zahteva za varstvo zakonitosti - formalna in materialna pravnomočnost - izčrpanost pravnih sredstev
Vrhovno sodišče je presodilo, da v konkretni zadevi ovir za meritorno odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni, saj iz obrazložitve zahteve izhaja volja vložnikov izpodbijati pravnomočno sodbo kot celoto, torej z vsemi njenimi sestavnimi deli, vsebinsko pa je bila kršitev kazenskega zakona (vsaj deloma) uveljavljana v pritožbi zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o obsojenčevi krivdi. Glede na to, da se druga sodba nanaša le na izrek kazenske sankcije, odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka, bi bilo nerazumno pričakovati, da bi vložnik v pritožbi uveljavljal tudi kršitve zakona glede odločb (delov sodbe), o katerih je bilo že pravnomočno odločeno in jih s pritožbo torej ni bilo več mogoče izpodbijati. Upoštevati pa je treba tudi, da vložniki zoper prvo sodbo glede na uveljavljeno sodno prakso niso imeli možnosti vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj je treba prvi odstavek 420. člena ZKP razlagati na način, da se zahteva po končanem kazenskem postopku lahko vloži le v primerih, ko sodba kot celota postane formalno in materialno pravnomočna, ne pa tudi, ko postanejo pravnomočni njeni posamezni deli.
Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca ter časovno in prostorsko tako ozko povezana, da jih že od vsega začetka povezuje obsojenčev enotni naklep, izvabiti od posameznih oškodovancev na goljufiv način čim večjo vsoto denarja, so eno kaznivo dejanje in ne nadaljevano kaznivo dejanje, kljub temu, da je prepovedana posledica v vsakem posamičnem primeru uresničena postopoma. Čeprav posamična dejanja pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, so ponavljajoča se ravnanja zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki pomeni eno kaznivo dejanje.
Zastaranje kazenskega pregona za vsako od kaznivih dejanj iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja se šteje posebej, zastaranje kaznivega dejanja, ki je sestavljeno iz več izvršitvenih dejanj, pa teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno izvršitveno dejanje tega samostojnega kaznivega dejanja, ki je vključeno v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Uporabi pa se tudi zakon, ki je veljal ob storitvi zadnjega dejanja iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja, tudi, če je ta za storilca strožji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046832
URS člen 23.. KZ-1 člen 113, 113/1.
pravica do nepristranskega sodišča - ponovno sojenje - dokazna ocena - trgovina z ljudmi - opis kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije
Citirani del obrazložitve je del dokazne ocene izjave oškodovanke, ki jo je ta podala v drugi kazenski zadevi, sodišče pa jo je v postopku s soglasjem obrambe prebralo in dokazno ocenilo kot razbremenjujočo, ob tem pa sprejelo tudi oceno, da odločitve o utemeljenosti obtožbe ne more omajati. Vse, kar je sodišče naredilo, je ocenilo nasprotujoče si dokaze. To pa je položaj, v katerem tudi sodelovanje iste sodnice v ponovnem sojenju, ki mu sledi ponovna celovita dokazna ocena, ni sporno z vidika pravice do nepristranskega sodišča.
Zakonski znak "izročitve druge osebe" treba razumeti tako, da izraža oblastno, razpolagalno ravnanje z drugo osebo, s katerim se tej osebi zanika svobodno odločanje in ravnanje v lastnih zadevah. S tem, ko sta v opisu konkretizirani ravnanji C. C. in obsojenca v tem obdobju, je opisan prispevek obeh in delitev njunih nalog pri izkoriščanju prostitucije oškodovanke, katere bistvo je prav v zanikanju oškodovankine spolne samoodločbe.
sprememba obtožbe - kršitev pravice do obrambe - pravica do poštenega postopka
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe.
Ne glede na to, da je obsojenec v zagovoru sam povedal, da je od C. C. že večkrat kupil ukradene avtomobile, bi ga sodišče s to spremembo obtožnega predloga moralo seznaniti in mu dati možnost, da se o njej izjavi. Obsojenec bi namreč moral imeti možnost, da podrobneje pojasni vsebino tega dela svojega zagovora in se opredeli do spremembe obtožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045644
URS člen 120, 120/2. ZPP člen 374, 374/2, 377. ZUS-1 člen 64, 64/4. ZJU člen 83, 83/5. ZODPol člen 49.
