Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 12. september 2017 / številka 22

Tudi Slovenija je prepoznala potencial v tehnologiji blockchain in že išče rešitve v zasebnem in javnem sektorju, je prepričan prvi sogovornik v novi seriji intervjujev dr. Peter Merc. Kariera doktorja pravnih znanosti se je ves čas gibala med pravom in bančništvom. Zgodaj se je odločil za samostojno pot v lastnem podjetju Lemur Legal. Današnji intervju je še posebej aktualen, ker se sogovornik v zadnjem času ukvarja s sodobnimi pravno-ekonomskimi zadevami, kot so disruptivni poslovni modeli (delitvena ekonomija), nove tehnologije (blockchain, internet stvari), izdaje novih kriptovalut in še čim. Danes objavljamo prvi del pogovora z dr. Mercem, naslednji teden pa sledi še drugi del.

V današnji Temi tedna nam mag. Mojca Kunšek predstavlja temo z naslovom Odslej več preglednosti tudi o poslovanju v tujini. Članek obravnava, kako je Slovenija naklonjena transparentnosti in spodbuja pravno varnost poslovnih subjektov, kar pomeni, da je vrsta podatkov o poslovanju poslovnih subjektov prosto dostopnih in na podlagi posamičnih dostopov tudi brezplačnih.

pravnega področja izpostavljamo aktualen članek Kako pravilno vročiti odpoved po novem? ter prispevek o tem, kako sta brez neodvisnega odvetništva uresničevanje pravice do sodnega varstva in varstvo pravic strank zgolj mrtva črka na papirju. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Neuspešen davčni teror, s finančnega področja pa članek z naslovom Opredelitev poslovnih kombinacij po SRS-jih in MSRP-jih.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Dr. Peter Merc: Želim biti najbolj digitaliziran pravnik – 1. del

dr. Peter Merc

TFL Glasnik:
Ste doktor pravnih znanosti, vaša kariera pa se je ves čas gibala med pravom in bančništvom. Zgodaj ste se odločili za samostojno pot v vašem podjetju Lemur Legal, v zadnjem času se ukvarjate s sodobnimi pravno-ekonomskimi zadevami, kot so disruptivni poslovni modeli (delitvena ekonomija), nove tehnologije (blockchain, internet stvari), izdaje novih kriptovalut in še čim. Na kaj ste v dosedanji karieri najbolj ponosni?

Dr. Peter Merc:
Res je, osem let sem na začetku delal v bančništvu in sem vesel, da sem lahko začel v NLB. Leta 2008, ravno ko sem začel delati, se je začela finančna kriza in v bančništvu nič več ni bilo tako, kot je bilo prej. Treba je bilo biti inovativen in takrat so v NLB sestavili ožjo ekipo za posebne projekte, ki jo je vodil Uroš Čufer (nekdanji finančni minister v vladi Alenke Bratušek, op. a.). Pripravljali smo unikatne projekte, kjer sem se največ naučil. Ko sem se naveličal bančništva, je prišla priložnost, da bi šel na svoje, kar sem tudi storil. Diametralno sem zamenjal okolje. Iz togega bančnega sistema sem se podal v nepredvidljiv in hitro spremenljiv svet startupov, digitalizacije in novih tehnologij.

Zadnje čase se največ ukvarjam s kriptovalutami in tehnologijo blockchain, to je v bistvu tehnologija podatkovnih blokov, ki prinaša veliko revolucijo v vse sfere podjetništva, tudi v način upravljanja velikih sistemov, kar vključuje tudi državo. V ekonomiji 4.0 se vse prepleta med seboj. Tehnologija blockchain s tehnologijo interneta stvari in tudi z novimi poslovnimi modeli, kot sta delitvena ekonomija in krožno gospodarstvo. Kot pri vseh novih tehnologijah si ljudje včasih stvari narobe razlagajo, zato se pojavljajo strahovi, ki so rezultat neznanja. Tako je ob omembi delitvene ekonomije prva asociacija mnogih Uber, ki ni najbolj reprezentativen poslovni model delitvene ekonomije. Pri blockchainu je prva asociacija bitcoin, tega pa večina nepoučenih povezuje s Ponzijevo shemo in pranjem denarja. Res je težko slediti vsem spremembam, ki se dogajajo v podjetništvu. Ob neki priložnosti sem dejal, da je moj cilj biti najbolj digitaliziran pravnik.

 

TFL Glasnik:
Ustanovili ste delovno skupino za pripravo zakona, ki bi uredil del delitvene ekonomije. Sodelujete s poslanci, pogovarjate se z ministri ter z javnimi nastopi in strokovnimi članki ozaveščate ljudi o pozitivnih straneh delitvene ekonomije. Lahko začneva z najbolj znanima Uberjem in Airbnb. Neverjetno je, da slednjega še vedno nismo uredili in se 80 odstotkov nepremičnin oddaja davčno povsem brezplačno. Črna ekonomija, ki jo država dovoljuje. Kako razmišljate ob tem, kakšna je vaša vloga­­? Ali bo Slovenija v tem našla priložnost, da odpre vrata delitveni ekonomiji na način, da pobere davek? Pa ne 50 odstotkov, 20 bi bilo dovolj in bi vsak plačal.

Dr. Peter Merc:
S podporo pravne fakultete, GZS in ameriške gospodarske zbornice smo naredili delovno skupino. Pripravljamo zakon za množično investiranje, kar je ena od oblik delitvene ekonomije, ki je sestavljena iz petih oblik. Za začetek smo izbrali to obliko, ker je najmanj invazivna za obstoječo sistemsko zakonodajo, predvsem ne ogroža nobenega monopola, kot Uber ogroža monopol taksistov ali Airbnb ogroža hotelirje. S pripravo zakona smo kar daleč. Že konec minulega leta sva z Boštjanom Koritnikom projekt delovne skupine predstavila ministru za gospodarstvo. Upamo, da se bodo stvari premaknile.

Obstaja pa velika težava. Pred letom dni me je poklical neki poslanec iz koalicije in mi povedal, da je bila ustanovljena medresorska delovna skupina, ki je delovala približno eno leto, njen cilj pa je bil priprava zakonskih izhodišč s področja Airbnb, to je kratkoročnega oddajanja nepremičnin turistom. Julija lani je po letu dni dela medresorska delovna skupina ugotovila, da ni mogoče ničesar narediti, in razpadla. Vsi pa vemo, kaj natančno je treba spremeniti. Z ministrstva za gospodarstvo sem nato dobil informacijo, da je ustanovljena nova delovna skupina, ki bo delitveno ekonomijo naslovila kot celoto. Skupino so ustanovili decembra, po nekaterih informacijah so se dobili samo enkrat in še takrat naj bi se pogovarjali le na splošno o tem, kako je to urejeno v drugih državah. Iz pogovorov s poslanci in predstavniki iz kabinetov ministrov sem jasno razbral, da če želiš projekt ustaviti, ga zaupaš v delo medresorski delovni skupini. Za urejanje delitvene ekonomije je torej ustanovitev take skupine slaba popotnica.

dr. Peter Merc

 

TFL Glasnik:
Zakaj si to delamo? Trge delitvene ekonomije merijo v milijardah.

Dr. Peter Merc:
Zato, ker obstajajo različni interesi. Poglejva car sharing. Slovenski Avant2Go je v Sloveniji uspešen in se seli na Hrvaško, v ZDA pa prav tako obstaja zagonsko podjetje, ki mi je zelo všeč in deluje po poslovnem modelu Uberja. Ženske imajo pogosto težave s taksisti, to podjetje pa skrbi, da ženske vozijo ženske. S tem, da različni interesi preprečujejo Uberju vstop na slovenski trg, otežujejo poslovanje tudi drugim platformam car sharing. Primer je slovenska platforma pipi.si. Ravno te dni sva skupaj z ustanoviteljico platforme pripravljala dopis za vlado o tem, kako bi bilo treba davčno urediti vprašanje car sharinga.

