Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 28. november 2017 / številka 32

Današnji sogovornik v rubriki Pogovor ima zelo zanimivo zgodbo. Doma je iz Šentjerneja, zaposlen je v Krki, razkril pa nam je del svoje življenjske zgodbe. Ta je povezana z daljno sorodnico, ki je bila Plečnikova gospodinja. Zgodba Staneta Bregarja se kot celota vrti okoli Plečnika. »Skupaj s Slovenskim svetovnim kongresom smo ob koncu Plečnikovega leta pripravili Plečnikov večer in takrat smo prvič javnosti ponudili Plečnikov čaj, kot smo poimenovali to čajno mešanico. Šentjernejčanka Urška Luzar nam je že kot otrokom pripovedovala, katere sestavine daje v čaj in katero mešanico ima Plečnik najraje,« je povedal naš gost.

V današnji Temi tedna nam Nevenka Simić Mićunović predstavlja prispevek Stavbno zemljišče - DDV ali DPN? V prispevku se sprašuje, ali je res vsako stavbno zemljišče predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost in ali so vsa ostala zemljišča, ki niso stavbna, oproščena plačila davka na dodano vrednost in zato predmet davka na promet nepremičnin?

pravnega področja izpostavljamo članek Pravica do nepristranskega sodnika v odločitvah Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter prispevek Javni interes v kulturi – pravo v službi krivice. davčnega področja tokrat objavljamo članek Davčna reforma 2018, s finančnega področja pa članek z naslovom Strokovna pravila računovodenja kot podlaga izračuna nesorazmernosti.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Stane Bregar: Od Plečnikovega čaja do Plečnikovega parlamenta

Stane Bregar

TFL Glasnik:
Današnji sogovornik ima zelo zanimivo zgodbo. Doma je iz Šentjerneja, zaposlen je v Krki, razkril pa nam je del svoje življenjske zgodbe. Ta je povezana z daljno sorodnico, ki je bila Plečnikova gospodinja. Zgodba Staneta Bregarja se kot celota vrti okoli Plečnika. Na mizi sta petelin in čaj, zdaj prihajajo tudi medenjaki.
Prav posebni ste že zaradi tega, ker imate sedem otrok. Nehala bom naštevati in vas bom vprašala, na kaj ste doslej najbolj ponosni.

Stane Bregar:
Če vzamem za iztočnico misel, ki je zapisana na škatlici Plečnikovega čaja, se mi zdi, da je pravo življenjsko vodilo to, da bogastvo predvsem ni v stvareh, temveč v ljudeh, in da so odnosi tisti, ki nas bogatijo ter krepijo. V tej luči sem najbolj ponosen na ženo in sedem otrok z mnogoterimi talenti. Te skupaj odkrivamo in jih skušamo usmerjati, a ne po svoji podobi. S tem se hkrati neizmerno bogatimo.

 

Stane Bregar

 

TFL Glasnik:
Iztočnica oziroma razlog, da sem vas povabila na intervju, je Plečnik, Plečnikov čaj. Ta ima vse prvine zgodbe, ki je potrebna za uspeh. Bi to zgodbo delili z nami?

Stane Bregar:
Ideja se je porodila v Plečnikovem letu 2007. Od leta 1999 vodim kulturno in etnološko društvo, ki se ukvarja z mnogimi  stvarmi, predvsem z zgodovino. Vse, kar imamo, se prenaša iz korenin. Če ne poznaš izvora svojih korenin, si v tem času hitenja in iskanja preprosto izgubljen. Če pa veš, od kod si in kam ti pot uravnava življenje, ti je lažje razumeti stvari tudi takrat, ko ti je težko. Da se ne mudi, da lahko z iskanjem razlage tudi počakaš.

Leta 2007 se mi je zdelo, da imamo tudi kot lokalna skupnost nekaj Plečnikove dediščine. Govorim o nesnovni dediščini, to pa je zgodba gospodinje, ki je skrbela zanj več kot 26 let. Povezali smo se z arhitekturnim muzejem in smo predlagali naš prispevek k zaznamovanju 50-letnice Plečnikove smrti. Skupaj s Slovenskim svetovnim kongresom smo ob koncu Plečnikovega leta pripravili Plečnikov večer in takrat smo prvič javnosti ponudili Plečnikov čaj, kot smo poimenovali to čajno mešanico. Šentjernejčanka Urška Luzar nam je že kot otrokom pripovedovala, katere sestavine daje v čaj in katero mešanico ima Plečnik najraje.

Stane Bregar

 

TFL Glasnik:
Ta del zgodbe je povsem jasen, vi pa ste v resnici iz lokalne zgodbe vaše daljne sorodnice pripravili izdelek, a ne samo to. Plečnikov čaj spremlja celostna grafična podoba, uvrščen je tudi med protokolarna darila. Vse pohvale vreden uspeh. Vendar to ni vse, kar vas želim vprašati. Druga stvar je Plečnikov petelin oziroma replika petelina, tretja pa se mi zdi najzanimivejša, to je Plečnikova ideja o parlamentu. Obstaja skica Plečnikovega parlamenta in njegovo idejo počasi spravljate v življenje.

Po Plečnikovi zasnovi bi parlament moral stati v Ljubljani. Skupaj s podporniki ste predlagali, da bi to bilo nasproti sidra zraven spomenika sprave. Kako uspešna so prizadevanja za ta projekt?

Stane Bregar:
Želim poudariti, da me pri vsem, kar počnem, vodi misel družbene odgovornosti. Naj se vrnem v leto 2000, ko smo po spletu okoliščin živega šentjernejskega petelina peljali na Primorsko. Takrat so zaprli Joška Jorasa in sem si rekel, naj mu kdo tam zakikirika. Spoznal sem odvetnika Daniela Starmana, ki je že eno leto prej imel šentjernejskega petelina, leta 2005 pa mi je Starman dejal, da je pobuda za Plečnikov parlament živa: 'Ko bo prišel čas, boš tudi ti prevzel del odgovornosti za ta parlament.' Svetovni slovenski kongres je nato leta 2007 dal pobudo na več ravneh za postavitev parlamenta. Takrat me ni Starman niti poklical, zato sem ga jaz. Dejal mi je, da gre za pobudo, da še ni čas.

Konec leta 2013 me je Starman nato vprašal, ali se še spomnim. Veste, vmes se nikoli nismo pogovarjali o tem. Ustanovili smo odbor za postavitev parlamenta, vmes se je zgodila druga zgodba sodelovanja s profesorjem Janezom Suhadolcem okoli zgodbe Plečnikovega čaja. Takrat sem na vsaj 25 naslovov poslal vabilo, da se dobimo in pogovorimo o pobudi za Plečnikov parlament, v istem tednu je nastala tudi pobuda za združenje Klub slovenskih podjetnikov okoli Marjana Batagelja, za člane katerega pričakujemo, da bodo sodelovali v zasebno-javnem partnerstvu pri gradnji Plečnikovega parlamenta.

S profesorjem Suhadolcem sva v čajnici Gallus, kjer strežejo tudi Plečnikov čaj, modrovala, kje naj bi stal parlament. Profesor Suhadolc je kaj hitro našel primeren kraj. Pobudo smo nato predstavili na vseh ravneh političnega odločanja.

Pobuda za postavitev Plečnikovega parlamenta je bila kljub nekaterim izvedbenim pomislekom deležna velike naklonjenosti na vseh ravneh predstavitve. Podprli so jo kabinet predsednika RS, predsednik DZ RS, kabinet predsednika vlade RS, predsednik parlamenta RS, predsednik DS RS, župan MOL Ljubljana, direktor oddelka za urbanizem MO Ljubljana. Dragocena je bila  podpora pokojnega dr. Franceta Bučarja, katerega želja je bila, da bi dočakal vsaj začetek gradnje Plečnikovega parlamenta.

Stane Bregar

 

TFL Glasnik:
Kako gledate na ta projekt glede funkcionalnosti. Mislite, da je primeren za sodobni čas?

Stane Bregar:
Oblika je že tako presežna, saj zdrži vsako presojo. V NUK recimo je dvigalo, ki ga v času Plečnikovega snovanja ni bilo. Jedro Plečnikove zgodbe je ideja združiti vse razpršene energije, ki so v slovenskem prostoru. Plečnikov naboj je tisti, ki lahko poveže Slovence.

Stane Bregar

 

TFL Glasnik:
Ali se lahko malo vrneva k čaju? Pripovedovali ste mi, da vsa zelišča v njem pridelujete sami oziroma jih prideluje vaša družina. Tudi to se mi zdi zanimiva zgodba in me zanima, kakšen cilj imate z njo?

Stane Bregar:
Ko smo se odločili to čajno mešanico predstaviti širši javnosti, sem se začel zanimati za zelišča. Ženina sestra je agronomka in ima ekološko kmetijo, a me je kar stisnilo pri srcu, ko sem ugotovil, da na slovenskem trgu ni čajev s slovenskimi zelišči. Naša družina in še ena kmetija smo lani posejali malo več kot pol hektarja janeža, ki je glavna sestavina Plečnikovega čaja. Izkazalo se je, da smo največji pridelovalec janeža v Sloveniji.

Zato smo stopili v stik s slovensko gensko banko in smo se zanimali za tehnologijo pridelave janeža, vendar smo dobili knjige strokovnjakov – bolj teoretikov. Šele na spletu sem našel neko doktorsko nalogo na fakulteti za kmetijstvo v Srbiji in sem od njih dobil tehnologijo. Letos smo nasadili še malo manj kot četrt hektarja mete s sadikami z ekološke kmetije.

Zdaj imamo pripravljen projekt za vzpostavitev Urškine zeliščne genske banke za vzgojo zelišč za Plečnikov čaj, ker se zavedamo, da vsega ne zmoremo sami. V bistvu iščemo kmetije, ki bi bile pripravljene sodelovati.

 

TFL Glasnik:
Zdaj še o promocijskem delu vaše zgodbe. Po moji oceni ste izredno uspešni tudi na tem področju.

Stane Bregar:
Spet smo imeli malo sreče. Na začetku sem povabil k sodelovanju ljudi, ki so življenje posvetili raziskovanju arhitekta Plečnika, in vsak je dal neko idejo. Potem smo imeli srečo, da imamo v Šentjerneju Prešernovega nagrajenca, akademskega slikarja Simona Kajtno, ki skrbi za celostno podobo izdelkov blagovne znamke Plečnikov čaj.

Stane Bregar

 

TFL Glasnik:
Vse te ljudi ste povezali v krasno zgodbo. Kje se vidite čez tri leta?

Stane Bregar:
Če projiciram pričakovanje iz leta 2011, ko smo na eni od delavnic v Krki govorili o argumentirani komunikaciji pri presoji uspešnosti blagovne znamke, je bil rezultat razprave, da lahko Plečnikov čaj zaradi vsebine preseže Mozartove kroglice, ki v svetovnem merilu obrnejo več denarja, kot je proračun Slovenije. In glejte, ravno minuli teden sem dobil ponudbo za odkup blagovne znamke.

 

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje, ki ga vedno postavim. Kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Stane Bregar:
V kar koli človek verjame, in če zraven še kaj naredi, je nemogoče, da se ne bi zgodilo.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

Stane Bregar

Tema tedna
Stavbno zemljišče – DDV ali DPN?

Nevenka Simić Mićunović

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar, številka 478/2017

Kot izhaja iz ZDDV-1, je stavbno zemljišče predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Vsa ostala zemljišča, ki niso stavbna (npr. kmetijska zemljišča ipd.), so oproščena plačila davka na dodano vrednost in zato predmet davka na promet nepremičnin. Vendar, ali je zadeva res tako enostavna? Ali je res vsako stavbno zemljišče predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost? Glede na določbo PZDDV-1, ki stavbno zemljišče iz ZDDV-1 natančneje opredeljuje in ga definira kot zemljiško parcelo, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena graditvi objektov, menim, da moramo biti v zvezi z davčno obravnavo stavbnega zemljišča pozorni in ne kar na slepo ali a priori zemljišče obdavčiti z davkom na dodano vrednost.

Stavbna zemljišča so zemljiške parcele, ki so z občinskim prostorskim načrtom namenjene graditvi objektov

Kot izhaja iz ZDDV-1, je stavbno zemljišče predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Vsa ostala zemljišča, ki niso stavbna (npr. kmetijska zemljišča ipd.), so oproščena plačila davka na dodano vrednost in zato predmet davka na promet nepremičnin. Vendar, a je zadeva res tako enostavna? Ali je res vsako stavbno zemljišče predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost? Glede na določbo PZDDV-1, ki stavbno zemljišče iz ZDDV-1 natančneje opredeljuje in ga definira kot zemljiško parcelo, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena graditvi objektov, menim, da moramo biti v zvezi z davčno obravnavo stavbnega zemljišča pozorni in ne kar na slepo ali a priori zemljišče obdavčiti z davkom na dodano vrednost.

Določbe Direktive Sveta 2006/112/ES, ZDDV-1 in PZDDV-1

Preden se lotimo namena tega članka, moramo poznati definicijo stavbnih zemljišč oziroma definicijo nezazidanih stavbnih zemljišč. Slovenski pravni red nam ponuja več definicij stavbnega zemljišča v različnih predpisih. Tako med drugim Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju: ZPNačrt) stavbno zemljišče definira kot zemljiško parcelo oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov.1

V Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) za nezazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave.2 Po Zakonu o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ) je nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim načrtom namenjeno za graditev objektov.3

Skupni imenovalec vseh treh zapisanih definicij je v tem, da so nezazidana stavbna zemljišča namenjena gradnji.

Ureditve oziroma definicije (nezazidanih) stavbnih zemljišč znotraj držav članic EU se razlikujejo.4 Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: direktiva) določa oprostitev plačila davka na dodano vrednost v primeru dobav nepozidanih zemljišč, razen dobav stavbnih zemljišč,5 ki je v direktivi opredeljeno kot »zemljišče za gradnjo« in pomeni vsako neopremljeno ali opremljeno zemljišče, ki ga kot takega opredelijo države članice.6

V okviru EU tako ni enotne opredelitve »zemljišča za gradnjo« in se od države do države nekoliko razlikujejo. Vendar pa lahko tudi znotraj posamezne države članice še vedno prihaja do določenih dilem oziroma do različnih razumevanj tega pojma. Tak primer je sodba Sodišča EU, številka C-543/11 z dne 17. 1. 2013, Woningstichting Maasdriel (Nizozemska), ki je presojalo v zvezi z dobavo nepozidanega zemljišča.

V zadevi je bilo sporno, ali je šlo za dobavo zemljišča za gradnjo in s tem za obdavčen promet, ali za dobavo zemljišča, katerega promet je oproščen plačila davka na dodano vrednost. Predmet pogodbe je bilo zemljišče, na katerem je kupec nameraval zgraditi stanovanja, pisarne in parkirna mesta. Pogodbeni stranki sta bili dogovorjeni, da bo za namene omenjene gradnje prodajalec porušil obstoječi objekt, zato je bil strošek rušenja vkalkuliran v prodajno ceno. Pogodbeni stranki sta promet obdavčili z davkom na dodano vrednost, nizozemski davčni organ in kasneje tudi predložitveno sodišče pa sta menili, da ne gre za zemljišče za gradnjo, saj na njem še niso bila opravljena dela, ki omogočajo gradnjo novih zgradb (na primer gradbeno dovoljenje še ni bilo izdano), ne glede na namen kupca, da bo na tem zemljišču gradil.

Nizozemski pravni red »zemljišče za gradnjo« opredeljuje kot nepozidano zemljišče:

  • na katerem se opravljajo ali so se opravljala dela,
  • ki se ureja ali se je uredilo za izključno uporabo zemljišča,
  • katerega okolica se ureja ali je bila urejena oziroma
  • za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje,

da bi se lahko na zemljišču gradilo.7

Nizozemska vlada je menila, da če niso bila opravljena našteta ureditvena dela v smislu nizozemskega prava, niso izpolnjeni zakonski pogoji za opredelitev »zemljišča za gradnjo«, zato nasprotuje temu, da bi se upošteval namen pogodbenih strank. V zvezi s tem je komisija menila, da so pogoji za opredelitev »zemljišča za gradnjo« po nizozemskem pravu preveč omejevalni in ne zajemajo vseh situacij, zato je treba pri presoji upoštevati objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je zemljišče namenjeno gradnji. Pri opredelitvi nezazidanih stavbnih zemljišč, ki se štejejo za »gradbena zemljišča«, morajo države članice slediti namenu in cilju direktive ter upoštevati, da oprostitev plačila davka na dodano vrednost velja le za dobave tistih nezazidanih zemljišč, ki niso namenjena gradnji.

V obravnavani zadevi je Sodišče EU razsodilo, da v primeru dobave zemljišča, na katerem je prodajalec pred dobavo opravil rušitvena dela, in na katerem kupec še ni opravil nobenih drugih ureditvenih del, ampak iz vseh objektivnih okoliščin izhaja, da je namenjeno gradnji, gre za obdavčen promet in ni možno govoriti o oprostitvi.

Če pogledamo določbe slovenskih predpisov o davku na dodano vrednost, ZDDV-1 določa, da je plačila davka na dodano vrednost oproščena dobava zemljišč, razen stavbnih zemljišč.8 Stavbna zemljišča so s PZDDV-1 opredeljena kot zemljiške parcele, ki so z občinskim prostorskim načrtom namenjene graditvi objektov.9 Če omenjeno zakonsko določbo primerjamo z določbo iz direktive, ki predvideva oprostitev plačila davka na dodano vrednost v primeru dobav nepozidanih zemljišč, razen dobav stavbnih zemljišč, to je »zemljišč za gradnjo«, vidimo, da je direktiva v tem delu nekoliko bolj določna, saj iz oprostitev izvzema »zemljišča za gradnjo«, medtem ko bi iz zakonske določbe lahko sklepali, da zakon iz oprostitev izvzema (vsa) stavbna zemljišča, kar je bistveno širši pojem.10 Slednja so sicer natančneje opredeljena s PZDDV-1, vendar menim, da bi že sam zakon moral vsebovati zadostno oziroma jasnejšo opredelitev glede tega, katera zemljišča so izvzeta iz oprostitve plačila davka na dodano vrednost.

V PZDDV-1 ni podana natančnejša definicija občinskega prostorskega načrta, zato bi se lahko pojavilo vprašanje, ali je s tem mišljen občinski prostorski načrt (v nadaljevanju: OPN) ali morebiti celo občinski podrobni prostorski načrt (v nadaljevanju: OPPN). ZPNačrt v 38. členu opredeljuje OPN kot prostorski akt, s katerim se, ob upoštevanju usmeritev iz državnih prostorskih aktov, razvojnih potreb občine in varstvenih zahtev, določijo cilji in izhodišča prostorskega razvoja občine, načrtujejo prostorske ureditve lokalnega pomena ter določijo pogoji umeščanja objektov v prostor (prostorski izvedbeni pogoji). OPPN se izdela za območje enote urejanja prostora ali za manjše območje znotraj posamezne enote urejanja prostora, za katero je tako določeno v občinskem prostorskem načrtu in se lahko izdela za posamezno enoto urejanja prostora ali manjše območje znotraj posamezne enote urejanja prostora tudi, če to ni določeno v občinskem prostorskem načrtu in se takšna potreba izkaže po sprejetju občinskega prostorskega načrta.11

ZP načrt določa pristojnosti občin na področju prostorskega načrtovanja, in sicer določanje ciljev in izhodišč prostorskega razvoja občine, določanje rabe prostora in pogojev za umeščanje posegov v prostor ter načrtovanje prostorskih ureditev lokalnega pomena. Omenjene pristojnosti občine definirajo z OPN, za posamezna območja pa z bolj natančnim OPPN. Izvedbeni del OPN ima naslednje vsebine:

  • območja namenske rabe prostora,
  • prostorski izvedbeni pogoji,
  • območja, za katera se pripravi občinski podrobni prostorski načrt (OPPN).

Glede na določbo 77. člena PZDDV-1, ki stavbna zemljišča iz 8. točke 44. člena ZDDV-1 opredeljuje kot zemljiške parcele, ki so z občinskim prostorskim načrtom namenjene graditvi objektov in ostalo zapisano, lahko zaključimo, da je za pravilno davčno opredelitev (nezazidanega) stavbnega zemljišča treba pridobiti informacijo, ali je bil sprejet OPN, s katerim občina posamezne zemljiške parcele med drugim opredeli kot zemljišča, ki so namenjena gradnji, oziroma kot zemljišča, ki niso namenjena gradnji.

Zaključek

Zaradi pravilne davčne obravnave nezazidanega stavbnega zemljišča oziroma dobave le-tega je bistvenega pomena pravilna opredelitev zemljišča v smislu, ali je na njem predvidena gradnja oziroma ali je namenjeno gradnji, zato je treba najprej ugotoviti, za kakšno nezazidano stavbno zemljišče gre, ali za stavbno zemljišče, ki je namenjeno gradnji ali morebiti za stavbno zemljišče, ki ni namenjeno gradnji. V prvem primeru bo transakcija predmet davka na dodano vrednost, v drugem primeru pa gre za transakcijo, ki je oproščena plačila davka na dodano vrednost in posledično obdavčena z davkom na promet nepremičnin.

Opombe:

1 Glej 24. točko 1. odstavka 2. člena ZPNačrt, Uradni list RS, št. 33 z dne 13. 4. 2007.
2 Glej 3. odstavek 218. člena ZGO-1, Uradni list RS, št. 110 z dne 18. 12. 2002.
3 Glej 1. odstavek 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ), Uradni list RS, št. 44 z dne 24. 7. 1997.
4 Z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1042/2013 z dne 7. oktobra 2013 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 glede kraja opravljanja storitev je
bila za namene uporabe direktive podana enotna definicija nepremičnine, ki se je pričela uporabljati s 1. 1. 2017, ne pa tudi stavbnega zemljišča kot takega.
5 Glej k) točka 1. odstavka 135. člena direktive.
6 Glej 3. odstavek 12. člena direktive.
7 Glej 4. točko 11. člena Zakona o prometnem davku (Wet op de omzetbelasting) z dne 28. 6. 1968 (Staatsblad 1968, št. 329).
8 Glej 8. točko 44. člena ZDDV-1, Uradni list RS, št. 117 z dne 16. 11. 2006.
9 Glej 77. člen PZDDV-1, Uradni list RS, št. 102 z dne 21. 12. 2012. Zapisana definicija je v uporabi od 1. 1. 2013, do takrat so bila stavbna zemljišča opredeljena
kot parcele, na katerih je v skladu s predpisi dopustna gradnja.
10 Stavbna zemljišča se delijo na zazidana stavbna zemljišča (na njih stoji objekt in se za davčne namene štejejo kot objekt) in na nezazidana stavbna zemljišča,
ki se delijo na zemljišča, na katerih je predvidena gradnja, in na zemljišča, na katerih gradnja ni predvidena (npr. zelenice ipd.).
11 Glej 2. člen Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta, Uradni list RS, št. 99 z dne 30.10.2007.

Strokovni članki
Pravica do nepristranskega sodnika v odločitvah Ustavnega sodišča Republike Slovenije

Dragica Wedam Lukić

piše: dr. Dragica Wedam Lukić, vir: M. Žgur, N. Kogovšek Šalamon & B. Koritnik (ur.): Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, junij 2017, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor (lex localis)
Iz odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da ne presoja neodvisnosti sojenja samo na podlagi subjektivnega kriterija, to je, ali je bil sodnik v konkretnem primeru dejansko nepristranski, temveč tudi po objektivnem kriteriju, to je, ali so bile v postopku zagotovljene varovalke, da je bil izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Po avtoričinem mnenju bo moralo Ustavno sodišče zaradi sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, izdanih proti Sloveniji, v katerih je bila ugotovljena kršitev pravice do nepristranskega sodišča, zaostriti kriterije v primerih, ko se sodniku očita nepristranskost zaradi njegove vpletenosti v postopek v kateri od prejšnjih faz postopka.

1 Uvod

Dr. Ciril Ribičič je bil kot sodnik Ustavnega sodišča odločen zagovornik človekovih pravic, pri tem pa je posebno pozornost posvečal pravici do svobode izražanja. V primerih, ko je prišlo do kolizije med to pravico in pravicami drugih oseb, je zastopal stališče, da mora imeti pravica do svobode izražanja praviloma prednost, še zlasti če se z izjavami čutijo prizadete javne osebe ali predstavniki oblasti. To njegovo stališče se je pokazalo tudi v primerih, ko je Ustavno sodišče obravnavalo dopustnost kaznovanja odvetnikov za domnevno žaljive izjave v postopku. Glede kaznovanja odvetnikov in drugih udeležencev v postopku se postavlja tudi vprašanje, ali je v skladu s pritožnikovo pravico do nepristranskega sodnika, če o kaznovanju odloča sodnik, ki se je z njegovo izjavo čutil prizadetega. Eden od takih primerov je bil podlaga za obsodbo Slovenije pred ESČP zaradi kršitve pravice do nepristranskega sodnika. Kršitev te pravice je ESČP kljub pozornosti, ki jo sicer Ustavno sodišče posveča temu vprašanju, ugotovilo še v treh primerih, zato sem se odločila, da predstavim prakso Ustavnega sodišča, ki se nanaša na to pravico.

Pravica do nepristranskega sodnika je eno od temeljnih procesnih jamstev, ki jih zagotavljata člena 22 in 23 Ustave ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Hkrati je logično povezana z načelom neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave, ki določa, da so sodniki pri opravljanju sodne funkcije neodvisni in vezani (samo) na ustavo in zakon. Vsebino tega načela je Ustavno sodišče podrobno obrazložilo v odločbi U-I-60/06 z dne 7. decembra 2006, ki jo je dr. Ciril Ribičič uvrstil med sedem najpomembnejših odločitev Ustavnega sodišča (Ribičič, 2015,: 223). Po mnenju Ustavnega sodišča je neodvisnost sodnikov predpogoj za njihovo nepristranskost pri odločanju v konkretnih sodnih postopkih in s tem za kredibilnost sodstva ter zaupanje javnosti v njegovo delovanje. To načelo na eni strani pomeni, da mora biti sodnikom zagotovljeno, da delujejo brez neprimernih pritiskov, groženj ali vmešavanj v njihovo odločanje, na drugi strani pa je odraz načela delitve oblasti, ki izhaja iz 3. člena Ustave.

Po drugem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da mu sodi sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom. Če v konkretnem postopku obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v neodvisnost sodnika, pa se mora sodnik izločiti. Pravila o izločitvi sodnikov, ki jih vsebujejo procesni zakoni, določajo primere, ko se domneva, da sodnik zaradi povezanosti s katero od strank ali z vsebino zadeve ne more biti nepristranski in zato ne sme opravljati sodniške funkcije (izključitveni razlogi – iudex inhabilis), ter vsebujejo splošno določbo, da se mora sodnik izločiti tudi v primeru, če obstajajo druge okoliščine, ki zbujajo dvom v njegovo nepristranskost (odklonitveni razlogi – iudex suspectus). Pod vplivom prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je Ustavno sodišče za presojo kršitev pravice do nepristranskega sojenja sprejelo subjektivno-objektivni test. Ker je ugotavljanje subjektivne pristranskosti sodnika problematično, ESČP pogosto ponavlja, da se sodnikova nepristranskost predpostavlja, dokler se ne dokaže nasprotno. Za presojo, ali gre za kršitev pravice do nepristranskega sodnika, je pomemben tudi objektivni kriterij, ki temelji na angleškem načelu the justice must not only be done, it must be seen to be done (Jacot-Guillarmod, 1993,: 398).

V nadaljevanju bom prikazala nekaj najpomembnejših odločitev Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na pravico do nepristranskega sodnika v konkretnih sodnih postopkih.

2 Presoja skladnosti zakonov z ustavo

Ustavno sodišče je v nekaj primerih presojalo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ki urejajo izločitev sodnikov. Z odločbo U-I-92/96 z dne 21. marca 2002 je Ustavno sodišče na zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Mariboru ugotovilo neskladnost ZKP z zahtevo po nepristranskem sojenju iz 23. člena Ustave, ker je omogočal, da se je razpravljajoči sodnik seznanil z obvestili, ki jih je pridobila policija v predkazenskem postopku, pri tem pa ni predvideval izločitve sodnika, ki se je z njimi seznanil. Ta obvestila morajo biti sicer izločena iz spisa in se nanje sodba ne sme opirati, vendar to po mnenju Ustavnega sodišča ni dovolj, saj se sodnik, če se seznani z gradivom, ki ga ne sme uporabiti, izpostavlja nevarnosti, da bo spoznanje o tem vplivalo na njegovo odločitev. Na to odločbo se je zakonodajalec odzval tako, da je z novelo ZKP-E v 39. členu določil, da se mora sodnik, ki se je pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora izločiti iz spisa, izločiti, razen če vsebina dokaza ni taka, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Zakonodajalec je s tem uveljavil ureditev, ki jo je kot eno od možnosti navedlo Ustavno sodišče v 23. točki obrazložitve svoje odločbe.

V naslednji zadevi je bila predmet presoje ureditev, po kateri je bilo mogoče odklonitvene razloge za izločitev sodnika uveljavljati samo do začetka glavne obravnave. Ta ureditev je bila uveljavljena z novelo ZKP-A, pred tem pa je bilo mogoče sodnika tudi iz odklonitvenih razlogov izločati do konca glavne obravnave. Do spremembe je prišlo, ker naj bi prihajalo do neutemeljenih zahtev za izločitev sodnikov in s tem do podaljševanja kazenskih postopkov. Po presoji Ustavnega sodišča izpodbijana ureditev obdolžencu ni omogočala, da bi učinkovito uveljavljal svojo pravico iz 23. člena Ustave, saj se lahko ravnanje sodnika, ki kaže na to, da so pri njem prisotne okoliščine, zaradi katerih ima osebni razlog za odločanje v korist ene izmed strank, pokaže šele med sojenjem. Poleg tega stranka izve za sestavo celotnega senata šele tik pred začetkom glavne obravnave in tako nima časa preveriti, ali morda za katerega od članov senata obstajajo take okoliščine, če ji te okoliščine niso znane vnaprej. Ustavno sodišče je zato sporni del besedila: »v primeru iz 6. točke 39. člena tega zakona pa samo do začetka glavne obravnave« razveljavilo (odločba U-I-149/99 z dne 3. aprila 2003).

Ustavno sodišče je obravnavalo tudi dve pobudi, v katerih so stranke izpodbijale peti odstavek 73. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem zoper sklep, s katerim se zahteva izločitev sodnika, ni posebne pritožbe. Po mnenju pobudnikov naj bi bilo to v nasprotju s pravico do nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče je te očitke zavrnilo. Po mnenju Ustavnega sodišča je učinkovito varstvo pravice do izločitve sodnika možno tudi naknadno v pritožbenem postopku. Če pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek. V novem postopku bo namesto izločenega sodnika odločal drug sodnik, pravna dejanja, ki jih je opravil izločeni sodnik po trenutku, v katerem je bila zahtevana njegova izločitev, pa so brez pravnega učinka (drugi odstavek 74. člena ZPP). Ustavno sodišče je obe pobudi kot očitno neutemeljeni zavrnilo (sklep U-I-275/06, Up-811/07 z dne 29. maja 2008 in sklep U-I-164/07, Up-1888/07 z dne 15. januarja 2009).

V dveh primerih pa je Ustavno sodišče obravnavalo vprašanje, ali je v skladu z Ustavo ureditev, po kateri o kaznovanju za žaljive izjave ali vloge odloča sodnik, proti kateremu je bila žaljiva izjava usmerjena. V odločbi U-I-145/03 z dne 23. junija 2005 je Ustavno sodišče presojalo določbe 11. in 109. člena ZPP ter presodilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo. V obrazložitvi je zapisalo, da pobudnica napačno razume pomen in namen instituta kaznovanja po 109. členu ZPP, saj v tem primeru varovana dobrina ni čast in dobro ime konkretnega sodnika, temveč varstvo zaupanja v sodstvo in varstvo avtoritete sodne veje oblasti. Zato po mnenju Ustavnega sodišča ne drži očitek, da sodnik (če seveda pravilno razume 109. člen ZPP in pravilno obrazloži sklep o kaznovanju) odloča v zadevi, v kateri je bil sam žrtev oziroma oškodovanec. Ustavno sodišče je to stališče še nekajkrat ponovilo pri odločanju o ustavnih pritožbah, med drugim tudi v odločbi Up-332/03 z dne 27. oktobra 2005, s katero je bila pritožničina ustavna pritožba s sklicevanjem na odločbo U-I-145/03 zavrnjena. Odločba je bila sprejeta s petimi glasovi proti štirim – proti njej sta poleg sodnika Ribičiča in mene glasovala sodnica Krisper Kramberger in sodnik Čebulj. Pritožnica se je nato pritožila na ESČP. ESČP je najprej ugotovilo, da je v tej zadevi uporabljiv 6. člen EKČP, ker je bilo v pritožničinem primeru mogoče spremeniti izrečeno denarno kazen v kazen zapora. V nadaljevanju je ugotovilo, da je bila pritožnici kršena pravica do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ker je o žaljivi izjavi odločal sodnik, čigar vedenje je pritožnica kritizirala (sodba Alenka Pečnik proti Sloveniji, z dne 27. septembra 2012). V obrazložitvi je navedlo, da to, da sodnik nastopa hkrati kot žrtev, priča, tožilec in sodnik, vzbuja resen dvom v njegovo nepristranskost.

Ustavno sodišče je stališče, ki ga je ESČP zavzelo v zadevi Alenka Pečnik proti Sloveniji, upoštevalo pri odločanju o ustavnosti 78. člena ZKP, ki ureja kaznovanje za žaljive izjave v kazenskem postopku. Z odločbo Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. septembra 2016 je določbo 78. člena ZKP, kolikor se nanaša na primere, ko je domnevno žaljiva izjava usmerjena osebno zoper sodnika oziroma senat, pred katerim je bila dana oziroma ki je pristojen odločiti o vlogi, ki jo vsebuje, razveljavilo. Hkrati je določilo način izvršitve svoje odločbe, po katerem se v takem primeru predlog za kaznovanje obravnava kot nova zadeva in dodeli drugemu sodniku v skladu s pravili Sodnega reda. Člen 78 ZKP do zdaj še ni bil spremenjen, tako da morajo sodišča še vedno ravnati v skladu z načinom izvršitve iz navedene odločbe, na področju pravdnega postopka pa je bil z novelo ZPP-E v 109. členu dodan nov tretji odstavek, ki se glasi: 
»Če se žaljiva izjava nanaša na sodnika ali senat in sodnik ali predsednik senata oceni, da so izpolnjeni pogoji za kaznovanje, poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom.«

3 Odločanje o ustavnih pritožbah

Pri odločanju o ustavnih pritožbah je Ustavno sodišče večinoma obravnavalo vprašanje, ali so v konkretnem primeru obstajale druge okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika, ter nekatere procesne vidike uveljavljanja zahtev za izločitev. Iz njegovih odločitev izhaja, da pri presoji, ali je bilo pritožniku zagotovljeno nepristransko sojenje, ni pomembno samo to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Kot navaja Galič (2011: 372), je test vtisa nepristranskosti objektiviziran, tako da ni dovolj, da je sum podan v očeh pritožnika, temveč morajo biti izkazane okoliščine, »ki objektivno vzbudijo resen sum v nepristranskost po kriterijih razumnega človeka«. V primeru, ko je pritožnik zatrjeval, da mu je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja, ker sodničina sorodnika zastopata nasprotno stranko v drugih sodnih postopkih in ji pravno svetujeta, se je Ustavno sodišče omejilo zgolj na presojo, da iz pravice do nepristranskega sojenja ne izhaja, da bi moralo sodišče določbo, po kateri je izločitveni razlog sorodstveno razmerje ali zakonska zveza med sodnikom in pooblaščencem stranke, razširiti tudi na take primere, vprašanja, ali je bil v konkretnem primeru prizadet videz nepristranskosti, pa ni presojalo (sklep Up-290/98 z dne 30. januarja 2001). Kriterij »objektivnega videza nepristranskosti« je upoštevalo v nekaterih poznejših odločitvah. Na njegovi podlagi je ocenilo, da okoliščina, da sta pri odločanju o pritožnikovi reviziji odločala sodnika, ki nista bila izvoljena za ustavna sodnika, ni taka, da bi lahko pri razumnem človeku vzbudila resen sum v njuno nepristranskost zgolj zato, ker je tudi pritožnikova zadeva povezana z neimenovanjem v Državnem zboru (sklep Up-295/01 z dne 26. februarja 2002). Po presoji Ustavnega sodišča pritožniku tudi ni bila kršena pravica iz 23. člena Ustave s stališčem Vrhovnega sodišča, da zgolj poznanstvo s sodniki sodišč v Kopru ni taka okoliščina, da bi vzbudila dvom v nepristranskost sojenja (sklep Up-671/04 z dne 5. maja 2006), kot tudi ne v primeru, ko je sodnik sodeloval pri odločanju o enakem pravnem vprašanju med istima strankama v drugi pravdi (sklep Up-149/01 z dne 17. februarja 2004). S sklicevanjem na prakso ESČP pa je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do nepristranskega sojenja v primeru, ko je o pritožnikovi krivdi odločal sodnik, ki je pred tem odločal o krivdi soobdolženih, sodba zoper soobdolžene pa je vsebovala presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejši sodbi, izdani zoper pritožnika v izločenem postopku (odločba Up-57/14 z dne 26. januarja 2017). Po mnenju Ustavnega sodišča za okoliščino, ki vzbuja dvom v nepristranskost sodnice, ni mogoče šteti tega, da se sodnica javno zavzema za zadržanost pri odmerjanju odškodnine za nepremoženjsko škodo (odločba Up-270/01 z dne 19. februarja 2004). Za okoliščino, ki vzbuja dvom v nepristranskost sojenja, pa je Ustavno sodišče ocenilo ravnanje predsednika Vrhovnega sodišča, ko se je v javnem govoru odzval na kritike sodstva in pri tem kritiziral tudi izjave obsojenca o pritožbenem sodišču, za tem pa kot predsednik senata sodeloval pri odločanju o obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti v njegovi zadevi (odločba Up-879/14 z dne 20. aprila 2015).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Davčna reforma 2018

Tanja Kaltnekar

piše: mag. Tanja Kaltnekar, vir: revija Denar 477/2017

Po daljšem usklajevanju je vlada konec septembra poslala v sprejem v državni zbor paket sprememb davčnih predpisov, ki jih je napovedala sredi poletja. Zanimivo je, da so šli v sprejem precej spremenjeni predlogi davčnih sprememb v primerjavi s prvotno objavljenimi sredi poletja. Po nujnem postopku bodo poslanci odločali o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini, zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, zakona o davčnem postopku in zakona o davčnem potrjevanju računov. Ali napovedane spremembe res povečujejo konkurenčnost slovenskega poslovnega okolja, kot je spremembe napovedala finančna ministrica, bo pokazal čas.

Normiranci brez sprememb, ugodnosti za napotene delavce, višja olajšava za študente in ugodna vezana knjiga računov

Spremembe in dopolnitve zakona o dohodnini

Normiranci

Kljub napovedim, da se bo sistem obdavčitve normirancev bistveno spremenil, do tega, kot kaže, ne bo prišlo. Po zadnjih predlogih sistem normirancev ostaja, nekoliko se bodo spremenila zgolj pravila o maksimalni višini uveljavljanja odhodkov in pravila o višini prihodkov, ki jih podjetnik v sistemu normiranih odhodkov ne sme preseči, če želi ostati v tem sistemu.

Za vse obstoječe normirance je bistvena informacija, da se pri ugotavljanju davčne osnove od dohodkov iz dejavnosti z upoštevanjem normiranih odhodkov ohranja višina normiranih odhodkov na ravni 80 odstotkov prihodkov in cedularni način obdavčitve teh dohodkov.

Novost, s katero naj bi se vzpostavil mehanizem za omejitev zlorab v sistemu normiranih dohodkov iz dejavnosti, je seštevanje prihodkov med povezanimi osebami. Tako se bo med povezane osebe poleg zakonskega partnerja in otrok vštevalo tudi vse poslovne povezave z brati ali sestrami. Zavezanec bo vseeno lahko dokazoval, da njegov primer poslovanja s povezanimi osebami ni posledica namena zagotoviti pogoje za uveljavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov.

Spremenjen bo tudi pogoj za obvezen izstop iz sistema. Ta bo nastopil, ko bo zavezanec v dveh zaporednih letih presegel skupaj 300.000 evrov prihodkov oziroma povedano drugače, njegovi povprečni prihodki v dveh zaporednih letih ne smejo preseči zneska 150.000 evrov. To pomeni, da bo sistem v tem delu nekoliko bolj prilagodljiv, saj bo nek zavezanec v enem letu lahko presegel 150.000 evrov prihodkov, v naslednjem letu pa bo moral paziti, da njegovi prihodki zadnjih dveh let ne bodo presegli 300.000 evrov.

Na drugi strani bo po novem postavljena tudi absolutna omejitev višine odhodkov. Poleg tega da so odhodki priznani v višini 80 odstotkov ustvarjenih prihodkov, hkrati ne smejo preseči 40.000 evrov odhodkov oziroma 80.000 evrov odhodkov pri zavezancu z vsaj eno zavarovano osebo za polni delovni čas, neprekinjeno vsaj pet mesecev. S tem se bo vsem tistim normirancem, ki bodo na primer presegli 100.000 evrov prihodkov v enem letu, prag za uveljavljanje odhodkov postavil pri znesku 80.000 evrov. Če bo na primer nekdo dosegel 140.000 evrov prihodkov, se mu bo davčna osnova znižala »samo« za 80.000 evrov, od razlike v višini 60.000 evrov pa bo plačal davek po stopnji 20 odstotkov, kar znaša 12.000 evrov. Po sedanji ureditvi bi na primer plačal le 5600 evrov davka.

Vsebinsko enake spremembe so predvidene tudi za vse tiste zavezance, ki status normiranca uveljavljajo v okviru opravljanja osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti.

Ugodnosti za delavce, napotene na delo v tujino

Določeno je zmanjšanje davčne osnove za napotene delavce v tujino, ki v tujini neprekinjeno bivajo več kot 30 dni, na način, da se znesek zmanjšanja določi v odstotku od bruto dohodka iz zaposlitve posameznega delavca z omejitvijo na maksimalni znesek v absolutni številki. Predvideno je torej znižanje davčne osnovne za 20 odstotkov plače, pri čemer to znižanje ne sme preseči 1000 evrov izplačila v posameznem mesecu. Taka ureditev bo veljala za vse zaposlene, ki so v delovnem razmerju in so s pogodbo napoteni na delo zunaj države ali v državo, in za zavezance, ki jih gospodarske družbe izmenjujejo med seboj na podlagi pogodbe o izmenjavi, ter za zavezance raziskovalce, ki jih ustanove izmenjujejo med seboj. Iz te obravnave so izključeni napoteni javni uslužbenci in funkcionarji, zaposleni na trgovskih ladjah in zavezanci, ki uveljavljajo ugodnosti na podlagi mednarodnih pogodb (razen pogodb o izogibanju dvojne obdavčitve).

Zakon določa kar nekaj pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko uporabi ugodnejšo davčno obravnavo. Oddaljenost opravljanja dela v tujini mora biti tolikšna, da dnevne migracije iz Slovenije niso več ekonomsko smiselne (200-kilometrska razdalja). Tak način izplačil velja za največ 60 mesecev v obdobju deset let od prve napotitve. Določen je spodnji prag zneska plače, da se iz sheme izključi napotitve nižje kvalificiranih delavcev. Delavec mora imeti plačo vsaj v višini 1,5-kratnika zadnje znane mesečne povprečne plače zaposlenih v Sloveniji.

Nižji davčni odtegljaj za nastopajoče umetnike in športnike

Uvedena bo sprememba davčne osnove za davčni odtegljaj od izplačil nastopajočim izvajalcem in športnikom v okviru opravljanja njihove dejavnosti, če nimajo poslovne enote v Sloveniji oziroma izplačevalcu ne predložijo davčne številke. Priznani jim bodo normirani odhodki v višini 30 odstotkov.

Povračilo stroškov, vezano na začasno napotitev na delo v tujino

Na boljšem bodo vsi tisti, ki bodo napoteni na delo v tujino za krajši čas, to je do 30 dni. Predstavljeno je bilo, da se v sistemu obdavčitve dohodkov delavcev, napotenih na delo zunaj države, zaradi preprečevanja socialnega dampinga zmanjšuje davčna osnova, in sicer se znesek zmanjšanja določi v odstotku od bruto dohodka napotenega delavca. Slednje v praksi ne pomeni nič drugega kot to, da se tovrstnim zaposlenim v davčno osnovo ne vštevajo povračila stroškov v zvezi z začasno napotitvijo na delo v tujino, med temi povračili so stroški prehrane, povečani za 80 odstotkov glede na višino, ki jo določi vlada. Priznavajo se tudi stroški prevoza med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela ter stroški prevoza od doma (Slovenije) do mesta napotitve. Taki zaposleni so upravičeni do povračila stroškov za prenočišče na začasni napotitvi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Strokovna pravila računovodenja kot podlaga izračuna nesorazmernosti

revija Poslovodno računovodstvo

piše: mag. Darinka Kamenšek, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2017

Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora govori o nesorazmernosti med vrednostjo premoženja in zakonitimi dohodki. Ker je takšno premoženje, ki je pridobljeno nezakonito lahko odvzeto je zelo pomembno vprašanje kako se nesorazmernost ugotavlja in kateri pojmi se pri tem uporabljajo. Zakon govori o premoženju in dohodku, žal pa teh dveh pojmov ne pojasnjuje. Opredelitve teh pojmov najdemo v strokovnih pravilih računovodenja. Pri proučevanju teh pojmov pa naletimo še na pojme kot so prihodki, stroški, prilivi, odlivi, dobiček, itd., ki so ravno tako pomembni za vsebinsko pojasnitev pojmov premoženje in dohodek. Predstavimo tudi denarne in nedenarne postavke premoženja in kako lahko nerazumevanje le teh privede do napačne interpretacije premoženja in dohodka.

1 UVOD

Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora opredeljuje odvzem premoženja nezakonitega izvora. Pri opredelitvi metod ugotavljanja takega premoženja je skromen, še bolj pa pri opredelitvi pojmov premoženje, dohodek, davki in podobno. Ločevanje teh pojmov je pomembno za strokovno pravilno ugotovitev višine premoženja nezakonitega izvora. Te pojme opredeljuje računovodska stroka. V članku smo podrobneje proučili pojme, ki so pomembni pri strokovno pravilni določitvi premoženja nezakonitega izvora. Izpostavili smo pojme prihodki, odhodki, stroški, prejemki in izdatki.

2 Predstavitev strokovnih pravil računovodenja

5. člen Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v tretjem odstavku opredeljuje:

»Pri ugotavljanju nesorazmernosti se upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba iz prejšnjega odstavka v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagala oziroma ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano z njihovim premoženjem ali je prešlo na njene pravne naslednike.«

Nadalje zakon govori v prvem in drugem odstavku petega člena:

»Premoženje je nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Domneva se, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno.«

Ključni pojmi, ki se nam pojavljajo v teh opredelitvah zakona, sta premoženje in dohodek. Ker zakon ne definira, kaj razume pod temi pojmi, smo vsebino pojmov poiskali v strokovnih pravilih računovodenja.

Dr. Turk v svojem Pojmovniku računovodstva, financ in revizije premoženje definira kot sredstva.

Sredstva definira kot v denarni merski enoti izražene stvari, pravice in denar, s katerimi premoženjskopravno razpolaga podjetje in iz njih pričakuje gospodarske koristi: pri tem se stvari in pravice vštevajo med sredstva največ do zneska, ki ga je mogoče pričakovati, ko bodo neposredno ali posredno pretvorjena v denarno obliko; po namenu jih razčlenjujemo na stalna in gibljiva sredstva, po času njihovega preoblikovanje pa na dolgoročna sredstva in kratkoročna sredstva; če so sredstva označena kot premoženje, je s tem poudarjen predvsem njihov lastniško pravni vidik, in ne toliko gospodarski, ki je vezan na doseganje gospodarskih ciljev v podjetju; izraz premoženje tudi otežuje predstavljanje sredstev v finančnem najemu pri najemniku; s finančnega zornega kota poimenuje sredstva naložbe.

V zvezi s premoženjem najdemo v Slovenskih računovodskih standardih (v nadaljevanju SRS 2016) tudi pojem čisto premoženje, ki ga dr. Turk v svojem Pojmovniku definira kot premoženje, ki ni obremenjeno z dolgovi; razlika med vsemi sredstvi in dolgovi, ki ustrezajo razumevanju kapitala kot lastniškega kapitala. Tej definiciji najbolj ustreza Temeljni princip BS.

Naslednjo definicijo sredstev najdemo v SRS 20.20, ki obravnava bilanco stanja. Le ta definira Sredstva kot v denarni merski enoti izražene stvari, pravice in denar, s katerimi premoženjskopravno razpolaga organizacija. Gledano s finančnega zornega kota so povezana z investiranjem organizacije.

Nadalje uvod v Slovenske računovodske standarde v točki 2 Pripoznavanje gospodarskih kategorij v računovodskih izkazih in računovodskih razvidih opredeljuje glede pripoznava sredstev naslednje.

»Lastniki vložijo kapital z začetnimi sredstvi v obliki denarja, stvari ali pravic ob ustanovitvi organizacije. Kasneje ga povečujejo z novimi vlogami in s čistim dobičkom, v posebnih primerih pa tudi s prehodnim prevrednotenjem posameznih sredstev ali obveznosti. Kapital se zmanjšuje z vračili lastnikom ali s čisto izgubo. Kapital izraža lastniško financiranje organizacije in je obveznost organizacije do lastnikov. To je tudi tista obveznost do virov sredstev, ki je ni mogoče obravnavati kot dolg. Sicer pa se pri poslovanju organizacije vedno pojavljajo tudi dolgovi, ki omogočajo sofinanciranje sredstev, dobljenih s kapitalom.

Sredstva, ki jih organizacija pridobi s kapitalom ali dolgovi, imajo obliko stvari, pravic ali denarja; organizacija jih obvladuje in iz njih pričakuje gospodarske koristi, ki pritekajo na več načinov.

Organizacija:

  1. uporablja sredstvo sama zase ali v povezavi z drugimi sredstvi pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev, ki jih prodaja;
  2. zamenja sredstvo za druga sredstva;
  3. uporabi sredstvo za poravnavo svojega dolga;
  4. razdeli sredstvo med svoje lastnike.

Številna sredstva so povezana s pravnimi pravicami, tudi z lastninsko pravico organizacije. Pri ugotavljanju obstoja posameznega sredstva pa lastninska pravica ni bistvena. Zmožnost organizacije, da obvladuje gospodarske koristi, je običajno sicer posledica pravno zavarovane pravice, vendar je pri sredstvih treba posvetiti pozornost zlasti gospodarski stvarnosti, in ne zgolj pravni obliki. Pri finančnih najemih sta na primer bistvo in gospodarska stvarnost, da najemnik pridobiva gospodarske koristi iz uporabe v najem vzetega sredstva v pretežnem delu njegove dobe gospodarne uporabe, in to v zameno za obveznost plačati za to pravico znesek, ki je približno enak vsoti poštene vrednosti v najem vzetega sredstva in z najemom povezanih stroškov financiranja.«

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Javni interes v kulturi - pravo v službi krivice

Gregor Tomc

piše: dr. Gregor Tomc, vir: revija Odvetnik, številka 4(82)/2017

V splošnih določbah slovenske Ustave, v 59. členu, piše, da je zagotovljena svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Svoboda ne pomeni le pravice vsakega posameznika, da izraža svoje ideje (ne da bi ga drugi pri tem cenzurirali ali drugače omejevali), ampak tudi enakopravnost (da imamo vsi državljani formalno enako pravico dostopa do ustvarjanja). V primeru umetnosti torej Ustava vsakemu državljanu zagotavlja, da se na tem področju ne le svobodno izraža, ampak da ima tudi enakopraven dostop do proizvodnje in potrošnje umetnosti. Gre za razsvetljensko utemeljeno ustavno določbo, ki na načelni ravni loči okus od države.

Pravo v službi krivice

Ministrstvo za kulturo je zadolženo, da ustvarja pogoje, v katerih se svoboda umetniškega ustvarjanja lahko uresničuje. V našem primeru to konkretno pomeni, da skrbi za umetniško ustvarjanje, za kulturno dediščino, za splošne knjižnice in za mednarodno kulturno sodelovanje. Po prehodu iz socializma v demokracijo je z Zakonom o zavodih (ZZ) družbeni sektor postal javna služba, kulturne institucije javni zavodi, zaposleni v njih pa javni uslužbenci. Zakon o u(res)ničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIK) je natančneje opredelil izvajanje kulturne politike Ministrstva za kulturo. Splošni konsenz med kritiki razmer v kulturi po uvedbi politične demokracije je, da je kulturno ustvarjanje v javnih zavodih postalo preveč podrejeno državni regulaciji, da je zaradi tega uvajanje sodobnih upravljalskih praks in metod trženja omejeno, oboje skupaj pa onemogoča vsako razvojno strategijo. Ti problemi so nedvomno relevantni. Vendar pa ne zadevajo vseh tistih ustvarjalcev, ki so odvisni od projektov in/ali delujejo na trgu.