Nacionalni preiskovalni urad (NPU) - razrešitev direktorja - postopek razrešitve - ustavitev postopka - pravni interes - pravni interes tožene stranke za revizijo - dopuščena revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene - pomanjkanje pravnega interesa za revizijo
Za presojo pravnega interesa ni bistveno, ali je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izdala nov upravni akt. Vendar v obravnavanem primeru revidentka v ponovljenem postopku ni izdala novega upravnega akta, temveč je postopek odločanja o razrešitvi tožnika s položaja direktorja NPU ustavila, kar sama tudi navaja v reviziji.
Ustavitev postopka pa pomeni, da ta postopek, tj. v konkretnem primeru postopek razrešitve direktorja NPU, v katerem bi bila revidentka vezana na pravna stališča izpodbijane sodbe, ne teče. V taki procesni situaciji torej revidentka nima pravnega interesa za odločanje o reviziji glede vprašanja (ne)zakonitosti tožnikove razrešitve.
Na pravni interes za odločanje o reviziji v tem upravnem sporu ne morejo vplivati odločitve vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije o obnovi postopka javnega natečaja za direktorja NPU, odpravi odločbe o tožnikovem imenovanju na ta položaj ter ustavitvi upravnega postopka posebnega javnega natečaja. Kljub temu, da gre za isto osebo (tožnika), gre za drug postopek. Revizija, vložena v postopku razrešitve namreč ne more biti pravno sredstvo za utemeljevanje zakonitosti revidentkine odločitve, sprejete v drugem postopku.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - zapuščinski postopek - videz nepristranskosti - nekdanji sodnik pristojnega sodišča kot stranka v postopku - nekdanji predsednik sodišča kot stranka v postopku - majhno sodišče - ugoditev predlogu
Zapustničina hči in s tem zakonita dedinja je upokojena sodnica pristojnega sodišča, ki je bila tudi predsednica istega sodišča. Kolektiv je majhen in povezan.
Sklop okoliščin, na katere opira svoj predlog Okrajno sodišče na Vrhniki, je takšen, da glede na ustaljeno sodno prakso ustreza pojmu „drugih tehtnih okoliščin“.
dopuščena revizija - odškodninski spor - odgovornost države za delo upravnega organa - upravni postopek - izdaja osebne listine - profesionalna skrbnost
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je ravnanje uradnice pri izdaji osebne izkaznice doseglo standard potrebne profesionalne skrbnosti uradne osebe,
- ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ob uporabi teorije o adekvatni vzročnosti v konkretnem primeru ni pravne vzročnosti med opustitvijo dolžne skrbnosti državne uradnice in tožnikovo škodo,
- ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja vzročne zveze nepravilno uporabilo teorijo o predvidljivosti posledice.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranost sodišča - videz nepristranskosti - izločitev sodnika - izločitev - predsednik sodišča - zavrnitev predloga
Po oceni Vrhovnega sodišča razlogi predloga ne utemeljujejo delegacije pristojnosti. Predlagatelja navajata izločitvene razloge za razpravljajočo sodnico. Ti sami po sebi niso tudi razlog za delegacijo, ki jo hkrati predlagata, saj ne utemeljujeta sklepa, da noben izmed sodnikov tega sodišča ne bi mogel zagotoviti videza nepristranskosti. Tega ne spremeni okoliščina, da je konkretna sodnica hkrati tudi predsednica sodišča. Sodniki so pri sojenju neodvisni od navodil kogar koli, tudi predsednika sodišča. Vezani so zgolj na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Okoliščina, da je bila nasprotna stranka tržna inšpektorica, pa tudi ni razlog, zaradi katerega bi bil podan dvom v nepristranskost katerega koli sodišča.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je izpolnitev prvih dveh tožencev na TRR tretje toženke mogoče šteti kot pravilno izpolnitev dolga do tožnice.
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/2. ZZZiv člen 1, 5, 5-31, 27, 43, 43-3.
predlog za izdajo začasne odredbe - inšpekcijski ukrep zaščite živali - odvzem živali - neizkazanost nastanka težko popravljive škode - težko popravljiva škoda ni izkazana - javni interes - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Izdaja začasne odredbe ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. Pri inšpekcijskih ukrepih, kjer je poudarjen javni interes in je odložitev izvršitve izrečenega ukrepa načeloma v nasprotju z javnim interesom, je zato treba izkazati okoliščine, ki so močnejše od javnega interesa. Izkazati je treba škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev inšpekcijskega ukrepa.
Pritožnica pa ni izkazala okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes. V obravnavanem primeru je ta interes zlasti zaščita živali, njihovega življenja, zdravja in dobrobiti po ZZZiv.
