilo na posledice, ki sledijo po predpisih, če se oseba ne podredi obveznosti testiranja (to je obveznost šolanja od doma, ki jo je določal že sklep ministra), pa sama po sebi po presoji sodišča ne moreta predstavljati dejanja, ki bi ga bilo mogoče šteti za neposredni vzrok nastale posledice (to je izobraževanja tožnice na daljavo).
mednarodna zaščita - preganjanje - nedržavni subjekt preganjanja - zaščita v izvorni državi - resna škoda
Če so zdravstveni delavci v Libiji na splošno ogrožena skupina, je v tožnikovem primeru šlo zgolj za enkraten dogodek, za spor z določeno osebo, ki je tožnika preganjala zaradi ne posredovanja laboratorijskega izvida, in ne zato, ker je po poklicu zdravstveni delavec. Poleg tega je tožnik imel zadostno zaščito ene izmed najmočnejših milic.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe je poleg navedbe, da je tožnica vložila zahtevek (brez konkretne vsebinske opredelitve tega zahtevka) in povzemanja prvega in četrtega odstavka, navedeno le, da se zahtevek nanaša na več kot 12 mesečnih nakazil in da so vanj vključena tudi delovna mesta administrativnih nalog, ki po zakonu niso predmet sofinanciranja, in sicer višji referent pod zap. št. 7, delovodja V pod zap. št. 8a in delovodja V pod zap. št. 8b. Toženka še navaja, da se za navedena delovna mesta izplačane plače in drugi izdatki ter prispevki v skupni višini 44.677,58 EUR ne priznajo, tožnici pa se skladno z deležem sofinanciranja skupne občinske uprave zniža v zahtevku naveden znesek za 4.825,18 EUR, tako da upravičen zahtevek občini 61.543,46 EUR (str. 2, drugi odstavek). Navedeno pa ne zadosti standardu obrazložitve upravne odločbe po prvem odstavku 214. člena ZUP.
Kljub stališču sodišča, da pogodbena kazen po določbah EZ-1 in tudi odločitvi sodišča EU ni izrecno prepovedana, to še ne pomeni, da zaračunavanje pogodbene kazni v višini 20,00 EUR ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, temveč bo moral ustrezno presojo o tem napraviti sam upravni organ.
Sodišče soglaša s stališčem upravnega organa, da tožeča stranka v posledici potrošnikove kršitve pogodbenih obveznosti ni upravičena posebej zaračunavati pavšalnih stroškov vodenja postopka odstopa od pogodbe v višini 12,00 EUR in stroškov preklica odstopa od pogodbe v višini 6,00 EUR, saj sta takšni določbi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
ZBPP člen 13, 13/1, 13/2, 14, 14/1, 14/2. ZSVarPre člen 21, 21/1, 21/3.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - dohodkovni cenzus - izguba periodičnega dohodka - napačna uporaba materialnega prava
Prav na sodno izpodbijanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podal njegov delodajalec, se namreč nanaša tožnikova prošnja za dodelitev BPP, kar jasno izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. Navedeno pomeni, da je tožnik ostal brez rednega periodičnega dohodka, v skladu s citiranim prvim odstavkom 21. člena ZSVarPre pa toženka tega dohodka (plače, kot jo je tožnik pri omenjenem delodajalcu prejel v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP) pri ugotavljanju tožnikovih lastnih dohodkov (in s tem pri presoji izpolnjevanja materialno-finančnega pogoja za dodelitev BPP) ne bi smela upoštevati.
sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z naturalizacijo - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka je ugotovila, da je bilo tožnikovo dejansko življenje v Sloveniji v letih 2010 in 2011 prekinjeno (odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, ki je glede na določbo 2. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo ni mogoče spregledati), zato bi morala, ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 22/2024 z dne 5. 6. 2024, preverjati izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja tožnika v Sloveniji v daljšem obdobju in ne šele od 12. 9. 2008 dalje. Navedene prekinitve namreč podaljšujejo obdobje, v katerem lahko prosilec izpolni zakonski pogoj desetletnega dejanskega življenja v Sloveniji, zato bi morala upoštevati obdobje, ko je bil tožnik v Sloveniji oziroma je imel tu prijavljeno prvo začasno prebivališče (to je od 11. 9. 2007) in dokazno oceniti izvedene dokaze, ki se nanašajo na to obdobje.
ZBPP člen 14, 14/1-3. ZUPJS člen 17, 17/1. ZUS-1 člen 52.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - materialni pogoj - možnost razpolaganja s premoženjem - nedovoljene tožbene novote
Obstoj solastnine na obravnavani nepremičnini in spor s tem v zvezi (začet postopek delitve te nepremičnine) po presoji sodišča v konkretni zadevi ne predstavljajo okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da tožnica z njej solastnim deležem te nepremičnine dejansko ne more razpolagati (v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP).