Temeljno vprašanje v ozadju, s katerim se po našem mnenju ne ukvarja nihče, je, kaj sploh je javni interes v kulturi? Kdo in kako ga ugotavlja? Kdo in kako je na primer ugotovil, da je v javnem interesu prevlada elitne umetnosti, in kako je to argumentiral? Kako se interes v kulturi s časom prilagaja spremenjenim razmeram: se je denimo v 60. letih prejšnjega stoletja na področju uprizoritvenih umetnosti prilagodil prevladi televizije; se je na področju glasbe v približno istem času prilagodil prevladi elektronskih inštrumentov in ojačeval zvoka; ali se danes prilagaja prevladi internetne komunikacije?

Kako javni interes v kulturi opredeljujejo kulturni birokrati? Vzemimo za ilustracijo osnutek nacionalnega programa za kulturo 2018–2025, ki temu vprašanju posveti tri strani. Navedimo tipično razmišljanje iz njega:

»Javni interes je izraz potreb skupnosti po kulturi, ki jo prepoznava kot polje refleksije, oblikovanja in izražanja zavesti o sebi, z vso raznolikostjo in notranjo strukturiranostjo vred; kot polje oblikovanja identitete in različnih pogledov na identiteto te skupnosti, kot izraz te identitete in kot ključno platformo dialoga znotraj skupnosti in dialoga z drugimi kulturami in skupnostmi.«

Iz tega »polja refleksije« ne izvemo ničesar o javnem dobru v kulturi, bodisi zato, ker pisec skrivnosti noče izdati, bodisi zato, ker je ne pozna. Po našem mišljenju je bolj verjetno prvo. Poskušali bomo pokazati, da uresničevanje javnega interesa v kulturi nikoli ni bilo poslanstvo Ministrstva za kulturo. Ministrstvo od svoje ustanovitve naprej privilegira interes srednjih in višjih slojev v kulturi. Zato je »polje refleksije« javnega interesa v kulturi namenjeno mistifikaciji problema, ne pa njegovi razjasnitvi.

Ker gre za vprašanje, ki ima po našem mnenju ključni pomen, ko gre za enakopraven dostop vseh državljanov do proizvodnje in potrošnje kulture, bomo poskušali nanj odgovoriti sami. Kaj je torej javni interes v kulturi po našem mnenju?

Javno dobro

Nacionalni kulturni program je načrt kulturne politike, ki natančneje opredeljuje konkretne naloge Ministrstva za kulturo. Prvi načrt iz leta 2000 je bolj vsebinski, pisali so ga sami umetniki, ki jih je zanimalo predvsem to, kdo ima pravico biti »pri državnem koritu«, drugi pa je bolj formalne narave, pisali so ga kulturni birokrati, ki jih zanima predvsem vloga birokratov v upravljanju kulturne politike. Ker nas zanima, kaj je javni interes v kulturi, ne pa kaj je interes birokratov v kulturi, se bomo osredotočili na analizo prvega načrta (NPK 2000). Pisali so ga, kot rečeno, sami umetniki in oblikovalci vladajočega javnega mnenja v umetnosti (tedanji minister za kulturo Rudi Šeligo, asistirali pa so mu Janez Bernik, Andrej Inkret, Drago Jančar, Janko Kos, Lojze Lebič in Jure Mikuž). Gre za krog ljudi, ki so bili blizu Novi reviji, vsi po vrsti so elitni prvokategorniki iz starejše generacije. Naš prvi pomislek je, da je nabor zelo pristranski, da ne odraža dejanskih razmer v slovenski kulturi. Se to pozna v njihovem razmišljanju?

Ko gre za temeljna načela, so avtorjem blizu razsvetljenska pravna načela. Ne ločujejo duhovnih in ideoloških tokov ali formalnoestetske in slogovne usmeritve v umetnosti. Država mora po njihovem mnenju pospeševati mnogovrstnost in razvejenost slovenske kulture:

»Omogočati mora tradicionalne in avantgardne eksperimentalne tokove znotraj slovenske kulture, tako njene vrhunske in elitne kot popularne in množične oblike.«

Vendar pa samoumevno enačenja vrhunskega z elitnim daje bralcu slutiti, da se razmišljanje avtorjev v razsvetljenskem tonu ne bo tudi končalo. In res. Po njihovem mnenju obstajajo »jasna merila kvalitete«, ki ne dovoljujejo »vrednotnega relativizma«. Ta merila se oblikujejo v civilni družbi, preverja pa jih strokovna javnost. Če s stroko razumemo poklic, pridobljen z izobrazbo, ki človeku omogoča, da drugim izobraženo svetuje, je ključno vprašanje, kakšen je status strokovnosti na področju kulture. Ali strokovnjak (v našem primeru novorevijaški umetniki in umetnostni kritiki) lahko poda sodbo o umetniškem delu, ki je objektivna in preverljiva? Ali lahko s svojo oceno natančno določi estetsko težo, moralno učinkovitost, oblikovno dognanost in vsebinsko izvirnost, ki ji ni mogoče – vsaj ne tehtno – oporekati? Po mnenju piscev NPK 2000 to vsekakor drži. Za ilustracijo vzemimo glasbo kot eno od ključnih področij kulturne politike. Na načelni ravni so avtorji demokrati:

»Poznamo vse oblike zahodnoevropskih glasbenih praks, od simfonične, operne, cerkvene … ljudske do jazza, popa in drugih; sicer pa sodobna kulturna politika razmerja do raznih glasb ne utemeljuje na hierarhičnem vrednotenju: visoka – nizka, marveč po pobudah za nastanek določene glasbe in njeni družbeni vlogi.«

Njihova demokratičnost je nekoliko lokalpatriotsko zagledana le v zahodno Evropo – ne izvemo, zakaj se jim je zamerila vzhodnoevropska glasba (na primer Dmitrij Šoštakovič), balkanska (na primer Goran Bregović), kako je ameriška glasba postala zahodnoevropska (na primer jazz Johna Coltrana), niti ne izvemo, zakaj je vsa preostala glasba sveta izpuščena iz slovenskega glasbenega prostora (na primer reggae Boba Marleya). Poleg tega glasbo ločujejo glede na avtorjevo pobudo za nastanek, o čemer na načelni ravni ne morejo vedeti prav veliko. Kdo ve, kakšna pobuda je pri komponiranju vodila W. A. Mozarta, ko je pisal za evropske aristokrate na dvorih, ali Roberta Johnsona, ko je pisal za ameriške črnce v bordelih? Vendar sta ti pripombi malenkostni v primerjavi s tem, kar sledi. Avtorji svoja izhodiščna razsvetljenska načela v sklepni analizi NPK 2000 zanikajo in zamenjajo z apriornim romantičnim ideoloških razsojanjem:

»Vzpostavljenih je dvoje glasbenih območij, ki se med seboj ne ovirata, terjata pa ločeno pozornost: umetnostna, višje strukturirana glasba, kot samouresničitev avtorja avtonomna, je predmet muzikoloških in filozofsko- estetskih razprav; in zunajumetnostna, nižje strukturirana, katere nastanek spodbujajo zunajglasbene namere in potrebe: politične, zabavne, protestniške, reklamne, plesne ipd., je predmet predvsem socioloških razprav in je v glavnem tržno naravnana.«

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.