Rok za ugovor je zakonski rok, ker ga določa zakon. Zakonski rok ni mogoče podaljšati. Podaljša se lahko sodni rok, to je tisti, ki ga določi sodišče.
V postopku izvršbe se smiselno uporabljajo določbe ZPP (15. člen ZIZ). ZPP določa pravila o štetju rokov v 110. do 112. členu. Na tek rokov vpliva dela prost dan, le če se rok izteče na soboto, nedeljo, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih. V takem primeru se rok v skladu s 111. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Dela prosti dnevi, tudi prazniki vplivajo na tek roka torej samo v primeru, če je dela prost dan zadnji dan roka. Dela prosti dnevi med tekom posameznega roka pa na podaljšanje roka (za čas praznika med časom teka roka) ne vplivajo.
V praksi je pogosto, da v Končnem seznamu preizkušenih terjatev, ki je izdan v stečajnem postopku ni izrecno navedeno, da upniku od priznane terjatve pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, od začetka stečajnega postopka do plačila, saj naj bi bila podlaga za te obresti dana v 256. členu ZFPPIPP. Če upnik na podlagi sklepa o končanju postopka stečaja vloži izvršbo in v predlogu zahteva tudi zakonite zamudne obresti od priznanih terjatev, bo izvršilno sodišče njegov predlog v obrestnem delu zavrnilo in taka odločitev izvršilnega sodišča je pravilna. Izvršilni naslov za vložitev izvršbe je v takem primeru pravnomočen sklep o končanju stečajnega postopka. V izvršbi velja načelo stroge formalne legalitete, ki pomeni, da sodišče lahko dovoli izvršbo le v takem obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Če torej končni seznam preizkušenih terjatev ne vsebuje tudi zamudnih obresti, bo sodišče predlog upnika za njihovo izterjavo zavrnilo. Če stečajni upravitelj obresti v končnem sezamu ne navede, bo moral upnik zoper sklep o končanju stečajnega postopka vložiti pritožbo.
V pomoč:
Ker mora izvršilno sodišče upoštevati terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu, ni mogoče dovoliti izvršbe zaradi plačila zamudnih obresti od glavnice v primeru, ko izvršilni naslov obrestnega izreka ne vsebuje. V konkretnem primeru iz izvršilnega naslova izhaja, da je dolžnik dolžan upniku plačati zgolj znesek neplačanih glavnic, ne pa tudi zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov, kot jih zahteva upnik v svojem predlogu za izvršbo. Ne glede na to, da ZFPPIPP v 256. členu daje materialnopravno podlago za upnikov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prijavljene terjatve upnika tudi za čas po začetku stečajnega postopka, to še ne pomeni, da se izvršba za njihovo uveljavitev lahko dovoli brez izvršilnega naslova. Povedano drugače, zakonska upravičenost do obresti sama po sebi še ne pomeni, da je mogoče izvršbo dovoliti in voditi tudi za zakonske zamudne obresti, ki niso zajete v izvršilnem naslovu (VSL Sklep II Ip 22/2020, 24.2.2020).
V izvršilnem postopku sodišče strogo zavezuje načelo formalne legalitete: izvršilno sodišče mora izvršiti izvršilni naslov tako, kot se glasi, pri tem pa materialno pravne pravilnosti izvršilnega naslova ne sme presojati. Da bi moralo sodišče s sklepom o končanju postopka odločiti tudi o obrestnih, ki tečejo od začetka stečajnega postopka do plačila, zakon ne zahteva. Verjetno iz tega razloga izpodbijani sklep odločitve o teh obrestih ne vsebuje.
Po določilu prvega odstavka 256. člena ZFPPIPP se z začetkom stečajnega postopka obrestna mera pogodbenih ali zamudnih obresti spremeni tako, da od terjatev upnikov, ki so se obrestovale do začetka stečajnega postopka, od začetka stečajnega postopka dalje tečejo obresti po predpisani obrestni meri.
Izvršilno sodišče naloži dolžniku, naj upnikom na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju postopka osebnega stečaja plača tudi obresti, do katerih so po zakonu upravičeni le, če so tudi te navedene v izvršilnem naslovu (Cst 429/2019 z dne 19. septembra 2019).