Pri nas je zelo jasen problem v jasnih interesih taksistov, ki so si sami napisali zakonodajo. V zakonu o prevozih v cestnem prometu za občasni prevoz potnikov piše, da občasni prevoz potnikov pomeni izključno prevoz skupine potnikov. Torej bi bilo treba v zakonu izbrisat le eno besedo. Da pač občasni prevoz potnikov pomeni prevoz tudi enega potnika.

Ministrstvo za promet je pred časom sporočilo, da bodo še pred poletjem spremenili ustrezno zakonodajo, ki bo omogočila car sharing v Sloveniji.

 

TFL Glasnik:
In je niso?

Dr. Peter Merc:
Pred nekaj tedni so sporočili, da zakonskih predlogov še niso pripravili. Več mesecev za spremembo ene besede?! Očitno je, da obstajajo neki interesi. Imel sem slabe izkušnje, ko sem v Studiu City in pred tem v še neki drugi pogovorni oddaji na TV Slovenija govoril o delitveni ekonomiji, štiri ljubljanske taksi službe in Taksi zveza Ljubljana pa so potem najele lobista, ki je pisal vladi, vsem ministrom, vsem poslancem, tožilstvu, da sem jaz lobist Uberja, da denarni tok Uberja teče prek pravne fakultete na moj račun in da bom uničil trg javnega prevoza v Sloveniji.

 

TFL Glasnik:
Škoda. Izgubljamo čas. Treba bi bilo pogledati, kakšen prihodek bi bil mogoč z ureditvijo tega področja.

Dr. Peter Merc:
Še en pozitiven primer tega, kako se prilagodijo te velike platforme. In ne, da pridejo na trg ter vse sesujejo. Amsterdam je sporočil, da Airbnb lahko deluje v Amsterdamu, ampak pod pogojem, da bo platforma sama odvajala vse mestne pristojbine, vse davke, saj je na platformi vse digitalizirano. Pri nas je denimo argument taksistov, da Uber ne bo plačeval davkov … Zanima me, koliko davkov plačajo oni. Kajti Uber nima gotovinskega plačevanja, vse gre prek aplikacije, kar pomeni, da se lahko naš FURS neposredno poveže s to aplikacijo in vse odvaja.

dr. Peter Merc

 

TFL Glasnik:
Res ste digitalni pravnik, čeprav sva se le dotaknila teh problemov in tega, kaj Slovenija pri tem izgublja. Pojasnite nam še tehnologijo blockchain. Kaj to pomeni, saj je za večino ljudi v Sloveniji to nekaj novega. Za kakšno vizijo gre in kako se lahko Slovenija znajde v tem?

Dr. Peter Merc:
Za to tehnologijo pravijo, da bo v vizijo vodenja sveta prinesla takšno revolucijo, kot je bil internet. Najbolj znan produkt blockchaina je za zdaj bitcoin. Ampak se takoj pojavi problem, ker je prva asociacija ob omenjanju blockchaina bitcoin. Satoši Nakamoto, ki je ustanovitelj bitcoina, je dognal tehnologijo, kako v digitalnem svetu, kjer z lahkoto vse prekopiraš in kjer je kopija popolnoma enaka originalu, v bistvu prenašaš vrednost, ne da jo lahko tudi množiš. To pomeni, da če imaš en bitcoin, iz njega ne narediš dveh ali petih bitcoinov. Skratka, v digitalnem svetu se z blockchainom informacija (vrednost) prenaša, ne da bi se podvajala.

Če pogledava prihodnje e-volitve na blockchainu, bodo videti tako, da bo vsak volilni upravičenec imel svojo denarnico. Svojo denarnico bo imel tudi vsak kandidat. Država bo vsakemu volilnemu upravičencu izdala token (kriptovaluto), da bo lahko oddal glas, tako da bo iz svoje denarnice prenesel token v denarnico nekega kandidata. Tako lahko tehnologijo, ki velja za bitcoin, apliciraš povsod. V svetu so že zelo napredni. Na Japonskem in v Avstraliji so bitcoin razglasili za zakonito plačilno sredstvo, Estonija je vse oporoke dala na blockchain, Švedska je na blockchain prenesla zemljiško knjigo. Gre za tehnologijo, ki je popolnoma transparentna, ki je ni mogoče spreminjati za nazaj, pri blokih gre v bistvu za zapis digitalnih informacij, saj ne moreš ustvariti naslednjega bloka, ne da bi spremenil vse druge. Če hočeš kar koli spremeniti ali ponarediti, ti ne dovoli, da ustvariš naslednjega. To tehnologijo je mogoče uporabljati v javnem in zasebnem sektorju.

 

TFL Glasnik:
Kje smo s tem v Sloveniji? Imamo polna usta digitalizacije, ampak se bojim, da bo ostalo pri tem.

Dr. Peter Merc:
Slovenci smo zelo unikaten primer. Na eni strani imamo slovenska zagonska podjetja, ki delujejo na tehnologiji blockchain in so v svetovnem vrhu, na drugi strani pa imamo državo, ki malo zaostaja. Ampak to se spreminja. Približno pred tremi ali štirimi meseci smo se v okviru ministrstva za javno upravo začeli sestajati enkrat na štirinajst dni z namenom implementacije tehnologije blockchain v javnem sektorju v Sloveniji. Rezultat tega je bila okrogla miza zaprtega tipa z gosti iz Anglije in Estonije, jaz sem vodil okroglo mizo, zraven so bili minister (Koprivnikar, op. a.), nekateri najuspešnejši startupovci s področja blockchaina, regulatorji (Banka Slovenije, Agencija za trg vrednostnih papirjev). V Vitanju je bil blockchain meetup odprtega tipa, na katerem se je zbralo kakih petsto ljudi. V Sloveniji se je začela oblikovati skupnost blockchain. K temu je veliko pripomoglo ministrstvo za javno upravo, ki je nedavno začelo iniciativo Blockchain Slovenija.

Zelo mi je všeč, da je minister Koprivnikar večkrat poudaril, da se zavedajo, da imamo v svetu industrijo 4.0, vlada pa je še vedno 1.0. Premika se in je tudi Slovenija prepoznala potencial v tehnologiji blockchain, zato se bo zelo hitro našlo rešitve.

Pogovarjali smo se, kaj bi delali. Eden od predlogov je, da bi naredili poskus – da ne gremo takoj na državne e-volitve, ampak na en posvetovalni referendum na tehnologiji blockchain, ki bi ga delali vzporedno z običajnim posvetovalnim referendumom. Estonija že ima e-volitve in je na zadnjih volitvah več kot ena tretjina prebivalcev volila na tak način.

dr. Peter Merc

 

TFL Glasnik:
Nekje je treba začeti. Pa pri volitvah. Kako je s temi digitalnimi platformami, pri čemer je treba sistematično pristopiti k tej digitalizaciji? Da bi vsa država šla po nekem pametnem ključu. Povezano z vsem tem bi odprla vprašanje izobraževanja. Kako se bo to reševalo? Kako je s povezovanjem prava z vsem tem? Vi kot pravnik ste vse to študirali sami.

Dr. Peter Merc:
Kot pravnik razumem, da potrebuješ neko znanje, ki je nujno za razumevanje prava, ampak po kakšni logiki nam v katerem od višjih letnikov ne dajo IT-prava? Ko sem začel delati v svojem podjetju, sem prvič videl pogodbo o razvoju programske opreme, licenčno pogodbo, pogodbo o vzdrževanju borze kriptovalute. To so pogodbe, o katerih te na fakulteti ne naučijo čisto nič, ne dajo ti niti neke logike razmišljanja.

S partnerico v podjetju sva se učila in naučila ob delu. Tu je zelo veliko problemov. Mi čisto itijevsko ne moremo konkurirati Kitajcem ali Indijcem, ki imajo milijardo itijevcev. Lahko konkuriramo zelo nišno – blockchain je ena takih priložnosti. A kaj ko so naši kurikulumi stari 20 let in več.