Tehtanje javnega interesa in interesa lastnikov živali - inšpekcijskih zavezancev je na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec. Ta je že s samo ureditvijo upošteval tudi čustveno navezanost lastnika na hišne živali, ko je opredelil pojem hišne živali v 5. členu ZZZiv, in sicer da so to psi, domače mačke, sobne ptice, mali glodavci, terarijske, akvarijske in druge živali, ki so namenjene za družbo, varstvo ali pomoč človeku, in ob tem (kljub temu) predvidel naveden ukrep odvzema in oddaje drugemu lastniku med nastanitvijo živali v zavetišču, saj je ta potreben za zaščito posamezne živali.
Zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so te ireverzibilne, same po sebi vselej še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Drugačna razlaga bi namreč že na splošni ravni vzpostavila učinke, da bi se že sami ukrepi, vsebovani v izreku upravnih aktov brez ugotavljanja prizadetosti položaja tožnika, šteli za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage.
V takih primerih bi subjektivne okoliščine lahko pomenile težko popravljivo škodo, ki presega namen izrečenega ukrepa, npr. če bi šlo za psa spremljevalca (za npr. gibalno ovirano ali slepo osebo), vendar takih okoliščin v konkretnem primeru pritožnica ne zatrjuje niti izkazuje.
ZOFVI člen 41, 41/1, 44, 49, 53, 53/7, 53a, 53a/7, 59, 59/6. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZZ člen 4, 4/2, 6, 6/1, 51, 51/1, 54, 54/1, 54/1-4. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 132, 138. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovne šole Kolezija (2005) člen 1, 2, 5, 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-2, 7. Sklep o pripojitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovne šole Bičevje k javnemu vzgojno-izobraževalnemu zavodu Osnovni šoli Kolezija in prenehanju kot samostojne pravne osebe (2020) člen 2, 2-3.
javni vzgojno izobraževalni zavod - osnovna šola - združitev vzgojno izobraževalnih zavodov in ustanovitev vzgojno izobraževalnega zavoda - pripojitev javnega zavoda - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico - zavrženje tožbe - ravnatelj osnovne šole - ravnateljica ukinjenega javnega zavoda - predčasno prenehanje mandata - nezakonita razrešitev - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - delna ugoditev pritožbi
O pripojitvi odloča ustanovitelj na podlagi prvega odstavka 51. člena ZZ, ki določa, da ustanovitelj lahko odloči, da se zavod pripoji drugemu zavodu. Na podlagi tega pooblastila je toženka (lokalna skupnost) kot ustanoviteljica OŠ Bičevje in OŠ Kolezija, torej javnih osnovnih šol (prvi odstavek 41. člena ZOFVI), ki sta pravni osebi (drugi odstavek 4. člena ZZ), v izvrševanju diskrecijske pravice sprejela odločitev o obravnavani statusni spremembi. Ta sprememba pa neposredno vpliva le na pravni položaj obeh šol, v konkretnem upravnem sporu prve tožnice OŠ Bičevje (ki pritožbe ni vložila). To pomeni, da niti sporni Sklep o pripojitvi v delu, ki se nanaša na akt pripojitve in prenehanje OŠ Bičevje kot samostojne pravne osebe, ni odločitev o pritožnikovi (ravnateljevi) pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa ne upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki bi ga lahko izpodbijal v upravnem sporu.
Sodišče ni upoštevalo, da je bilo tako v Sklepu o pripojitvi kot v Odloku odločeno tudi o predčasnem zaključku njegovega mandata ravnatelja in s tem poseženo v njegovo pravico biti ravnatelj do izteka mandata. Ta del Sklepa o pripojitvi je sodišče prve stopnje pri presoji v celoti spregledalo (ter Odloka, ko je presojalo pritožnikov pravni interes) in zato nepravilno štelo, da v tem delu ne gre za akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Toženka je z določitvijo datuma prenehanja pritožnikovega mandata (1. avgusta 2020) v prvi alineji 6. člena Sklepa o pripojitvi (v tretji alineji 2. člena Odloka je ponovljeno, da mu mandat preneha z dnem pripojitve, ki je določen v prejšnjem členu, to pa je 1. avgusta 2020), ki je nesporno zgodnejši od obdobja, za katerega je bil imenovan, enostransko in oblastveno posegla v pritožnikov obstoječi pravni položaj ravnatelja kot pedagoškega vodja in poslovodnega organa javne osnovne šole ter s tem nosilca pravic in obveznosti, določenih v 49. členu ZOFVI. S to odločitvijo so mu bila predčasno odvzeta pooblastila, ki izhajajo iz mandata in ki mu ga je podelil svet javne šole pod pogoji in po postopku, določenih v 53. in 53. a členu ZOFVI, za obdobje petih let, kolikor traja mandat ravnatelja (sedmi odstavek 53. člena ZOFVI). Taka odločitev pa ustreza opredelitvi upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1 kot javnopravnega, enostranskega, oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. V takem primeru pa je treba osebi priznati tudi pravni interes za njegovo izpodbijanje oziroma za uveljavljanje njegove nezakonitosti.
