Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 24. oktober 2017 / številka 28

Tek, ki te ljubim. Tek. »Okretnost duha in misli je ključna v poslu in življenju. Tudi zdravo telo bistveno prispeva k temu, a zdravo je lahko, če je tudi gibljivo in vzdržljivo. Vsi, ki razumemo to povezanost, razumemo, za kaj gre tudi v poslu. In za kaj gre v življenju«, je današnja simbolična popotnica za nedeljski maraton direktorice družbe Tax-Fin-Lex, Zlate Tavčar.

V današnji Temi tedna nam Tomaž Kuralt predstavlja članek z naslovom Prijava računov nerezidentov. V prispevku obravnava na socialnih omrežjih trenutno najpopularnejšo temo o davčnih obveznostih - prijavo računov, odprtih v tujini. Vse to je namreč povezano z avtomatično izmenjavo informacij o finančnih računih, ki se je začela prejšnji mesec.

pravnega področja izpostavljamo članek Povezava prava in ekonomije ter prispevek Izzivi argumentacije pri varstvu časti in ugleda. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Socialna nadomestila za premožne, s finančnega področja pa članek z naslovom Vloga nadzornega sveta pri preprečevanju prevar v podjetjih.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Zlata Tavčar: Tek, ki te ljubim. Tek.

Zlata Tavčar

Okretnost duha in misli je ključna v poslu in življenju. Tudi zdravo telo bistveno prispeva k temu, a zdravo je lahko, če je tudi gibljivo in vzdržljivo. Vsi, ki razumemo to povezanost, razumemo, za kaj gre tudi v poslu. In za kaj gre v življenju.

Tek kot maraton je kot angleška travica. Vztrajnost. Povečevanje tempa, hitri sprinti, vse to bi lahko bilo uničujoče kot nevihta, ki v trenutku uniči mlade poganjke na pravkar zrasli travi. Vsak trenutek šteje, vsaka poteza, veš, kaj je cilj in kam greš. Do njega se pride skrbno in načrtovano. Luč na koncu predora je svetlejša, kot je videti na prvi pogled. Ne gre le za zmago. To je presežek nad seboj. Ker gre vse počasi in premišljeno, je rezultat popoln in perfekcionističen.

Tek kot šprint za zmago trenutka. Tudi to je potrebno, včasih so potrebne drzne in hitre odločitve in to je prava zmaga.

Tek, da zbežiš, tudi to je nekaj. Zbežiš pred vsiljvci in neprimerneži. Nuja in obveza ter odgovornost do sebe. Znati zbežati od slabih ljudi in stvari je uspeh. Je priložnost za boljše.

Tek čez ovire, ki jih premaguješ dan za dnem, v poslu in sam s seboj, se nikoli ne neha.

Tek proti zmagi, svoji osebni, in hitrost in impulzivnost, ki ti jo prinaša vsak dih, vsak trenutek, ko si sam s seboj - to je čista zmaga. Tek k sebi.

Tek v večnost, ki jo tlakujemo z vsakdanom, s svojo dobrohotnostjo in sočutjem, s spominom na vse, ki nam nekaj pomenijo, in s spoštovanjem do vseh, ki so tu.

Tek v poraz, ko veš, da delaš narobe, ko so tvoja dejanja neracionalna, pa jih nič ne ustavi, ko v poslu sprejemaš pretirane odločitve, ko obljube niso več zaveza, ko gre vse samo še navzdol, čeprav se to ne bi smelo zgoditi.

Tek vsak dan. V poslu, ko hitimo od opravka do opravka, od naloge do naloge, se ne ustavimo, pa bi se morali. Je to še tek?

Tek kot telo, ko čutiš vsak del telesa, ki se skladno giblje, vsaka mišica dela. Krasen občutek. Telo, ki dela in se giblje. Fizični preplet mišične mase in okostja, ki ga je narava spletla v ubrano celoto.

Tek zase, ko zvečer odtečeš svoj krog in misli pridejo ter enako odidejo. Meditacija? Zame zagotovo. Prepustiš se sebi in zgolj samo sebi, po prvih treh kilometrih uravnaš vse svoje notranje telesne procese, dihanje se umiri in postane konstantno, ritem je enakomeren, pulz kot da ga ni, stanje, ki iz začetne razburjenosti preide v avtopilota. Tek ni več tek, ampak le sredstvo do mnogo večjega cilja. Do sebe, do svojih odločitev in notranjega dialoga. Odvisnost? Morda. A z dobrimi posledicami.

Ljubljanski maraton. To ni le tek. Tu je vsa ljubezen. Je poklon športu, ljudem in Ljubljani. Za eno uro podaljšana nedelja na maratonski dan nam vsako leto sporoča, da je še čas za nov začetek.

Tema tedna
Prijava računov nerezidentov

Tomaž Kuralt

piše: Tomaž Kuralt, vir: revija Denar, številka 477/2017

Na družbenih omrežjih je zaslediti številne pogovore zavezancev za davek o njihovih davčnih obveznostih. Trenutno je najpopularnejša tema prijava računov, odprtih v tujini. Vse to je namreč povezano z avtomatično izmenjavo informacij o finančnih računih, ki se je začela prejšnji mesec. Glede na objave obstaja velik preplah med zavezanci, čeprav verjetno večina od njih nima razloga za to. Račune, odprte v tujini, in dohodke, prejete v tujini, je treba prijaviti Finančni upravi Republike Slovenije (Furs) in s tem je dolžnost davčnih zavezancev glede posredovanja podatkov izpolnjena. Pri rezidentih Slovenije o tem ni nobenega dvoma. Veliko bolj zanimivo pa je vprašanje, ali in zakaj morajo po mnenju Fursa finančne (bančne) račune, odprte v tujini, prijaviti fizične osebe nerezidenti Slovenije, ki so vpisani v davčni register.

FURS trdi, da morajo račun, odprt zunaj Republike Slovenije, prijaviti tudi nerezidenti, ki so vpisani v davčni register


Stališče Fursa

Zavezanec za davek je bil seznanjen z informacijo uslužbenke Fursa: »V skladu z današnjim telefonskim dogovorom vam sporočam, da morajo vsi, ki so vpisani v davčni register v Republiki Sloveniji v skladu s 55. členom ZFU (Uradni list RS, št. 25/14) prijaviti plačilne račune, odprte v tujini. Skratka, vsaka oseba, ki je subjekt vpisa v davčni register, ne glede na status rezidentstva. Spodaj vam pošiljam še spletno povezavo na pogosto zastavljena vprašanja in odgovore, ki vam bo morda v pomoč.«

Enako stališče je tudi uradno potrdil Furs v dodatnem pojasnilu: »Račune, ki jih ima zavezanec odprte zunaj Republike Slovenije, morajo sporočiti vsi zavezanci, ki so (v skladu s 50. členom Zakona o finančni upravi (Uradni list RS, št. 25/14) subjekt vpisa v davčni register, ne glede na status rezidentstva. Obveznost prijave računa v tujini torej velja za vse subjekte, ki so vpisani v davčni register in jim je dodeljena (slovenska) davčna številka.«

Furs obveznost prijave računov, odprtih v tujini, torej ne deli glede na status rezidenta oziroma nerezidenta, temveč se sklicuje na besedno zvezo »oseba, ki je subjekt vpisa v davčni register«, in to ne naključno, temveč za to obstaja pravna podlaga.

