Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 26. september 2017 / številka 24

S 1. konferenco Poslovna forenzika, ki smo jo 20. in 21. septembra 2017 pripravili skupaj z Visoko šolo za računovodstvo in finance, njenim Inštitutom za forenzične preiskave v financah in računovodstvu, Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani in Gospodarsko zbornico Slovenije, smo poskrbeli za skupno srečanje ekonomistov finančnikov, revizorjev in davčnikov ter pravnikov. Prireditev je s častnim pokroviteljstvom podprl tudi predsednik vlade dr. Miro Cerar. V dveh dneh smo slišali 28 prispevkov, rdeča nit konference je bila preiskovanje nezakonito pridobljenih izvorov premoženja. Predstavljamo vam poročilo s konference.

V današnji Temi tedna nas ga. Nevenka Simić Mićunović poziva k previdnosti v članku z naslovom Pazite pri prodaji nepremičnin. Članek obravnava, kako je potrebno predmet prodaje zaradi pravilne davčne obravnave oziroma za namene obdavčitve prometa nepremičnin z davkom na dodano vrednost najprej pravilno opredeliti.

pravnega področja izpostavljamo članek Akreditacija kot element nepristranosti laboratorija pri izvedenstvu ter prispevek Saga o točki in tarifi.davčnega področja tokrat objavljamo članek (Ne)smisel odloga izvršbe, s finančnega področja pa članek z naslovom Določanje vrednosti in spremljanje stroškov projektov razvoja programske opreme.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Konferenca Poslovna forenzika: ekonomija in pravo morata sodelovati!

Poslovna forenzika

Ko smo snovali portal Tax-Fin-Lex, je bila naša vizija ena sama: povezati pravno in ekonomsko stroko. Na portalu to uspešno deluje že 13 let, vsa ažurna zakonodaja in sodna praksa sodišč (LEX) sta povezani z njuno vedno aktualno pravno podlago na strokovne članke, pojasnila, mnenja z davčnega in računovodsko-finančnega področja (TAX in FIN).

Zdaj je nastopil trenutek, da povežemo še ljudi z vseh treh področij. S 1. konferenco Poslovna forenzika, ki smo jo 20. in 21. septembra 2017 pripravili skupaj z Visoko šolo za računovodstvo in finance, njenim Inštitutom za forenzične preiskave v financah in računovodstvu, Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani in Gospodarsko zbornico Slovenije, nam je to več kot uspelo.

To skupno srečanje ekonomistov finančnikov, revizorjev in davčnikov ter pravnikov je bilo polno dialoga, predvsem pa opozoril, kaj vse je treba poenostaviti in koliko povezovanja stroke je s poglobljenim znanjem še potrebnega, da bomo uspešni. Simbolično je potekalo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Prireditev je s častnim pokroviteljstvom podprl tudi predsednik vlade dr. Miro Cerar.

V dveh dneh smo slišali 28 prispevkov, rdeča nit konference je bila preiskovanje nezakonito pridobljenih izvorov premoženja. Problematika je zelo zahtevna, predstavljena je bila z različnih vidikov.

Poslovna forenzika

 

Prvi dan

Prof. dr. Primož Gorkič s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani je predstavil pravni okvir področja, odvetnica Zdenka Pavlovič je izpostavila sodno prakso v zvezi z opredelitvijo podjetniške presoje, mag. Barbara Lipovšek, okrožna državna tožilka, vodja civilnofinančnega oddelka na specializiranem državnem tožilstvu, je predstavila zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora in izzive za prihodnost, delo in postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora, nove rešitve pri dokazovanju premoženja, civilni postopek in pomembnost višine nesorazmerja. Dr. Đurđica Jurić iz Hrvaške je na izjemno preprost način predstavila, zakaj si dobička, ki je prikazan v bilanci, ne moremo nujno tudi izplačati, govorila je o primeru odloženih davkov. Dr. Yuri Sidorovich iz družbe Deloitte je ošvrknil predolge pravne postopke in opozoril, da pravniki pozabijo na bistvo problema, zato je bolj naklonjen arbitraži kot načinu reševanja sporov. Prof. dr. Bojan Dobovšek je orisal nove oblike kriminala in odzive nanje, nove stroke ter pozval k aktivnosti medijev kot četrte veje oblasti. Dr. Igor Lamberger iz komisije za preprečevanje korupcije je predstavil načine sledenja denarja ter izpostavil problem zlorabe kriptovalut kot izziv za prihodnost. Prof. dr. Sergeja Slapničar z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je predstavila vlogo nadzornih svetov pri preprečevanju goljufij, Janja Skamlič iz Ernst & Young in odvetnik David Premelč sta predstavila sodelovanje forenzikov in odvetnikov pri preiskovanju goljufij, dr. Nevenka Ribič je govorila o forenziku kot akterju preprečevanja prevar. Drago Kos je izpostavil iskanje premoženja ter dokazovanje njegovega izvora, kar je včasih težko, in to, da je ključno, da se storilcem kaznivih dejanj nezakonito premoženje odvzame. Mag. Vladimir Bukvič je predstavil zadolženost kot dejavnik goljufije, mag.Tomaž Glažar z ministrstva za zdravje pa korupcijska ravnanja v zdravstvu. Mag. Jana Dvoršak je predstavila metodologijo obravnavanja sumov in prevar v zdravstveni zavarovalnici in opozorila na pomembnost obrambnih linij. S prepričljivo najbolj inspirativnim nastopom je prvi dan konference sklenil višji državni tožilec mag. Jože Kozina, ki je predstavil uporabnost forenzike v kazenskem pregonu.

Poslovna forenzika

 

Drugi dan

Katarina Kresal je opisala alternativno reševanje sporov in vlogo forenzikov v tem postopku, Darko Končan, davčni svetovalec, je opozoril na probleme enakopravne obravnave udeležencev v davčnih sporih, mag. Dejan Petkovič je govoril o izogibanju plačila davkov ter izvršbi nad premoženjem dolžnika, Mojca Lukač iz EY pa o osebnih davkih, poročanju o TRR v ZDA, pravilih OECD in davčnem rezidentstvu. Mag. Darinka Kamenšek je predstavila pomen strokovnih pravil kot podlage ocenjevanja premoženja nezakonitega izvora.

Doc. dr. Branko Mayr, tudi vsebinski vodja konference, je predstavil metodo izračuna nesorazmernosti, Brenton Steenkamp iz nizozemskega EY pa prakse internega preiskovanja po svetu ter njegov položaj.

Dr. Petra Plesec, odvetnica, je govorila o bruto ali neto metodi ugotovitve premoženjske koristi, dr. Živko Bergant je govoril o neustreznosti razporejanja dodane vrednosti kot razlogu za prevare. Dr. Mateja Gorenc je prikazala statistične modele, ki pomagajo pri odkrivanju prevar (Benfordov zakon), Darinka Meško je predstavila primere pranja denarja in ureditev v Sloveniji, Irena Viher, cenilka in izvedenka pa primere vrednotenja in goljufije.

Poslovna forenzika

 

Kaj je manjkalo

Druga stran. To so predstavniki oblasti, še zlasti ministrstva za finance, Finančne uprave RS (Furs), ministrstva za notranje zadeve, ministrstva za pravosodje, predstavniki sodišč in tožilstev. Prepričani smo govorili prepričanim.

Poslovna forenzika

 

Sporočilo častnemu pokrovitelju konference, predsedniku vlade RS dr. Miru Cerarju

Verjamemo, da predsednik vlade ni naključno privolil v častno pokroviteljstvo konference o poslovni forenziki, saj je bil njen namen opozoriti na poštenost v poslovanju tako s pravnega kot finančnega in davčnega vidika. Zahvaljujemo se mu za to in mu sporočamo ključne ugotovitve konference:

 

  • na ekonomski in pravni fakulteti bi morali v študijske programe takoj dodati predmete, ki poučujejo razumevanje bilanc, računovodstva (na pravni fakulteti) in znanja iz kazenskega postopka (na ekonomski fakulteti);
  • pri ugotavljanju nezakonito pridobljenega premoženja je ključno slediti premoženju in ga storilcu odvzeti (zdaj je v ospredju zaporna kazen);
  • zagotoviti je treba skladnost delovanja različnih deležnikov pri preiskovanju goljufij (na naslednjo konferenco bodo povabljeni predstavniki policije, Fursa, sodniki, tožilci, odvetniki);
  • zagotoviti je treba več denarja in vodenje za vse v državnih institucijah, ki se ukvarjajo s preiskovanjem nezakonito pridobljenega premoženja – na drugi strani imajo organiziran kriminal s podporo najboljših odvetnikov ipd.;
  • v Ajpesu bi lahko zagotovili dodatno preverjanje poštenosti bilanc z Benfordovim zakonom;
  • potrebujemo več alternativnega reševanja sporov namesto dolgotrajnih sodnih postopkov;
  • potrebno je urediti rezidentska razmerja in vračila neupravičenih dvojnih obdavčitev.

 

Tudi mediji so se na konferenco izjemno dobro odzvali, še zlasti s člankom v časopisu Dnevnik.