Tehnologija blockchain ti ob vodenju podjetja omogoča, da poslovanje podjetja beležiš sproti v enem softveru, z ustvarjanjem podatkovnih blokov. Teh blokov ne moreš spreminjati za nazaj, da bi s tem lahko ponaredil poslovanje. Tehnologija že obstaja, prihodnost pa je, da sploh ne boš potreboval računovodij in revizorjev, ker boš vse poslovanje podjetja spustil skozi to programsko opremo, ki ti bo sama vse povedala. To bo vsekakor dobrodošlo tudi za člane nadzornih svetovov. Ti danes za svoje delo odgovarjajo s polno osebno odgovornostjo, tehnologija blockchain pa jim bo olajšala opravljanje funkcije nadzora.

Ena večjih smeri na ekonomski fakulteti je smer računovodstvo. Zakaj še vedno izobražujemo tristo ali petsto računovodij na leto, če že zdaj obstaja tehnologija, ki jih bo v celoti ali v dobršni meri nadomestila? Enaka tehnologija je recimo pri prevajalstvu. Obstaja tehnologija, država ima težave z regulacijo slediti digitalizaciji, šolski sistem pa je še počasnejši.

 

TFL Glasnik:
To bi moral biti prvi apel: najprej prevetriti vse programe in implementirati digitalno znanje. Na koncu ostane samo človek, včasih rada rečem, da na mizi ostanejo samo možgani. In to šteje.

Dr. Peter Merc:
Bil sem v delovni skupini ameriške gospodarske zbornice o delovnih mestih prihodnosti. Tam smo se zelo veliko pogovarjali o tem, kakšna bodo delovna mesta, katera bodo izginila, katera se bodo pojavila. Veliko analiz pravi, da bo izginilo pet delovnih mest in da se bodo pojavila tri nova. Prav, potem je treba biti pripravljen.

Naj se spet vrnem k delitveni ekonomiji. Bil sem na neki okrogli mizi na temo delitvene ekonomije in vplivov na trg dela. Ob meni je med drugim kot govornica sedela neka mlada sindikalistka. Rekla je, da jaz kot zagovornik te ekonomije ne razmišljam, kam bodo šli ljubljanski taksisti ob prihodu Uberja. Rekel sem, da lahko razmišljamo tako in rečemo, da Uber ne pride, kaj pa bomo naredili čez dve leti, ko bodo prišla samovozeča vozila, samovozeči tovornjaki. V Economistu sem pred časom bral, da Japonci pripravljajo tankerje, da bodo povsem samostojno vozili od pristanišča A do pristanišča B. Temu bodo verjetno kmalu sledila še samovozeča potniška letala, tudi vlaki. Vse gre v to smer. Sprašujem se, ali bomo v ustavo zapisali, da smo amiška država in da gremo nazaj na kočije?

dr. Peter Merc

 

TFL Glasnik:
Pri kriptovalutah je človek nekoliko skeptičen zaradi velikanskih zaslužkov, ki se pojavljajo. So zunaj naših predstav in nehote dobiš občutek, da gre spet za nove finančne inštrumente, beri umetni denar brez kritja v obtoku ali tiste nekdanje menice, ki ga tudi niso imele.

Dr. Peter Merc:
Za začetek je treba povedati, da kriptovalute, tiste prave, niso Ponzijeva shema, niso mrežni marketing, kot nekateri razumejo. Primer bitcoina. Bitcoin je prišel ven leta 2008, ko se je začela finančna kriza in se je v znamenje nezaupanja v bančni sistem pojavila nekakšna alternativa. Pri državah ne velja več 'zlati standard', ki ga je leta 1971 ukinil Richard Nixon. Poglejva: Kitajska kupuje ameriški dolg in se Amerika odloči ter natisne toliko in toliko milijard trilijonov dolarjev ter razvrednoti svoj dolg. V kriptovalutah se vnaprej natančno ve, koliko jih je, in ni tega razvrednotenja. Drugi primer: zakaj so te valute postale priljubjene, gre povezati s WikiLeaksom, ki je objavil dokumente ameriške vlade, ki s tem ni bila zadovoljna, hkrati pa ni imela na voljo nekih pravnih vzvodov. Oblasti so pritisnile na ameriške ponudnike plačilnih storitev, kot so visa, american express, paypal, in so rekli, da v Ameriki ne boste mogli poslovati, če ne boste blokirali vseh sredstev WikiLeaksa. Naslednji dan je imel WikiLeaks blokirana vsa sredstva brez pravne podlage. To pomeni, da imajo države določene vzvode, ko nimajo argumentov – imajo argument moči.

V kriptovalutah nimaš centralne inštitucije, na katero bi lahko pritisnil. Bitcoina ni mogoče ukiniti, etra, ki je druga najbolj popularna valuta, ne moreš ukiniti. S kriptovalutami se odpira čisto novi paralelni svet. Treba je vedeti, da ima vsaka od večjih kriptovalut popolnoma svojo zgodbo, svoj namen. Bitcoin želi biti plačilno sredstvo, etra ne želi biti plačilno sredstvo, pri njih gre za samoizvršljive pametne pogodbe. Primer uporabe pametne pogodbe je Švedska. Zakaj so dali Švedi celo zemljiško knjigo na blockchain? Danes vemo, kako zapleteno je, če želiš prenašati nepremičnino: moraš iti do notarja, potem potrebuješ plombo, nato greš na banko. Pametna pogodba pa pomeni, da mora stranka A dati stranki B 150.000 evrov, stranka B pa mora prenesti natančno določeno nepremičnino. Ko bo iz zemljiške knjige prišla informacija, da je nepremičnina bremen prosta, iz banke pa informacija, da ima kupec res prosta sredstva, se bo transakcija samodejno izvršila. Ether kot druga najbolj popularna kriptovaluta omogoča, da se na tej platformi izdelujejo te pametne pogodbe, kar se bo plačevalo z etherjem. Ether noče biti plačilno sredstvo.

Ripple kot eno večjih kriptovalut uporabljajo banke. Zdaj se medbančne poravnave delajo s swiftom. To je tak sistem: recimo Nova Ljubljanska banka in neka hongkonška banka imata neki posel in NLB mora to poravnati ter nakaže, kar traja T + 1 ali T + 2, ripple pa omogoča bankam, da svoje valute vežejo na ripple in si plačilo pošljejo v sekundi. Ta sistem podpira več kot 150 svetovnih bank in številka se še povečuje. To je nekaj primerov, kako kriptovalute predstavljajo čisto drugo logiko.

 

TFL Glasnik:
Na koncu vprašanje: kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Dr. Peter Merc:
Ne se bati sprememb, ki jih prinaša digitalizacija. Mogoče so se spremembe včasih dogajale počasneje, danes pa gre svet veliko hitreje, med seboj se vse povezuje. Bodimo odprti za spremembe in če česa ne razumemo, raje vprašajmo, kot da naredimo napačen sklep. In še čisto za konec: delitvena ekonomija je veliko več kot Uber in blockchain niso samo kriptovalute. Če bomo spremenili svoje prve asociacije na disruptivne poslovne modele in tehnologije, potem bomo skupaj naredili pomemben korak k njihovemu sprejemanju.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa PressKatja Kodba, s.p.

Povabilo uredništva: z dr. Petrom Mercem smo pripravili delavnico: Blockchain revolucija, vabljeni k prijavi!

dr. Peter Merc

Tema tedna
Odslej več preglednosti tudi o poslovanju podjetij v tujini

Mojca Kunšek

piše: mag. Mojca Kunšek

Ker je ključ do uspeha prava informacija ob pravem času, je obvladovanje tveganj s pridobivanjem podatkov o razmerah na trgu in o ekonomsko-finančni sposobnosti poslovnih partnerjev in konkurentov temeljno opravilo vsakega podjetnika. Slovenija je naklonjena transparentnosti in spodbujanju pravne varnosti poslovnih subjektov, kar pomeni, da je vrsta podatkov o poslovanju poslovnih subjektov prosto dostopnih in na podlagi posamičnih dostopov tudi brezplačnih.

Odslej več preglednosti tudi o poslovanju podjetij v tujini

Ker je ključ do uspeha prava informacija ob pravem času, je obvladovanje tveganj s pridobivanjem podatkov o razmerah na trgu in o ekonomsko-finančni sposobnosti poslovnih partnerjev in konkurentov temeljno opravilo vsakega podjetnika. Slovenija je naklonjena transparentnosti in spodbujanju pravne varnosti poslovnih subjektov, kar pomeni, da je vrsta podatkov o poslovanju poslovnih subjektov prosto dostopnih in na podlagi posamičnih dostopov tudi brezplačnih.

Dostop do podatkov slovenskih podjetij

V Sloveniji je primarni vir poslovnih informacij o slovenskih poslovnih subjektih Agencija za javnopravne evidence in storitve (AJPES), saj kot registrski organ, uradni upravljalec in zbiratelj podatkov omogoča:

  1. vpogled v Poslovni register Slovenije (PRS) in druge registre in evidence, ki pripomorejo k večji pravni varnosti ter omogočajo preglednost poslovnega okolja, kot so Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih nepremičnin (RZPP) , Register transakcijskih računov (RTR) in v druge registre;
  2. vpogled v uradne objave v postopkih vpisov v sodni register zaradi insolventnosti, objave gospodarskih družb in ostale objave za poslovne subjekte, vpisane v PRS;
  3. vpogled in posredovanje podatkov iz letnih in drugih poročil poslovnih subjektov, predloženih za tri namene hkrati - namen državne statistike, za namen zagotovitve javnosti in za davčni namen za zadnjih 5 let, kjer je že več kot 93 % letnih poročil predloženo popolnoma brezpapirno;
  4. izdelavo individualne bonitetne ocene in posredovanje drugih tržnih informacij o poslovnih subjektih ter sodobno analitično orodje FI-PO.

Prav tako pomemben segment delovanja AJPES predstavlja tudi izvajanje prostovoljnega in obveznega pobota, ki je bil uveden z namenom povečanja likvidnosti in pospeševanja plačilne discipline v državi in tudi v tujini prepoznan kot edinstven primer pomoči malim in srednjim podjetjem.

Posamični dostop do podatkov v registrih, objavah in letnih poročil je brezplačen, naprednejšo stopnjo pridobivanja podatkov pa predstavljajo spletni servisi, ki omogočajo medopravilnost, povezovanje in izmenjavo podatkov o poslovnih subjektih, zastavljenih in zarubljenih vozilih ter o finančnem poslovanju gospodarskih subjektov. S pomočjo te storitve lahko zahtevnejši uporabniki povežejo svoje informacijske sisteme z bazami podatkov, združitev s sistemi poslovne inteligence pa jim omogoča, da lahko svoje delovne procese zbiranja in analiziranja podatkov razbremenijo in preusmerijo h kupcu, prodaji in upravljanju s tveganji.

Dostop do podatkov tujih podjetij odslej enostavnejši tudi v širšem evropskem prostoru

AJPES kot ena od 27 članic mreže Evropskega poslovnega registra (EBR) že vse od leta 2009 prek informacijskega sistema EBR uporabnikom omogoča tudi dostop do podatkov in informacij o več kot 22 milijonih poslovnih subjektov iz drugih evropskih držav članic EBR.

Kot odgovor na različnost dostopa do podatkov po posameznih državah članicah mreže EBR je Evropska komisija z Direktivo 2012/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2012 o spremembi Direktive Sveta 89/666/EGS ter direktiv 2005/56/ES in 2009/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede povezovanja centralnih in trgovinskih registrov ter registrov družb (v nadaljevanju Direktiva 2012/17/EU) vzpostavila projekt povezovanja poslovnih registrov B usiness Registers Interconnection System (BRIS), ki omogoča čezmejno pridobivanje informacij o podjetjih, poenostavlja in avtomatizira komunikacijske načine za izmenjavo podatkov med poslovnimi registri o gospodarskih družbah, njihovih čezmejnih združitvah ter podružnicah s sedežem v drugi državi znotraj EU.

Države članice morajo v skladu z Direktivo 2012/17/EU zagotoviti podatke o firmi in pravni obliki družbe ter omogočiti izmenjavo podatkov med poslovnimi registri. Temu ustrezno pa bo potrebno prilagoditi tudi slovensko zakonodajo.

Po predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Poslovnem registru Slovenije (ZPRS-1B) , ki je v vladni proceduri, bo osrednji pristojni organ, prek katerega se bo v zvezi s sistemom povezovanja poslovnih registrov (kot dela evropskega portala e-pravosodje) zagotavljala izmenjava podatkov in listin med poslovnimi registri držav članic in sodnim registrom ter javnost podatkov in listin AJPES.

V skladu s predlogom novele Zakona o sodnem registru (ZSreg-G) bodo novi 49.a do 49.c členi določali:

1. javen in brezplačen dostop do podatkov in listin objavljenih na portalu AJPES ter letnih poročil,

2. izmenjava podatkov med sodnim registrom in sistemom povezovanja poslovnih registrov, kot je:

  1. posredovanje obvestil o začetku ali končanju postopka likvidacije ali izbrisa brez likvidacije, prisilne poravnave ali stečaja nad subjektom vpisa in o vpisu izbrisa subjekta vpisa iz sodnega registra,
  2. prejem obvestila o začetku ali končanju postopka likvidacije, postopka zaradi insolventnosti, postopka izbrisa ali postopka prenehanja tujega podjetja iz evropske skupnosti zaradi vpisa ali izbrisa podružnice tujega podjetja po 683.a členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) ,
  3. posredovanje obvestila o vpisu v sodni register družbe s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pri čezmejni združitvi udeležena kot družba, ki izide iz združitve, po določbah četrtega odstavka 622.l člena ZGD-1,
  4. prejem obvestila o vpisu tujega podjetja v register, ki je pri čezmejni združitvi udeleženo kot družba, ki izide iz združitve, zaradi izvedbe postopka vpisa izbrisa prevzete družbe iz sodnega registra po določbah sedmega odstavka 622.k člena ZGD-1.

V skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2015/884 je prek portala AJPES od 8. junija 2017 že omogočeno vpogledovanje v listine in letna poročila slovenskih poslovnih subjektov, povezovanje z ostalimi registri in s tem dostop do podatkov o poslovnih subjektih v EU pa bo aktiviran, ko bodo vse države, ki so danes še na različnih stopnjah razvoja aplikacije, vstopile v sistem, kar naj bi bilo praviloma omogočeno do konca tega leta.

Strokovni članki
Kako pravilno vročiti odpoved po novem?

Nana Weber

piše: Nana Weber, dr. pravnih znanosti, odvetnica v Ljubljani

Ustavno sodišče RS je pred kratkim razveljavilo določbe o vročanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu s priporočeno pošiljko s povratnico, saj določba ne zagotavlja, da bo delavec z odpovedjo dejansko seznanjen in bo lahko pravočasno vložil tožbo, zaradi česar je lahko kršena njegova pravica do sodnega varstva. Avtorica se v prispevku ukvarja s praktičnimi posledicami te odločbe in opozarja na pravilen postopek vročanja odpovedi.

Pravna podlaga: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 – 15/2017), členi: 77, 1. odstavek in 2. odstavek 88., 2. odstavek 91, 95, 96, alineji 4 in 8 prvega odstavka 110., 3. odstavek 200; Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 10/2017)

Vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju PZ) je za učinkovanje odpovedi najbolj bistvenega pomena. Posledice vročitve odpovedi so:

  • na dan vročitve preneha veljavnost pogodbe o zaposlitvi oz. zaposlitev delavca pri delodajalcu,
  • z naslednjim dnem po vročitvi (redne) odpovedi začne teči odpovedni rok,
  • z vročitvijo odpovedi začne teči rok za sodno varstvo (tožbo) zoper odpoved, kar pomeni, da je treba v 30 dnevnem roku od vročitve vložiti morebitno tožbo,
  • ob odpovedi s ponudbo nove PZ začne z vročitvijo teči 15-dnevni rok za sklenitev nove PZ in
  • ko je odpoved pogodbe delavcu vročena, je delodajalec nanjo vezan in jo brez soglasja delavca ne more preklicati; enako pa velja tudi za delavčevo odpoved PZ delodajalcu.

Vročanje odpovedi PZ se še vedno lahko opravlja kot doslej:

  • praviloma osebno v prostorih delodajalca (ZDR-1 to določa kot pravilo), pri čemer je tisti, ki se mu odpoved vroča (tako delavec kot delodajalec), odpoved PZ dolžan sprejeti in se šteje, da je bila vročitev opravljena, če odkloni vročitev,
  • s priporočeno pošiljko s povratnico,
  • z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu.

Bistvena novost se nanaša na vročanje s priporočeno pošiljko s povratnico. Do odločitve Ustavnega sodišča RS, do dne 1. 4. 2017 (od takrat dalje velja odločitev Ustavnega sodišča RS), se je štelo, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Tistega, ki je odpoved vročal na tak način, ni rabilo skrbeti, ali bo tisti, ki mu je odpoved namenjena, to dejansko prejel, saj je bila določena fikcija vročitve.

Ustavno sodišče RS pa se je postavilo na stališče, da tako vročanje ne zagotavlja, da bo delavec z odpovedjo dejansko seznanjen in bo lahko pravočasno vložil tožbo, zaradi česar je lahko kršena njegova pravica do sodnega varstva. Posledično je določbo o takem vročanje razveljavilo in določilo, da se za vročanje odpovedi PZ delavcu po pošti uporabljajo pravdnega postopka o osebnem vročanju, vse dokler ne bo sprejeta drugačna zakonska podlaga.

Konkretno to pomeni uporabo 142. člena ZPP, ki določa naslednje:

  1. vročevalec najprej pisanje najprej poskuša (v roke) vročiti naslovniku (oziroma kateremu od odraslih članov njegovega gospodinjstva), če to ni mogoče, pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti;
  2. če naslovnik pisanja v danem roku ne dvigne, se pisanje po poteku roka pusti v naslovnikovem nabiralniku (če ga nima, pa se vrne pošiljatelju) in s tem se vročitev šteje za opravljeno (fikcija vročitve).

Praktični problem takega pisanja je, da vročanje s povratnico z navadno kuverto ni dovolj, saj v primeru, če delavec takega pisanja v roku prevzame, fikcija vročitve ne bo nastopila, saj na taki kuverti ni opozorila o posledicah neprevzema pošiljke.

Če se bo delodajalec hotel temu izogniti, bo moral odpoved PZ poslati v posebni kuverti, ki je opremljena z ustreznim obvestilom za prevzem, ki bo vsebovalo tudi rok prevzema in opozorilo, da se bo v primeru neprevzema pošiljke v danem roku štelo, da je vročitev po poteku tega roka opravljena.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Neuspešen davčni teror

mag. Ivan Simič

piše: mag. Ivan Simič, vir: revija Denar, številka 474/2017

Davčni zavezanci opažamo, da finančna uprava vsake toliko časa krši ustavo. Mnogi se sprašujejo, kako je to mogoče in ali v finančni upravi nimajo pravnikov, ki bi vedeli, kaj je prav. Sam sem pravnik in imel sem redko priložnost, da sem delal na obeh straneh, to je kot davčni svetovalec in kot davčni uradnik. To pomeni, da dobro poznam delovanje obeh sistemov. Ugotovil sem, da je pravo raztegljiv pojem. Če si na eni ali drugi strani, si prepričan, da pravilno razlagaš pravo in skoraj nihče te ne more prepričati o nasprotnem. Tako je verjetno bilo tudi v finančni upravi, ko so se odločili, da bodo inšpicirali obdobja, za katera je nastopilo zastaranje. Zdaj je upravno sodišče njihovo postopanje razglasilo za nezakonito.

V zvezi z vprašanjem retroaktivnosti sta bila FURS in Ministrstvo za finance usklajena in oba sta bila v zmoti

Davčni zavezanci opažamo, da finančna uprava vsake toliko časa krši ustavo. Mnogi se sprašujejo, kako je to mogoče in ali v finančni upravi nimajo pravnikov, ki bi vedeli, kaj je prav. Sam sem pravnik in imel sem redko priložnost, da sem delal na obeh straneh, to je kot davčni svetovalec in kot davčni uradnik. To pomeni, da dobro poznam delovanje obeh sistemov. Ugotovil sem, da je pravo raztegljiv pojem. Če si na eni ali drugi strani, si prepričan, da pravilno razlagaš pravo in skoraj nihče te ne more prepričati o nasprotnem. Tako je verjetno bilo tudi v finančni upravi, ko so se odločili, da bodo inšpicirali obdobja, za katera je nastopilo zastaranje. Zdaj je upravno sodišče njihovo postopanje razglasilo za nezakonito.

Odločitev upravnega sodišča

Upravno sodišče je v obrazložitvi sodbe številka I U 1754/2016-18 z dne 14. 6. 2017 med drugim zapisalo:

»Če se zdaj na konkretne primere postavi hipotetično vprašanje, ali je imel davčni organ pravico odmeriti davek za leto 2006 v letu 2012, bi bil odgovor nikalen, saj je bil ZDavP-2G objavljen v Uradnem listu RS šele 17. 12. 2013, veljati pa je začel šele 1. 1. 2017. Tako je že v letu 2012 in 2013 prenehala pravica davčnega organa do odmere davka za leto 2006 in ta pravica z uveljavitvijo ZDavP-2G ne more ponovno »oživeti«. Tretji odstavek 68.a člena je treba razlagati na ustavno skladen način, kar pomeni, da ne more več obstajati pravica do odmere davka za tista leta za nazaj, ko je ta pravica že ugasnila oziroma zastarala. Taka razlaga bi bila namreč v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov, ki ga določa 155. člen Ustave Republike Slovenije… Torej je treba tretji odstavek 68.a člena ZDavP-2 razlagati tako, da ima učinek samo za naprej in se ne more nanašati na pravico davčnega organa do odmere davka za tista leta za nazaj, ko je ta pravica zaradi zastaranja že enkrat ugasnila.«

Gre za pomembno odločitev upravnega sodišča, s katero se prav gotovo ne strinjajo vsi na upravnem sodišču, saj si drugače ni možno razlagati odločitve, ki smo jo zasledili v časniku Finance, da je upravno sodišče ustavnemu sodišču poslalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedene sporne določbe. Več o tem lahko preberete na mojem davčnem blogu.

Zame kot pravnika je nesprejemljivo in nelogično, da upravno sodišče, ki je odločilo, da gre za retroaktivno uporabo zakona, sprašuje ustavno sodišče, ali res gre za retroaktivno uporabo zakona. Menim, da je do takšne sodbe upravnega sodišča prišlo predvsem zaradi tega, ker je o tej zadevi odločal 3. sodni oddelek upravnega sodišča, to je oddelek za varstvo ustavnih pravic in ne 1. sodni oddelek – oddelek za javne finance, ki praviloma odloča o davčnih zadevah.

Kljub vsemu zapisanemu sem te dni, to je en mesec po prej omenjeni sodbi upravnega sodišča, od ene od finančnih inšpektoric prejel poziv za predložitev dokumentacije za zadeve iz leta 2004, 2005, 2006, 2007 in 2008. Gre za leta, za katera je že nastopilo zastaranje. Kaj storiti? Nič! Enostavno zavrniti zahtevo finančne inšpektorice, saj gre za zadeve, za katere je že nastopilo zastaranje.

Furs sem opozarjal na neustavnost

Leta 2014, ko je začela veljati novela ZDavP-2G in ko sem opazil, da Furs napačno izvaja določbe 68.a člena, sem jih septembra 2014 z vljudnim dopisom na treh straneh opozoril na napačno, nezakonito in neustavno izvajanje sprememb. Šlo je za inšpiciranje obdobij, za katera je že nastopilo zastaranje, o čemer je govora v predhodni obrazložitvi upravnega sodišča. Zapisal sem ravno to, kar je tri leta pozneje odločilo upravno sodišče.

Prav tako sem jih opozoril na napačno določanje trenutka, kdaj se je začel davčni postopek. Furs je takrat razlagal, da se davčni postopek začne, ko je izdan sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora, jaz pa sem trdil, da se davčni postopek začne, ko davčni organ opravi kakršno koli procesno dejanje z namenom uvedbe davčnega postopka, kot je to določeno v drugem odstavku 72. člena ZDavP-2. Tudi v tem primeru je letos že razsodilo upravno sodišče, in to na način, kot sem leta 2014 dokazoval Fursu.

Namesto da bi Furs odgovoril, da imam prav in bi spremenil svoje stališče, je Furs novembra 2014 v odgovoru, ki ga je pripravil Uroš Grošelj, inšpektor svetnik, ki naj bi takrat bil vodja projekta osebnih davčnih pregledov, zapisal, da zadeve ne razumem. Prav tako je navedel, da ni moč pritrditi mojemu stališču, da gre za retroaktivno uporabo 68.a člena in da moje stališče o retroaktivnosti ne zdrži tudi s procesnega vidika. Ne vem, kako se Uroš Grošelj počuti danes, ko je upravno sodišče razsodilo, da je Furs postopal napačno. Glede na to, da je Furs tudi med nezakonitimi davčnimi postopki vpisoval zastavne pravice na nepremičninah davčnih zavezancev, pričakujem, da se bodo zdaj zastavne pravice vpisale tudi na nepremičnine Uroša Grošlja in tistih, ki so sprejeli odločitve o nezakonitem postopanju Fursa.

Ker sem bi vztrajen, sem jim novembra poslal še en dopis na štirih straneh, v katerem sem navedel, da sem razočaran nad njihovimi odgovori, in sem jim predlagal, naj še enkrat razmislijo o odgovorih, ki so mi jih poslali.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Opredelitev poslovnih kombinacij po SRS-jih in MSRP-jih

revija SIR*IUS

piše: Saša Jerman, mag. znanosti, vir: revija SIR*IUS, številka 4/2017

Transakcije s podjetji so po MSRP 3 transakcije ali drugi dogodki, v katerih prevzemnik pridobi obvladovanje nad enim podjetjem ali več. Tej opredelitvi skladno s prilogo A MSRP 3 ustrezajo tudi transakcije, ki se včasih imenujejo "prave spojitve" ali "spojitve enakih". V angleškem izvirniku se opredelitev transakcij s podjetji glasi: "A transaction or other event in which an acquirer obtains control of one or more businesses." Že jezikovna razlaga citirane določbe omogoča izluščiti bistvo transakcij s podjetji: i) prevzem obvladovanja (angl. obtain of control) oziroma zahteva, da prevzemnik pridobi obvladovanje nad enim podjetjem ali več, ter ii) predmet prevzema je podjetje v ekonomskem smislu, to je povezan niz aktivnosti in premoženja, s katerimi se lahko ravna in o katerih se odloča z namenom zagotavljanja donosa v obliki dividend, nižjih stroškov ali drugih gospodarskih koristi neposredno naložbenikom ali drugim lastnikom, članom ali udeležencem. Bistvena elementa transakcij s podjetji sta torej dva: prevzem in podjetje.

1. UVOD

Za računovodsko obravnavo transakcij s podjetji je bil v EU-ju že leta 1983 sprejet ter v letu 1998 prenovljen poseben računovodski standard MRS 22 – Poslovne združitve (IASC, 1998a), ki so ga dopolnjevala pojasnila SOP-9 (IASC, 1998b), SOP-22 (IASC, 2000), in SOP-28 (IASC, 2001). V letu 2004 je MRS 22 in vsa tri pojasnila nadomestil prvi MSRP 3 – Poslovne kombinacije (IASB, 2004). Takoj po sprejetju je bil MSRP 3 predmet številnih strokovnih razprav znotraj IASB-ja. Istočasno je potekala tudi harmonizacija na mednarodni ravni, konkretno z Ameriškim odborom za računovodske standarde (angl. US Financial Accounting Standards Board, v nadaljevanju FASB), ki je pooblaščen za pripravo in izdajo računovodskih standardov v Združenih državah Amerike (angl. US GAAP). Leta 2008 je IASB sprejel nov standard računovodskega poročanja MSRP 3 – Poslovne kombinacije (IASB, 2008), ki so ga morale družbe začeti uporabljati za poslovna leta po 1. juliju 2009. MSRP 3 iz leta 2008, ki je z določenimi spremembami in dopolnitvami veljaven (IASB, 2015c), in FASB Standard št. 141 – Poslovne kombinacije sta tudi rezultat medsebojnega usklajevanja in harmonizacije pravil računovodenja ne le znotraj EU-ja, temveč tudi v širšem mednarodnem prostoru. Cilj veljavnega MSRP 3 (IASB, 2015c) je izboljšati ustreznost, zanesljivost in primerljivost informacij o transakcijah s podjetji, ki jih prevzemne družbe (prevzemniki) izkazujejo v svojih računovodskih izkazih. MSRP 3 (IASB, 2015c) nima pravil o računovodski obravnavi transakcij s podjetji na ravni lastnikov in prevzete družbe. Ureja izključno pravila za prevzemno družbo (prevzemnika), in sicer:

  • opredeljuje pogoje, da bi se določena transakcija lahko opredelila kot transakcija s podjetjem. Standard pojasnjuje, kako se presoja prevzem, in ima lastne opredelitve podjetja;
  • kako prevzemnik v svojih računovodskih izkazih pripozna in meri prevzeta sredstva, prevzete obveznosti ali neobvladujoči delež v prevzetem podjetju;
  • kako prevzemnik pripozna in meri dobro ime, pridobljeno v poslovni združitvi, ali dobiček pri izpogajanem nakupu;
  • določa, katere informacije je treba razkriti, da bodo uporabniki računovodskih izkazov lahko ocenili naravo in finančne učinke poslovne združitve.

V vseh različicah je MSRP 3 iz svojega urejanja izključil transakcije s podjetji pod skupnim upravljanjem. MSRP 3 (IASB, 2015c) opredeljuje zgolj kriterije za transakcije s podjetji pod skupnim upravljanjem oziroma kriterije za presojo, ali gre za transakcijo s podjetji pod skupnim upravljanjem, ki se mora izključiti iz uporabe MSRP 3. V razvoju računovodskih standardov za transakcije s podjetji je bistveno, da je MSRP 3 opustil seštevalno metodo obračuna transakcije (angl. pooling of interest method) in že od leta 2004 zahteva obračun transakcije z uporabo prevzemne metode. Po seštevalni metodi so se združena podjetja računovodsko obravnavala kot seštevek dveh ali več prej ločenih podjetij oziroma seštevek njihovega premoženja, medtem ko je bistvo prevzemne metode v predpostavki, da je izveden prevzem, zato se prevzeta sredstva in obveznosti ter rezultat transakcije obračunajo z razporejanjem nakupne cene na opredeljiva prevzeta sredstva ter obveznosti. Kljub opustitvi seštevalne metode se le-ta v praksi uporablja v določenih transakcijah s podjetji pod skupnim upravljanjem, zlasti zato, ker pri transakcijah s podjetji pod skupnim upravljanjem ni prevzema. IASB je v letu 2015 zaključil razpravo o ustreznosti določb MSRP 3 (IASB, 2015c) z uporabniki računovodskih standardov (investitorji, akademiki, revizorji, regulatorji), s katero je pridobil odzive na rešitve v MSRP 3 (IASB, 2015c). Na podlagi odzivnih komentarjev se je IASB odločil nadaljevati poglobljeno analizo obstoječih rešitev v MSRP 3 (IASB, 2015c) na naslednjih področjih, ki jih je opredelil kot zelo pomembna (IASB, 2015, str. 8–9):

  • učinkovitost in zahtevnost preskusa dobrega imena za namen oslabitve;
  • računovodska obravnava dobrega imena po začetnem pripoznanju (to je analiza zahteve po izključni slabitvi dobrega imena v primerjavi z amortiziranjem in slabitvijo dobrega imena);
  • problematika opredelitve podjetja;
  • opredelitev in določanje poštene vrednosti neopredmetenih sredstev v transakcijah s podjetji (s poudarkom na razmerjih s kupci ter blagovnimi znamkami).

In kakšen je razvoj slovenskih računovodskih standardov glede računovodenja transakcij s podjetji (poslovnih kombinacij)?

SRS-ji transakcij s podjetji pred letom 2006 sploh niso urejali, razen začetnega pripoznavanja dobrega imena. SRS 2001, točka 2.5, str. 23, so glede dobrega imena določali: "Naložba v dobro ime je presežek nabavne vrednosti prevzetega podjetja nad določljivo pošteno vrednostjo pridobljenih sredstev, zmanjšano za njegove dolgove, če takšno podjetje preneha obstajati kot samostojna pravna oseba. Če prevzeto podjetje ne preneha obstajati kot samostojna pravna oseba, se naložba izkaže le v skupinskih računovodskih izkazih."

V SRS 2006 so bila pravila računovodskega obračunavanja transakcij s podjetji omejeno vključena v:

  • posebno točko Uvoda v SRS 2006 pod naslovom Poslovne združitve,
  • SRS 1.14 glede vrednotenja prevzetih opredmetenih osnovnih sredstev pri prevzemni družbi in
  • SRS 2.6 in SRS 2.26 glede začetnega pripoznavanja dobrega imena ter njegovega vrednotenja po začetnem pripoznanju.

Za vsa vprašanja računovodenja transakcij s podjetji, ki niso bila urejena v Uvodu ali v drugih SRS 2006, so SRS 2006 napotili na neposredno uporabo MSRP 3. Odločitev Strokovnega sveta pri Slovenskem inštitutu za revizijo, da v SRS 2006 ne uredi celovito vseh vprašanj računovodenja pri združitvah, je bila posledica dejstva, da je bila struktura SRS 2006 pomembno drugačna od strukture
MSRP-jev. Medtem ko so SRS 2006 obravnavali računovodsko pripoznavanje, vrednotenje in razkrivanje posameznih gospodarskih kategorij (npr. neopredmetena sredstva, finančne naložbe, zaloge, kapital), MSRP-ji v samostojnem standardu obravnavajo tudi določene vrste poslovnih dogodkov (npr. pogodbe o gradbenih delih, pogodbe o najemih, stroške izposojanja, kmetijstvo itd.), med njimi tudi transakcije s podjetji.

Od leta 2016 veljavni SRS 2016 v 6. točki Okvira k SRS 2016 avtonomno urejajo računovodska vprašanja glede transakcij s podjetji (pod imenom Poslovne kombinacije – združitve). SRS 2016 ne omogočajo več neposrednega sklicevanja na MSRP-je, zato so v 6. točki Okvira k SRS 2016 urejena bistvena vprašanja transakcij s podjetji: opredelitev transakcij ter začetno vrednotenje prevzetega premoženja v poslovnih knjigah prevzemnika. Glede transakcij s podjetji pod skupnim upravljanjem SRS 2016 povzemajo opredelitvene kriterije iz MSRP 3 (IASB, 2015c) ter avtonomno določajo tudi računovodsko obravnavo pri prevzemniku.

2. OPREDELITEV POSLOVNIH KOMBINACIJ PO MSRP 3

2.1. Transakcije s podjetji, ki so znotraj MSRP 3

Transakcije s podjetji so po MSRP 3 (IASB, 2015c) transakcije ali drugi dogodki, v katerih prevzemnik pridobi obvladovanje nad enim podjetjem ali več podjetji. Tej opredelitvi skladno s prilogo A MSRP 3 ustrezajo tudi transakcije, ki se včasih imenujejo "prave spojitve" ali "spojitve enakih". V angleškem izvirniku se opredelitev transakcij s podjetji glasi: "A transaction or other event in which an acquirer obtains control of one or more businesses."

Že jezikovna razlaga citirane določbe omogoča izluščiti bistvo transakcij s podjetji:

  • prevzem obvladovanja (angl. obtain of control) oziroma zahteva, da prevzemnik pridobi obvladovanje nad enim podjetjem ali več podjetji;
  • predmet prevzema je podjetje v ekonomskem smislu, to je povezan niz aktivnosti in premoženja, s katerimi se lahko ravna in o katerih se odloča z namenom zagotavljanja donosa v obliki dividend, nižjih stroškov ali drugih gospodarskih koristi neposredno naložbenikom ali drugim lastnikom, članom ali udeležencem. Bistvena elementa transakcij s podjetji sta torej dva: prevzem in podjetje.

V nadaljevanju zato najprej analiziram oba ključna elementa transakcij s podjetji. Brez prevzema in podjetja posel ne more biti računovodsko obravnavan kot transakcija s podjetjem po MSRP 3. Zato se MSRP 3 tudi ne uporablja za tiste transakcije s podjetji, pri katerih bodisi ne gre za prevzemno transakcijo bodisi ne gre za prevzem enega podjetja ali več podjetij. Iz področja MSRP 3 so tako v 2. točki (IASB, 2015c) izključene:

  • transakcije, v katerih prevzemnik ne pridobi obvladovanja nad drugim podjetjem (ni prevzema);
  • transakcije, v katerih prevzemnik pridobi skupno obvladovanje nad drugim podjetjem (prevzemnik obvladuje eno podjetje ali več podjetij skupaj z ostalimi osebami, zato jih sam ne obvladuje – ni prevzema). Za transakcije, v katerih prevzemnik pridobi skupno obvladovanje, se uporablja MSRP 11 – Skupni aranžmaji. Računovodska obravnava je odvisna od tega, ali gre za skupaj obvladovano podjetje (skupni podvig) ali za skupaj obvladovano dejavnost. V nobenem od navedenih položajev pa računovodska obravnava ni primerljiva z MSRP 3, ki je rezervirana za računovodenje prevzemnih transakcij, zato se dobro ime pri skupnih aranžmajih ne pripozna;
  • transakcije nakupa sredstva ali skupine sredstev, ki nimajo lastnosti podjetja. Pri nakupu sredstev ali skupine sredstev prevzemnik začetno pripozna posamezna pridobljena opredeljiva sredstva (vključno z neopredmetenimi sredstvi) in prevzete obveznosti. Nabavno vrednost transakcije je treba razporediti na posamezna opredeljiva sredstva in obveznosti na podlagi njihove relativne poštene vrednosti na datum nakupa. Takšna transakcija prav tako ne povzroči dobrega imena;
  • transakcije s podjetji pod skupnim upravljanjem (ni prevzema).

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Brez neodvisnega odvetništva sta uresničevanje pravice do sodnega varstva in varstvo pravic strank zgolj mrtva črka na papirju

Roman Završek

piše: mag. Roman Završek, vir: revija Odvetnik, številka 3(81)/2017

Po predstavitvi referatov je sledila razprava, v kateri je predsednik OZS mag. Roman Završek dejal, da sta samostojnost in neodvisnost odvetništva v Republiki Sloveniji sicer zagotovljena na ustavni ravni, kljub temu pa v zadnjem desetletju in pol prihaja do sistematičnega rušenja položaja in vloge odvetništva. Ukrepi, ki so usmerjeni v razvrednotenje vloge odvetništva, so, kot je dejal, raznoliki, vsi skupaj pa sledijo istemu cilju – razgradnji odvetništva.

Velikokrat slišimo, da smo odvetniki ustavna kategorija, odvetništvo pa kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon.

Že ureditev na ustavni ravni bi morala biti nekaj, kar bi zagotavljalo dober pravni položaj odvetništva in večjo pravno varnost strank. Za to bi si morala prizadevati tudi ureditev na zakonski in podzakonski ravni. Takšno bi moralo biti ravnanje tudi izvršilne in zakonodajne veje oblasti.