Subjekt vpisa v davčni register

Prvi odstavek 55. člena Zakona o finančni upravi (ZFU, Uradni list RS, št. 25/14) določa: »Oseba, ki je subjekt vpisa v davčni register, mora v osmih dneh po nastanku spremembe, sporočiti finančnemu uradu vse spremembe podatkov, ki jih vsebuje davčni register in jih finančni urad ne pridobi po uradni dolžnosti.« Samo po sebi se postavi vprašanje, kdo je oseba, ki je subjekt vpisa v davčni register.

Obveznost vpisa v davčni register je določena v 50. členu ZFU: »V davčni register se vpišejo:

  1. subjekti vpisa v sodni register,
  2. fizične osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji,
  3. fizične osebe z začasnim prebivališčem v Republiki Sloveniji,
  4. samostojni podjetniki posamezniki,
  5. pravne in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost in so vpisane v drug register oziroma drugo predpisano evidenco na območju Republike Slovenije in niso osebe iz 1. ali 4. točke tega člena,
  6. pravne in fizične osebe, ki nimajo sedeža ali druge registrirane oblike v Republiki Sloveniji in opravljajo dejavnost na območju Republike Slovenije,
  7. združenja oseb po tujem pravu, ki so brez pravne osebnosti,
  8. neposredni uporabniki državnega ali občinskega proračuna,
  9. osebe, ki niso zajete v prejšnjih točkah.«

ZFU ne določa, kdo je zajet pod besedno zvezo »subjekti vpisa v sodni register«. Šteje se, da so to fizične in pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki, združenja oseb po tujem pravu, ki so brez pravne osebnosti, in osebe, ki niso zajete v drugih točkah. Vendar ni jasno, zakaj je nadpomenka navedena ob podpomenkah. Natančnejša opredelitev subjektov vpisa v sodni register je opredeljena v 51., 52. in 53. členu ZFU.

Za vpis fizične osebe, ki ne opravlja dejavnosti, je relevanten 51. člen ZFU, ki v prvem odstavku določa:

»Fizična oseba s stalnim oziroma začasnim prebivališčem v Republiki Sloveniji se vpiše v davčni register po uradni dolžnosti. Vpis izvede finančni urad na podlagi podatkov iz centralnega registra prebivalstva.«

Drugi pomemben pogoj za vpis fizične osebe v davčni register je v tretjem odstavku istega člena: »Fizična oseba, ki v Republiki Sloveniji nima niti začasnega prebivališča, pa dosega na njenem območju obdavčljive dohodke, ali je lastnik obdavčljivega premičnega oziroma nepremičnega premoženja, mora davčnemu uradu pred prvim prejemom obdavčljivega dohodka oziroma pred prvo pridobitvijo lastništva obdavčljivega premičnega oziroma nepremičnega premoženja predložiti prijavo za vpis v davčni register.«

Zadnji pogoj za vpis fizične osebe, ki ne opravlja dejavnosti, je v četrtem odstavku: »Fizična oseba, ki ima v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, pravico do ugodnosti za vzdrževane družinske člane, mora davčnemu uradu predložiti prijavo za vpis vzdrževanih družinskih članov v davčni register v osmih dneh po prvem uveljavljanju pri delodajalcu oziroma najpozneje do poteka roka za ugovor zoper informativni izračun dohodnine oziroma do poteka roka za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine.«

Pri iskanju namena zakonodajalca je izredno pomemben tudi prvi odstavek 8. člena Pravilnika o vodenju in vzdrževanju davčnega registra (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/15): »Fizična oseba, ki ima stalno oziroma začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, izpolni obrazec DR-02, ki jePriloga 1 tega pravilnika in njegov sestavni del, kadar prijavlja podatke o rezidentskem statusu, elektronskem naslovu in elektronskem potrdilu, zastopnikih, naložbah in številkah plačilnih računov, odprtih pri bankah in hranilnicah zunaj Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: računi v tujini).«

Fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti, in ne izpolnjuje nobenega pogoja za vpis v davčni register iz 51. člena, ni subjekt vpisa v davčni register. V pravilniku pa je nedvoumno zapisano, da morajo račune v tujini prijaviti samo tiste fizične osebe, ki imajo stalno oziroma začasno prebivališče v Republiki Sloveniji. Zakonodajalec je bil še bolj prizanesljiv do zavezancev v drugem odstavku 8. člena pravilnika, ki določa: »Zavezanec iz prvega odstavka 51. člena zakona izpolni obrazec DR-02, kadar ga davčni organ pozove k predložitvi manjkajočih podatkov za vpis v davčni register.« Torej bi morale fizične osebe, ki imajo stalno oziroma začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, račune v tujini prijaviti le, ko bi jih Furs pozval k predložitvi manjkajočih podatkov za vpis v davčni register.

Izbris iz davčnega registra

Davčni register, opredeljen v 48. členu ZFU, je enotna, z drugimi evidencami povezana, informatizirana zbirka podatkov o zavezancih. V davčnem registru se osebni podatki o osebah, ki se vpisujejo v davčni register, zbirajo, hranijo in nadalje obdelujejo zaradi pobiranja davkov, ter zaradi opravljanja drugih nalog, določenih z ZFU. Glede na definicijo davčnega registra bi bilo pričakovati, da gre za zelo spreminjajočo se podatkovno bazo, z vsakodnevnimi novimi vpisi, vpisi sprememb ali dopolnitev podatkov ter tudi izbrisi iz davčnega registra.

Izbris iz davčnega registra je opredeljen v 56. členu ZFU: »Finančni urad izbriše subjekt vpisa iz davčnega registra, ko oseba umre oziroma preneha obstajati, če je prenehala njena davčna obveznost. O izbrisu iz davčnega registra finančni urad pisno obvesti morebitne pravne naslednike.« V 1. členu Pravilnika o vodenju in vzdrževanju davčnega registra je sicer zapisano, da pravilnik ureja tudi postopek izbrisa iz davčnega registra. Vendar v pravilniku ni nobene določbe, ki bi urejala postopek izbrisa. Skladno z zakonodajo je fizična oseba izbrisana iz davčnega registra šele, ko oseba umre in je prenehala njena davčna obveznost.

