Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi s tem, ko bi zato, ker se stečajni upravitelj ni uspel seznaniti s kondikcijskimi terjatvami stečajnega dolžnika, odložili začetek teka zastaralnega roka za kondikcijske terjatve, nesorazmerno posegli v pravni položaj nasprotne pogodbene stranke. ZFPPIPP prav zato, da ima stečajni upravitelj čas, da se seznani s terjatvami stečajnega dolžnika, v 249. členu določa, da zastaralni roki leto dni po uvedbi stečaja ne tečejo, kar je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo pri izračunu zastaralnega roka.
Pravica strank in stranskih udeležencev do vpogleda v spis, ki jo ti uresničujejo na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUP, je procesne narave, saj je del njihovega procesnega položaja v njihovem "lastnem" upravnem postopku. Pri tretjih osebah, ki niso neposredno udeležene v postopku, pa je pravna narava te pravice drugačna. Zanje pravica iz drugega odstavka 82. člena ZUP ni del njihovega procesnega položaja v upravnem postopku, v katerem se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank oziroma stranskih udeležencev, temveč je posebna zakonska pravica, ki ima svoj specifični namen in se o njej odloča v posebnem postopku.
Namen pravice iz drugega odstavka 82. člena ZUP je ta, da lahko vsakdo z vpogledom v upravni spis (v "tujem" postopku) pride do podatkov, za katere verjetno izkaže, da bodo (v nekem pravnem postopku) pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja. Tako tudi postopek odločanja upravnega organa o pravici tretje osebe do vpogleda v spis ne poteka v okviru primarnega upravnega postopka, v katerem se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank oziroma stranskih udeležencev, temveč gre za poseben postopek, v katerem se odloča o samostojnem zahtevku tretje osebe, ki želi vpogledati v spis zadeve, pri čemer se presoja samo to, ali vlagatelj z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazuje pravno korist. Na to, da je treba ta postopka obravnavati ločeno, kaže tudi dejstvo, da ZUP ne določa, da je mogoče vpogledati v spis samo v času trajanja upravnega postopka. Na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP je mogoče dokumente pregledovati, prepisovati in preslikati tudi po končanem upravnem postopku. Edini pogoj je torej, da vlagatelj zahteve izkaže svojo pravno korist.
Odgovor na vprašanje, ali ima biološka mati rejenca pravico do vpogleda v upravni spis glede upravnega postopka, v katerem se odloča o odvzemu rejniškega dovoljenja osebi, pri kateri je njen mladoletni otrok nameščen na podlagi rejniške pogodbe, je odvisen od odgovora, ali je z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazala, da bi imela od tega vpogleda pravno korist.
Odgovor na dopuščeno vprašanje je prvenstveno uokvirjen v določbi 43. člena ZIZ, ki ureja procesne situacije umika in omejitve predloga za izvršbo. Četrti odstavek člena upniku jasno omogoča, da po umiku predloga vloži nov predlog za izvršbo - brez omejitev. Tudi sistematična (sistemska) razlaga ne omogoča drugačne presoje. V skladu z določbo drugega odstavka istega člena, kot tudi četrtega odstavka 194. člena ZIZ v primeru iz drugega in tretjega odstavka tega člena namreč upnik obdrži zastavno pravico na nepremičnini za zavarovanje svoje terjatve in sodišče ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi; slednja določba je umeščena v ureditev prodaje nepremičnine in njenih posledic v primeru pasivnosti upnika oziroma neuspešnosti prodaje. Zakonska ureditev torej omogoča še nadaljnje opravljanje izvršbe na isti predmet izvršbe. Upoštevaje določbo drugega in tretjega odstavka 194. člena ZIZ jo z ustavitvijo omejuje le na isti za upnika neuspešen izvršilni postopek, bodisi iz razloga njegove neaktivnosti bodisi zaradi neuspešnosti prodaje. In (le) v okviru tega postopka se lahko odpre vprašanje pravne relevantnosti spremenjenih okoliščin. Meje pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka se nanašajo le na isti izvršilni postopek oziroma na tekočo izvršbo in preko tega ne segajo.
Ker sta sodišči prve in druge stopnje odločitev oprli na kategorično stališče, da bi moral upnik, ko je vložil nov – identičen predlog za izvršbo, konkretizirati še spremenjene okoliščine, sta nepravilno odgovorili na dopuščeno vprašanje. Posledično sta nepravilno presojali tudi institut res iudicata oziroma pravnomočno rešene zadeve in sta ga preko še dopustnih meja vezali na obstoj konkretiziranih spremenjenih okoliščin.
Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb ZPP, ko je tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo. V tem delu je bil namreč zahtevek prepozno vložen. To pomeni, da zavrženje tožbe namesto zavrnitve zahtevka tožnikovega položaja ne bi bistveno izboljšalo.