ZIZ določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če je v njem naveden upnik, dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Če v izvršilnem naslovu ni naveden rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ga določi sodišče v izvršilnem postopku. V stečajnem postopku sklepi o končanju postopka praviloma nimajo roka za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (terjatve, ki so bile v stečajnem postopku priznane in niso bile plačane, niti odpuščene). Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če je pravnomočen in izvršljiv. Izvršljiv postane s potekom roka za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Če ta rok dolžniku ni bil dan v postopku iz katerega izhaja izvršilni naslov, ga bo določilo sodišče v izvršbi.
V pomoč:
Ker rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti s pravnomočnim sklepom o končanju postopka osebnega stečaja St 2315/2011 z dne 7. 2. 2013, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev, ni bil določen, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ, dolžniku najprej določilo rok za prostovoljno izpolnitev, nato pa za primer, če terjatve v tem roku ne bo poravnal, dovolilo izvršbo (VSM I Ip 296/2016,23.6.2016).
V pomoč:
ZIZ nikjer ne določa, da bi smelo sodišče dopustiti izvršbo le denarne terjatve, ki bi bila v sklepu o izvršbi izražena v domači valuti. Sodišče bi ravnalo v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete, če bi za terjatev v KM, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, dovolilo izvršbo v EUR. Pri določitvi terjatve izterjave je treba upoštevati terjatev, kot je prisojena v izvršilnem naslovu (VSL Sklep I Ip 1048/2019, 5.6.2019).
ZIZ v 72. členu ureja primere, ko vloži upnik predlog za odlog izvršbe v primeru, ko je izvršitelj zadevo že prevzel. V takem primeru se predlog za odlog vloži pri izvršitelju, skupaj s predlogom za odlog pa mora upnik priložiti tudi dolžnikovo soglasje z odlogom izvršbe. ZIZ določa, da izvršitelj odlog evidentira v svojem spisu, o odlogu pa mora takoj obvestiti tudi sodišče. Obvestilo sodišču je pomembno, saj se sodišče s tem obvestilom seznani z razlogi za zastoj v postopku. Po mojem mnenju za določitev trenutka od katerega dalje teče odlog ni podana kumulativna zahteva vpisa v spis izvršitelja in obvestila sodišča. Odlog začne teči od trenutka, ko ga izvršitelj evidentira v svojem spisu. Po evidentiranju odloga v spisu izvršitelj o tem obvesti sodišče, ki v tem primeru o odlogu postopka ne izda nobenega sklepa (VSL sklep III Ip 171/2016 z dne 17. 2. 2016).
ZIZ v tretjem odstavku 72. člena določa, da če teče izvršba na nepremičnino in je upnik predlagal odlog izvršbe s prodajo nepremičnine, mora svojemu predlogu priložiti tudi pisno soglasje ostalih upnikov, na predlog katerih je bila izvršba dovoljena. ZIZ torej določa, da je potrebno soglasje vseh upnikov, ne glede na njihov vrstni red poplačila in ne glede na to ali bodo iz prodane nepremičnine glede na vrstni red sploh poplačani. Če v postopek vstopi nov upnik – pristop k izvršbi (171. člen ZIZ), ki z odlogom ne soglaša in želi, da se nepremičnina proda za poplačilo terjatev je večinska sodna praksa, da če nasprotuje predlogu za odlog, podlage za odložitev izvršbe ni več (VSM Sklep I Ip 1060/2017 z dne 20.3.2018). V eni od zadev se je sodišče postavilo na drugačno stališče in sicer, da v primeru, ko pristopi k odloženi izvršbi naknadno nov upnik, se vanjo vključi v stanju izvršbe, kot je ta v času njegovega pristopa. Temu upniku gredo torej od pristopa dalje vse pravice in upravičenja, ki jih ZIZ daje upnikom. Sodišče meni, da tak upnik lahko poda predlog za nadaljevanje odložene izvršbe, vendar ne iz razloga, ker je naknadno pristopil k izvršbi (ker torej za odlog njegovega soglasja ni), ampak mora izkazati za verjetno, da so prenehali razlogi za odlog izvršbe, to je tisti razlogi, ki jih je v predlogu za odlog izvršbe navedel upnik, ki je predlagal odlog (VSC Sklepu II Ip 317/2016 z dne 13.10. 2016. Tako stališče je za npr. prvega hipotekarnega upnika in se kasneje odloči za vložitev izvršbe precej neugodno.