Pozabljeni pogoj za izbris

Zelo nenavadno je, da zakonodajalec ni predvidel možnosti izbrisa iz davčnega registra tudi za osebe, ki ne izpolnjujejo nobenih pogojev za vpis v davčni register. Četudi je oseba v preteklosti izpolnjevala pogoje za vpis v davčni register, bi moral zakonodajalec urediti postopek, po katerem bi se oseba, ki teh pogojev ne izpolnjuje več, izbrisala iz registra. Takšen primer so vsi, ki so odjavili status davčnega rezidenta v Sloveniji. Ti zavezanci bi se lahko, vsaj po določenem času, izbrisali iz davčnega registra. V davčnem registru se osebni podatki zbirajo, hranijo in nadalje obdelujejo zaradi pobiranja davkov ter zaradi opravljanja drugih nalog, določenih z ZFU. Praviloma se lahko osebni podatki shranjujejo le toliko časa, dokler je to treba za dosego namena, zaradi katerega so se zbirali ali nadalje obdelovali. Nerezidenti so zavezani za plačilo dohodnine od dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji. Furs ima potemtakem razlog za zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov. Vendar ni razloga, da bi administrativno obremenjevali tiste, ki s Slovenijo nimajo več nobenih rezidenčnih vezi. V skladu z načelom sorazmernosti lahko Furs doseže namen zakona z nadziranjem izplačevalcev dohodkov.

Težave v praksi

Stališče Fursa je: »Obveznost prijave računa v tujini torej velja za vse subjekte, ki so vpisani v davčni register in jim je dodeljena (slovenska) davčna številka.«

To bi pomenilo, da morajo račune v tujini prijaviti vse fizične osebe, ki so bile kadarkoli vpisane v davčni register, ne glede na to, ali so še davčni rezidenti Slovenije ali ne. Mednje sodijo:

  • vse fizične osebe, ki so imele stalno oziroma začasno prebivališče v Sloveniji,
  • vse fizične osebe, ki v Sloveniji niso imele niti začasnega prebivališča, pa so dosegale v Sloveniji obdavčljive dohodke, ali so bili lastniki obdavčljivega premičnega oziroma nepremičnega premoženja,
  • vse fizične osebe, za katere so druge fizične osebe, ki so imele v skladu ZDoh-2 pravico do ugodnosti za vzdrževane družinske člane, Finančni upravi predložile prijavo za vpis vzdrževanih družinskih članov v davčni register.

V prvi alineji so zajeti številni Slovenci, ki so odjavili davčno rezidentstvo v Sloveniji in bodo verjetno šokirani ob dejstvu, da jih Furs »nadleguje« tudi po odselitvi iz Slovenije. V prvi alineji so tudi tujci, ki so imeli določeno obdobje prebivališče in verjetno tudi zaposlitev v Sloveniji. V drugo alinejo sodijo tujci, ki so imeli določene transakcije v Sloveniji. V tretji alineji pa so družinski člani, ki živijo v tujini, predvsem tujih delavcev v Sloveniji, pa tudi Slovencev.

Vsekakor gre za veliko število zavezancev, za katere Furs pričakuje, da bodo, v skladu s 55. členom ZFU, upoštevali osemdnevni rok za sporočanje vseh sprememb podatkov, ki jih vsebuje davčni register in jih finančni urad ne pridobi po uradni dolžnosti. Če bo Furs vztrajal pri svojem nenavadnem stališču, bo soočen z velikimi težavami pri odkrivanju in sankcioniranju nerezidentov Slovenije, ki ne bodo prijavili računov v tujini.

Direktiva Sveta 2014/107/EU

Direktiva Sveta 2014/107/EU z dne 9. decembra 2014 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja določa, da avtomatična izmenjava pomeni sistematično sporočanje vnaprej opredeljenih podatkov o rezidentih v drugih državah članicah zadevni državi članici rezidentstva brez predhodnega zaprosila v vnaprej določenih rednih časovnih presledkih.

Pristojni organ vsake države članice v okviru avtomatične izmenjave sporoči pristojnemu organu katere koli druge države članice podatke o davčnih obdobjih od 1. januarja 2017 dalje, ki so na voljo glede rezidentov v tej drugi državi članici in zadevajo vse kategorije prihodkov in kapitala, kakor se razlagajo v nacionalni zakonodaji države članice, ki te podatke sporoči.

Navkljub pričakovanjem Fursa, da bodo finančne račune v tujini prijavili vsi, ki so bili kadarkoli vpisani v davčni register, se lahko nerezidenti temu izognejo. Finančna ustanova je dolžna od novih strank, v določenih primerih pa tudi od obstoječih, pridobiti številne podatke, med drugim tudi podatek o rezidentstvu stranke za davčne namene. Če tuja poročevalska finančna ustanova fizične osebe nima označene kot davčnega rezidenta določene države, tak račun, ki ga ima odprtega nerezident v tuji državi, ne bo predmet avtomatične izmenjave podatkov s to določeno državo. Tisti, ki so odjavili davčno rezidentstvo v Sloveniji, morajo pri poročevalskih finančnih ustanovah preveriti, pod katerim davčnim statusom jih le-ta vodi. Če jih poročevalska finančna ustanova vodi kot rezidenta tuje države, Furs s takim računom ne bo seznanjen.

Zaključek

Vsaka država članica mora celo zagotoviti, da vsaka poročevalska finančna ustanova pod njeno jurisdikcijo vsako zadevno posamezno osebo, o kateri se poroča, obvesti, da se bodo z njo povezani podatki zbirali in pošiljali v skladu z direktivo, in jamčiti, da poročevalska finančna ustanova temu posamezniku dovolj zgodaj zagotovi vse podatke, do katerih je na podlagi njene notranje zakonodaje o izvajanju Direktive 95/46/ES upravičen, da lahko posameznik uveljavlja svoje pravice do varstva podatkov, v vsakem primeru pa preden zadevna poročevalska finančna ustanova pristojnemu organu države članice, katere rezidentka je, sporoči podatke.

Strokovni članki
Povezava prava in ekonomije

Franjo Štiblar

piše: Franjo Štiblar, univerzitetni diplomirani pravnik, vir: M. Damjan, V. Žnidaršič Skubic, B. Koritnik (ur.): Izbrani vidiki ustavnega, civilnega in gospodarskega prava: liber amicorum Lojze Ude, septembra 2016, Pravna fakulteta v Ljubljani in Inštitut za primerjalno pravo.