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - verjeten izgled za uspeh - priznanje krivde - pritožba
Organ ne bi mogel oceniti, tudi če je tožnica priznala krivdo po obtožnem predlogu za več kaznivih dejanj, opredeljenih kot storjenih v realnem steku, da tožničina pritožba, za katero je v postopku navajala in dokazovala, tudi s predloženim osnutkom pritožbe, da z njo uveljavlja kršitev, ker očitana kazniva dejanja niso bila obravnavana kot nadaljevano kaznivo dejanje, nima verjetnih izgledov za uspeh. Upoštevati je namreč treba, da morajo biti glede na določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP morebitni razlogi za zavrnitev dodelitve BPP očitni. Če razlogi za zavrnitev dodelitve BPP niso očitni, kot v obravnavanem primeru, gre za kršitev določb 24. člena ZBPP.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. ZNPPol člen 140, 140/2, 152, 152/2.
dovoljenost tožbe v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ni upravni akt - pritožba po znppol
Pritožbeni postopek po določbah ZNPPol ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. To pomeni, da se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom v smislu 2. člena ZUS-1 ter da upravni spor zoper odločitev o pritožbi ni dovoljen.
Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev (2016) člen 32. ZKme-1 člen 5. OZ člen 104, 603.
pravica do uporabe zemljišča - zamuda s plačilom - evidenca GERK - izbris iz evidence GERK
Ker je stranka z interesom zakupnino plačala še pred obvestilom o prenehanju zakupnega razmerja, tožnica zakupne pogodbe ni mogla odpovedati. Pogodba ostaja v veljavi, ker je zakupnik dolžno najemnino plačal, preden mu je bila sporočena odpoved. Nenazadnje tožnica dejstvu, da je stranka z interesom plačala dolžni znesek 6. 12. 2021, ne ugovarja.
Za presojo, ali je stranka z interesom tožnici dolžna plačati še del zakupnine oziroma zamudne obresti, je pristojno sodišče.
Toženka je pravilno štela, da iz predložene zakupne pogodbe in ravnanja strank ne izhaja, da sta se dogovorili, da je pogodba, če zakupnik ne plača zakupnine do 30. 11. tekočega leta, ex lege razdrta.
V zadevi niso sporna pravno relevantna dejstva, katerim ugotavljanju je namenjena ustna obravnava, ampak uporaba predpisa oziroma razlaga pogodbenih določil. O uporabljeni pravni podlagi pa se je tožnica lahko pisno izrekla pred izdajo izpodbijane odločbe, saj jo je organ z dopisom z dne 6. 4. 2022 seznanil s svojo razlago pogodbe oziroma predpisa. Poleg tega je sodišče v zadevi razpisalo obravnavo, na kateri je imela tožnica možnost, da bi dodatno pojasnila svoja pravna naziranja.
Ker torej tožnica tožbe v danem roku ni ustrezno popravila oziroma dopolnila v skladu s pozivi sodišča, je ostala tožba tudi po pozivih sodišča k odpravi pomanjkljivosti nerazumljiva, nejasna in nepopolna. Ker gre za take pomanjkljivosti, zaradi katerih sodišče zadeve ne more obravnavati (tožnica v tožbi ni točno navedla kateri upravni akt s tožbo izpodbija, kateri organ je izpodbijano odločbo izdal, niti ni predlagala kako in v čem naj se opravi oziroma ugotovi njegova nezakonitost), je sodišče tožbo zavrglo.
Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnika, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 5. alineje drugega odstavka 6. člena ZOA za dodelitev pravice do osebne asistence v obsegu najmanj 30 ur tedensko. Odločba prvostopenjskega organa razen sklicevanja na mnenje strokovne Komisije ne vsebuje nobene obrazložitve glede katerih aktivnosti tožnik potrebuje pomoč in zakaj njegove potrebe niso takšne, da bi dosegale potrebo po osebni asistenci v obsegu vsaj 30 ur tedensko, medtem ko je drugostopenjski organ sicer izpostavil, da tožnik potrebuje pomoč pri določenih dnevnih aktivnosti, ki jih je v izvedenskem mnenju zapisala Komisija, vendar pa prav tako ni pojasnil, zakaj potrebe tožnika vendarle niso takšne, da bi dosegale potrebo po osebni asistenci v obsegu vsaj 30 ur tedensko.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitna nerazumnost zadeve - vsebinski preizkus - verjeten izgled za uspeh
Iz povedanega sledi, da je organ za BPP ocenil, da je odločitev, sprejeta s spornim plačilnim nalogom, pravilna, in na tej podlagi tudi oprl svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožnikove prošnje. Organ za BPP je v postopku odločanja o BPP tako prevzel vlogo, ki jo ima v prekrškovnem postopku Okrajno sodišče, s tem pa je po presoji sodišča presegel okvire ocene "očitne nerazumnosti", ki jo je upravičen izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - dedovanje - sodediči - načelo zaslišanja strank - pravica do izjave - spor polne jurisdikcije
Iz listin v upravnem spisu zadeve ne izhaja, da bi toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnici omogočila izjasnitev glede dejstev, ki so odločilna za izdajo izpodbijanega sklepa, tj. glede tega, da naj bi tožnica na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Kranju, pod I P 173/2020 z dne 5. 7. 2023, pridobila premoženje skupne vrednosti 100.000,00 EUR. Tekom upravnega postopka pred toženko tožnica posledično ni mogla uveljavljati, da s premoženjem po omenjeni sodni poravnavi (še) ne more razpolagati, ugotovitveni postopek pa je bil tako, kot to utemeljeno izpostavlja tožnica, izveden pomanjkljivo in s kršitvijo tožničinih pravic.
Z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati svoje odločitve z razlogi, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, saj bi bila sicer tožnici odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Odgovor na tožbo v upravnem sporu je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah in podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe.