Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 20. marec 2018 / številka 11

V današnjem intervjuju je naš gost primarij Gojmir Žorž, dr. medicine, družinski zdravnik, poleg tega pa tudi predavatelj na medicinski fakulteti. »Obstaja več vrst zdravnikov. Obstajajo zdravniki, ki so izjemno pedantni in imajo odlične kartoteke. Tak človek bi moral biti specialist, pa ni in je splošni zdravnik. Po kazni, ker splošni zdravnik drugače razmišlja, on najprej išče pravi gozd – morskega psa ne boš iskal v reki ali jezeru. Tako ti znanje in izkušnje dajo pedigre dobrega splošnega zdravnika. Dejansko s samim znanjem navadno ne dosežeš nič, ker je preveč ljudi, in če hočeš vse izključiti, gre preveč časa, kar v splošni medicini ni uporabna tehnika.«

V tokratni Temi tedna nam Silva Koritnik Rakela predstavlja prvi del prispevka Kriptožetoni – obveznosti do podpornikov ali (odloženi) prihodki. V prispevku obravnava računovodenje kriptovalut z vidika njihovih izdajateljev. Tako za računovodsko obravnavo kot posledično tudi za obdavčitev z davkom od dohodkov pravnih oseb je treba presoditi vsak primer posebej.

pravnega področja izpostavljamo članek Prihaja naporna GDPR pomlad ter četrti del prispevka Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca. davčnega področja objavljamo članek Napake pri potnih nalogih, s finančnega področja pa članek z naslovom Ali so odločbe o davčnih prekrških v zvezi s postopki davčnega inšpekcijskega nadzora preuranjene?

Vabljeni k branju!

Pogovor
Primarij Gojmir Žorž, dr. medicine: Ne le znanje, človek moraš biti

Gojmir Žorž

TFL Glasnik:
Primarij dr. Gojmir Žorž, vso kariero ste družinski zdravnik, poleg tega ste predavatelj na medicinski fakulteti.

Gojmir Žorž:
Svojčas sem delal na katedri, potem smo eni šli v prakso, drugi so ostali na katedri. Šel sem v prakso, sem pa še vedno ocenjevalec na specialističnih izpitih in tudi predavam. Ta vez vedno ostane.

 

 

TFL Glasnik:
Najprej bi vprašala, na kaj ste najbolj ponosni?

Gojmir Žorž:
Na to, da sem toliko časa vztrajal v družinski medicini.

 

TFL Glasnik:
Zakaj je to tako velik izziv? Dejstvo je, da vsi potrebujemo družinskega zdravnika, v medicini pa se zdravniki bolj redko odločajo za to specializacijo. Kje je tu težava oziroma izziv?

Gojmir Žorž:
Največja težava je, da vedno delamo samostojno in nikoli nimamo kje dobiti nasveta, da delamo veliko in da gre zlasti za ambulantno delo. To pomeni, da si stalno v ambulanti, ne moreš iti ven. V 'špitalu' pa malo krožiš, imaš malo lažje delo. Mi smo od sedmih do enih zaprti v istem prostoru. In ni prave plače. Splošna je najmanj plačana od vseh specialnosti. Tako pač je. Ko si na kliniki, imaš različne dodatke, lahko si vodja oddelka, tukaj imaš šefa v zdravstvenem domu in to je to.

Gojmir Žorž

 

TFL Glasnik:
Še kar trivialne težave, ki se jih bova še dotaknila. Vrnila bi se k temu, da je družinski zdravnik prvi stik z bolnikom in da je od njega marsikaj odvisno – kako dober diagnostik je. Včasih pa potrebujejo ljudje samo pogovor. Torej mora biti zdravnik v prvi vrsti človek. Seveda je pa znanje tudi nujno.

Gojmir Žorž:
Če greva malo nazaj v zgodovino. Nekdanja Jugoslavija je bila ena prvih, ki je uvedla institut specialista družinske medicine, drugi so jo posnemali – mi pa smo ostali na tej 'socialistični' ravni. Veljalo je pravilo, da bo splošni zdravnik tam, napisal bo napotnico in mora znati dobro brati.

Nas zdravnikov to ni zadovoljevalo in nas je nekaj kolegov pred kakšnimi dvajsetimi leti malo pogledalo po tujini. Odločili smo se, da je za nas relevanten primer Anglije. Njihov tako imenovani family practitioner. Povezali smo se z njimi, bili smo nekajkrat pri njih na izobraževanju, nato nas je pet zdravnikov ustanovilo katedro za družinsko medicino. Profesor Švab, dekan fakultete, je bil eden od članov.

To so bili začetki. Ko imaš kadre, potem počasi gradiš svoj ugled, ki je zdaj relativno dober. Veste, včasih je veljalo, da gredo najslabši v splošno medicino, zdaj pa že imamo boljšo izbiro in smo enakovredni drugim specializacijam.

Gojmir Žorž

 

TFL Glasnik:
Vaš izziv je vendarle velik, saj morate za pravo diagnozo poznati ogromno stvari. A ne gre samo za znanje – kje se zgodi prava diagnostika? Je vmes tudi nekaj intuicije?

Gojmir Žorž:
Obstaja več vrst zdravnikov. Obstajajo zdravniki, ki so izjemno pedantni in imajo odlične kartoteke. Tak človek bi moral biti specialist, pa ni in je splošni zdravnik. Po kazni, ker splošni zdravnik drugače razmišlja, on najprej išče pravi gozd – morskega psa ne boš iskal v reki ali jezeru. Tako ti znanje in izkušnje dajo pedigre dobrega splošnega zdravnika. Dejansko s samim znanjem navadno ne dosežeš nič, ker je preveč ljudi, in če hočeš vse izključiti, gre preveč časa, kar v splošni medicini ni uporabna tehnika.

Mladim zdravnikom vedno pravim, da je problem, ko končaš fakulteto, v tem, da imaš diplomo. Prideš na izpit in je vprašanje pljučnica. Ko pa pride k tebi bolnik, nima pljučnice, temveč ima določene znake in ti se moraš prebiti skozi to. Poleg tega, da ima neko očitno stvar, ti lahko pove, lahko pa tudi ne, in ti moraš ugotoviti njegov pravi namen. Včasih se zgodi, da na koncu, ko bolnik odhaja, pride do vrat in reče: 'Pa še to, gospod doktor ...' In to je bil v bistvu njegov glavni namen. Če boš imel njegovo zaupanje, ti bo v tistem trenutku povedal, drugače bo šel ven.

Jaz se vedno 'malo igram'. Ko bolnik vstopi, si mislim: to bi lahko bilo. Zame velja pravilo: če po anamnezi ne poznam diagnoze, je ne bom nikoli izvedel.

Gojmir Žorž

 

TFL Glasnik:
Kako vendarle pri vsem znanju, analitiki, poznavanju človeka gledate na ta, kako bi ga imenovala, alternativni del medicine? Veliko je tega, a verjetno so ljudje in določena pomagala.

Gojmir Žorž:
Jaz sem malo 'hard' doktor in alternative ne maram preveč, ampak pravim, da se alternativa začne, ko je nekdo nezadovoljen z našimi storitvami. Če je zadovoljen, ne pomisli na alternativo, ki je taka kot politik, natančno ve, kaj mora delati – takoj da recept. In včasih celo zadene.

Študentom rečem, da moraš biti z bolnikom kot mešetar na sejmu. Vedno moraš aktivno iskati zdravstvene težave. Šele potem postaneš pravi diagnostik.

 

TFL Glasnik:
Kajpada ste omenili tudi plače. Bojim se, da so tudi zdravniki žrtve zdravstvenega sistema, takšnega, kot je. Mislim, da niste javni uslužbenci in da ne morete biti del sistema javnih plač. Na koncu bodo vsi najboljši zdravniki odšli ven. Kaj nam bo ostalo?

Gojmir Žorž:
S tem sem se že zdavnaj nehal ukvarjati, vidim pa to kot problem za mlade kolege. Sem prav vesel, kako dobri so mladi, kako so prizadevni. Potem pride v službo, dobi tisto ubogo plačico, ta je res nizka.

Gojmir Žorž

 

TFL Glasnik:
Tisoč petsto evrov neto. Lepo vas prosim!

Gojmir Žorž:
Žal mi je za te ljudi. Tudi moja hči je specializantka interne medicine, je zelo slovensko usmerjena, kot sem tudi sam prepričan Slovenec, in mora ostati v Sloveniji. Ona ne bi šla, a se bojim, da bo nekoč drugače.

 

TFL Glasnik:
Moram povedati, da ste moj osebni zdravnik, od tod pobuda za ta pogovor. Za konec vprašanje, ki ga vedno zastavim: kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Gojmir Žorž:
Malo politično bom rekel, kot je rekel Kennedy: Nikoli ne pričakuj, kaj ti lahko da država, vedno misli, kaj lahko ti daš državi. To je naša skupna država in vsi skupaj moramo nekaj narediti za njo. Enako velja v družini, enako velja v poklicu.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

Gojmir Žorž

Tema tedna
Kriptožetoni – obveznosti do podpornikov ali (odloženi) prihodki (1. del)

Silva Koritnik Rakela

piše: Silva Koritnik Rakela, univ. dipl. ekon, DipIFR

Že pred meseci smo pisali o računovodenju kriptovalut z vidika njihovih imetnikov. Rešitve za investitorje boste našli v dveh člankih Kriptovalute: kje in po kakšni vrednosti v bilanci stanja. Ugotovili smo, da glede na obstoječe rešitve v računovodskih standardih kriptovalute lahko razvrstimo med neopredmetena sredstva ali pa zaloge. Kaj pa izdajatelji?

Skoraj ni medija, v katerem se ne bi v zadnjih mesecih pojavljala kratica ICO (Initial Coin Offering), ki označuje dogodek, v katerem zagonska podjetja zbirajo sredstva za svoje delovanje. V zadnjih tednih so se pojavila vprašanja, kako računovodsko obravnavati te prejemke. Tako za računovodsko obravnavo kot posledično tudi za obdavčitev z davkom od dohodkov pravnih oseb je treba presoditi vsak primer izdaje posebej.

Kriptovaluta ali kriptožeton

Katerega od teh dveh izrazov uporabiti, je tehnično vprašanje. Nanj sicer samo v angleškem jeziku zelo dobro odgovarja članek "Coins, Tokens & Altcoins: What’s the Difference?".

Whitepaper

Verjetno se sprašujete, zakaj je v naslovu zapisana angleška beseda »whitepaper«. Zato, ker vsa podjetja, ki zbirajo sredstva z uporabo sodobnih rešitev (veriženja blokov), komunicirajo v angleškem jeziku. Čeprav mediji pogosto omenjajo slovenske start-upe, ki jim je uspelo zbrati kar precej milijonov evrov, pa je večina teh podjetij slovenska le toliko, kolikor so med člani »skupine«, ki so vedno predstavljeni v tem dokumentu, osebe s slovenskim imenom in priimkom in verjetno tudi državljanstvom. Sedeži podjetij so – z redkimi izjemami – po navadi v tujini.

Tako za podpornika, ki kupi kriptožeton, kot za izdajatelja je pomembno poglavje, ki opisuje obljubo izdajateljev. Za računovodsko obravnavo je namreč pomembno, s kakšnim namenom so bila sredstva zbrana.

Struktura dokumenta ni predpisana, vendar pa vedno vključuje samostojno poglavje, v katerem je predstavljen poslovni model – torej, kaj bo sploh dejavnost podjema in kakšni procesi se bodo odvijali. Še pomembnejše pa je poglavje, ki opisuje, kakšne so pravice imetnikov žetonov, ki so hkrati tudi obveznosti izdajateljev.

Obveznosti izdajateljev so pomembne za računovodsko obravnavo zbranih sredstev. Vendar pa za poglavjem obljub v obliki izdelkov in storitev, ki jih bodo imetniki lahko plačevali z izdanim žetonom, in pogosto tudi možnostjo menjave le-teh za druge kriptovalute sledi najpomembnejši del dokumenta z naslovom »Tveganja«.

Kaj ima legalizacija canabisa opraviti s kriptožetoni

V zadnjih mesecih potekajo v Sloveniji pogovori o legalizaciji canabisa. Oglejte si whitepaper za projekt PARAGON, ki bo naredil revolucijo na tem področju. Pred dnevi je eden od zagovornikov legalizacije canabisa na eni od slovenskih televizij ob svojem imenu in priimku navedel tudi Paragon. Torej je tudi to slovenski podjem?

Dokument obsega 44 strani, od katerih je zadnjih 7 strani – dejansko je to 20 odstotkov napisanega besedila, če odštejemo grafe in fotografije, namenjenih opisu množice dejavnikov tveganja, ki se jih morajo podporniki zavedati.

Najprej opozorijo na tveganja, povezana z ustvarjanjem kriptožetonov in nato z njihovo hrambo. Sledi opis tveganj, povezanih s samim podjetjem Paragoncoin, Inc. (Gvatemala), in povsem na koncu opozorijo še na možna tveganja zaradi zakonodaje v ZDA. Namen naštevanja je en sam: opozoriti vlagatelje, da lahko izgubijo vse, saj obstaja veliko tveganj, na katera podjetje ne more vplivati. Opozorijo pa tudi na tista tveganja, na katere bi podjetje lahko vplivalo.

Tako že vnaprej povedo, da obstajajo operativna tveganja, da ne bodo našli ustrezno usposobljenega kadra, saj delovanje podjetja temelji na »relativno novi in dinamični tehnologiji«. Če se podjetje ne bi moglo prilagoditi vsem novostim, bi to lahko bistveno vplivalo na poslovanje in seveda na vrednost žetona.

Kombinirajte branje z ogledom TV oddaje

V 2. delu članka bomo analizirali obljube, ki jih »prodajajo« izdajatelji kriptožetonov, in izbrali računovodske kategorije, ki ustrezajo plačilom za obljube z vidika pasivne strani bilance stanja izdajatelja. Ali pa morda celo prihodkov v izkazu poslovnega izida.

Do takrat pa si lahko ogledate tudi posnetek TV oddaje o kriptovalutah, ki pripomore k razmišljanju. Za kriptožetone je pomemben del, v katerem pravna svetovalka razloži, kaj so projekti ICO (17. do 23. minuta posnetka), takoj za njo pa predstavnica Agencije za trg vrednostnih papirjev jasno pojasni, da vse, kar je kripto, trenutno v slovenskem pravnem redu ni regulirano: http://4d.rtvslo.si/arhiv/akcent/174521109.

Vsekakor pa je vredna ogleda tudi izjava pravnega svetovalca v oddaji Studio city.

Vabljeni tudi na webinar Kriptovalute in kriptožetoni: računovodski in davčni vidik, ki bo v sredo, 28.3.2018 od 13.00 do 14.30 ure!

Strokovni članki
Prihaja naporna GDPR pomlad

Nataša Pirc Musar

piše: dr. Nataša Pirc Musar, odvetniška družba Pirc Musar

Če novi zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) ne bo sprejet pravočasno, to ne pomeni nič dobrega. ZVOP-1 je namreč usklajen z Direktivo 95/46/ES iz leta 1995, ki jo je GDPR (Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov), ki se ga začne uporabljati 25. 5. 2018, razveljavil. ZVOP-1 bo tako postal predpis, ki je zastarel in je v mnogih delih v popolnem nasprotju z GDPR.

Ker Direktiva 95/46/ES nedvomno ne velja več, vse določbe, ki so sedaj sicer skladne z Direktivo, torej tiste, ki jih je Slovenija prenesla v ZVOP-1, nimajo več pravnega temelja. Teoretično pa se bodo v praksi lahko brez pravnih zadržkov uporabljajle samo tiste določbe, ki urejajo neko specifično, nedirektivno in neuredbeno področje, torej tiste, ki definirajo področje izven napotkov direktive (biometrija, videonadzor…).

 

Kaj to pomeni? Menim, da določbe ZVOP-1 sicer veljajo, ker jih tehnično gledano država ni spremenila, vendar bosta vsak posameznik ali pravna oseba, ki bo deležna inšpekcijskega nadzora Informacijskega pooblaščenca, v postopku lahko ugovarjala veljavnosti teh določb. Ko in če bodo določeni ukrepi odrejeni upravljavcu zbirk osebnih podatkov, se bo vsak upravljavec lahko skliceval na GDPR, ki je neposredno uporabljiv pravni akt, in ugovarjal ukrepom, izrečenim na podlagi ZVOP-1. Gre torej za veliko pravno negotovost.

Glede na tolmačenje ministrstva za pravosodje, da se bo GDPR neposredno uporabljal, a, kot trdijo, le del njegovih določb, je potrebno pojasniti, da je zgolj v majhnem delu GDPR najti t. i. direktivne določbe, ki jih je konkretno potrebno urediti v nacionalnih zakonih – recimo starorst otrok za privolitev v uporabo storitev informacijske družbe (8. člen - GDPR državam prepušča določitev starosti med 13. in 16. letom), ali pa ureditev varstva osebnih podatkov umrlih (glej preambulo 27 GDPR).

Težave pa bomo imeli, tudi če bo ZVOP-2 sprejet le nekaj dni pred 25. majem. Nedvomno je sicer mnogo bolje, da je ZVOP-2 vendarle sprejet vsaj tik pred zdajci, kot pa da bo šele jeseni. Težav bo tako nekaj manj, a prehod na nov sistem varstva osebnih podatkov ne bo enostaven ne za javni sektor ne za zasebni sektor.

Težko je predvideti vse težave, ki nas bodo doletele, ker zadnjega teksta ZVOP-2, ki bo šel v zakonodajni postopek, po predvidevanjih Ministrstva za pravosodje še pravočasno, nismo videli.

Zadnji javno objavljen predlog ima žal veliko določb, ki so popolnoma neusklajene z GDPR, kar bo predstavljalo dodatne pravne probleme in zaplete. Recimo neposredno trženje je urejeno v predlogu ZVOP-2 popolnoma enako kot v ZVOP-1 in je takšna ureditev v nasprotju z GDPR, ki je na tem področju zrahljal strogost pri pridobivanju privolitev (kdaj jih je obvezno treba pridobiti – kako jih je treba pridobiti, pa je jasno – granularno in informirano).

Bolj kot bo ZVOP-2 skladen z GDPR, lažje bo za upravljavce. Na področjih, kjer se bo država odločila regulirati po svoje, morda celo v nasprotju z GDPR, bo pa seveda izrazito težko zagotoviti pravočasno in kakovostno skladnost, saj se vsa ozaveščena podjetja že kar nekaj časa pripravljajo na GDPR, vsak odmik od GDPR pa ne le, da povzroča pravno negotovost in zmedo, povzroča lahko tudi nove, ne tako majhne stroške. Če bodo posebej urejena samo določena specifična področja, kot zgoraj omenjeni biometrija in videonadzor, ne bo tako težko, ker tu ne bo šlo za neusklajenost z GDPR, temveč za specialno ureditev, kar ni v nasprotju z GDPR. Nemčija je recimo v svojem novem zakonu o varstvu osebnih podatkov eno celotno poglavje posvetila zasebnosti na delovnem mestu.

Pri vseh ostalih odstopanjih pa bo po 25. 5. 2018 zazevala ogromna praznina, ko bi se teoretično upravljavci morali prilagoditi GDPR, praktično pa bomo šele po sprejemu zakona videli, kaj je urejeno drugače. Skladni tako mnogi upravljavci z GDPR na dan D ne bodo (z)mogli biti.

Upravljavci pa vedo, da morajo in želijo biti skladni z GDPR, mnogi v to tudi veliko vlagajo in če bo ZVOP-2 prinesel neke nove zahteve, zahteve, ki jih iz GDPR ne znamo razbrati, bo zamuda države povzročila nove stroške pri zagotavljanju skladnosti, ko se bodo družbe po sprejemu ZVOP-2 morale ponovno lotiti pregledovanja svojih procesov obdelave osebnih podatkov.

Sprašujem se, ali ta zamuda pomeni signal upravljavcem, da naj počakajo na ZVOP-2 in počakajo celo na tolmačenje Informacijskega pooblaščenca - recimo pri zagotavljanju načela sledljivosti in ostalih ukrepov zavarovanja zbirk osebnih podatkov.

ZVOP-2 namreč v osnutku v 32. členu določa, da Informacijski pooblaščenec izda smernice za izvajanje obveznosti, pri čemer mora upoštevati tudi smernice Odbora (zdaj še Delovne skupine 29) na to temo. Te smernice so v predlogu ZVOP-2 zapisane kot zakonska kategorija. Ali to torej pomeni, da bo zavarovanje obvezno moralo biti urejeno tako, kot bodo velevale smernice? Smernic pa še ni in jih tudi ne more biti, dokler ne bo jasno, kako bo zavarovanje zbirk osebnih podatkov uredil ZVOP-2.

Kar lahko rečem, je to, da zamujanje povzroča kaos. Jasna pravila bi morali imeti že sedaj, imamo pa le mnenja Delovne skupine 29 (ki se bo preimenovala v Odbor za varstvo osebnih podatkov). In zadnji predlog ministrstva ni usklajen niti s temi mnenji oz. smernicami. Ni usklajen pri pravnih podlagah, neposrednem trženju, izpolnjevanju pogojev za pooblaščeno osebo za varstvo osebnih podatkov, kjer država strožje kot GDPR predpisuje izobrazbene pogoje recimo. In še eno od mnogih odprtih vprašanj, ki si ga zastavljam - ali res lahko država za zasebni sektor predpiše strožje pogoje (recimo stopnjo izobrazbe) kot jih določa GDPR, ali ima to pristojnost glede na GDPR le za javni sektor?

Naj na koncu omenim še eno dilemo, ki sem jo zasledila na zadnji okrogli mizi, kjer je o težavah, ki jih za Informacijskega pooblaščenca prinaša GDPR, spregovoril namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič. Če ZVOP-2 ne bo pravočasno sprejet, se pri Pooblaščencu (vsaj v enem delu upravičeno) sprašujejo, po katerem zakonu ali uredbi bodo lahko vodili postopke - inšpekcijske in prekrškovne.

GDPR v 51. členu določa, da vsaka država članica zagotovi enega ali več neodvisnih javnih organov, ki so pristojni za spremljanje uporabe te uredbe, da se zaščitijo temeljne pravice in svoboščine posameznikov v zvezi z obdelavo ter olajša prost pretok osebnih podatkov v Uniji (nadzorni organ). V tem delu menim, da ni dvoma, da v Sloveniji to pristojnost že sedaj ima Informacijski pooblaščenec, saj Zakon o Informacijskem pooblaščencu (ZinfP)2. členu, drugi alineji 1. odstavka določa, da inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona in drugih predpisov, ki urejajo varstvo ali obdelavo osebnih podatkov (poudarila avtorica tega teksta in pojasnjujem, da GDPR je eden takšnih drugih predpisov) oziroma iznos osebnih podatkov iz Republike Slovenije, ter opravljanje drugih nalog, ki jih določajo ti predpisi, izvaja Informacijski pooblaščenec.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Napake pri potnih nalogih

Nataša Kržišnik

piše: Nataša Kržišnik, vir: revija Denar 480/2018

Potni stroški so ena izmed šestih najpogostejših postavk, pri kateri inšpektorji ugotovijo kršitve. V veliko primerih podjetniki zaradi različnih razlogov ne morejo dokazati, da so njihovi potni nalogi verodostojna knjigovodska listina, posledično pa v primeru obiska davčnega inšpektorja tvegajo: globo, zamudne obresti, obračun dohodnine, prispevkov in povečanje davka od dohodkov pravnih oseb. Ker se bliža zaključevanje bilanc, številni podjetniki pa nevestno pišejo potne naloge za nazaj, je ta tema vsekakor aktualna.

Potni nalog – verodostojna knjigovodska listina

Knjigovodske listine so praviloma v posebni obliki sestavljeni zapisi o poslovnih dogodkih, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke, stroške in odhodke. SRS 21 navaja, da morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Knjigovodska listina je verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, na njeni podlagi popolnoma jasno in brez dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka.

Potni nalog je ena izmed notranjih knjigovodskih listin. Gre v bistvu za dve med seboj povezani listini: potni nalog in obračun potnih stroškov. V SRS 21 ni natančno določeno, katere podatke mora vsebovati potni nalog, je pa obvezno, da iz njegove vsebine izhajajo podatki, na podlagi katerih je poslovni dogodek jasno in nedvoumno razviden.

Na potnem nalogu običajno navedemo naslednje podatke:

  • naziv in sedež podjetja,
  • zaporedna številka in datum potnega naloga (zaporedne številke si morajo slediti kronološko, imamo pa lahko več različnih številčenj v skladu z internimi akti),
  • ime in priimek delavca, ki je poslan na službeno pot in njegovo delovno mesto v podjetju (delovno mesto se mora ujemati z namenom službene poti),
  • naslov prebivališča delavca,
  • navedba, po čigavem nalogu gre delavec na službeno pot,
  • datum in ura odhoda (pomembno za višino dnevnice),
  • natančna relacija poti (pomembno za obračun kilometrine),
  • namen poti (z natančno opredelitvijo obiskanega podjetja, oseb in namena obiska),
  • predvideno trajanje službene poti,
  • vrsta prevoza in registrska označba vozila, če gre za avtomobil,
  • znesek in datum nakazila predujma,
  • podpis pooblaščene osebe, ki je izdala potni nalog.

Na obračunu potnega naloga so poleg zgornjih običajno navedeni še naslednji podatki:

  • dejanski datum in ura odhoda in prihoda,
  • dejanski čas trajanja službene poti,
  • število in višina dnevnic,
  • število kilometrov in višina kilometrine,
  • zneski ostalih stroškov, navedeni posamično, dokumentirani v prilogi k potnemu nalogu,
  • skupni znesek potnih stroškov,
  • znesek potnih stroškov za izplačilo po odštetem predujmu,
  • stanje kilometrov števca na začetku službene poti in na koncu službene poti (v primeru uporabe službenega vozila),
  • kraj in datum obračuna potnih stroškov,
  • podpis delavca,
  • navedba imena in podpis osebe, ki je odobrila izplačilo potnih stroškov.

Zakoni, ki urejajo področje potnih nalogov in povračil v zvezi z njimi

Pri obravnavi povračil iz naslova potnih stroškov ločimo dva vidika: delovnopravnega in davčnega. Po delovnopravnem vidiku urejajo to področje kolektivne pogodbe, Zakon o delovnih razmerjih in interni akti podjetja. Če podjetje povrne nižji znesek potnih stroškov kot določajo zgornje določbe, lahko delavec pravice, ki mu pripadajo z zakonom, iztoži. Po davčnem vidiku urejata področje potnih stroškov Zakon o dohodnini in davčne uredbe. Davčna uredba (Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, Ul. 140/06, 76/08 in 63/17) določa neobdavčeno višino dnevnic, kilometrine, ostalih stroškov prevoza, povračil stroškov prenočevanja na službeni poti in povračilo drugih stroškov. Če podjetje povrne nižji znesek potnih stroškov, kot določajo zgornje določbe, je znesek še vedno davčno priznan.

Stroške, povezane s službenim potovanjem v tujino, ureja Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino. Skladno z navedeno uredbo povračila stroškov za službena potovanja v tujino obsegajo:

  • dnevnico kot povračilo za stroške prehrane,
  • povračilo stroškov za prenočišče,
  • povračilo stroškov prevoza,
  • povračilo drugih stroškov.

Sankcije v primeru ugotovitve inšpektorja, da so potni nalogi neverodostojna knjigovodska listina

Največje nepravilnosti v zvezi s stroški nastajajo predvsem na naslednjih področjih:

  • previsoko obračunana stopnja amortizacije (presežena dovoljena stopnja za davčne namene),
  • vključena amortizacija za osnovna sredstva, ki niso povezana s poslovanjem podjetja,
  • vključevanje stroškov, ki niso povezani s poslovanjem podjetja,
  • nepravilni in neutemeljeni potni nalogi,
  • prejeti računi za storitve, ki jih zavezanec ne more upravičiti kot davčno priznane stroške,
  • stroški reprezentance, ki niso nastali v povezavi s poslovnimi partnerji.

V primeru inšpekcijskega pregleda inšpektor obdavči neutemeljene in neupravičene zneske potnih stroškov, ki jih je prejel delavec, kot drug prejemek iz delovnega razmerja, kar pomeni, da se znesek obruti in obravnava kot plača (plača se dohodnina in vsi prispevki).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Ali so odločbe o davčnih prekrških v zvezi s postopki davčnega inšpekcijskega nadzora preuranjene?

revija SIR*IUS

piše: univ. dipl. pravnik Danilo Marinović, vir: revija SIR*IUS, številka 1/2018

FURS kot prekrškovni organ izda odločbo o prekršku tudi v primeru, ko je vložena pritožba zoper odločbo, izdano v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ki ga je izvedel kot nadzorni organ. Kljub spornim ugotovitvam o dejanskem stanju in uporabi določb materialnega predpisa tako izdana odločba o prekršku v hitrem postopku v praksi povzroča davčnim zavezancem precejšnje negativne posledice.

1. UVOD

Finančna uprava opravlja finančni nadzor pravilnosti in pravočasnosti izpolnjevanja davčnih obveznosti zavezancev za davke, hkrati pa tudi odloča v postopku o prekršku, po predpisih za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna finančna uprava. Postopek izvajanja finančnega oziroma davčnega nadzora ureja Zakon o davčnem postopku – ZDavP-2, postopek odločanja o prekršku pa Zakon o prekrških – ZP-1.

Z namenom poenostavitve in pospešitve je zakonodajalec v ZP-1 poleg rednega sodnega postopka o prekršku uvedel hitri postopek o prekršku, ki ga izvajajo upravni organi v zvezi s pristojnostjo opravljanja nadzora po posameznih zakonih. Za nadzor izpolnjevanja davčnih in carinskih obveznosti je pristojna Finančna uprava Republike Slovenije (FURS). V zvezi z nadzorno pristojnostjo je v skladu z ZP-1 dolžna odločati tudi v postopku o prekršku. Hitrost odločanja o prekršku pa pogosto v praksi ni vsebinsko usklajena z ugotovitvami v nadzornem postopku, to je v davčnem postopku, še najizraziteje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. Prav zaradi hitrosti postopka in spoštovanja relativno kratkega triletnega roka za zastaranje davčnih prekrškov, za katere so globe predpisane v razponu, finančni uradi praviloma uvedejo postopek in izdajo odločbo o prekršku po izdaji prvostopenjske odločbe v posameznem predmetu nadzora iz svoje pristojnosti. V primerih, ko je zoper odločbo finančnega organa prve stopnje vložena pritožba zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ali napačne uporabe materialnega prava, izdane odločbe o prekršku preprosto prehitijo odločanje Ministrstva za finance kot drugostopenjskega organa, pristojnega za odločanje o pritožbah davčnih zavezancev zoper odločbe Finančne uprave v davčnem postopku. ZP-1 ne zavezuje prekrškovni organ, da lahko odloča o prekršku šele po dokončnosti oziroma pravnomočnosti njegove nadzorne oziroma odmerne odločbe. Če o pritožbi davčnega zavezanca zoper odločbo prvostopenjskega finančnega organa ni odločeno, pa je kljub temu izdal tudi odločbo o prekršku, davčni zavezanec pa se s to odločbo ne strinja, ker so znaki prekrška iz te odločbe sporni v davčnem pritožbenem postopku, je davčni zavezanec dejansko v položaju, da mora za varstvo svojih pravic vložiti zahtevo za sodno varstvo pred pristojnim sodnikom za prekrške. S tem pa postane vprašljiv sam namen izvajanja hitrega postopka pred prekrškovnim organom, torej Finančno upravo.

Z vidika gospodarnosti postopka o prekršku pred prekrškovnim organom skupaj z odločanjem o zahtevi za sodno varstvo tako na strani državnih organov kakor na strani davčnih zavezancev se zastavlja vprašanje, ali je izkazan javni interes in interes strank v teh postopkih, da se časovno uskladi izvajanje prekrškovnega postopka z izvajanjem nadzornega, torej davčnega postopka.

Ko drugostopenjski organ ugodi pritožbi davčnega zavezanca zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, odpravi odmerno odločbo prvostopenjskega organa oziroma vsebinsko enako ugotovi pristojno sodišče v upravnem sporu šele po pravnomočnosti odločbe o prekršku, mora obdolženec oziroma oseba, kateri je izrečena globa, za zaščito svojih pravic v prekrškovnem postopku pri istem prekrškovnem organu vložiti pobudo za spremembo oziroma razveljavitev pravnomočne odločbe o prekršku, prekrškovni organ pa na podlagi te pobude predlog sodišču za odpravo oziroma razveljavitev odločbe o prekršku.

Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja ene ali več davčnih obveznosti zlasti v celovitih nadzorih enega ali več davčnih obdobij je kompleksen in pogosto dolgotrajen. Za vodenje in odločanje v tovrstnem nadzornem postopku se na davčnem področju za uradne osebe zahtevajo posebna znanja in ustrezne izkušnje, ki se ugotavljajo v strokovnih izpitih iz finančnega nadzora, splošnega upravnega postopka in postopka o prekršku. Že sama dolgotrajnost postopkov davčnega inšpekcijskega nadzora in zlasti v primeru sporne ugotovitve dejanskega stanja oziroma uporabe določb materialnih predpisov (zakonov o obdavčevanju) tudi dolgotrajnost drugostopenjskega pritožbenega postopka zastavljata vprašanje, ali hiter postopek odločanja o prekršku časovno ustrezno sledi postopku davčnega inšpekcijskega nadzora.

2. ROKI ZA ODLOČANJE V POSTOPKU DAVČNEGA INŠPEKCIJSKEGA NADZORA

Inštrukcijski rok za izdajo odmerne odločbe o odmeri oziroma odločbe o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, je šest mesecev. Za zahtevnejše primere, kot so inšpiciranja povezanih oseb, inšpiciranja zavezancev za davek, ki so zavezani k reviziji letnih poročil in ugotavljanje davčne osnove z oceno, velja daljši rok devetih mesecev. V posebnih primerih ni predpisana časovna omejitev trajanja davčnega inšpekcijskega nadzora: zavezanec za davek davčnemu organu ne predloži dokumentacije, ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega inšpekcijskega nadzora ali ovira davčni inšpekcijski nadzor ter pri izvajanju sočasnega davčnega nadzora, ki hkrati poteka v več državah članicah EU-ja.

Inštrukcijski rok za izdajo (drugostopenjske) odločbe o pritožbi zoper odločbo, izdano v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, je najpozneje v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo. Iz primerjave odstopljenih pritožb organu druge stopnje in števila prejetih rešenih pritožbenih zadev v letu 2016 (podatki so sicer skupni, brez opredelitve števila pritožb zoper odločbe, izdane v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora) izhaja, da 20 % pritožb ni rešenih v enem letu po prejemu popolne pritožbe, kar kaže znatno časovno prekoračitev inštrukcijskega roka za odločanje o pritožbi.

3. HITRI POSTOPEK O PREKRŠKU PREKRŠKOVNEGA ORGANA

S sprejemom in uveljavitvijo novega Zakona o prekrških v letu 2003 je uveden hitri postopek o prekršku, katerega izvajanje je preneseno v obravnavanje prekrškovnim organom, med katere po pristojnosti nadzora izvajanja davčnih in carinskih predpisov sodi Finančna uprava Republike Slovenije (FURS). Od tedaj se FURS postopkovno pojavlja v vlogi nadzornega in tudi prekrškovnega organa. Osnovni namen uveljavitve hitrega postopka je bil predvsem zagotoviti krajši časovni razmik med začetkom postopka in dokončanjem z izdajo odločbe o prekršku.

ZP-1 določa, da se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, ko prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti opravi v ta namen kakršnokoli dejanje. Tako se že v okviru izvajanja samega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora s strani uradne osebe FURS-a ugotavljajo tudi nepravilnosti oziroma z globami sankcionirane kršitve določb materialnega zakona o obdavčenju v zvezi z določbami ZDavP-2.

Glede samega izvajanja hitrega postopka pred prekrškovnim organom ZP-1 določa, da prekrškovni organ brez odlašanja hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku. Hitrost tega postopka je zlasti razvidna iz kratkih rokov za posamezna dejanja v postopku. Prekrškovni organ mora kršitelju (v zvezi s postopki davčnih inšpekcijskih nadzorov pri pravnih osebah sta to pravna oseba in njena odgovorna oseba) poslati obvestilo o prekršku z obveznim poukom, da se lahko izreče proti dejstvom in okoliščinam prekrška v petih dneh od vročitve obvestila. Zoper izdano odločbo o prekršku se lahko vloži zahteva za sodno varstvo v osmih dneh po vročitvi te odločbe.

4. ZASTARANJE DAVČNIH PREKRŠKOV

V zvezi z globami za davčne prekrške, ki so določene v razponu, je relativni zastaralni rok za pregon storilca(-ev) prekrška tri leta od dneva, ko je bil prekršek storjen. Ta relativni rok za zastaranje pretrga vsako dejanje prekrškovnega organa, katerega namen je pregon storilca prekrška, in v tem primeru relativni rok začne teči znova. V primerih, ko je prekrškovni organ s svojimi dejanji enkrat ali večkrat pretrgal zastaranje pregona in je relativni rok vsakič začel teči znova, pregon storilca prekrška ni več dopusten, ko preteče dvakrat toliko časa od navedenega zakonsko določenega roka treh let (absolutni zastaralni rok), torej šest let od dneva, ko je bil prekršek storjen. Zastaranje lahko pretrga tudi sam storilec prekrška, če v času, ko teče relativni zastaralni rok, stori enako hud ali hujši istovrstni davčni prekršek.

Celoten članek je dostopen za naročnike revijie SIR*IUS!

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca (4. del)

revija Odvetnik

piše: mag. Janja Paripović, vir: revija Odvetnik, številka 1(84)/2018

Po podrobnejši predstavitvi bolj vsebinskih vidikov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca je zadnji del članka o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca namenjen podrobnejši analizi postopkovnih vidikov, s poudarkom na roku za podajo izredne odpovedi pogodbe zaposlitvi delodajalca, pravnem varstvu delavca in posebnostih postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU) javnim uslužbencem, ki so zaposleni pri neposrednih proračunskih porabnikih, tj. v državnih organih in organih lokalnih skupnosti.

Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je predpisan v drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najpozneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najpozneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Delodajalec mora torej ob ugotovitvi razloga za izredno odpoved relativno hitro reagirati in nemudoma začeti s postopkom odpovedi (delavca povabiti na zagovor, izpeljati zagovor, napisati odpoved in jo vročiti delavcu), saj sicer izredne odpovedi v predpisanem roku ne bo mogel podati. Prepozno podana (izredna) odpoved je namreč razlog, na podlagi katerega se (izredna) odpoved v sodnem postopku izreče za nezakonito (ne glede na utemeljenost razloga za odpoved).

Dokaj kratek rok za izredno odpoved je logično utemeljiv, saj naj bi izredna odpoved pomenila res »izreden « (izjemen) način prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Za podajo izredne odpovedi namreč morajo obstajati razlogi, ki jih taksativno predpisuje ZDR-1 v 110. členu (in ne kakršenkoli drug, poljuben, razlog), ugotovitev tovrstnih razlogov pa lahko pomeni, da delovnega razmerja enostavno ni mogoče nadaljevati, niti do izteka odpovednega roka.

Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti torej v ustrezni časovni zvezi s samo odpovedjo. S potekom časa se pomen okoliščin, ki utemeljujejo izredno odpoved, zmanjšuje. Če stranka ni reagirala dovolj hitro, v dovolj kratkem časovnem obdobju, odkar je izvedela za neki razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, se zdi, da ta razlog po oceni te stranke vendarle ni dovolj pomemben, dovolj utemeljen, da bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja, saj se je le-to še kar nadaljevalo. Tak razlog je s potekom časa »zbledel«. Stranka mora v primeru obstoja enega od naštetih razlogov za izredno odpoved v predpisanem roku reagirati in podati odpovedno izjavo, sicer izgubi pravico izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz tega razloga. Taka odpoved ne bi bila več utemeljena, saj za takšno odpoved ne bi bilo več zahtevanega (posebej) utemeljenega razloga.

V drugem odstavku 109. člena ZDR-1 sta zato določena subjektivni in objektivni rok za izredno odpoved. Oba roka sta materialna in prekluzivna, kar pomeni, da izredne odpovedi po poteku zakonsko določenih rokov ni več dopustno podati.

Subjektivni 30-dnevni rok začne teči z ugotovitvijo razloga za izredno odpoved. Kdaj delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, je odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera. Tako je možno, da delodajalec razlog za izredno odpoved ugotovi že takrat, ko se prvič seznani s kršitvijo, možno pa je, da razlog za izredno odpoved ugotovi kasneje, po zbiranju obvestil ali po zagovoru delavca. Za začetek teka roka je torej (glede na enotno sodno prakso) bistveno, da se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.

Pri trajajočih kršitvah (na primer delavčeva odsotnost z dela) zakon izrecno ne opredeljuje, kdaj začne v primeru delavčeve odsotnosti teči prekluzivni zakonski rok za podajo izredne odpovedi. Je pa v tej zvezi jasno stališče Vrhovnega sodišča, da prekluzivni zakonski rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče šele od dneva, ko kršitev preneha. Tako lahko delodajalec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi ves čas trajanja kršitve in še 30 dni po tem, ko kršitev že preneha (če se delavec na primer vrne na delo).

Objektivni rok šestih mesecev je vezan na nastanek razloga za izredno odpoved. Če delodajalec razloga za izredno odpoved torej v šestih mesecih od nastanka le- tega ne ugotovi, potem izredne odpovedi več ne more (zakonito) podati. Pri objektivnem roku je treba ločiti med kršitvami, storjenimi z aktivnim ravnanjem, in kršitvami, nastalimi z opustitvijo. Rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi za kršitve, storjene z aktivnim ravnanjem, teče od dneva storitve, za kršitve, ki nastanejo zaradi opustitve, pa od dneva, ko bi morala biti obveznost izpolnjena, pa ni bila. Zgolj vzdrževanje stanja, ki je posledica kršitev, ne pomeni, da gre za nadaljevano kršitev. Za nadaljevano kršitev gre le takrat, ko njeno izvrševanje traja (na primer dnevno neopravljanje dela), ne pa tudi takrat, ko gre za enkratno kršitev, ki v nadaljevanju ni odpravljena (neopravljena naloga). Slednje je podrobneje pojasnjeno v sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 22/2016 z dne 7. junija 2016.

Izjema od šestmesečnega odpovednega roka je predvidena za odpovedni razlog, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Iz tega razloga je mogoče podati odpoved v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Objektivni rok za podajo odpovedi je v teh primerih torej vezan na zastaranje kazenskega pregona. Sodna praksa v tej zvezi je jasna in enotna: kdaj delodajalec izve za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ni mogoče tolmačiti tako, da je to že datum, ko delodajalec izve za neko dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, in za morebitne storilce, pri tem pa še ne razpolaga s podatki, ki bi zadoščali za prepričljivo presojo o dejanskem storilcu in (ker ta storilec morda sploh ni delavec) o tem, da je sploh prišlo do kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V konkretnih izjemnih primerih obstajajo razumni razlogi, ki narekujejo na primer dodatne poizvedbe o dejanskem stanju tudi po opravljenem zagovoru. Če jih delodajalec opravi primerno hitro, mu tega ni mogoče šteti v škodo.

Izpostaviti velja, da drugi odstavek 109. člena ZDR-1 predpisuje roke, znotraj katerih mora biti izredna odpoved podana, ne pa tudi vročena. Taka je namreč dikcija zakona in temu stališču je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče:

»Zakon govori o podaji, in ne vročitvi odpovedi. Revizijsko sodišče je v zvezi s tem že zavzelo stališče, da ZDR ne določa, da mora delodajalec v roku iz drugega odstavka 110. člena izredno odpoved tudi (uspešno) vročiti. Kdaj začne rok teči, je dejansko vprašanje, zaključi pa se s podajo odpovedi, ne pa z njeno vročitvijo delavcu. Res je, da šele z vročitvijo odpovedi delavcu odpoved začne učinkovati. Teči začne odpovedni rok in rok za sodno varstvo, vendar pa vročitev ne vpliva na pravočasnost odpovedi, saj je po izrecni zakonski določbi pomembno, kdaj je bila podana. Če bi zakonodajalec v 110. členu ZDR s podajo odpovedi dejansko mislil na vročitev, bi to tudi tako zapisal, tako kot je to storil v 87. členu ZDR

Pravno varstvo

Delavec lahko zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 izpodbija s tožbo na pristojnem delovnem sodišču. Tožbo mora vložiti v prekluzivnem 30-dnevnem roku od vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z iztekom tega roka je treba izpostaviti sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 229/2016 z dne 7. februarja 2017, v kateri je sodišče glede možnosti podaljšanja roka, kadar se izteče na soboto, nedeljo, praznik ali kak drug dela prost dan, izrecno napotilo na uporabo 62. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki v tretjem odstavku predpisuje, da se za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.