Pravniki bi morali poznati tudi ekonomsko znanost, če delujejo na tem področju sami, ali pa sodelovati z ekonomskimi strokovnjaki. Po drugi strani pa bi morali tudi ekonomisti upoštevati pravno logično konsistentnost in normativnost okvirov delovanja. Merilu svojega delovanja bi morali legalnosti dodati še legitimnost, kar se posebno v sedanjem času ne dogaja.

Profesor Lojze Ude mi je posebno pri srcu kot pravnik s posluhom za ekonomijo. Kot pravnik civilist pogosto deluje na gospodarskopravnem področju. Je med redkimi pravnimi strokovnjaki in učitelji, ki vsaj deloma priznava nujnost povezave prava in ekonomije. Zato so strokovni pogovori z njim zame vedno zelo zanimivi in koristni.

Gre za to, da bi morali pravniki poznati tudi ekonomsko znanost, če delujejo na tem področju sami, ali pa sodelovati z ekonomskimi strokovnjaki. Po drugi strani pa bi morali tudi ekonomisti upoštevati pravno logično konsistentnost in normativnost okvirov delovanja. Merilu svojega delovanja bi morali legalnosti dodati še legitimnost, kar se posebno v sedanjem času ne dogaja. Tukaj nekaj več o prvem, povezavi prava in ekonomije s stališča pravnika, in o njegovi izbiri, katero ekonomsko znanost naj upošteva. Gre za sicer moje širše stališče, da mora pravnik aktivno poznati ali vsaj pasivno razumeti teorijo (materijo) področja, na katerem ustvarja pravo kot znanstvenik ali ga uporablja kot praktik oziroma vsaj znati sodelovati pri tem s strokovnjaki tega področja. V primeru pravnika civilista iz gospodarskega področja gre za poznavanje ekonomije, gospodarstva in financ. Enako pa bi moralo veljati tudi za druga vsebinska področja ustvarjanja ali uporabljanja prava, kot so na primer medicina, ekologija, mednarodni odnosi in politika. Pravo s svojim znanstveno logičnim instrumentarijem daje posodo, ki pa jo je potem nujno napolniti še z vsebino, materijo področja, na katerem se uporablja. Pravo je neke vrste veščina (čeprav visoko zahtevna), ki postane znanstveno relevantna šele v komunikaciji s stvarnostjo, področjem normiranja ali uporabe.

To ni niti samoumevno stališče niti splošno sprejeto, kar sem pri nas v strokovnih polemikah zaznal že v 80. letih 20. stoletja. Učitelje je skrbela logična konsistentnost pravnih aktov, niso pa hoteli prevzeti odgovornosti za vsebino njihovega urejanja. Tako je bil lahko v nekdanji Jugoslaviji normativno uveden in na napačnih vsebinskih teoretičnih predpostavkah zgrajen sistem samoupravnega dogovarjanja, pred tem pa centralno­planskega uravnavanja gospodarstva. Gradili so ga v glavnem pravniki, ker ekonomisti iz znanstvenih razlogov niso mogli sprejeti predpostavk, na katerih je slonel (na primer: skupni interes pred individualnim interesom). Na teh predpostavkah je danes v drugi skrajnosti izgrajen sedanji neoliberalni kapitalistični sistem (s predpostavko o racionalnem posamezniku, ki celovito informiran deluje na popolno konkurenčnem trgu), ki ga živimo in izvajamo v praksi. Spet sloni na predpostavkah o obnašanju ljudi, ki jih znanstveniki zavračajo (psihologi, češ da človek ni v celoti racionalen; sistemski ekonomisti, češ da popolno konkurenčnega trga ni mogoče doseči). Torej, prej neuresničljivi ideal »z leve«, zdaj »z desne«. Zakaj družba v takem sistemu ne deluje? Zakaj je kljub temu izbran?

Ozek pogled nekaterih pravnikov izhaja iz stališča, da je njihov edini cilj logična konsistentnost pravnega instrumentarija, v vsebinske predpostavke sistema pa se ne vpletajo, jih ne zanimajo. Tak pristop je napačen in je razlog za velike napake (sistem ne zaživi) ali celo strahote (na primer na nürnberškem procesu proti pravnikom tretjega rajha so se slednji prav na tak način izgovarjali).

Razprava v nadaljevanju konkretno zadeva odnos med pravom in ekonomijo, prav lahko pa bi jo bilo mogoče razširiti tudi na druga področja, kot je na primer odnos med pravom in medicino ali drugimi znanostmi. Najprej si poglejmo pedagoške in teoretične vidike odnosa pravnikov do ekonomije, potem pa prikažimo, katero ekonomsko teorijo naj pravnik izbere, da bo delo optimalno.

1. Kako učimo pravo na pravnih fakultetah danes

V sodobni težnji k izolirani čim višji strokovnosti se tudi na področju pravnega študija »izganjajo« vsi predmeti, ki nisi pozitivnopravni, konkretno splošna izobrazba, kot jo dajejo zgodovina, rimsko pravo, ekonomija, sociologija, psihologija in druge družboslovne, humanistične ali naravoslovne vede. To zapiranje izobraževalnega procesa v ozek prostor izobrazbe vrhunskih »fahidiotov« velja pravzaprav za vsa področja znanosti, ne le za pravo. Tako ozko vrhunsko izobraženi in »natrenirani« posamezniki bodo natančno poslušno izvajali funkcije, za katere so zaposleni, širše implikacije, vsebinski razlogi normativnih aktov in razumevanje materije, ki jo obravnavajo, pa naj jih ne zanimajo, saj bi lahko premišljali ali se celo upirali, to pa bi lahko samo zmanjšalo učinkovitost njihovega dela. Iz ljudi se vse bolj izobražuje »robote«, da bi bili v naslednjem koraku dejansko zamenjani s stroji (kar se tudi v preprostih pravnih poslih že dogaja). O tem širšem, vrednostnem sistemu delovanja, in usmeritvah odločajo samo vodilne (politične) elite. Problem je v vrednostnih sistemih, na katerih je izgrajen celoten družbeni sistem. Zasnovani so na nepreverljivih dogmah, postulatih, oblikovanih tako, da služijo odločevalski eliti. Baziranje na nedokazljivih premisah (dogmah), v katere pa se tudi ne sme dvomiti, kot pravi uradna (mainstream) ortodoksna doktrina, daje taki znanosti značaj neke vrste religije.

2. Pravo deluje prvenstveno kot dedukcija, ne indukcija

Postavijo se teze, ki so »prave«, vendar naj se jih ne bi preverjalo. Iz njih je potem na logično konsistenten način izpeljana celotna zakonodaja in njeno uveljavljanje v praksi zaščiteno s sankcijami, če se zakona ne upošteva (oziroma se ga krši).

V pravu gre za tipično deduktiven proces, v katerem se izhodiščne predpostavke (dogme) ne preizprašujejo, testirajo, celotna izpeljava regulacije oziroma ureditve iz njih pa je potem res znanstveno konsistentna. Problem nastane, ko zaradi neznanstvenih predpostavk rezultati idealnega pravnega modela ureditve niso taki, kot so bili pričakovani. Tako kot je zaradi neuspeha v praksi propadel komunistični ekonomski sistem centralnega planiranja oziroma socialistični samoupravni sistem dogovarjanja, tako zdajšnji kapitalistični neoliberalni sistem ustvarja krize (za katere pravi, da brez njih ne gre) in bo moral biti nekoč prav tako popravljen v izhodiščnih temeljih. Na najboljših šolah izurjeni pravniki zato večinsko odklanjajo empirično delo, testiranje v praksi, to jim je tuje, težaško, manjvredno. Ključno je, da čeprav bi hoteli raziskovati tudi empirično, običajno niti ne poznajo metod empiričnega znanstvenega raziskovanja, da pa se ne bi preveč spraševali in dvomili, se jih tega niti ne uči. Tako tudi če zdravorazumsko vidijo, da neko določilo oziroma ureditev nista dobra, nimajo instrumentarija, da bi to tudi (znanstveno) dokazali. Ostane jim le slepo ponavljanje vrednot elite, na katerih sistem stoji. (P)ostanejo le slepi izvrševalci, svečeniki neke »religije«, doktrine.

Indukcija kot nasproten metodološki pristop ima tudi svoje slabosti. Sprejema in analizira informacije iz prakse po načelu od konkretnega k splošnemu. To bi bila lahko teoretična osnova za sistem ustreznih predpostavk o ravnanju človeka, na katerem bi družba slonela. Vendar je problem v tem, da so metode znanstvenega spoznavanja tako šibke, da ne diskriminirajo nujno med različnimi rešitvami in torej kljub empiričnemu trudu ne dajejo enoznačnih odgovorov v obliki posplošenih zakonitosti. Ne dajejo prav samo eni teoriji, temveč približno prav več različnim teorijam.

Pravo je kot primarno deduktivna veda konsistentno, vendar na napačnih izhodiščnih predpostavkah vodi do napačnih rešitev v praksi. Ekonomija kot primarno induktivna veda testira in empirično potrjuje pravilne predpostavke, vendar abstrahiranje iz empirije zaradi kompleksnosti človeka (njegove subjektivne determiniranosti z vrednostnim sistemom in dejstva, da je hkrati subjekt in objekt proučevanja) in siromašnosti znanstvene empirične metodologije ne prinese enoznačnih odgovorov: zakoni ostajajo samo približki.

Tako so pravniki (vsebinsko neosveščeni, sicer vrhunski logično­konsistentni formalisti) dobro orodje za uveljavitev po vodilnih elitah zaželenega sistema, takega, ki bo pod krinko koristnosti za celotno družbo, v resnici služil interesom zgolj vodilne elite. Pogosto so taki pravniki sami kooptirani kot del elite, če sprejmejo sistem, ki ji služi, torej tudi njim kot njenim članom. Kot preambiciozen in zato neuspešen se je v zgodovini že večkrat pokazal poizkus preoblikovati ljudi, njihovo naravo, vrednote, da bi izpolnjevali elemente vnaprej postavljenega vrednostnega (dogmatskega) sistema.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Socialna nadomestila za premožne

Bine Kordež

piše: mag. Bine Kordež, vir: revija Denar 476/2017

Kot vemo, država letno poleg pokojnin (zanje gre skupaj 4,2 milijarde evrov) namenja še 2,2 milijarde evrov za druge transferje prebivalstvu: od bolniških, porodniških, subvencij vrtcev, nadomestil za nezaposlene, štipendij, izdatkov za prehrano in prevoz v šolah, dodatkov k pokojninam, dodatkov za pomoč in postrežbo, za invalide, veterane … do neposredne denarne socialne pomoči. Ta izplačila so deloma nadomestila za čas, ko ne moremo delati, večinoma pa gre za pomoč države dohodkovno šibkejšim slojem. A kot rečeno, imamo tudi dodatke, kjer je logika obratna in kjer pri višji plači dobiš tudi večjo državno pomoč.

Ker se otroška olajšava odšteva od dohodninske osnove in ne od dohodnine, zaposleni z nizkimi prejemki praktično nimajo nobenih ugodnosti od te olajšave

Kot vemo, država letno poleg pokojnin (zanje gre skupaj 4,2 milijarde evrov) namenja še 2,2 milijarde evrov za druge transferje prebivalstvu: od bolniških, porodniških, subvencij vrtcev, nadomestil za nezaposlene, štipendij, izdatkov za prehrano in prevoz v šolah, dodatkov k pokojninam, dodatkov za pomoč in postrežbo, za invalide, veterane … do neposredne denarne socialne pomoči. Ta izplačila so deloma nadomestila za čas, ko ne moremo delati, večinoma pa gre za pomoč države dohodkovno šibkejšim slojem. A kot rečeno, imamo tudi dodatke, kjer je logika obratna in kjer pri višji plači dobiš tudi večjo državno pomoč.

Ko so sprejemali takšno zakonodajo, najbrž tega poslancem ni nihče ustrezno predstavil, bojim se, da se mogoče tega ne zavedajo niti na ministrstvu za finance. Dvomim namreč, da bi kdo zavestno predlagal takšno rešitev, še težje bi jo zagovarjal v parlamentu in javnosti. Pri tem ne gre za neke obrobne zneske, temveč za podporo, katere učinki se merijo v nekaj sto milijonih evrov.

Otroška olajšava

Kot vemo, morajo zaposleni svojim delodajalcem na začetku leta sporočiti število vzdrževanih otrok, za katere uveljavljajo olajšave pri plačilu dohodnine od plač. Mogoče so celo seznanjeni, da se jim za prvega otroka davčna osnova mesečno zniža za 203 evre, za drugega 220, za tretjega že za 368 evrov in tako naprej vse več. Kasneje se to kar nekako pozabi – dobimo pač neto izplačilo in praktično nihče ne ve, koliko je plača zaradi uveljavljenih olajšav večja. Na plačilni listi namreč ne piše, kolikšna bi bila plača brez olajšav, koliko pa z uveljavljeno olajšavo – razlika bi se pokazala kot neki vzporedni otroški dodatek.

Tudi država te nižje dohodnine in priznanih olajšav ne vodi kot prihodke in izdatke, temveč evidentira samo znesek plačane dohodnine kot proračunski priliv. To je verjetno razlog, da posamezniki ne vedo, koliko dobijo dodatno za otroke, prav tako pa tudi država ne, koliko sredstev namenja za tovrstne olajšave. V proračunu je postavka 2,07 milijarde skupnih prihodkov iz dohodnine (2016) in nikoli ni razprave, da bi bila dohodnina brez uveljavljanja olajšav na primer 2,4 milijarde ter 300 milijonov dodatnih transferjev staršem za otroke. Ker slednjega zneska nikoli ni v proračunskih odhodkih, se tudi nihče preveč ne obremenjuje z višino olajšav.

Višji prejemek, višja olajšava

Pomembna značilnost teh olajšav pa je nekje drugje, in sicer da se z višino prejemkov posameznika povečujejo. Če smo natančni – olajšave so sicer za vse enake, a znesek manj plačane dohodnine (to je ključno za posameznika) narašča z višino prejemkov. Ker se to nikjer eksplicitno ne vidi, nikogar ne moti oziroma se s tem ne obremenjuje. Poglejmo, zakaj pride do takšnega učinka.

Kot vemo, se neto plača izračuna tako, da od pogodbeno dogovorjene bruto plače najprej odštejemo prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (22,1 odstotka), razlika pa predstavlja osnovo za izračun dohodnine po dohodninski lestvici. Osnova se pred izračunom dohodnine zniža še za splošno olajšavo in za olajšave za otroke. Pri tej olajšavi za otroke pa se srečamo z dvema učinkoma:

  • pri najnižjih plačah je osnova za dohodnino že s splošno olajšavo znižana praktično na nič in dodatne olajšave nimajo nobenega učinka oziroma jih sploh ne upoštevamo – če namreč že brez olajšav za otroke ne plačaš nobene dohodnine, je pač zaradi prvega, drugega, kaj šele šestega otroka ne moreš plačati manj,
  • drugi učinek pa je v tem, da posamezniki z nižjimi prejemki plačujejo dohodnino po le 16-odstotni stopnji in učinek olajšave je samo 32 evrov (203 evre olajšave krat 16 odstotkov dohodnine, ki bi jo sicer plačali), najbolje plačani posameznik pa mora na dodatne prejemke plačevati kar 50-odstotno stopnjo dohodnine in zato je pri njem učinek bistveno večji, in sicer 101 evro (203 evre olajšave krat 50 odstotkov).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Vloga nadzornega sveta pri preprečevanju prevar v podjetjih

revija Poslovodno računovodstvo

piše: dr. Sergeja Slapničar, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2017

Prispevek omenja nekatere pogoste primere prevar v podjetjih, predvsem s področja investiranja v nepremičnine in odvisne družbe, kjer so prevare prikrite s cenilskimi poročili vrednotenja ali drugimi izvedenskimi mnenji, ter s področja prevarantskega računovodskega poročanja. Avtorica predstavlja svoje izkušnje in poglede delovanja nadzornih sistemov v podjetju, ki naj bi kot konsistentna celota in skladno delujoč sistem nadzora preprečevali prevare (upravljanje s tveganji, kontroling oz. nadzor mest odgovornosti in njihovih managerjev, notranja revizija, sistem merjenja uspešnosti in nagrajevanja managerjev, finančno-računovodsko poročanje, funkcija skladnosti poslovanja, sistem zaščite anonimnega prijavitelja in sodelovanje z zunanjim revizorjem). Nad njimi mora bdeti kompetenten in neodvisen nadzorni svet.

1 UVOD

Prispevek temelji na osebnih izkušenjah iz članstva v nadzornih svetih in revizijskih komisijah štirih javnih delniških družb in na primerih prevar v podjetjih, poznanih v javnosti. Spoznala sem dobre prakse nadziranja, pa tudi slabe, ki jih je bilo potrebno korenito spremeniti. V treh izmed štirih družb so nadzorni sveti pripravljali (in v dveh tudi vložili) odškodninske tožbe ali celo kazenske ovadbe proti bivši upravi. Zaradi omejene dolžine prispevka ne bom ponavljala zahtev zakona o gospodarskih družbah v zvezi z delovanjem nadzornega sveta, niti kodeksa upravljanja javnih delniških družb ali priporočil za revizijske komisije, saj so zahteve zakona le minimum, priporočila in kodeks pa preobsežna. Priporočam pa, da jih vsak nadzornik dobro preštudira pred nastopom funkcije.

Okolje prevar vedno določa ton z vrha – to je odnos nadzornega sveta in uprave do prevar. Zato je prva in najbolj pomembna naloga nadzornega sveta imenovati kompetentno upravo, ki ima potrebno integriteto in ji nadzorni svet zaupa. Če uprava ravna prevarantsko, nerazumno negospodarno ali prevzema previsoka tveganja, je to pogubno okolje za celo podjetje – prevare in pretirano prevzemanje tveganj se prične pojavljati tudi na nižjih nivojih. Če pa obstaja v podjetju kultura ničelne tolerance do prevar in visoke etike in če tako sporočilo jasno pošiljata vsem deležnikom uprava in nadzorni svet, potem verjamem, da so prevare izjema. Ničelna toleranca do prevar spodbuja razvoj učinkovitih nadzornih mehanizov v podjetju in v prispevku izpostavljam nekatere svoje izkušnje v zvezi z njihovim delovanjem.

Poslovne odločitve, ki jih sprejemajo managerji, temeljijo na predvidevanjih bodočih donosov in oceni tveganj. V odločitvah, ki temeljijo na projekcijah prihodnosti, je priložnost za preračunljivo vedenje managerjev, saj je v njih veliko prostora za subjektivnost in za prirejanje rezultatov. Precej ogrožujoče za podjetje je, če gre za prevare pri velikih investicijah, kot so na primer nerazumno preplačani nakupi odvisnih družb in nepremičnin, ali pri odobravanju posojil, pri katerih posojilojemalec kljub velikemu tveganju prispeva zelo majhen lasten vložek, zavarovanja pa so lažna ali pretirano tvegana. Kadar je šlo pri teh poslih za prevaro, ki smo jo ugotovili navadno šele v mandatu novega nadzornega sveta, smo tudi ugotovili, da so se uprave praviloma zavarovale z mnenji pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti, uglednih revizorskih hiš in raznih strokovnjakov, v katerih so bile skrite subjektivne odločitve uprave. Potrebno se je zavedati, da izvedence najame uprava in da delajo v njenem interesu. Ali je v občutno previsoki oceni bodočih denarnih tokov, podcenjevanju tveganj in s tem previsoki vrednosti investicije šlo za prevarantsko ravnanje, od katerega so imeli koristi tudi managerji, ali za negospodarno ravnanje, katerih razlog je bila nekompetentnost in nedojemanje tveganj, je bilo pogosto zelo težko ločiti. Razlika med prvim in drugim je v nameri. Zdrsi nadzornih svetov, v mandatu katerih so se prevare zgodile, so bili, da bodisi sploh niso nadzirali uprave pri investicijah večjih vrednosti, ker je statut podjetja dal vsa pooblastila za odločitev upravi (kar bi lahko spremenili). Bodisi pa bi nadzorni svet po statutu moral nadzirati velike investicije, vendar jih je uprava razdelila na več manjših poslov, ki so posamično padli pod prag vrednosti, pri kateri mora dati nadzorni svet soglasje k investiciji. Tudi nadzorne funkcije so bile podrejene upravi in ni bilo odkritega poročanja nadzornemu svetu. V bankah so nadzorni sveti po zakonu morali dajati soglasje k večjim poslom, ki so presegali določen delež kapitala, pa vendar v določenih bankah niso odigrali svoje vloge: ne moremo vedeti, ali so k temu prispevale prenizke kompetence nadzornikov, da bi predstavitev poslov in tveganj dobro razumeli, ali obsežnih in kompleksnih gradiv niso natančno prebrali, ali so preveč zaupali upravi in »strokovnim« mnenjem cenilcev, ali so služili določenim interesom izven banke ali pa niso opolnomočili nadzornih funkcij v banki (predvsem notranje revizije).

Zelo subtilen gospodarski kriminal, ki je precej težko dokazljiv, je v prirejanju računovodskih informacij. Velik del računovodskega merjenja vrednosti temelji na napovedovanju bodočih denarnih tokov, ki so odvisni od subjektivne presoje poslovodstva (rezervacije, časovne razmejitve, poštene vrednost finančnih naložb in osnovnih sredstev, oslabitve finančnih naložb in neopredmetenih sredstev, oslabitve obratnih sredstev). Posebej pereče je dejstvo, da je uravnavanje dobička in finančnega premoženja do določene mere celo dopustno znotraj okvira, ki ga omogočajo računovodski standardi, saj je nemogoče vse računovodske metode univerzalno opredeliti. Prirejanje dobička in ocen premoženja poteka z jasnim namenom in nikakor ne nenamerno. V Sloveniji je bilo analizirano na večjih vzorcih: zaradi davčnega motiva (Slapničar, 2001; Garrod, Kosi in Valentinčič, 2008; Garrod, Ratej Pirkovič in Valentinčič, 2007), zaradi poročanja upnikom (Mörec, 2007) in zaradi višjih prihodkov bolnišnic (Slapničar, Bricelj, Ocepek, 2011). Razlika med dopustnim prirejanjem in prevaro je v tem, da se pri računovodski prevari prikaže neko stanje, ki je izven dopustne uporabe računovodskih standardov oz. razumne presoje bodočih stanj, na kateri temeljijo računovodske informacije. Nagnjenost k prevaram se prične povečevati, ko podjetje ne zmore ustvarjati primernih denarnih tokov na trgu, ko prične primanjkovati denarja za poplačilo obveznosti, ko obstaja grožnja glede zamenjave poslovodstva in v podobnih situacijah.

Kakovostno korporativno upravljanje pomeni razviti mehanizme nadzora, ki preventivno delujejo proti prevaram in ki dajejo pooblastila širšemu številu ljudi v nadzornih funkcijah. Ponavadi se pričnejo prevare odkrivati šele v mandatu novega nadzornega sveta ali uprave, ko se zamenjajo ljudje v organih upravljanja podjetja, saj samega sebe nihče ne toži. Za uspešnost dokazovanja odškodninske odgovornosti zaradi negospodarnosti so pri tem omejitev še zastaralni roki, ki se pogosto že iztečejo, ko je prevara ugotovljena.

2 KLJUČNE ZNAČILNOSTI KORPORATIVNEGA UPRAVLJANJA ZA ZMANJŠANO TVEGANJE PREVAR

a) Odgovornost in integriteta nadzornikov in uprave: Čeprav se sliši klišejsko, je najpomembnejša funkcija lastnikov v nadzorni svet izbrati take posameznike, ki so usposobljeni in primerni (ang. fit & proper). To pomeni, da morajo biti nadzorniki dovolj kompetentni in izkušeni, imeti integriteto in biti neodvisni, da lahko v svoji funkciji delajo v dobro družbe. Podobno mora tudi nadzorni svet izbrati za člane uprave le take managerje, ki so visoko strokovni, izkušeni in primerni, se pravi, da uživajo strokovni ugled in spoštovanje ter s svojimi preteklimi delovnimi izkušnjami in imenom povečujejo ugled podjetja. Take lastnosti ljudi v organih upravljanja eksplicitno zahteva le bančna regulativa in jih morajo banke in regulator preverjati, za druga podjetja pa zakonodaja ne predvideva podobnega preverjanja. Menim, da je izbor zaupanja vredne uprave poglavitna funkcija nadzornega sveta, saj je uprava še bolj kot nadzorni svet odločilna za preprečevanje prevar. Neodvisnost nadzornikov je v teoriji aksiom, v praksi pa izmuzljiva zahteva. Slovenske družbe so pogosto lastniško in poslovno povezane, pa tudi prijateljske in politične povezave zmanjšujejo dejansko neodvisnost nadzornikov. Določeni nadzorniki se ne znajo izogibati navzkrižju interesov ali pa sploh ne razumejo, v čem je navzkrižje interesov.

b) Usposobljenost nadzornikov in intenzivnost dela: Nadziranje družb je aktivnost, ki zahteva visoke strokovne kvalifikacije z različnih področij. Nadzorni svet mora biti sestavljen iz posameznikov, ki so panožni strokovnjaki, poznati morajo zakonodajo in avtonomno pravo, ki zadevata to panogo, vsaj nekaj posameznikov bi moralo biti strokovnjakov na finančnem in računovodskem področju. Koristna so tudi pravna znanja. Bančna zakonodaja predvideva kolektivno usposobljenost nadzornega sveta, ki jo nadzira tudi regulator. ZGD pa predpisuje le enega člana, ki mora biti usposobljen za računovodstvo in finance, in še to zunanjega člana revizijske komisije. Taka ureditev ni primerna in je po mojem mnenju napačna interpretacija evropske ureditve. Strokovnjak za računovodsko-finančno področje bi moral biti polnopravni član nadzornega sveta (in ne le zunanji član revizijske komisije), pa še eden je premalo. Tako je za razliko od ZGD to uredil Zakon o bančništvu. Kot rečeno, največ prevar je prikritih ravno z zapletenimi finančnimi poročili in mnenji, zato morajo nadzorniki dobro razumeti cenitvena, računovodska, finančna in druga izvedenska poročila.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Izzivi argumentacije pri varstvu časti in ugleda

Barbara Planko

piše: Barbara Planko, dipl. pravnica, vir: revija Odvetnik, številka 4(82)/2017

Dokazovanje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, storjenih s sredstvi javnega obveščanja, je v praksi še posebej zahtevno. Dodaten izziv so argumentiranje negativne konotacije in široka merila izključitve protipravnosti po nacionalnem pravu in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Na povabilo profesorja dr. Vida Jakulina je študentom magistrskega študija pri predmetu Kazensko pravo in postopek na ljubljanski Pravni fakulteti to problematiko s pomočjo konkretnih primerov 24. novembra 2016 predstavil odvetnik David Sluga.

Prvi izziv pri teh kaznivih dejanjih je dokazovanje objektivne žaljivosti inkriminirane izjave ne glede na užaljenost oškodovanca ali namen storilca. Zakonski dejanski stanovi kaznivih dejanj ne povedo, katere besede so žaljive, temveč je treba vrednostno oceniti vsako besedo. Odvetnik Sluga je opozoril, da se z argumentiranjem negativne konotacije v inkriminiranem zapisu hkrati argumentira normativni zapis, kar pri dokazovanju negativne izjave široko odpre polje argumentacije. V zasebni tožbi se zato odvetnik Sluga večkrat opre na Slovar slovenskega knjižnega jezika kot normativni jezikovni kodeks, s katerim izkazuje negativne konotacije posameznih besed. Tako doseže, da se žaljivost storilčevega zapisa presoja s pomenom besede, ki ga sprejema celotna skupnost. Taki vrednostni oceni so v predstavljenih primerih največkrat sledila tudi sodišča v svojih obrazložitvah.

Ko je izkazana objektivna žaljivost inkriminiranega zapisa, je treba dokazati, da ni izključena protipravnost izjave. Novinarji namreč izvršujejo svojo pravico do izražanja, varovano v Ustavi RS in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po nacionalnem pravu ali sodni praksi ESČP se lahko izkaže, da je sicer objektivno žaljiva izjava v skladu s pravom kot sistemom norm in vrednot v celoti.

Slovenski Kazenski zakonik (KZ-1) pri kaznivem dejanju razžalitve določa, da je kaznivost izključena, če ni podan namen zaničevanja. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve pa je kaznivost izključena, če storilec dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Drugače kot v nacionalni zakonodaji, kjer je kaznivost izključena samo pri določenih kaznivih dejanjih, sodna praksa ESČP omogoča izključitev kaznivosti pri vseh kaznivih dejanjih.

V prvem primeru, ki ga je predstavil odvetnik Sluga, je obdolženi zasebnega tožilca v oddaji s satirično vsebino prikazoval kot teroristično organizacijo IS zaradi fonetične podobnosti v imenih. Predhodni pooblaščenci so v kazenskem postopku dejanje kvalificirali kot obrekovanje po prvem in drugem odstavku 159. člena KZ-1. Kazensko sodišče je presojalo morebiten čezmeren poseg pravice do izražanja v čast in dobro ime tožnika in ugotovilo, da glede na konkretno zatrjevano dejansko stanje take narave obtoženčeve izjave ni mogoče zatrjevati. Hkrati je že v presoji izpolnjevanja zakonskih znakov zaključilo, da ni prišlo do škodljivih posledic v sferi zasebnega tožilca. Kaznivo dejanje obrekovanja se namreč od razžalitve razlikuje po tem, da gre pri obrekovanju za namerno izmišljene izjave storilca. Čeprav so bile v konkretnem primeru izjave namerno izmišljene, pa niso povzročile tega, da bi poslušalci vanje verjeli. Zatrjevanja, da so poslušalci povezali zasebnega tožilca s terorizmom, je sodišče označilo za »nerealistične in malodane absurdne«, saj povprečen gledalec oziroma poslušalec oddaje ve za obstoj in delovanje zasebnega tožnika kot kolektivne organizacije za zastopanje. Posledice, ki jih je zatrjeval predhodni pooblaščenec, je označilo za »špekulativne« in zasebno tožbo zavrglo.

V civilnem postopku, ki je sledil kazenskemu postopku, je zasebnega tožnika zastopal odvetnik Sluga, ki je inkriminiral dejanje kot razžalitev po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ1-B in dokazoval sovražen odnos storilca do zasebnega tožnika. Med njima je namreč potekalo več pravd visoke vrednosti, obtoženec pa je s smešenjem upnika hotel šibiti njegovo pozicijo v pogajalskem procesu. Storilec tako ni izvrševal svoje pravice do izražanja, temveč jo je zlorabil. Kljub ugovoru nasprotne strani, da je že kazensko sodišče zavrglo zasebno tožbo, je civilno sodišče zaradi navajanja novih dejstev zadevo sprejelo v presojo.

V nadaljevanju je odvetnik Sluga predstavil vsebino nekaj s sodno prakso ESČP izoblikovanih meril, ki se nanašajo na novinarje in javne osebe. Novinarjem je dovoljena višja stopnja provokativnosti oziroma izzivalnosti, saj s prenašanjem informacij omogočajo javno razpravo, ki je v javnem interesu. Katera vsebina je v javnem interesu, presoja sodišče v vsakem primeru posebej. V skladu s sodno prakso se javni interes kaže predvsem pri informacijah o osebah, ki so javnosti znane, na primer pri politikih, državnih uradnikih, pomembnih poslovnežih, umetnikih in glasbenikih. Te osebe so javnosti izpostavljene predvsem v zvezi s svojim javnim nastopanjem oziroma poklicem. Njihovo zasebno življenje je izpostavljeno samo takrat, ko je glede tega podan močan javni interes. Tako je ESČP presodilo, da so informacije o kazenskem pregonu poslankinega moža zaradi pijančevanja, neprimernega vedenja in napada na policista dovoljen poseg v zasebnost, saj lahko te informacije do neke mere vplivajo na odločitev volilcev. Manj so javnosti izpostavljene tako imenovane zasebne osebe, razen če so se same vključile v javno razpravo ali pa so povezane z dogodkom, glede katerega je podan močan javni interes. V primeru žaljivih izjav o lovcih na tjulnje je sodišče ugotovilo dovoljen poseg v čast in ugled, saj je metoda lovljenja tjulnjev predmet javne debate, čeprav so bili lovci zasebne osebe par excellence.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.