Vrhovno sodišče v novejši sodni praksi potrjuje, da je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju privilegij in ne pravica posameznika, poudarja pa, da ima oseba po tem, ko pridobi tak položaj, pravni interes, da uveljavlja sodno varstvo zoper razrešitev, ki bi nastopila iz nezakonitih razlogov.
začasna odredba - zahteva za razpis referenduma - podaljšanje roka za zbiranje podpisov - subsidiarni upravni spor - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Predlagana začasna odredba je glede na v tožbi postavljeni tožbeni zahtevek nepotrebna. Pritožnik namreč v tožbi zahteva presojo zakonitosti ravnanja oziroma opustitve župana toženke na podlagi 4. člena ZUS-1 ter odpravo te nezakonitosti z določitvijo novega roka za zbiranje podpisov. Za določitev novega roka pa ni bistveno, ali rok, določen v sklepu župana, zadržanje katerega zahteva pritožnik, teče oziroma se izteče. Potek tega roka namreč nima vpliva na to, kar zahteva pritožnik, to je na določitev novega roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma. V primeru uspeha s tožbo bo torej pritožnik, kljub poteku roka iz sklepa župana, lahko dosegel cilj konkretnega upravnega spora.
Z zahtevano začasno odredbo ni mogoče urejati pretečenega stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00046489
OZ člen 376, 382a, 1060. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev premoženjske škode - navadna škoda in izgubljeni dobiček - zamudne obresti - pravilo ne ultra alterum tantum - zavrnitev predloga
ZPP člen 367a, 367b, 367b/4, 367b/6. ZUP člen 67, 129, 129/3.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje nepopolne vloge - pridobitev dodatne dokumentacije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - objektivni pomen odločitve - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz navedb v predlogu ni razvidno, da bi šlo v citiranih zadevah za enako oziroma primerljivo procesno situacijo kot v obravnavanem primeru in ki jo je Upravno sodišče štelo za bistveno, to je, da je stranka dopolnila nepopolno vlogo sicer po poteku postavljenega roka za dopolnitev, a pred odločitvijo o zavrženju vloge, zaradi česar zamuda roka ne bi smela imeti škodljivih posledic za vložnika. To pomeni, da predlagateljica ni natančno in konkretno opredelila odstopa od stališča Vrhovnega sodišča oziroma neenotnosti sodne prakse Upravnega sodišča, s čimer ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP.
Glede drugega vprašanja je v predlogu navedeno le, da gre za pravno vprašanje, o katerem ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Niso pa navedene okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost oziroma zahtevajo odgovor Vrhovnega sodišča, npr. ker bi bil ta potreben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, torej razlogov, ki kažejo na objektivni pomen zadeve. Zgolj dejstvo, da je Upravno sodišče v eni zadevi zavzelo neko pravno stališče, namreč samo po sebi ne utemeljuje objektivnega pomena zastavljenega vprašanja, na katerega bi moralo Vrhovno sodišče odgovoriti samo zato, ker o njem še ni odločalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODNE TAKSE - STVARNO PRAVO
VS00046488
ZST-1 člen 13, 34a, 34a/3. ZPP člen 367a, 367a/1.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - predlog za dopustitev revizije - lastninska pravica na nepremičnini - originarna pridobitev - pravnoposlovna pridobitev - dobra vera - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - raziskovalna dolžnost - neupravičena pridobitev - uporabnina - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče je tožnici izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za predlog za dopustitev revizije, saj v njem ni navedla, da je oproščena plačila sodnih taks. Tožnica je ugovoru priložila sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 3111/2011 z dne 20. 2. 2012, o oprostitvi plačila sodnih taks v tem postopku. Ta predhodna oprostitev plačila sodnih taks velja tudi za nadaljnji postopek (13. člen ZST-1), zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 34.a člena ZST-1 ugovoru ugodilo in plačilni nalog za plačilo sodne takse za predlog za dopustitev revizije razveljavilo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - pravdni postopek - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sojenja - sorodstvo uslužbenca pristojnega sodišča in stranke v postopku - manjše sodišče - ugoditev predlogu
Dejstvo, da sorodnica dolžnice v okviru zaposlitve na dotičnem oddelku manjšega sodišča pri delu prihaja v stik z zadevo, predstavlja takšno okoliščino, da bi bilo lahko ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije.