Veljavni Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) je bil sprejet leta 2004 potem, ko se je izkazalo, da prejšnji zakon z enakim imenom (ZVO) ne ustreza več potrebam pravnega varstva okolja. Ta neustreznost se je pokazala tako v razmerju do prava EU, ki na številnih področjih in na različne ureja pravo varstva okolja, kot tudi do Arhuške konvencije, ki je zelo razširila obseg sodelovanja javnosti pri odločanju o vprašanjih varstva okolja.

ZVO-1 je bil od tedaj že šestkrat spremenjen, če ne štejemo avtentične razlage in odločitev Ustavnega sodišča, kar pomeni, da je v času svoje veljavnosti bil spremenjen povprečno enkrat na leto. Zadnje uradno prečiščeno besedilo tega zakona sega v leto 2006 in ne vključuje njegovih zadnjih petih sprememb. Že to samo po sebi zahteva, da je na razpolago celovito in pregledno besedilo ZVO-1.

Čeprav je ZVO-1 izhajal deloma iz sistematike in izkušenj dotedanjega ZVO, pa je v večini določb bistveno nov in bolj vseobsegajoč. Njegove določbe se nanašajo praktično na vsako dejavnost in na vsako ravnanje katerihkoli subjektov, ki lahko vpliva na okolje. Njegove bistvene novosti so zlasti uvedba celovite presoje vplivov na okolje in treh vrst okoljevarstvenih dovoljenj za industrijske obrate, večji poudarek pa je tudi dan vlogi javnosti in dostopnosti okoljskih podatkov. S spremembami ZVO-1 je bilo pozneje urejeno evropsko trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov iz naprav in letalske dejavnosti, ter odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode, ki je pojem, ki je opredeljen samostojno in odvisen od neposredne škode. V ZVO je tudi podrobno urejena organizacija in dejavnost Eko-sklada kot javnega sklada.

Številne spremembe so v ZVO-1 dodale na mnogih mestih večje število dodatnih členov, tudi več kot 10 (n.pr. členi 110.a do 101.i, 139.a do 139.f, 142.a do 142.g), kar je nekoliko porušilo sistematiko zakona. Posamezne določbe so postale tako neuravnotežene, saj je na primer trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov namenjenih nesorazmerno veliko členov. Preglednosti in razumljivosti samega besedila zakona to ni ravno izboljšalo.

Ne glede na to pa ostaja pomen in vpliv ZVO-1 zelo širok, zato je komentar, ki je pred nami, zelo dobrodošel. Najprej je treba poudariti, da je njegova posebna dodana vrednost uvodna študija prof. dr. Senka Pličaniča, v kateri so predstavljeni temelji prava okolja. V njej so obravnavana vrednostna izhodišča tega pravnega področja in njihov odraz v pravu ter spremenjena vloga države in prava pri uveljavljanju trajnostnega razvoja v družbi. Avtor uvodne študije zlasti poudarja potrebo po spremembi vrednostnih temeljev ekološkega prava, ki mora skrbeti zlasti za ohranitev naravnega ravnovesja in dopuščati človekove aktivnosti v naravi znotraj te vrednostne paradigme. V uvodni študiji so tudi predstavljeni ustavnopravni temelji ekološkega prava in sistematika ekološkega prava, okvirno pa je tudi navedena pravna ureditev varstva okolja v Sloveniji.

Sam komentar posameznih členov je izredno obsežen, saj obsega skupaj z besedilom členov čez 750 strani. Komentiranje posameznih členov je seveda različno glede na naravo, vsebino in pomen določb posameznega člena, in sega od kratke predstavitve vsebine člena, do obsežnih in notranje strukturiranih komentarjev k posameznemu členu, ki podrobno analizirajo posamezno načelo prava varstva okolja ali njegov institut. Pri tem so obravnavani pravni problemi, ki se odpirajo v zvezi s komentiranimi določbami in dani tudi odgovori na vprašanja, ki se odpirajo v praksi. Komentarji so napisani v esejski obliki in ne temeljijo na obsežnem prikazovanju posameznih odločitev sodišč, seveda pa se tam, kjer je to bistveno za obravnavano problematiko, sklicujejo na ključne odločitve Sodišča evropskih skupnosti in slovenskih sodišč.

Oblikovno je komentar strukturiran tako, da so komentirani posamezni členi kot si sledijo v zakonu. Izjema je predstavitev poglavja o obveznih gospodarskih javnih službah varstva okolja, kjer je vključena uvodna predstavitev gospodarskih javnih služb nasploh, saj je to potrebno zaradi izstopajoče narave tega poglavja, ki v dveh kratkih členih obravnava od siceršnjih vprašanj prava varstva okolja ločeno problematiko javnih služb. Komentirane so tudi prehodne določbe ne le temeljnega besedila zakona, pač pa tudi vseh sprememb in dopolnitev ZVO-1. To omogoča lažjo sledljivost sprememb pravnega urejanja varstva okolja, ki je zelo aktualno in dinamično področje, delno zaradi prilagajanja EU, delno pa zaradi iskanja boljših zakonskih rešitev. Besedilo komentarja odlikuje tudi s širino in znanstvenim pristopom, saj vsebuje več kot 190 opomb, tako da predstavlja po svojem instrumentariju in metodologiji pomemben znanstveni prispevek.

Vendar pa širina in strokovna poglobljenost komentarja nikakor ne gre na škodo njegove praktične uporabnosti. Čeprav je gotovo zlasti namenjen strokovnjakom, torej pravnikom, ki se ukvarjajo z okoljskim pravom, pa ga bo brez posebnih težav lahko uporabljal vsakdo, ki se ukvarja s problemi varstva okolja in se ob tem sreča z zapleteno pravno ureditvijo tega področja. Zlasti pa sem prepričan, da bo zaradi jasnosti in argumentiranosti stališč komentar pripomogel k pravilnejšemu vodenju postopkov na področju uporabe ZVO-1 in s tem zmanjševanju obsega sporov v zvezi s tem. Zaradi vsega navedenega je komentar ZVO-1, ki je pred vami, pomembno in koristno delo in upam, da bo našel pot k mnogim bralcem.

prof. dr. Rajko Pirnat