Tako ZIZ (drugi odstavek 49. člena ZIZ in drugi odstavek 50. člena ZIZ), kot tudi Pravilnik (tretji odstavek 42. člena Pravilnika) urejat obvezno prisotnost dolžnika ali njegovega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ob rubežu. Če to ni mogoče, zakon zahteva, da izvršitelj zagotovi prisotnost dveh polnoletnih oseb, ki nista zaposleni pri njemu. Najpogosteje je to potrebno kadar izvršitelj nasilno vstopi v dolžnikove prostore, če dolžnika ni doma ali prostora noče odpreti. Polnoletne osebe v so v takih primerih edine priče, ki bi lahko podale nepristranske informacije o poteku rubeža.
Vprašanje se nanaša na primer, ko je dolžnik prisoten ob začetku opravljanja rubeža, vendar pa se kasneje premisli in odide. V večini primerov z namenom, da zavleče ali odloži opravo izvršilnih dejanj. Po mojem mnenju pravila o obvezni prisotnosti dveh polnoletnih prič, take situacije ne pokrivajo. Če se je rubež ob prisotnosti dolžnika začel, kasneje pa je dolžnik prostovoljno zapusti kraj rubeža, je bil o dejstvu, da poteka rubež seznanjen. Z naknadnim odhodom prevzame odgovornost, da se rubež opravi v njegovi odsotnosti. Tako ravnanje ne more biti razlog za prekinitev ali neopravo rubeža, saj to pomeni zastoj v postopku poleg tega pa dodatne stroške v postopku.
Določena izvršilna dejanja zahtevajo sodelovanje izvršitelja in eno od teh je tudi rubež dolžnikovih premičnin. Sodišče da izvršitelju praviloma skupaj s sklepom o imenovanju tudi odredbo za nasilni vstop. Na podlagi te odredbe lahko izvršitelj vstopi v dolžnikovo nepremičnino tudi če dolžnika ni doma ali če noče odpreti.
Tarifa določa, da lahko izvršitelj prejem gotovine obračuna po tar. št. 16. Če se izvršitelj dogovori z dolžnikom za obročno plačevanje to pomeni, da rubeža, za katerega je bil določen sploh ne opravi. Sodna praksa se je postavila na stališče, da tako ravnanje izvršitelja ni skladno z dolžno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki mora opraviti izvršbo na način, s katerim se najhitreje in najbolj učinkovito doseže poplačilo upnika oziroma izvršitev dolžnikove obveznosti (prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja). Dogovor izvršitelja z dolžnikom ima elemente odloga izvršbe, ki pa je brez pravne podlage. ZIZ določa, da mora izvršitelj pred rubežem pozvati dolžnika k plačilu. Tak poziv pa ne pomeni, da lahko opusti opravo izvršilnih dejanj. Sodna praksa se je postavila na stališče, da gre v takem primeru za prikriti odlog (VSM Sklep I Ip 872/2018 z dne 7.2.2019). V zvezi s tem vprašanjem pa je zanimiva sodna odločba VSM Sklep I Ip 388/2019 z dne 27.6.2019, ki pojasnjuje v kakšnem primeru pa bi bilo sprejemanje gotovine sprejemljivo.
Neposestna zastavna pravica na premičnini, ki jo je zastavni upnik pridobil na podlagi pravnega posla pred začetkom izvršilnega postopka ni ovira zato, da bi se ta ista premičnina lahko zarubila v izvršilnem postopku za drugega upnika (na podlagi sklepa o izvršbi). Pred izvršbo na premičnini pridobljena zastavna pravica je pomembna pri poplačilu upnikov, saj tako pridobljena zastavna pravica daje upniku vrstni red pri poplačilu iz prodane premičnine, tudi če ta upnik ne vodi izvršbe zoper dolžnika.
Ne, taka izjava ne zadostuje za podaljšanje prometnega dovoljenja zarubljenega avta. ZIZ v 81. členu določa, da se prometno dovoljenje lahko podaljša le, če upnik s tem soglaša in poda dovoljenje na katerem je njegov podpis overjen. Overitev je lahko upravna ali notarska.
ZIZ določa, da izvršitelj hkrati z rubežem opravi tudi cenitev zarubljenih premičnin, razen če jih zaradi posebne vrednosti ne more oceniti takoj ob rubežu (prvi odstavek 89. člena ZIZ). V takem primeru se cenitev opravi naknadno. Z novelo ZIZ-M je določeno, da se cenitev opravi kasneje tudi v primeru, če gre za premičnine, ki se vpisujejo v register neposestnih zastavnih pravic (spremenjeni prvi odstavek 89. člena ZIZ). V takem primeru se rubež opravi z vpisom sklepa o izvršbi v register. Istočasno torej izvršitelj cenitve ne more opraviti. Izvršitelj cenitev premičnine opravi naknadno, po opravi rubeža. Gre za spremembo, ki jo je prinesla novela ZIZ-M in je njen namen, da se prepreči cenitev predmeta po različnih katalogih, kasneje pa se ugotovi, da npr. zarubljeni predmet ne obstaja, je hudo poškodovan, itd. Izvršitelj mora že v rubežnem zapisniku iz razloga, da ne pride do prekomernega rubeža označiti predvideni izkupiček za zarubljeno premičnino (79. člen Pravilnika), gre pa za določbo, ki je namenjena primerom, ko izvršitelj opravi fizični rubež. Tarifna številka 1 Pravilnika o tarifi določa, da je v plačilu za rubež zajeta tudi cenitev zarubljene stvari, kar pomeni, da izvršitelju ne gredo dodatni stroški v primerih, ki jih na novo ureja novela ZIZ-M.
101. člen ZIZ določa prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe. Prejemki so našteti taksativno, kar pomeni, da se njihov obseg ne širi preko teh, ki so našteti. Namen taksativnega naštevanja prejemkov je v varovanju položaja upnikov (da je jasno, kaj je iz izvršbe izvzeto) in v varovanju položaja dolžnikov (da se ne posega na prejemke, ki so izvzeti). Regres je naveden v 37. členu Zakona o davčnem postopku, med prejemki iz delovnega razmerja. Ker ni naveden v 101. členu ZIZ, regres nikoli ni izvzet iz izvršbe. Sodna praksa glede vprašanja izvzema regresa iz izvršbe je enotna in je enaka v izvršbi in v postopku osebnega stečaja. Regres lahko ostane dolžniku le v primeru, ko je to edini njegov prihodek - pojasnila glej pri vprašanjih k 102. členu ZIZ.
Odpravnina ni našteta med prejemki, ki so iz izvršbe izvzeti, zato je vedno predmet zasega. Sodna praksa glede vprašanj zasega odpravnine je enotna tako v izvršbi, kot tudi v postopku osebnega stečaja, vedno je namenjena poplačilu upnikov. Npr. glej odločitev višjega sodišča v zadevi VSM I Ip 163/2011, 25.5.2011: “Odpravnina, kot jo imenuje pritožnik oziroma vzajemna pomoč ob upokojitvi, kot jo navaja upnik, ni sredstvo zaslužka z rednim ali drugim delom, vendar kot taka, ali odpravnina, ali vzajemna pomoč, po določilih ZIZ ni izvzeta iz izvršbe po 101. členu niti ni zakonodajalec zanjo predpisal omejitve v 102. členu ZIZ.“ sodna praksa je enotna, da ni pomembno, kdaj je nastala podlaga za izplačilo odpravnine, za vprašanje zasega v izvršbi je pomembno samo to, kdaj jo dolžnik prejem na svoj račun. Če bi bila odpravnina dolžnikov edini prejemek glej pojasnila pri 102. členu ZIZ.
Solidarnostna pomoč je po pravilih 37. člena Zakona o davčnem postopku, dohodek iz delovnega razmerja in ker solidarnostna pomoč ni navedena v 101. členu ZIZ, je v izvršbi vedno predmet zasega. Solidarnostna pomoč je po svoji naravi zelo podobna prejemkom iz naslova socialne pomoči (3. točka 101. člena ZIZ). Razlika med njima je, da solidarnostno pomoč plačuje delodajalec, socialno pomoč pa država. V izvršbi je solidarnostna pomoč vedno namenjena poplačilu upnikov in je sodna praksa v izvršbi glede tega enotna.
Pri vračilu med letom preveč plačane dohodnine gre za prihodek iz delovnega razmerja, ki je bil odtegnjen v previsokem znesku, torej bi ga moral dolžnik prejemati skupaj s svojo plačo. Če bi ga takrat prejemal, bi ga verjetno porabil za tekoče obveznosti, tako pa jih je moral poplačevati na drug način oziroma jih ni plačeval. Če dolžnik, zoper katerega teče izvršba na njegov transakcijski račun, prejme poračun preveč plačane dohodnine za nazaj, prejme ta sredstva na svoj transakcijski račun. V tem primeru ni pomembno, kdaj je nastala podlaga za izplačilo tega zneska, ampak je pomemben čas, ko je dolžnik prejel ta sredstva na svoj račun. Enako je v osebnem stečaju - ta znesek gre v stečajno maso in je namenjen plačilu upnikov.
Če teče izvršba na podlagi verodostojne listine, se realizacija izvršbe lahko začne šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, kar pomeni, da delodajalec sklepa o izvršbi pred pravnomočnostjo sploh ne dobi.
Če teče izvršba na podlagi izvršilnega naslova vroči sodišče istočasno sklep o izvršbi upniku, dolžniku in dolžnikovemu delodajalcu. Na podlagi prejetega sklepa o izvršbi bo delodajalec zarubil dolžniku rubljivi del plače. Do prenosa zarubljenega dela plače na račun upnika pa lahko pride šele po tem, ko delodajalec od sodišča prejme obvestilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi.
ZIZ situacije, ko je dolžnik zaposlen pri dveh delodajalcih, pri vsakemu za polovični delovni čas ne ureja. Če je dolžnik v postopku izvršbe in teče izvršba tudi na njegove prejemke, bi to pomenilo, da bi dolžnik pri vsakem delodajalcu dobil polno plačilo, če bi bil znesek tega nižji od zakonsko določenih 76% oz. 50% (preživnina) minimalne plače. Plača se dolžniku nakazuje na njegov transakcijski račun, kar pomeni, da bi v tem primeru bila banka tista, ki bi po nakazilu plačila od obeh delodajalcev morala upoštevati omejitve, kot jih določa 102. člen ZIZ.
102. člen ZIZ določa omejitve pri zasegu dolžnikove plače. Dolžniku v izvršbi mora ostati 76% minimalne plače. V Uradnem listu RS, št. 12/21, z dne 28. januarja 2021 je bila objavljena nova višina minimalne plače. Ta od 1. januarja 2021 znaša 1.024,24 evra. Glede na novo določeni znesek minimalne plače mora dolžniku v izvršbi ostati znesek 778,42 evra (76 % minimalne plače) oziroma 512,12 evra (50 % minimalne plače), če mora dolžnik plačevati preživnino. Če je dolžnik dolžan koga preživljati, se znesek, ki mu v izvršbi ostane, poveča na račun osebe oziroma oseb, ki jih je dolžan preživljati. Znesek, ki pripade dolžniku v primeru preživljanja določene osebe, se izračuna tako, da se znesek minimalnega dohodka pomnoži s koeficientom, ki je določen za posamezno vzdrževano osebo. Koeficiente za posamezne vzdrževane osebe določa 26. člen ZSVarPre, zneski, ki na tej podlagi pripadajo dolžnikom v postopku izvršbe, so na spletni strani https://www.gov.si/teme/denarna-socialna-pomoc/. Za otroka je določen koeficient 0,59 in je enak za vse dolžnikove otroke (v preteklosti so imeli dolžnikovi otroci različne koeficiente). Znesek minimalnega dohodka je 402,18 evra, kar pomeni, da se dolžniku razpoložljiv del plače na račun vzdrževanega družinskega člana – otroka poveča za znesek 237,29 evra.
Do preplačila socialne pomoči v večini primerov pride, ko Center za socialno delo ugotovi, da so bili podatki, ki jih je posredoval upravičenec za dodelitev socialne pomoči napačni. V takem primeru določa postopek vračila sredstev 44. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Center za socialno delo z odločbo odloči o višini, načinu in o času vračila neupravičeno prejetih javnih sredstev. Rok za vračilo je praviloma 60 dni od izvršljivosti odločbe, dogovor pa je lahko tudi drugačen. Zakon nadalje določa možnost za primer, ko ima oseba, ki je dolžna vrniti preveč izplačane zneske upravičena še do kašnega izplačila iz javnih sredstev. V takih primerih CSD pravico iz teh sredstev mesečno zmanjša in sicer glede na višino neupravičeno prejetih zneskov in glede na število mesecev, ki jih ima upravičenec do konca izplačila te druge obveznosti. To ni mogoče (da se torej CSD poplača sam), ko gre za pravico do denarne socialne pomoči, subvencije najemnine, pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Možen je dogovor za odlog plačila ali obročno plačilo (najdlje za 3 leta), prav tako pa je v določenih primerih možen tudi odpust dolga, po kriterijih za odpis davčnega dolga fizičnim osebam. Navedeno torej pomeni, da v primeru, če dolžnik prejema še kašno denarno pomoč, bo CSD le to ustrezno znižal. V vsakem primeru mora CSD izdati ustrezno odločbo, ki je podlaga za vrnitev sredstev, prav tako pa podlaga za vložitev izvršbe, če prostovoljno vračilo ni izvedeno. Terjatev CSD nima narave prednostne terjatve. Delodajalec zgolj na podlagi odločbe CSD ne more začeti s trganjem teh sredstev, zato se tudi vprašanje ali bo posegel pod dolžnikov minimum ne postavi. Dolžnik v izvršbi ne more določiti višjega zneska za trganje, kot ga določa ZIZ, kot socialni minimum. Lahko pa seveda vsak mesec od svojega razpoložljivega zneska prostovoljno poplača del dolga.
To področje ureja ZIZ v 176. členu in Pravilnik v 104. in 105. členu. V večini primerov si želijo potencialni kupci pred nakupom nepremičnino ogledati. Za ogled se obrnejo na sodišče in sodišče do kupcu dovoljenje za ogled, v večini primerov pa sodišče odredi ogled z asistenco izvršitelja, ki ga sodišče določi v odredbi o prodaji, kjer določi tudi ostale pogoje ogleda. Stroške, ki nastanejo z ogledom vedno nosi tisti, ki ogled predlaga. V skladu s tarifno številko 9 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom znašajo stroški ogleda 200 točk, ter za začete druge in vsake nadaljnje pol ure trajanja ogleda po 50 točk. Vrednost točke je 0,21 eur in DDV, torej bi bil strošek ogleda v trajanju pol ure 51,24 eur.
Zaplete se, če dolžnik ogleda ne dovoli. Odredbe za ogled, v večini primerov izvršitelju ne dajejo podlage za nasilni vstop v nepremičnino. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja v 104. členu predvidi možnost nasilnega vstopa zaradi ogleda nepremičnine, vendar potrebuje izvršitelj zanj posebno odredbo. Če potencialni kupec vztraja pri ogledu, dolžnik pa pri tem, da ga ne dopusti, stroški ogleda precej narastejo. Potrebna je prisotnost ključavničarja, zamenjava ključavnice, morda tudi asistenca policije. Izvršitelj v takem primeru v izogib neplačanemu računu s strani potencialnega kupca, lahko (praviloma) zahteva plačilo varščine. To mu izrecno omogoča 105. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Sodišča praviloma po načelu ekonomičnosti postopka že v odredbi o prodaji določijo izvršitelja in odredijo, da se potencialni kupci o vseh vprašanjih povezanih z ogledom dogovarjajo neposredno z njim.
Ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine ureja 178. člen ZIZ. Tak predlog mora dolžnik (ali upnik) vložiti 20 dni pred prodajnim narokom, na kar so stranke opozorjen v odredbi o prodaji. Ne glede na to ali gre za narok za javno dražbo ali za spletno javno dražbo so pravila o obrazloženosti vloge – predloga za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine enake (pojasnila pri 178. členu ZIZ). Pri prodaji na naroku za javno dražbo, sodišče ugotovi novo vrednost nepremičnine na prodajnem naroku z odredbo. V primeru spletne javne dražbe sodišče z odredbo vnovič ugotovi vrednost nepremičnine najpozneje en delovni dan pred začetkom spletne javne dražbe (188.a člen ZIZ). Vsi ki so vplačali varščino so znotraj sistema seznanjeni z odločitvijo sodišča.
Kdor ima zakonito ali vknjiženo pogodbeno predkupno pravico na nepremičnini, ki se prodaja na dražbi ima pred ostalimi ponudniki le to prednost, da lahko takoj po končani javni dražbi izjavi, da kupuje nepremičnino pod enakimi pogoji. To pomeni, da jo je pripravljen kupiti po ceni, ki je bil dosežena na dražbi. Predpogoj da predkupni upravičenec lahko nastopa na javni dražbi je plačilo varščine (prvi odstavek 182. člena ZIZ). Zaradi zagotavljanja temeljnega namena izvršilnega postopka – poplačilo upnika, se postopek draženja v primeru, da predkupni upravičenec uveljavi svojo pravico, nadaljuje med njim in najboljšim ponudnikom.
Položaj predkupnega in odkupnega upravičenca pri spletni javni dražbi ureja 13. člen Pravilnika o objavah prodaj v spletnem iskalniku in spletnih javnih dražbah v izvršilnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). Če se kot dražitelj prijavi tudi predkupni ali odkupni upravičenec in njegova ponudba ob koncu dražbe ni najugodnejša ali če je najugodnejša, pa je predkupnih oziroma odkupnih upravičencev več, sistem predkupne oziroma odkupne upravičence pozove, naj se v 10 minutah po koncu spletne javne dražbe izjavijo, ali kupujejo predmet prodaje pod enakimi pogoji. Če nihče od predkupnih ali odkupnih upravičencev ne uveljavlja svoje pravice, se spletna javna dražba konča z objavo poročila o poteku spletne javne dražbe (14. člen Pravilnika). Če predkupni oziroma odkupni upravičenec v roku uveljavi svojo pravico, sistem po poteku roka objavi poročilo o poteku spletne javne dražbe. V takem primeru vsebuje poročilo tudi obvestilo, da dražba še ni končana. Postopek se v takem primeru nadaljuje med najugodnejšim ponudnikom ter predkupnim oziroma odkupnim upravičencem. Pravilnik določa (tretji odstavek 13. člena Pravilnika), da se postopek ne nadaljuje kot spletna javna dražba.
Javne dražbe se smejo udeležiti le tisti, ki najpozneje tri delovne dni pred dražbo ali pred iztekom roka za zavezujoče zbiranje ponudb položijo varščino (tretji odstavek 185. člena ZIZ). To pomeni, da mora potencialni kupec dokazati, da je tri delovne dni pred dražbo oziroma pred iztekom roka za zavezujoče zbiranje ponudb vplačal varščino. Ne zadostuje, da je pravočasno oddal nalog banki za izvedbo plačila. Varščina mora biti vplačana, nalog mora biti sproveden.
V primeru prodaje nepremičnine na spletni javni dražbi je treba oprostitev plačila varščine predlagati tri delovne dni pred začetkom spletne javne dražbe (tretji odstavek 185. člena ZIZ).
Rok za plačilo kupnine določi sodišče, zato je to sodni rok in ga lahko sodišče podaljša. Za podaljšanje roka morajo obstajati opravičeni razlogi, zatrjevati pa jih mora kupec nepremičnine in to pravočasno. Tak predlog mora kupec podati pred iztekom roka za položitev kupnine, določenega v odredbi o prodaji. Pozneje vloženega predloga kupca za podaljšanje roka za plačilo kupnine sodišče ne upošteva.
Rok za izpraznitev in izročitev nepremičnine je materialni rok, ki ga določa zakon. Na tek tega roka sodne počitnice (3. odstavek 83. člena Zakona o sodiščih- ZS) ne vplivajo.
Za odgovor na vprašanje je pomembna primerjava med 38. in 38.a členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik), saj z njo ugotovimo, katera ravnanja pomočnik izvršitelja ne more opravljati sam. Razlog, da pomočnik ne more voditi dražbe sam je v 38.a členu Pravilnika, ki določa opravila, ki jih lahko pomočnik opravlja sam. Vsebinsko pa to izhaja tudi iz pravil ZIZ (93. člen ZIZ) in nadaljnjih določb Pravilnika (92. člen Pravilnika).
Izvršitelj lahko določi izklicatelja (prvi odstavek 93. člena Pravilnika), vendar njegova funkcija na javni dražbi ni enaka kot funkcija izvršitelja. Njegova naloga je, da v primeru velikega števila potencialnih kupcev skrbi, da se postopek draženja vodi pravilno z izklicevanjem dogovorjenega zvišanja vrednosti prodajane premičnine. Tudi pri odločitvi izvršitelja, da bo na dražbi prisoten izklicatelj, je njegova prisotnost obvezna.
Zakaj pomočnik ne sme opravljati vseh dejanj izvršbe? Odgovor je v poznavanju določil postopka, ki jih izvršitelj izkaže z opravo izpita, pomočnik pa ne.
Za odgovor na vprašanje je pomembna primerjava med 38. in 38.a členom Pravilnika, saj z njo ugotovimo, katera ravnanja pomočnik izvršitelja ne more opravljati sam.
Ravnanja, ki jih pomočnik izvršitelja ne more opravljati sam:
Ravnanja pomočnika, ki so določena v 38.a členu so tista, ki ji pomočnik lahko opravlja brez prisotnosti izvršitelja, torej sam. Vendar pa tudi teh ravnanja ne more opravljati sam takrat, kadar je potrebna ali asistenca ključavničarja ali asistenca policije - 44. in 45. člen Pravilnika. Takrat je obvezna prisotnost izvršitelja.
Tako ZIZ (drugi odstavek 49. člena ZIZ in drugi odstavek 50. člena ZIZ), kot tudi Pravilnik (tretji odstavek 42. člena Pravilnika) urejat obvezno prisotnost dolžnika ali njegovega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ob rubežu. Če to ni mogoče, zakon zahteva, da izvršitelj zagotovi prisotnost dveh polnoletnih oseb, ki nista zaposleni pri njemu. Najpogosteje je to potrebno kadar izvršitelj nasilno vstopi v dolžnikove prostore, če dolžnika ni doma ali prostora noče odpreti. Polnoletne osebe v so v takih primerih edine priče, ki bi lahko podale nepristranske informacije o poteku rubeža.
Vprašanje se nanaša na primer, ko je dolžnik prisoten ob začetku opravljanja rubeža, vendar pa se kasneje premisli in odide. V večini primerov z namenom, da zavleče ali odloži opravo izvršilnih dejanj. Po mojem mnenju pravila o obvezni prisotnosti dveh polnoletnih prič, take situacije ne pokrivajo. Če se je rubež ob prisotnosti dolžnika začel, kasneje pa je dolžnik prostovoljno zapusti kraj rubeža, je bil o dejstvu, da poteka rubež seznanjen. Z naknadnim odhodom prevzame odgovornost, da se rubež opravi v njegovi odsotnosti. Tako ravnanje ne more biti razlog za prekinitev ali neopravo rubeža, saj to pomeni zastoj v postopku poleg tega pa dodatne stroške v postopku.
Takšen dogovor ni dovoljen. V praksi se je pokazalo, da je to vprašanje povezano predvsem z razmerjem med izvršiteljem in velikimi upniki. Z zadnjo novelo ZIZ-M je bil spremenjen 297.č člen ZIZ, ki v spremenjeni 6. točki določa kot hujšo disciplinsko kršitev tudi primer, ko izvršitelj odmeri ali zaračuna plačilo za svoje delo ali stroške v nasprotju s Tarifo. To pomeni hujšo disciplinsko kršitev, če jih zaračuna premalo ali preveč.