Poslovna forenzika

 

Kako naprej

Vloga forenzike v poslovanju se odraža na več področjih - temu bo posvečena 2. konferenca Poslovna forenzika, ki jo bomo pripravili v letu 2018. Glavna področja konference bodo:

  • vloga forenzike v davčnih in kazenskih postopkih,
  • kriptovalute in njihovo spremljanje, obdavčenje itd.,
  • obravnava skrbnega gospodarjenja, profesionalna odgovornost - forenzični pogled,
  • anomalije v vrednotenju bilančnih postavk kot goljufija,
  • računovodska poročila in goljufije,
  • oškodovanje družbe s stališča forenzike,
  • kako zagotoviti čim manjše oškodovanje oškodovanca v primerih goljufij,
  • skladnost delovanja različnih deležnikov pri preiskovanju goljufij, (policija, Furs, davčni svetovalci, forenziki, sodniki, tožilci, odvetniki itd.).

S pripravo konference pričenjamo v mesecu novembru 2017. Želimo si čim več kakovostnih referentov in udeležencev okroglih miz iz vseh okolij, ki se ukvarjajo z obravnavanimi vprašanji.

Poslovna forenzika

 

Namesto zaključka

Spoštovani ekonomisti in pravniki, že zdaj dobrodošli na konferenci Poslovna forenzika 2018. Zagotavljamo vam, da bo strokovno srečanje ekonomistov in pravnikov na najvišji strokovni ravni!

 

Pripravila: Zlata Tavčar
Foto: arhiv Tax-Fin-Lex

Več slik z dogodka si lahko ogledate na naši Facebook strani!

Poslovna forenzika

Tema tedna
Pazite pri prodaji nepremičnin

Nevenka Simić Mićunović

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar 476/2017

Ko omenimo nepremičnino, imamo v mislih največkrat neki objekt ali zemljišče in niti pomislimo ne, da se zadeve v zvezi z opredelitvijo nepremičnine lahko precej zapletejo. Pri tem se navsezadnje zna pojaviti tudi dvom, ki je sicer bolj redek, a se vseeno dogaja, in sicer ali je neka stvar dejansko nepremičnina ali mogoče premičnina (npr. vetrne elektrarne, sončne elektrarne, profesionalni rastlinjaki ipd.). Za namene obdavčitve prometa nepremičnin z davkom na dodano vrednost oziroma zaradi pravilne davčne obravnave je treba predmet prodaje najprej pravilno opredeliti, o čemer bo govora v nadaljevanju tega članka.

Preden ugotovimo, ali je transakcija z nepremičninami obdavčena z DDV, je treba vedeti, kaj je predmet transakcije

Ko omenimo nepremičnino, imamo v mislih največkrat neki objekt ali zemljišče in niti pomislimo ne, da se zadeve v zvezi z opredelitvijo nepremičnine lahko precej zapletejo. Pri tem se navsezadnje zna pojaviti tudi dvom, ki je sicer bolj redek, a se vseeno dogaja, in sicer ali je neka stvar dejansko nepremičnina ali mogoče premičnina (npr. vetrne elektrarne, sončne elektrarne, profesionalni rastlinjaki ipd.). Za namene obdavčitve prometa nepremičnin z davkom na dodano vrednost oziroma zaradi pravilne davčne obravnave je treba predmet prodaje najprej pravilno opredeliti, o čemer bo govora v nadaljevanju tega članka.

Obdavčitev nepremičnin z DDV

Promet nepremičnin, s čimer mislim zgolj na prodajo nepremičnin, je obdavčen z davkom na dodano vrednost v naslednjih primerih:

  • dobave objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič uporabljeni oziroma vseljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve (dobava novih objektov);
  • dobava stavbnih zemljišč (s čimer so mišljena nezazidana stavbna zemljišča oziroma zemljiške parcele, ki so z občinskim prostorskim načrtom namenjene graditvi objektov; 77. člen PZDDV-1)

V opisanih primerih je davek na dodano vrednost dolžan obračunati prodajalec.

Če gre za prodajo starih objektov, to je tistih, ki so v uporabi oziroma so vseljeni že več kot dve leti, in za prodajo zemljišč, ki niso namenjena graditvi objektov, je promet nepremičnin oproščen plačila davka na dodano vrednost. V tem primeru je promet z nepremičnino predmet davka na promet nepremičnin. Če pogodbeni stranki, ki sta zavezanca za namene davka na dodano vrednost, želita, da se od prodaje obračuna davek na dodano vrednost, ZDDV-1 ponuja možnost opcijske obdavčitve, in sicer pod pogojem, da ima kupec pravico do odbitka celotnega vstopnega davka na dodano vrednost oziroma ima pravico do odbitka celotnega davka na dodano vrednost od zadevne transakcije, ki je predmet opcijske obdavčitve, in da oba, prodajalec in kupec pred opravljeno dobavo pristojnemu davčnemu organu predložita izjavo v elektronski obliki po sistemu e-davki (izjava se lahko predloži najkasneje do zadnjega delovnega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem je bila prodaja opravljena; 78. člen PZDDV-1). V tem primeru davka na dodano vrednost ne obračuna prodajalec, temveč kupec na podlagi samoobdavčitve (76. a člen ZDDV-1).

Preden se prične ugotavljati, ali je neka transakcija z nepremičninami obdavčena ali oproščena plačila davka na dodano vrednost, je zato treba natančno vedeti, kaj dejansko je predmet transakcije, ali zemljišče ali objekt in, če gre za zemljišče, za kakšno zemljišče gre, ali za stavbno zemljišče (in v okviru tega, ali gre za nezazidano ali zazidano stavbno zemljišče), ali za zemljišče, ki ni stavbno. Če gre za objekt, je treba ugotoviti, ali gre za nov ali za star objekt. Iz sodne prakse domačih sodišč in Sodišča EU lahko sklepamo, da prihaja v praksi do nepravilne obdavčitve prometa nepremičnin praviloma zaradi nepravilne opredelitve nepremičnine.

Opredelitev nepremičnine

Pri uporabi davčnega prava nemalokrat naletimo na primere, kjer se sprašujemo, ali je predmet neke transakcije nepremičnina ali premičnina. Zaradi različne davčne obravnave in s tem morebitne nevarnosti davčnih posledic je odgovor na to vprašanje toliko pomembnejši. Kot primer iz prakse lahko navedem prodajo vetrne elektrarne, kjer sta prodajalec in kupec le-to opredelila kot premičnino, davčni organ pa kot nepremičnino. Do dvomov lahko prihaja tudi v drugih primerih, na primer pri prodaji industrijske opreme oziroma proizvodne linije, pri profesionalnih rastlinjakih, pri sončnih elektrarnah ipd. Slednje se praviloma uvrščajo med premičnine, če pa sončna elektrarna nadomesti kritino stanovanjske hiše, postane del objekta, potem govorimo o nepremičnini.1

Definicije pojma »nepremičnina« ne najdemo v ZDDV-1 niti v PZDDV-1, prav tako nam te definicije ne ponuja niti Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: direktiva). Slednja v 12. členu opredeljuje »objekt« kot konstrukcijo, ki je trajno povezana s tlemi ali v tleh, kar sklicujoč se na sodno prakso Sodišča EU pomeni objekt, ki ga ni mogoče enostavno razstaviti ali preseliti.2 Tako so bile definicije pojmov »objekt«, »zemljišče za gradnjo«3 in »zemljišče, na katerem objekt stoji«, oziroma, če strnemo, definicija »nepremičnine«, prepuščene posamezni državi članici, vendar le do 1. januarja 2017, ko se je pričela v delu, ki se nanaša na nepremičnine, uporabljati Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 1042/2013 z dne 7. oktobra 2013 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 glede kraja opravljanja storitev (v nadaljevanju: izvedbena uredba).

Ker direktiva ni vsebovala definicijo nepremičnine in znotraj EU ni bilo enotne obravnave le-te, je zaradi zagotovitve enotne davčne obravnave storitev, povezanih z nepremičninami, Evropska komisija (v nadaljevanju: komisija) predlagala, da se za namene uporabe direktive uvede koncept nepremičnine oziroma opredeli pojem nepremičnine. Ker pa lahko uvedba novega koncepta nepremičnine pomembno vpliva na zakonodajo in upravne prakse v državah članicah, ki za te namene uporabljajo svojo zakonodajo in prakso, je bilo treba zagotoviti nemoten prehod na nova pravila, kar se je najustrezneje zagotovilo z uredbo, ki je neposredno izvršljiva v vseh državah članicah na enak način. Zato je Svet EU ob upoštevanju PDEU4, direktive in predloga komisije sprejel izvedbeno uredbo, ki med drugim podaja definicijo nepremičnine. V ta namen se za nepremičnino šteje:5

  • vsak posamezni del zemljišča na površju ali pod njim, na katerem se lahko vzpostavi lastninska pravica in posest;
  • vsaka zgradba ali konstrukcija, pritrjena na tla ali v tleh nad morsko gladino ali pod njo, ki je ni mogoče zlahka razstaviti ali odstraniti;
  • vsak predmet, ki je vgrajen in je sestavni del zgradbe ali konstrukcije in brez katerega zgradba ali konstrukcija ni popolna, na primer vrata, okna, strehe, stopnišča in dvigala;
  • vsak predmet, oprema ali stroj, ki je stalno vgrajen v zgradbi ali konstrukciji in ga ni mogoče odstraniti brez uničenja ali spremembe zgradbe ali konstrukcije.

Zemljišče ali objekt

Nepremičnino je treba pravilno okvalificirati, in sicer ali gre za zemljišče ali za objekt oziroma drugače povedano, ali gre za nezazidano ali za zazidano stavbno zemljišče. Objekt ni samostojna nepremičnina, temveč je sestavina nepremičnine in kot tak pripada lastniku zemljiške parcele6 in je praviloma sestavina zemljišča oziroma zemljiške parcele ter deli pravno usodo zemljišča. V skladu s temeljnim načelom stvarnega prava superficies solo cedit je namreč vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, to je zemljišča. To načelo povezanosti zemljišča in objekta je ključno pravilo nepremičninskega prava in pomeni, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno z nepremičnino, sestavina nepremičnine, to je zemljišča.

Popolnoma drugačno obravnavo pa doživljata objekt in pripadajoča zemljiška parcela za namene obdavčenja prometa z nepremičninami. Pri davčni obravnavi namreč zemljišče nosi davčno usodo objekta oziroma natančneje, usodo objekta delijo vse tiste zemljiške parcele, na katerih objekt stoji.7 Izhajajoč iz tega se (pripadajoče) zazidano stavbno zemljišče obdavčuje na enak način kot objekt, ki je postavljen na tem zemljišču. Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da za namene davka na dodano vrednost ni mogoče ločiti objektov ali delov objekta od zemljišč, na katerem ti objekti ali deli objektov stojijo.8 Tako sta objekt in zemljišče za davčne namene neločljivo povezana in ju ni mogoče ločiti.9

Tudi iz sodne prakse domačih sodišč izhaja, da prodajalec in kupec pogosto ne znata pravilno določiti dejanskega stanja nepremičnine in posledično napačno opredelita predmet prodaje,10 zaradi česar je tudi davčna obravnava transakcije napačna in nosi določene posledice. Za lažjo in predvsem pravilno odločitev nam praksa Sodišča EU ponuja nekaj sodb s tega področja, ki naj bi bile v pomoč pri opredelitvi predmeta prodaje (glej sodbo C-461/08, z dne 19. 11. 2009).

O tem, da obstaja v pravni in davčni praksi problem glede opredelitve, ali gre za (nezazidano) stavbno zemljišče po 8. točki 44. člena ZDDV-1 ali za zazidano zemljišče, na katerem je star objekt po 7. točki istega člena in s tem za objekt, priča tudi sodna praksa domačih sodišč.11

Stavbno zemljišče ali zemljišče, ki ni stavbno

Določeno pozornost moramo dati tudi opredelitvi zemljišča, in sicer ali gre za zemljiške parcele, ki so z občinskim prostorskim načrtom namenjene graditvi objektov (zemljišče za gradnjo), ali za (nestavbno) zemljišče, ki ni namenjeno gradnji (npr. travniki, pašniki, njive, gozdovi ipd.). Od te opredelitve je odvisna davčna obravnava transakcij z zemljišči, in sicer ali je dobava obdavčena ali oproščena plačila davka na dodano vrednost. V okviru EU ni enotne opredelitve »zemljišča za gradnjo« in se od države do države nekoliko razlikujejo (glej sodbo C-543/11 z dne 17. 1. 2013).

Zaradi pravilne davčne obravnave je pravilna opredelitev zemljišča zelo pomembna, zato je treba skrbno presoditi, za katero zemljišče gre. Tudi če iz potrdila o namenski rabi izhaja, da gre za stavbno zemljišče, namenjeno gradnji, mora biti v trenutku dobave praviloma že sprejet občinski prostorski akt oziroma načrt. V nasprotnem bi lahko davčni organ dobavo takega zemljišča obravnaval kot oproščen promet.

Nov ali star objekt

Ker je davčna obravnava prometa z novim ali starim objektom popolnoma različna, je tovrstna pravilna opredelitev zelo pomembna. Vsi objekti ali deli objektov, skupaj z zemljišči, na katerih ti stojijo, ki še nikoli niso bili vseljeni oziroma uporabljeni, se štejejo za nove objekte, kar pomeni, da je promet le-teh obdavčen z davkom na dodano vrednost. Med nove objekte se uvrščajo tudi objekti, ki so že vseljeni oziroma so že v uporabi, vendar od začetka prve vselitve oziroma uporabe še ni poteklo dve leti.

Za določitev datuma prve uporabe oziroma prve vselitve, ko gre za poslovni oziroma stanovanjski objekt, je bistven datum pričetka dejanske uporabe oziroma vselitve objekta in ne datum pridobitve uporabnega dovoljenja, kot bi to morebiti kdo pomislil, saj se objekt lahko začne uporabljati pred izdajo uporabnega dovoljenja, ali po izdaji dovoljenja. Dejanski datum pričetka uporabe oziroma datum vselitve v objekt je tako tisti datum, ki ga je treba upoštevati in za vsak posamezni primer posebej ugotavljati.12

V praksi se običajno kot datum prve uporabe oziroma vselitve lahko šteje datum primopredaje, vendar tudi ta nujno ne pomeni takojšnje uporabe. Iz tega razloga se kot datum začetka uporabe objekta lahko določi začetek opravljanja dejavnosti, ki je lahko dokazljiv z nastalimi obratovalnimi stroški, kot so strošek elektrike, vodovoda, ogrevanja ipd. Če se v objektu opravlja dejavnost maloprodaje, se datum prve uporabe lahko ugotavlja na podlagi dnevnih iztržkov. Dejstvo je, da niti ZDDV-1 niti PZDDV-1 natančneje ne določata, kaj se šteje za datum prve uporabe oziroma vselitve, zato je treba ta datum ugotavljati posebej v vsakem posameznem primeru.

Dilema glede opredelitve, ali gre za nov ali star objekt, se lahko pojavi tudi, ko se na starih objektih izvede adaptacija13 oziroma rekonstrukcija.14 Ker gre za gradbene termine oziroma izraze, je odgovor iskati v ZGO-1, ki v uvodnem delu zakona definira posamezne izraze. Pojem gradnja zajema izvedbo gradbenih in drugih del ter obsega gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo objekta in odstranitev objekta. Gradnja novega objekta je izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji videz. Slednje naj bi bilo kriterij za opredelitev, da gre za nov objekt, zato je davčni organ podal pojasnilo, da gre pri prodaji objekta, ki je bil pred tem adaptiran oziroma rekonstruiran, še vedno za star objekt in s tem za oproščen promet, od katerega se obračuna davek na promet nepremičnin.15 Pri tem pa opozarjam, da zadeva ni enopomenska, saj gre lahko tudi v primeru končane rekonstrukcije za nov objekt, kot smo imeli primer v praksi, zato je treba presojati vsak primer posebej na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja.

Presoja o tem, ali gre v primeru adaptacije oziroma prenove za nov ali star objekt, zatorej ni enostavna. Komisija v zvezi s tem meni, da je o dobavi novega objekta mogoče govoriti šele, ko so prenovitvena dela zaključena ali so realizirana vsaj do določene faze, da je možno govoriti o nastanku objekta, ki je bistveno drugačen oziroma nov in ga je mogoče uporabljati. Tako mnenje je komisija izrazila v sodbi sodišča EU, številka C-326/11 z dne 12. 7. 2012.

Zaključek

Pravilna opredelitev predmeta prodaje oziroma nepremičnine in s tem pravilna izbira obdavčitve je, kot vidimo, izrednega pomena, čemur pritrjuje tudi sodna praksa, tako domača kot tuja. Primeri iz naše prakse, v katerih so kupci in posledično tudi prodajalci izgubili kar veliko denarja, so lahko toliko večje opozorilo, ki ga je pri prodaji nepremičnine dobro imeti v mislih.

Opombe:

1 Glej Pojasnilo DURS, št. 4230-90/2010-2 z dne 15. 4. 2010, Obdavčitev pri postavitvi sončnih elektrarn in prodajielektrične energije, proizvedene iz njih ter Iks, št. 5, maj 2014, Zveza RFR, str. 19.
2 Sodba C-315/00 z dne 16. 1. 2003, točka 33.
3 Prav tam; »zemljišče za gradnjo« pomeni vsako neopremljeno ali opremljeno zemljišče, ki ga kot takega opredelijo države članice.
4 Pogodba o delovanju Evropske unije.
5 Glej 1. člen Izvedbene uredba Sveta (EU), št. 1042/2013 z dne 7. 10. 2013 o spremembi Izvedbene uredbe (EU), št. 282/2011 glede kraja opravljanja storitev in nov 13. b člen Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011
6 Glej 8. člen, povezanost zemljišča in objekta, SPZ: Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače.
7 Pojasnilo DURS, št. 447-216/2002 01 510 z dne 3. 7. 2003, Zemljišče, stanovanjske hiše in obračun DDV in Pojasnilo DURS, št. 4227-7/2006, 20. 9. 2006, Prenos lastninske pravice na nepremičninah.
8 Sodba C-400/98 z dne 8. 6. 2000, točka 50.
9 Terra, B., & Kajus, J. (2005), A Guide to the European VAT Direktives. Introduction to European VAT and other indirect taxes; Amsterdam: International Bureau of Fiscal Documentation, str. 854 do 855.
10 Glej sodbo VS, št. X Ips 89/2014 z dne 11. 2. 2016 (veza sodba UprS, št. I U 29/2013 z dne 7. 1. 2014).
11 Sodba UprS, št. I U 2232/2011 z dne 23. 10. 2012 in VS, št. 490/2012 z dne 30. 5. 2013, obe izdani v isti zadevi in sodba UprS, št. I U 1353/2014 z dne 21. 10. 2014.
12 Pojasnilo DURS, št. 4230-411/2010-2, 30. 11. 2010, Prva vselitev oziroma uporaba objekta ali posameznih delov objekta.
13 Adaptacija in obnova pomenita investicijska vzdrževalna dela po določbah ZGO-1; 4. tč., 1. odst. 209. člena.
14 Točka 7.2, 1. odst. 2. člena; ZGO-1; rekonstrukcija objekta je spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10 odstotkov.
15 Pojasnilo GU, št. 446-28/2003 01 510 z dne 22. 7. 2003; Obdavčitev prometa nepremičnin po adaptaciji in Pojasnilo DURS, št. 4236-50/2006 z dne 12. 10. 2006, Obdavčitev nepremičnine ob odprodaji.

Strokovni članki
Akreditacija kot element nepristranosti laboratorija pri izvedenstvu

Zbornik Izvedenstvo v teoriji in praksi

piše: Andrej Gerjevič, spec., vodja kakovosti v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju, sodni izvedenec; vir: Zbornik - Izvedenstvo v teoriji in praksi, April 2016, Univerza v Mariboru - Fakulteta za varnostne vede

Na podlagi pobude o presoji ustavnosti drugega odstavka 249. člena Zakona o kazenskem postopku, je ustavno sodišče leta 1998 izdalo odločbo, s katero je močno poseglo v delovanje takratnega Centra za kriminalističnotehnične preiskave, predhodnika današnjega Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Ustavno sodišče je ugotovilo, da omenjena določba ni v neskladju v Ustavo Republike Slovenije, da pa izvedenstva v kazenskem postopku sodišča ne morejo zaupati Centru za kriminalističnotehnične preiskave, saj je ta del organa pregona in kot takšen pristranski.


1 UVOD

Osnovno poslanstvo Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) je opravljanje različnih vrst forenzičnih preiskav za potrebe policije, tožilstev, sodišč in drugih državnih organov ter v zvezi s tem podajanje poročil o preiskavah in izvedenskih mnenj. NFL je specializirana notranja organizacijska enota generalne policijske uprave, ki svoje delo opravlja avtonomno in neodvisno. Glede na organizacijsko umeščenost so strokovnjaki NFL javni uslužbenci s policijskimi pooblastili, po nazivu pa tudi izvedenci. Ta naziv sicer ne izvira iz Zakona o sodiščih (ZS, 2007), vendar odraža naravo dela, ki ga strokovnjaki in sam laboratorij opravljajo. ZS (2007) določa pogoje, ki jih mora oseba izpolnjevati, da je lahko imenovana za sodnega izvedenca, določa naloge in dolžnosti izvedenca ter ostale pogoje za ohranjanje ali prenehanje tega statusa. Zakon o kazenskem postopku (ZKP, 1994) pa določa kdaj in na kakšen način sodišče angažira izvedenca v kazenskem postopku ter navaja tudi razloge za njegovo izločitev. Nekateri od strokovnjakov NFL so tudi sodno zapriseženi izvedenci, ki izpolnjujejo pogoje navedene v ZS (2007). Leta 1995 sta bili na Ustavno sodišče Republike Slovenije posredovani dve pobudi za presojo ustavnosti drugega odstavka 249. člena ZKP (1994), ki sodišču omogoča, da za določeno izvedensko delo lahko določi strokovni zavod ali državni organ. Pobudi sta izvirali iz dveh zadev, v katerih je bilo na podlagi 249. člena ZKP (1994) izvedenstvo zaupano takratnemu Center za kriminalističnotehnične preiskave (v nadaljevanju CKTP), predhodniku današnjega NFL. Vsebinsko sta pobudi oporekali nepristranost CKTP, ker je ta v organu pregona in kot takšen tudi pristranski, pristranskost izvedenca pa je razlog za njegovo izločitev. Ustavno sodišče je leta 1998 z odločbo št. U-I-132/95 odločilo, da izpodbijana določba ZKP ni neskladna z Ustavo Republike Slovenije, saj da že iz ZKP izhaja, da se organu, ki na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju kazenskega pregona, izvedensko delo v kazenskem postopku ne more zaupati zaradi dvoma o njegovi nepristranosti. Navedena določba ZKP torej ni neskladna z Ustavo Republike Slovenije, pobudnika pa sta uspela s trditvijo o neprimernosti zaupanja izvedenskega dela organu, ki na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju pregona kaznivih dejanj. Odločba Ustavnega sodišča (1998) je globoko zarezala v dejavnost CKTP in jo je čutiti še danes, saj očitki oporekajo osnovnemu načelu delovanja forenzičnega laboratorija, in sicer, da je pri opravljanju svoje dejavnosti nepristran. Za laboratorij, ki ima za svojo osnovno dejavnost opravljanje forenzičnih preiskav in v zvezi s tem podajanje poročil o preiskavah in izvedenskih mnenj, je očitek o pristranosti precej resna zadeva. S tem (neutemeljeno) vzpostavlja dvom o objektivnosti laboratorija in o vsakem njegovem rezultatu.

Od izdaje omenjene odločbe pa do danes, so se v delovanju forenzičnega laboratorija zgodile tri pomembnejše spremembe - organizacijska sprememba glede položaja laboratorija znotraj policije, normativna ureditev avtonomnosti in neodvisnosti delovanja laboratorija v Zakonu o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol, 2013) in pridobitev akreditacije za preskuševalne laboratorije po standardu SIST EN ISO/IEC 17025:2005. Vsaka od navedenih sprememb je opisana v nadaljevanju, več besed pa bo namenjenih ravno akreditaciji. Aktivnosti za pridobitev akreditacije laboratorija sicer niso bile povezane z omenjeno odločbo, temveč so posledica izpolnitve zahtev drugih institucij. Ne glede na to pa je pridobitev akreditacije v luči omenjene odločbe še posebej pomembna, saj je morda najboljši dokaz o nepristranem delovanju laboratorija in negira podane očitke o pristranosti.

2 KDO JE (SODNI) IZVEDENEC

Sodni izvedenec je oseba, imenovana za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo poda izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj, za katera tako določa zakon ali glede katerih sodišče oceni, da mu je pri njihovi presoji potrebna pomoč strokovnjaka (84. člen, ZS, 2007). Sodni izvedenec naj bi bil vrhunski strokovnjak, ki ga poleg vrhunskega znanja odlikuje tudi primerna moralna drža, ki doprinese k nepristranskemu oblikovanju izvedenskih mnenj, saj zgolj vrhunska strokovnost brez moralne drže ne doseže pravega učinka (Vazzaz, 2015). Kot vrhunski strokovnjak se neprestano seznanja z najnovejšimi spoznanji stroke in sledi spremembam zakonodaje, ki se nanaša na delo izvedencev. Izvedenec svoje izvedeniško delo opravlja v zadanih časovnih okvirjih in s tem omogoči hiter in učinkovit sodni postopek, ki v javnosti uživa zaupanje. Osnovno poslanstvo izvedencev je po naravi stvari, da so strokovna pomoč sodniku (Vazzaz, 2015). Glede izvedenčeve strokovne pomoči sodišču podobno navaja tudi Ustavno sodišče v prej omenjeni odločbi, ko pravi, da zakonska ureditev (ZKP) potrjuje stališče kazenskopravne teorije, da izvedenstvo ni le dokaz, ampak izvor spoznavanja relevantnih dejstev in da gre za pomoč sodišču pri izvrševanju njegove funkcije. Za razliko od priče, ima lahko izvedenec v postopku zelo aktivno vlogo, saj o zaznanih dejstvih napravi sklep, prouči določeno strokovno vprašanje in sodišču o tem poda mnenje, sodišče mu sme dovoliti pregled spisov, ravno tako pa lahko predlaga izvedbo dokazov, pri izvedbi preiskovalnih dejanj ali na glavni obravnavi pa lahko predlaga razjasnitev posameznih okoliščin ali predlaga da se osebi, ki je zaslišana, postavijo posamezna vprašanja (Ustavno sodišče, 1998).

Izvedenstvo v kazenskem postopku je opredeljeno v ZKP (1994), ki definira, kdaj sodišče angažira izvedenca (248. člen), da se to odredi s pisno odredbo, v kateri je navedeno katera dejstva naj izvedenci ugotovijo ali presodijo ter komu bo izvedensko delo zaupano (prvi odstavek 249. člena). V drugem odstavku istega člena pa omenjeni zakon definira, da se izvedensko delo lahko zaupa tudi strokovnemu zavodu ali državnemu organu, in sicer: »Če je za določeno vrsto izvedenskega dela strokoven zavod ali če se da izvedensko delo opraviti v okviru državnega organa, se tako delo, zlasti če je bolj zamotano, zaupa praviloma takemu zavodu ali organu. Zavod oziroma organ določi enega ali več strokovnjakov, ki naj to delo opravijo.«

3 PRESOJA USTAVNOSTI 249. čLENA ZKP

Drugi odstavek 249. člena ZKP (1994) je bil leta 1998 predmet ustavne presoje. Glede presoje o skladnosti omenjenega člena z Ustavo Republike Slovenije (1991) sta bili namreč v letu 1995 podani dve pobudi, ki sta bili vsebinsko precej podobni.

Prvi pobudnik je izpodbijal zgoraj navedeno določbo ZKP, ker je menil, da mora biti izvedenec strokovna, nepristrana in neodvisna oseba oziroma institucija, kar CKTP ni. Nepristranost in neodvisnost določene institucije naj bi se presojalo ob upoštevanju njenega pravnega položaja. CKTP tako ne more biti izvedenec v kazenskem postopku, saj je v sestavu Ministrstva za notranje zadeve, ni samostojen, je v hierarhični odvisnosti od MNZ, njegovi zaposleni pa so uradniki MNZ. Pobudnik je izrazil mnenje, da je očitno, da organ, ki sestavlja ovadbo, ni nepristran, saj je njegov interes, da z ovadbo uspe. Izvedensko mnenje naj bi zato smeli opravljati le javni zavodi oziroma državni organi, ki niso povezani s kazenskim postopkom in zainteresirani glede njegovega izida. CKTP zagotovo ni takšen organ, saj je del MNZ. Zaupanje izvedenskega dela CKTP naj bi bilo tako v nasprotju z 2. členom Ustave Republike Slovenije – z načelom pravne države in v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije– z ustavno določbo o enakem varstvu (Ustavno sodišče, 1998). Drugi pobudnik meni enako ter dodaja, da sodišče ne more delovati nepristrano, če dobiva izvedensko mnenje ovaditelja. Ravno tako meni, da naj bi bilo zaupanje izvedenskega dela državnim organom, ki so na kakršenkoli način sodelovali v kazenskem postopku, v nasprotju s 23. členom Ustave Republike Slovenije - pravico do sodnega varstva, v nasprotju s 3. členom Ustave Republike Slovenije - načelom delitve oblasti in v nasprotju z 2. členom Ustave Republike Slovenije - z načelom pravne države. Obe pobudi torej izpodbijata drugi odstavek 249. člena ZKP, iz razloga, da CKTP deluje pristransko, saj je organizacijsko vpet v organ, ki sestavlja ovadbo. Ob pritožbi drugega pobudnika sodišču v času sojenja, da je uporabilo izvedensko mnenje, ki ga je podal CKTP, je to sodišče menilo, da ni procesnih ovir, da se izvedensko delo ne bi smelo zaupati specializiranim ustanovam organov za notranje zadeve. Sodišče je izrazilo mnenje, da »posplošeni in nekonkretizirani očitki o domnevni pristranosti institucije ne morejo biti zadosten razlog za odrekanje njene verodostojnosti« (Ustavno sodišče, 1998).

Glede 249. člena ZKP (1994) je svoje mnenje podal tudi Državni zbor Republike Slovenije, ki je menil, da izpodbijana določba ZKP ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije ter predstavi namen te zakonske določbe. Ta je, po mnenju Državnega zbora, zagotoviti čim bolj strokovno izvedenstvo, opravljeno na podlagi najmodernejših spoznanj stroke in znanosti in z najsodobnejšimi strokovnimi pripomočki. To naj bi bil tudi razlog, da je izvedensko delo v prvi vrsti zaupano državnim organom. V konkretnih zadevah naj bi bil angažiran izvedenec posameznik ali več posameznikov in ne zavod ali državni organ kot celota. V tem primeru bi veljale določbe 255. in 251. člena istega zakona, kar naj bi omogočalo tudi izločitev izvedencev. Takratna ureditev (ki je enaka sedanji) zato ne posega v obdolženčevo pravno varnost in naj bi ga ne postavljala v neenakopraven položaj v kazenskem postopku. Državni zbor je torej menil, da je zavod ali državni organ primeren za izvedenstvo zaradi strokovnosti, opremljenosti in sledenju strokovnim trendom, v konkretnih zadevah pa naj bi bil to izvedenec posameznik (ali več posameznikov) in ne zavod ali organ kot celota, saj je za posamezne izvedence mogoče uveljavljati razloge za njihovo izločitev, ki so opredeljeni v 251. in 255. členu ZKP (Ustavno sodišče, 1998).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

(Ne)smisel odloga izvršbe

Tomaž Kuralt

piše: Tomaž Kuralt, Simič & partnerji d.o.o., Ljubljana, vir: revija Denar 475/2017

Zakonodajalec je za zavezance za davek, ki ne morejo redno poravnati svojih davčnih obveznosti, omogočil ukrepe za ublažitev njihovega finančnega položaja. Med ukrepi so odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka. Da bi bili ukrepi učinkoviti, je zakonodajalec določil tudi rok, v katerem mora biti presojeno o izpolnjevanju pogojev za odobritev posameznega ukrepa. Vendar pa Furs kot presojevalec svoje naloge ne opravi v roku, kar je pripeljalo do absurdne situacije. Zavezanci vlagajo vloge, o katerih je odločeno šele, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih so bile vloge vložene.

 

Ali se je postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za odpis, odlog in obročno plačilo davka izrodil?

Zakonodajalec je za zavezance za davek, ki ne morejo redno poravnati svojih davčnih obveznosti, omogočil ukrepe za ublažitev njihovega finančnega položaja. Med ukrepi so odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka. Da bi bili ukrepi učinkoviti, je zakonodajalec določil tudi rok, v katerem mora biti presojeno o izpolnjevanju pogojev za odobritev posameznega ukrepa. Vendar pa Furs kot presojevalec svoje naloge ne opravi v roku, kar je pripeljalo do absurdne situacije. Zavezanci vlagajo vloge, o katerih je odločeno šele, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih so bile vloge vložene.

Vložitev davčne napovedi

Finančna uprava je zavezancu za davek dne 8. marca 2017 izdala odločbo o odmeri dohodnine za leto 2015. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine je znašala 968,85 evra. Razlika bi morala biti plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. Po preteku tega roka se namreč zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe.

Visoka doplačila dohodnine so značilna predvsem za tiste zavezance, ki napovedo dohodke, prejete v tujini. Do zdaj je bil pogosto razlog za visoka doplačila dohodnine nepriznavanje uveljavljanja stroškov v zvezi z delom v tujini. Če so namreč zavezanci vložili davčno napoved na podlagi samoprijave, finančna uprava neupravičeno ni upoštevala teh stroškov. Vrhovno sodišče pa je v začetku julija presodilo, da morajo biti delavci migranti, ki vlagajo davčno napoved na podlagi samoprijave, upravičeni do odmere dohodnine pod enakimi pogoji kot vsi ostali zavezanci v Sloveniji.

Vloga za odpis, odlog ali obročno plačilo

Zavezanec za davek je dne 29. marca 2017 vložil vlogo za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka za fizične osebe (v nadaljevanju: vloga). Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 13/11 – UPB, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15 in 63/16) v tretjem odstavku 101. člena določa rok za izdajo odločbe: »Davčni organ odloči o odpisu, odlogu oziroma obročnem plačilu v roku 30 dni od dneva prejema popolne vloge.«

Odlog davčne izvršbe

Zavezanci vložijo vlogo za odpis zato, ker imajo finančne težave. Finančno upravo prosijo, naj jim (del) davčne obveznosti odpiše ali omogoči obročno plačilo davka. Zavezanci pričakujejo, da finančna uprava v času odločanja o vlogi za odpis ne bo pričela s postopkom davčne izvršbe.

V prvem odstavku 153. člena ZDavP-2 je sicer eksplicitno določeno, kdaj se davčna izvršba odloži: »Če je davčni organ ali drug pristojni organ, v skladu s tem zakonom, zakonom o obdavčenju ali drugim zakonom, pred začetkom davčne izvršbe dolžniku dovolil odlog oziroma obročno plačilo davka, se šteje, da je za čas odloga oziroma obročnega plačila odložen tudi začetek davčne izvršbe.« Dovoljenje za odlog oziroma obročno plačilo davka mora biti torej izdano pred začetkom davčne izvršbe.

Začetek davčne izvršbe

Začetek davčne izvršbe je določen v 143. členu ZDavP-2: »Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi.« Na podlagi te določbe, ima finančna uprava diskrecijsko pravico glede začetka davčne izvršbe. Teoretično, a nerealno, jo lahko začne naslednji dan po izteku roka za plačilo davka ali pa katerikoli drug dan po izteku roka.

Logično in prijazno bi bilo, da bi finančna uprava odložila začetek davčne izvršbe z dnem, ko bi zavezanec za davek vložil vlogo za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka za fizične osebe. Postopek davčne izvršbe bi se torej hipotetično izvedel šele po odločitvi finančne uprave o vlogi zavezanca.

Žal takšnega mnenja ni bil zakonodajalec, ki je finančno upravo omejil z eksplicitno določbo, kdaj je možen odlog začetka davčne izvršbe. S sklepanjem o nasprotnih razlogih to pomeni, da je odlog davčne izvršbe možen samo, če je dovoljenje za odlog oziroma obročno plačilo davka izdano pred začetkom davčne izvršbe. V vseh drugih primerih pa odlog ni možen. Najlažje bi bilo torej spremeniti določbo prvega odstavka 153. člena ZDavP-2.

V okviru obstoječe zakonodaje je finančno upravo težko prepričati, naj uporabi za zavezanca milejši ukrep – torej neformalni začasni odlog davčne izvršbe do odločitve o vlogi za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka za fizične osebe.

Zakonodajalec je sicer predvidel, da mora finančna uprava o vlogi odločiti v roku 30 dni od dneva prejema popolne vloge. Če bi zavezanec za davek kmalu po vročitvi odločbe, s katero mu je naložena davčna obveznost, vložil vlogo, bi potemtakem finančna uprava prej izdala odločbo o vlogi, kot začela davčno izvršbo. To bi bil tudi najboljši scenarij za vse vpletene. V praksi pa vedno pride do situacije, ko finančna uprava izda odločbo o vlogi po izteku roka za plačilo davka in roka za izdajo odločbe o vlogi. Izjema je vloga za obročno plačevanje v treh mesečnih obrokih za fizične osebe.

Opomin

Zavezancu za davek iz našega primera je bil dne 22. aprila 2017 izdan opomin za plačilo davčne obveznosti, čeprav je imel vloženo vlogo za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka. Vendar je rok za plačilo davka že potekel, zato je bil opomin upravičen. Finančna uprava dolžnika pred začetkom davčne izvršbe praviloma opomni, naj prostovoljno poravna svoje neplačane zapadle obveznosti. Finančna uprava izdaja opomine prostovoljno, saj je zakonodaja k temu ne zavezuje. V skladu s to prijazno gesto bi lahko finančna uprava neformalno odložila tudi začetek davčne izvršbe, dokler ne bi odločila o vlogi zavezanca.

Da bi preprečil začetek davčne izvršbe, je zavezanec dne 28. aprila 2017 vložil vlogo za obročno plačilo davka fizične osebe v največ treh mesečnih obrokih. Gre za obročno plačilo davka v treh mesečnih obrokih, ki je najenostavnejši in najhitrejši način odplačevanja davka. Za odobritev obročnega odplačevanja davka v treh mesečnih obrokih zavezancu ni treba izpolnjevati nobenih posebnih kriterijev. Tako mu tudi ni treba prilagati nobenih dokazil, saj odobritev ni pogojena npr. s socialnim položajem zavezanca ali s predložitvijo ustreznega instrumenta zavarovanja. Finančna uprava je dne 5. maja 2017 izdala odločbo, s katero je ugodila zavezancu obročno odplačevanje v treh mesečnih obrokih. Prvi obrok je zapadel v plačilo dne 5. junija 2017, tretji oziroma zadnji pa dne 7. avgusta 2017.

Odločba o vlogi

Medtem ko je zavezanec plačal že dva obroka davčne obveznosti in je bil tik pred plačilom tretjega, je finančna uprava dne 27. julija 2017 izdala odločbo o vlogi za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka za fizične osebe. Z odločbo se je zavezancu dovolilo obročno plačilo v 24-mesečnih obrokih. Pa še to ne celotne davčne obveznosti, saj sta bili dve tretjini davčne obveznosti že plačani. Torej le še od preostanka davčne obveznosti na dan 26. julija 2017. Za obročno odplačilo davka je finančna uprava preverila povprečni mesečni dohodek na družinskega člana, ki ne sme presegati dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka (585,12 evra), medtem ko se premoženje in prihranki ne upoštevajo.

Odločba finančne uprave je bila izdana štiri mesece po vložitvi vloge za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka za fizične osebe. Finančna uprava je kršila tretji odstavek 101. člena ZDavP-2, saj je bil rok za izdajo odločbe zamujen za tri mesece. Zavezanec je plačal še zadnji, tretji obrok na podlagi prve odločbe, s katero mu je bilo odobreno plačilo v treh obrokih. Zadnja odločba finančne uprave je bila torej brezpredmetna, s tem pa tudi čas za pripravo vloge zavezanca za davek in (ne)delo finančne uprave.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Določanje vrednosti in spremljanje stroškov projektov razvoja programske opreme

revija SIR*IUS

piše: dr. Aleš Živkovič, vir: revija SIR*IUS, številka 5/2017

Kljub vse večji razširjenosti računalništva v oblaku imajo projekti razvoja nove programske opreme pomembno vlogo pri zagotavljanju informacijskih storitev poslovnim uporabnikom. Vsak projekt naj bi bil posledica uresničevanja strateškega načrta informatike, z jasno določenimi cilji in projektno dokumentacijo, na podlagi katere se odgovorni projekt odobri. Del projektne dokumentacije je tudi ocena stroškov projekta, ki mora imeti podlago v oceni truda, potrebnega za izdelavo informacijske rešitve. Trud se glede na uporabljeno metodologijo razvoja programske opreme ocenjuje na različne načine. V prispevku smo predstavili način vrednotenja in spremljanja stroškov projektov, katerih cilj je razviti novo informacijsko rešitev.

1. UVOD

Kadar podjetje sistematično vlaga v informacijske rešitve, vlaganja temeljijo na strateškem načrtu, ki je tesno povezan s poslovno strategijo podjetja. Strateški načrt informatike določa usmeritve podjetja glede razvoja informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) v obdobju treh do petih let. Smernice, ki jih začrta strategija, so splošne in jih na operativni ravni uresničujemo z izvajanjem enega projekta ali več. Akcijski načrt določa projekte, terminski načrt izvajanja projektov, povezavo s strateškimi cilji in odgovorne osebe. Projekti se praviloma načrtujejo in potrjujejo na letni ravni. Odvisno od vrste in velikosti projekta je potrjevanje lahko na ravni oddelka informatike, projektnega odbora na ravni podjetja in/ali uprave. Potrjevanje projektov zahteva pripravo projektnega predloga, ki gre v potrjevanje. Predlog projekta se glede na uporabljeno projektno metodologijo (npr. PRINCE2, PMBoK, TenStep idr.) lahko razlikuje, vendar bo praviloma vseboval naslednje (povzeto po projektni metodologiji PRINCE2):

  • odgovorne osebe, oddelke,
  • ozadje projekta/motivacijo (zakaj je projekt potreben),
  • cilje projekta,
  • kratko vsebina projekta,
  • omejitve za izvajanje,
  • vmesnike/povezave (z drugimi projekti, okolji ipd.),
  • pričakovanja glede kakovosti,
  • osnutek poslovne priložnosti (angl. business case),
  • projektne tolerance (časovne, finančne, glede kakovosti),
  • sklicevanje in povezave z drugimi dokumenti ali izdelki,
  • predlog za direktorja projekta in projektnega vodjo,
  • stranke, uporabnike in vse ostale zainteresirane partnerje.

Za namen tega prispevka je pomemben predvsem osnutek poslovne priložnosti, ki vsebuje naslednje:

  • povzetek za vodstvo,
  • razloge za projekt,
  • poslovne možnosti,
  • pričakovane koristi,
  • časovni okvir,
  • stroške,
  • vire financiranja in
  • glavna tveganja.

V nadaljevanju se bomo osredotočili na opredelitev poslovnih možnosti in določanje stroškov. Pri opredelitvi poslovnih možnosti imamo v splošnem tri možnosti: (1) ne naredimo ničesar, (2) naredimo minimalno, (3) naredimo nekaj. Kot navaja priročnik PRINCE2 (PRINCE2, 2009), naj bo izhodišče zmeraj, da ne naredimo ničesar, kar primerjamo z rešitvijo, ki izpolni minimalne zahteve, zakaj smo projekt sploh predlagali, in tretjo možnost, ki pomeni eno ali več rešitev, med katerimi se odločamo. Za lažje razumevanje poglejmo primer: V strategiji smo določili, da želimo optimizirati uporabo informacijskih virov. Eden izmed projektov v akcijskem načrtu, s katerim bomo to dosegli, je uvedba računalništva v oblaku. Na voljo imamo več možnosti, kot je postavitev lastne računalniške infrastrukture ali uporabo računalniškega oblaka pri zunanjem ponudniku. Če se odločimo za zunanjega ponudnika, imamo različne oblike računalništva v oblaku (zasebni, hibridni, javni) in različne modele, med katerimi omenimo tri osnovne različice: infrastruktura kot storitev (IaaS), platforma kot storitev (PaaS) in programska oprema kot storitev (SaaS). Iz omenjenega vidimo, da je uresničevanje določenega strateškega cilja možno na različne načine, zato mora predlog projekta jasno predstaviti najpomembnejše alternative in jih primerjati s pridobitvami in stroški. Določevanje stroškov, povezanih z informacijskimi rešitvami, je zapleteno, zato se bomo v prispevku osredotočili na določevanje stroškov razvoja programske opreme, ki predstavlja le del celotnih stroškov informacijske rešitve. Kot nadaljevanje primera vzemimo primer podjetja, ki želi uvesti novo rešitev za podporo upravljanju službenih potovanj, imenujmo jo "potni nalogi". Rešitev "potni nalogi" lahko razvije interno z lastnimi viri, kupi standardno rešitev na trgu, naroči rešitev pri zunanjem izvajalcu ali se odloči za nakup storitve v oblaku (model SaaS). Za utemeljitev projektnega predloga moramo določiti stroške razvoja.

2. DOLOČITEV STROŠKOV RAZVOJA

Osnova za določitev stroškov razvoja programske opreme je določitev obsega programske opreme (angl. software size). Določevanje obsega je standardizirano s standardom ISO/IEC 14143 (ISO14143, 2007). Obseg programske opreme lahko določimo na različne načine, vendar gre v večini primerov za oceno števila elementov, ki jih bo programska rešitev vsebovala. Na podlagi števila elementov izračunamo obseg programske opreme, ki ga izrazimo v abstraktni enoti, npr. funkcijske točke (angl. function points, FP), COSMIC function points (CFP), Use Case Points, Story points idr. Kljub temu da obstajajo empirično pridobljeni modeli za neposredni izračun stroškov, je za projektno načrtovanje primernejši izračun projektnega truda, izraženega v delovnih dneh na osebo in delovnih mesecih na osebo. Na podlagi ocenjenega projektnega truda lahko določimo stroške in trajanje projekta.

2.1. Metoda FPA in njene izpeljanke

Metoda Function Point Analysis (FPA) je standardna metoda ocenjevanja obsega programske opreme z uporabnikovega stališča. Cilj uporabe metode je kvantitativna ocenitev funkcionalnosti, ki jo programska oprema ponuja končnemu uporabniku. Ocenitev je dana v številu funkcijskih točk. Meritve so neposredno povezane s poslovnimi zahtevami, ki jih programska oprema izpolnjuje. Ocenitev je zasnovana na logičnem načrtu programske opreme, zato je neodvisna od tehnologije, ki jo uporabimo za implementacijo informacijske rešitve. Logični načrt sestavljajo t. i. podatkovne in transakcijske funkcije. Podatkovne funkcije so lahko notranje (angl. Internal Logical Files, ILF), ki predstavljajo podatke, katere vzdržuje rešitev sama, in zunanje (angl. External Interface Files, EIF), ki zajamejo podatke, ki jih rešitev uporablja, vzdržujejo pa se v drugi rešitvi. Transakcijske funkcije razdelimo na zunanje vhode (angl. External Inputs, EI), zunanje izhode (angl. External Outputs, EO) in povpraševanja (angl. External Inquiries, EQ). Na podlagi števila podatkovnih in transakcijskih funkcij, njihove kompleksnosti, ki jo določimo na podlagi števila podatkovnih skupin (angl. Record Element Type, RET) in podatkovnih elementov (angl. Data Element Type, DET) ter pretvornih tabel, ki jih določa metoda FPA, izračunamo število funkcijskih točk.

Osnovna različica metode FPA izvira iz leta 1979, vendar so se kasneje razvile in tudi standardizirale številne izpeljanke, med katerimi velja omeniti Mk II FPA (ISO/IEC 20968:2002), NESMA (ISO/IEC 24570:2005) in COSMIC (ISO/IEC 19761: 2011). Metoda COSMIC postaja v zadnjem času vse pomembnejša in ima tudi posodobljene priročnike ter navodila za uporabo. Izrazita prednost metode COSMIC v primerjavi z metodo FPA je, da njena uporaba ni omejena zgolj na poslovno programsko opremo, temveč jo lahko uporabimo tudi pri ocenjevanju obsega poljubne programske opreme na katerikoli arhitekturni ravni, npr. poslovna programska oprema, SOA storitve (angl. Software Oriented Architecture), programska oprema vgrajenih sistemov in za sisteme v realnem času. Štetje funkcijskih točk COSMIC (CFP) temelji na štirih vrstah premikov podatkov oziroma podatkovnih skupin, in sicer entry, exit, read and write, vezanih na funkcionalno uporabniško zahtevo (angl. Functional User Requirement, FUR). Vsak premik predstavlja en CFP. Premike podatkov lahko obravnavamo na različnih ravneh programske rešitve, kar metodi COSMIC daje dodatno prednost pred metodo FPA, saj jo lahko uporabimo tako za določanje stroškov razvoja kot tudi spremljanje ključnih projektnih parametrov med razvojem.

2.2. Ocenjevanje obsega programske opreme pri agilnem razvoju

V uporabi so različne agilne metode, katerih skupni imenovalec je Agilni manifest (Agile Alliance 2001). Med bolj razširjenimi so SCRUM, Kanban, XP, Lean, FDD in njihove izpeljanke. V tem prispevku se bomo osredotočili na metodo SCRUM. SCRUM-ov razvojni cikel traja od enega do štirih tednov in ga imenujemo "Sprint". V splošnem gre za eno iteracijo razvoja, katere rezultat je program, ki ga potencialno lahko predamo naročniku. Vsako iteracijo začnemo s sestankom načrtovanja (angl. Sprint Planning Meeting). Na sestanku za element iz t. i. Product Backlog, ki predstavlja uporabniško zahtevo, določimo obseg in trud. Uporabniške zahteve so lahko predstavljene kot t. i. uporabniške zgodbe (angl. User Story), primeri uporabe (angl. Use Case) ali besedni opis. Razvojna skupina določi, koliko časa bo potrebnega za izdelavo uporabniške zahteve. Na sestanku načrtovanja se ocenijo vse zahteve, ki so določene za trenutni sprint. Uporabljajo se lahko različne metode ocenjevanja. Med bolj znanimi je Planning Poker, kjer se za ocenjevanje uporabljajo posebej prilagojene karte. Ocenjevanje lahko poteka v točkah (angl. Story point) ali urah. Kadar uporabljamo ure, ocenjujemo neposredno zahtevan razvojni trud in nadaljnje pretvorbe niso potrebne. Kadar uporabljamo točke, moramo le-te pretvoriti v trud oziroma določiti zmogljivost skupine v razvojnem ciklu v enaki enoti. Osnovni pristop, ki se uporablja pri metodi SCRUM, je jasna omejitev števila ur/točk za posamezni razvojni cikel, kar imenujemo timeboxing. Uporablja se za sestanek načrtovanja, retrospektivo na koncu sprinta in pregled sprinta (angl. sprint review). Kot primer navedimo, da se dolžina sestanka načrtovanja določi kot dolžina sprinta v tednih pomnožena z dvema urama (npr., kadar sprint traja 4 tedne, je dolžina sestanka načrtovanja omejena na 8 ur).

Pri agilnih metodah se ocenjevanje izvaja za posamezni razvojni cikel, ocene se spremljajo in glede na doseženo hitrost razvoja (angl. velocity) prilagajajo skozi razvojne cikle. Ocene za celotni projekt torej nimamo, kar zahteva uporabo drugačnih pristopov pri določanju stroškov, potrjevanju projektnih predlogov in sklepanju pogodb.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Saga o točki in tarifi

Igor Karlovšek

piše: mag. Igor Karlovšek, vir: revija Odvetnik, številka 3(81)/2017

Obstajali so ali pa tudi še obstajajo na svetu družbeni sistemi, kjer je poleg plačila za opravljeno delo pomembno še kaj drugega, na primer družbeni ugled, solidarnost, neplačana pomoč drugemu. Slovenski odvetniki pa delamo v okolju, kjer je edino pravo merilo uspeha in preživetja število evrov, ki jih prejmemo za opravljeno delo. Od slave in trepljanja po hrbtu, kako smo dobri, ni mogoče živeti, z evri se vse začne in vse konča. To, kar počnemo, nam stranke plačajo, in o vprašanju, koliko nam morajo stranke za to plačati, bi morali odločati sami. Pa ne odločamo.

Če z malce zdrave odmaknjenosti pogledam nazaj, tja v šestdeseta, in se sprehodim do danes, jasno vidim dvolično moralo vsakokratnih oblastnikov. »Privatniki « smo bili v socialistični družbeni ureditvi vedno dobrodošli, kadar je bilo treba kaj popraviti, kadar je sredi noči počila pipa, kadar se je pokvaril pralni stroj, kadar je bilo, bog ne daj, treba spraviti iz pripora pijanega sina, ki se je v gostilni stepel in nekomu razbil nos ali še kaj drugega, ampak vedno so nas gledali postrani, ko smo za opravljeno delo prejeli plačilo. Da ja ne bi zaslužili preveč. Če si prehitro kupil mercedes, te je hitro obiskala davčna. In je vedno kaj našla. Če mislite, da se je od tistih časov do danes kaj dosti spremenilo, se motite. Mediji prav z veseljem pisarijo o ta velikih odvetnikih, o njihovih dobičkih, rišejo grafe s primerjavo uspeha za nazaj in precej privoščljivo omenjajo tudi nazadovanje dobička, konkurenco iz tujine. Malega Janeza s togo iz manjšega slovenskega mesteca, ki se komaj prebija skozi stroške in preživetje in za to dela neprimerno dlje v noč kot številni gospodje iz negospodarstva, ki jim je dobra plača nekaj samoumevnega, sicer pa bo štrajk, mediji ne poznajo in ga nikoli ne vidijo.

Ljudje potrebujejo naše storitve, plačali jih pa ne bi preveč. Kdo je kriv, da je tako? Da nas država drži za tisti organ tam spodaj? Verjetno kar mi sami.

Politikov so polna usta, kadar je treba prihraniti kakšen evro iz državnega proračuna, polna usta so jih tudi govoričenja, kako je odvetništvo ustavno zavarovana kategorija. Pomembna. Pa da ne bi pozabili: v teh politikih so tudi usedline časov, ko zasebnikom ni smelo iti predobro. Če verjamete ali ne, vedno in na vsakem koraku ti gospodje najdejo priložnost, da sprejmejo kakšen zakon, v katerem določene pravice veljajo predvsem zanje, ne pa tudi za »privatnike«. Ker da je obseg pravic drugačen, če si zasebnik ali pa si zavarovan na »prostovoljni « podlagi, ampak da ne bo pomote: za te manjše pravice moramo »privatniki« plačati več. Presegel bi okvire tega sestavka, če bi se lotil še te teme, zato bom raje ostal pri temi, omenjeni v naslovu.

Razlog za to, da slovenski odvetniki životarimo, je v tem, da je država dosegla svoje in da se ob tem odvetniki nismo uprli, ko se je določilo, da k vrednosti točke daje soglasje država in da tudi k tarifi daje soglasje država.

Dokler bo tako, bomo talci tistih, ki se štejejo za politike in ki še vedno mislijo, da nam je treba preprečiti hitro bogatenje, da morajo zavarovati naše uboge stranke, da jih ne izropamo, in da smo nekako usklajeni s cenami drugih storitev - ker če njihove rokice nad našimi zaslužki ne bi bilo, bi itak nastal teksas.

Država nam že od leta 2003, to je 14 let, ni dala soglasja k dvigu vrednosti točke. Vmes nam je dala piti tinte še z Zakonom o odvetniški tarifi in naši kolegi, ki so si nase nakopali še to prekletstvo, da morajo skrbeti za naše interese v okviru naše zbornice, so bíli hud boj z državo, da nam je milostno vrnila v veljavo staro tarifo. Takrat smo se tolkli po prsih, češ kako smo zmagali. Ampak pri tem je država, kot premagani zmaj, ki je dopustil, da se spet uveljavi že tako in tako preživeta tarifa s prastaro vrednostjo točke, ki jo je rast življenjskih stroškov že zdavnaj povozila, zamahnila z repom in nas udarila s po mojem prepričanju neustavnim posegom v 17. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv). V njem je dodala peti odstavek, kjer je določeno, da smo za opravljeno delo, če ga plačuje država, plačani samo s polovico zneska. Namesto 100 evrov nam država za zastopanje po uradni dolžnosti in za storitve brezplačne pravne pomoči plača samo 50 evrov.

Država se tega ni spomnila v nobenem drugem primeru. Ni določila, da bo kirurg, ko bo odrezal vneti slepič bogatunu, dobil plačano celo storitev, ko ga bo odrezal klošarju, pa samo pol storitve. Tudi ne, da če bo učitelj poštevanko vbijal v glavo županovemu sinu, si bo zaslužil sto, če bo za klopjo sedel strgani mulček, pa samo petdeset. Oba, kirurg in učitelj, sta plačana iz proračuna. Takšno neustavnost si je oblast dovolila, ker je v kolektivni zavesti še vedno spomin na »privatnike«, ki jih je treba sistemsko omejevati, da ne zrastejo čez glavo.

Da ne bo dvoma: če bi bila nuja in če bi bila vojna, kot je nekoč govorila moja mama, se da vse potrpeti in vse urediti. Če je kriza, se malo zategne pas. Ampak pri nas ni nikoli kriza za vse, kriza je samo, če je treba plačati odvetnikom, in ta kriza je za gospodo pri državnem koritu že zdavnaj mimo, za odvetnike pa še kar traja.

Spremljal sem poskus Odvetniške zbornice Slovenije in našega predsednika mag. Romana Završka, da bi na Ustavnem sodišču zminirala sporni novi peti odstavek 17. člena ZOdv. Izkazalo se je, da je Ustavno sodišče to, za kar ga od nekdaj tudi imam: črkobralski birokratski stroj za zaščito interesov države. Pod opr. št. U-I-2/15-11 z dne 3. decembra 2015 je pobudo zbornice zavrnilo, pobudo predsednika pa zavrglo.

Aroganca Ustavnega sodišča me je razjezila, zato sem ob prvi priložnosti »šel do konca«, in zdaj je na Ustavnem sodišču moja zadeva, v kateri sem prejel samo polovično plačilo za zastopanje v zadevi brezplačne pravne pomoči, ker je Upravno sodišče moj tožbeni zahtevek, s katerim sem zahteval izplačilo polnega plačila po odvetniški tarifi, zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je mojo revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Določba spornega petega odstavka 17. člena ZOdv je po mojem prepričanju neustavna, ker arbitrarno za naprej in za nedoločen čas uveljavlja odstopanje od načina določanja plačila za odvetnike zaradi fiskalnih razlogov, ne da bi tak restriktiven ukrep časovno ali vsebinsko omejila.

Zakon je bil sprejet v času finančne krize (v resnici je bilo že v času sprejema jasno, da je finančna kriza v Sloveniji mimo, o čemer so govorili kazalniki konjukture in rast BDP) z namenom, da se kljub krizi revnim zagotovi ustavno zagotovljena pravica dostopa do odvetnika in da plačilo teh storitev ne ogrozi proračuna države.

Sporni zakon nima nobenih časovnih ali vsebinskih omejitev. Zakon ne predvideva, da se bo po določenem času preverilo, kako je z javnimi financami, in se potem ponovno presodilo o višini plačil odvetnikom, ki zastopajo stranke po odločbi o brezplačni pravni pomoči ali v primeru obvezne obrambe po uradni dolžnosti v kazenskem postopku. Prav tako niso določeni vsebinski kazalniki, ki bi omogočili spremembo odločitve, da se odvetnikom v primeru takšnega zastopanja prizna samo polovična tarifa. Prepričan sem, da ni junaka med politiki, ki bi zdaj stopil pred ljudstvo in rekel: v redu, zdaj ni več krize, odvetnike bomo plačevali po polni ceni. Tak politik bi v Sloveniji izgubil politično podporo, zato je takšna odločitev politike čista utopija. Politika je odvetnike priklenila na voz brez vrnitve, ne da bi vnaprej opredelila kakšno varovalko, da do takšnega položaja ne bi prišlo.

Odvetniki nimamo nobenega vzvoda, čeprav po Ustavi samostojno določamo svojo tarifo, da bi sporno določbo lahko spremenili, ker je v pristojnosti države. Še enkrat naj spomnim, da država že od leta 2003 ni dovolila spremembe vrednosti točke odvetniške tarife in da ni nobene realne možnosti, da bi to spremenila v prihodnje, ker Vlada (oziroma minister za pravosodje) zaradi tega, da je všečna volilcem, ne bo nikoli dala soglasja k povišanju odvetniške tarife.

Pravni sistem mora težiti k hierarhičnosti in sistematičnosti. Nesistemski posegi v pravni sistem le-tega rušijo. Izjeme v pravni sistem vnašajo negotovost. Več kot je teh izjem, manjše je zaupanje v pravo. Kadar si država lahko dovoli, da zaradi proračunskih in nesistemskih razlogov posega v tržno določene cene, niti za izvajalca niti za uporabnika teh storitev ni pravne varnosti.

Če gre za pravno državo, mora biti sistem pravnih pravil urejen tako, da ni mogoč poseg v sistem z nesistemskimi zakoni, zaradi potreb dnevne politike ali pa zaradi potreb kaznovanja upornih slojev družbe. Prepričan sem, da je država ta nesistemski ukrep med drugim sprejela tudi zaradi discipliniranja odvetnikov. Pri tem gre (v primerjavi s proračunom) za bagatelne zneske, ki v ničemer ne pripomorejo k izboljšanju proračunskih težav države, če le-te sploh obstajajo.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.