V praksi je pogosto, da v Končnem seznamu preizkušenih terjatev, ki je izdan v stečajnem postopku ni izrecno navedeno, da upniku od priznane terjatve pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, od začetka stečajnega postopka do plačila, saj naj bi bila podlaga za te obresti dana v 256. členu ZFPPIPP. Če upnik na podlagi sklepa o končanju postopka stečaja vloži izvršbo in v predlogu zahteva tudi zakonite zamudne obresti od priznanih terjatev, bo izvršilno sodišče njegov predlog v obrestnem delu zavrnilo in taka odločitev izvršilnega sodišča je pravilna. Izvršilni naslov za vložitev izvršbe je v takem primeru pravnomočen sklep o končanju stečajnega postopka. V izvršbi velja načelo stroge formalne legalitete, ki pomeni, da sodišče lahko dovoli izvršbo le v takem obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Če torej končni seznam preizkušenih terjatev ne vsebuje tudi zamudnih obresti, bo sodišče predlog upnika za njihovo izterjavo zavrnilo. Če stečajni upravitelj obresti v končnem sezamu ne navede, bo moral upnik zoper sklep o končanju stečajnega postopka vložiti pritožbo.
V pomoč:
Ker mora izvršilno sodišče upoštevati terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu, ni mogoče dovoliti izvršbe zaradi plačila zamudnih obresti od glavnice v primeru, ko izvršilni naslov obrestnega izreka ne vsebuje. V konkretnem primeru iz izvršilnega naslova izhaja, da je dolžnik dolžan upniku plačati zgolj znesek neplačanih glavnic, ne pa tudi zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov, kot jih zahteva upnik v svojem predlogu za izvršbo. Ne glede na to, da ZFPPIPP v 256. členu daje materialnopravno podlago za upnikov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prijavljene terjatve upnika tudi za čas po začetku stečajnega postopka, to še ne pomeni, da se izvršba za njihovo uveljavitev lahko dovoli brez izvršilnega naslova. Povedano drugače, zakonska upravičenost do obresti sama po sebi še ne pomeni, da je mogoče izvršbo dovoliti in voditi tudi za zakonske zamudne obresti, ki niso zajete v izvršilnem naslovu (VSL Sklep II Ip 22/2020, 24.2.2020).
V izvršilnem postopku sodišče strogo zavezuje načelo formalne legalitete: izvršilno sodišče mora izvršiti izvršilni naslov tako, kot se glasi, pri tem pa materialno pravne pravilnosti izvršilnega naslova ne sme presojati. Da bi moralo sodišče s sklepom o končanju postopka odločiti tudi o obrestnih, ki tečejo od začetka stečajnega postopka do plačila, zakon ne zahteva. Verjetno iz tega razloga izpodbijani sklep odločitve o teh obrestih ne vsebuje.
Po določilu prvega odstavka 256. člena ZFPPIPP se z začetkom stečajnega postopka obrestna mera pogodbenih ali zamudnih obresti spremeni tako, da od terjatev upnikov, ki so se obrestovale do začetka stečajnega postopka, od začetka stečajnega postopka dalje tečejo obresti po predpisani obrestni meri.
Izvršilno sodišče naloži dolžniku, naj upnikom na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju postopka osebnega stečaja plača tudi obresti, do katerih so po zakonu upravičeni le, če so tudi te navedene v izvršilnem naslovu (Cst 429/2019 z dne 19. septembra 2019).
ZIZ določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če je v njem naveden upnik, dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Če v izvršilnem naslovu ni naveden rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ga določi sodišče v izvršilnem postopku. V stečajnem postopku sklepi o končanju postopka praviloma nimajo roka za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (terjatve, ki so bile v stečajnem postopku priznane in niso bile plačane, niti odpuščene). Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če je pravnomočen in izvršljiv. Izvršljiv postane s potekom roka za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Če ta rok dolžniku ni bil dan v postopku iz katerega izhaja izvršilni naslov, ga bo določilo sodišče v izvršbi.
V pomoč:
Ker rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti s pravnomočnim sklepom o končanju postopka osebnega stečaja St 2315/2011 z dne 7. 2. 2013, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev, ni bil določen, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ, dolžniku najprej določilo rok za prostovoljno izpolnitev, nato pa za primer, če terjatve v tem roku ne bo poravnal, dovolilo izvršbo (VSM I Ip 296/2016,23.6.2016).
V pomoč:
ZIZ nikjer ne določa, da bi smelo sodišče dopustiti izvršbo le denarne terjatve, ki bi bila v sklepu o izvršbi izražena v domači valuti. Sodišče bi ravnalo v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete, če bi za terjatev v KM, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, dovolilo izvršbo v EUR. Pri določitvi terjatve izterjave je treba upoštevati terjatev, kot je prisojena v izvršilnem naslovu (VSL Sklep I Ip 1048/2019, 5.6.2019).