Samostojnost in neodvisnost odvetništva se kaže tudi v razmerju med stanovskim združenjem odvetnikov in odvetniki samimi. Podobno, kot velja za druge t. i. svobodne poklice, je do neke mere tudi odvetništvo podvrženo (samo)urejanju. Samostojnosti odvetnikov ne kaže jemati povsem dobesedno, saj smo odvetniki dolžni upoštevati omejitve, ki jih odvetnikom določi stanovsko združenje odvetnikov in ki niso določene z državnopravnimi predpisi. Ta regulativa vpliva na tista ravnanja odvetnikov, ki jih pri povsem svobodnem delovanju na trgu ne bi bilo. Delo in položaj odvetnikov sta podvržena tako državnopravnim kot stanovskim predpisom, zato se neodvisnost in samostojnost odvetniške službe kaže predvsem v delu stanovskega združenja, tj. odvetniške zbornice.

Pomembna dimenzija samostojnosti in neodvisnosti odvetništva kot službe, ki je del pravosodja, je torej položaj odvetniške zbornice v razmerju do zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Pri tem je bistven način sodelovanja med njimi, kar pomeni, da je v postopkih sprejemanja predpisov treba upoštevati tudi mnenje odvetništva, sicer sta ustavno zagotovljena samostojnost in neodvisnost povsem izvotljeni.

Kljub temu v zadnjem času opažamo, da - čeprav odvetniki predstavljamo morda enega izmed najštevilnejših deležnikov strokovne javnosti - so pripombe in predlogi odvetniške zbornice v postopku sprejemanja predpisov pogosto prezrti z argumentom, da se odvetniki borijo le za lastne pravice. Takšno gledanje je preozko in neutemeljeno. Odvetniki sledimo pravicam naših strank, tj. državljanov in državljank Slovenije in tudi drugih ljudi. Skrbimo za to, da bodo stranke v postopkih lahko uveljavljale svoje pravice, in ne obratno.

Po drugi strani hkrati pogosto opažam, da je neskladje med ustavno ureditvijo in dejanskim položajem preveliko, na škodo strank in v zadnjem času tudi na škodo odvetništva. Pri tem nimam v mislih le ekonomsko- -finančnih učinkov, kot se pogosto neupravičeno izpostavlja predvsem v zakonodajnem postopku sprejemanja sprememb predpisov in v medijih, temveč želim poudariti, da zaradi sistematičnih državnih pritiskov, ki so posredno ali neposredno povezani s pravno ureditvijo odvetništva, prihaja do zniževanja pravne varnosti pod tisto raven, ko bi že lahko govorili o sistematičnem kršenju temeljnih človekovih pravic in razgradnji odvetništva. Takšna trditev se zagotovo sliši pretirana in slovenski odvetniki bi si želeli, da stanje ne bi bilo takšno, vendar je situacija žal resnična. Sprašujemo se torej, ali je slovensko odvetništvo še samostojno in neodvisno? Ali država dejansko želi imeti samostojne in neodvisne odvetnike in ali svojim državljanom država sploh želi zagotoviti dobro pravno pomoč v sodnih in zunajsodnih postopkih? Včasih imam občutek, da po mnenju predstavnikov oblasti delo odvetnikov pomeni breme za učinkovite sodne postopke in povečuje stroške države.

Gre za pomembna vprašanja, ki se morda slišijo minorna, vendar nam bo odgovor nanje pokazal, kakšna sta vloga in položaj odvetništva v slovenski družbi.

V zvezi s samostojnostjo in neodvisnostjo odvetništva sem pred časom na enem izmed posvetov o prihodnosti odvetniškega poklica, na katerem sem imel priložnost sodelovati, ugotovil, da je ustavna opredelitev odvetništva na teoretični ravni nekaj lepega, vendar če tega ne spremljata volja in interes države, da jo udejanji tudi v praksi, ostaja le mrtva črka na papirju. V razpravi se je izkazalo, da ima le peščica držav takšno ustavno ureditev, v kateri sta samostojnost in neodvisnost zagotovljeni že na ustavni ravni. Ena izmed njih v Evropi je poleg Slovenije tudi Ukrajina s povsem novo ureditvijo, ki na ustavno-zakonodajni ravni pomeni pravi unikum, in sicer v smislu, da si tako ureditev želi vsak odvetnik. V praksi pa se je izkazalo, da je precej ukrajinskih odvetnikov kljub ustavno zagotovljenima samostojnosti in neodvisnosti, ki je nato še dodatno razdelana na zakonski ravni, že videlo notranjo stran zapora in pripora, zgolj zaradi zastopanja pravic svojih strank v različnih postopkih proti državi.

Na drugi strani je precej držav, kot so Nemčija, Anglija, Avstrija, ki samostojnosti in neodvisnosti nimajo zapisanih v ustavi, pa vendar država želi imeti samostojne in neodvisne odvetnike in jim to priznava na različne načine, tudi z ustrezno zakonsko ureditvijo, z vlogo v zakonodajnih postopkih in z dejanskim priznavanjem samostojnosti in neodvisnosti v vseh drugih postopkih, kjer nastopajo odvetniki. Zgolj ustavna ureditev torej ne zagotavlja pravne varnosti državljanov, če si država sama ne prizadeva za to, da so državljanom zagotovljene temeljne pravice; te pa jim lahko zagotavlja tudi prek samostojnih in neodvisnih odvetnikov.

Samostojnost in neodvisnost odvetništva sta v Sloveniji torej zagotovljeni na ustavni ravni, kljub temu pa v zadnjem desetletju in pol prihaja do sistematičnega rušenja položaja in vloge odvetništva. Ukrepi, ki so usmerjeni v razvrednotenje vloge odvetništva, so raznoliki, vsi skupaj pa sledijo istemu cilju – razgradnji odvetništva.

Odvetnikov je vse več; v imenik odvetnikov je tako danes vpisanih 2350 članov, od tega 1750 odvetnikov. Leta 2015 je bilo odvetnikov 1300, leta 1994 pa le 429. Število odvetnikov torej narašča za približno pet odstotkov na leto. Dostop v odvetniški poklic je enostaven, vrata so široko odprta vsem, seveda ob izpolnjevanju formalnih pogojev, vse to pa na račun manjše pravne varnosti. Tudi ukrepi, ki jih je predlagala OZS in s katerimi bi zagotovili večjo pravno varnost, so bili preslišani.

Odvetniški poklic, ki bi moral biti poslanstvo, življenjska izbira vsakega odvetnika, postaja vmesna postaja vseh tistih, ki ne morejo dobiti druge službe, ali pa zadnje zatočišče tistih, ki si tega niti ne želijo, in je to edina stvar, ki jim ostane na voljo. V odvetniških strukturah se letno zaposli več kot 300 pravnikov, v različnih strukturah pravosodja pa le 60.

Število pravnikov, ki v brezciljnem iskanju ustreznih služb končajo v odvetništvu, se povečuje, pri čemer njihova odločitev ni odvetništvo, odvetništva ne vidijo kot poslanstvo, temveč le kot hitro dostopen statusni simbol. Ali mora odvetništvo res nositi breme vseh zgrešenih ukrepov izobraževalne in zaposlovalne politike državnih organov? Menim, da ne.

Ekonomski položaj odvetništva se zaradi vzajemnega delovanja različnih ukrepov in neodzivnosti države slabša. Več kot 70 odstotkov vseh slovenskih odvetnikov posluje pod pragom sprejemljivega (40.000 evrov letnega bruto prihodka, kar ob primerjavi z bruto plačami okrajnih sodnikov pomeni približno 1.000 evrov bruto manj na mesec). Poslovanje pod pragom sprejemljivega vpliva na pravno varnost strank, mreža odvetniških pisarn po državi se krči, številni odvetniki si ne morejo privoščiti niti najbolj osnovnih delovnih sredstev.

Zaradi pritiskov, usmerjenih v povečevanje nerazumne liberalizacije poklica, se odpirajo vrata ponudnikom pravnih storitev, ki niso odvetniki, nimajo ustreznih strokovnih kvalifikacij, strankam v primeru napak ne nudijo ustrezne zaščite, za njih ne veljajo stroge omejitve glede poslovanja, ki so jih dolžni spoštovati odvetniki, niso podvrženi stanovski kontroli in etičnim standardom, ki veljajo za odvetnike, kljub temu pa zastopajo stranke v postopkih pred sodišči, jim svetujejo in s svojim delovanjem negativno vplivajo na pravno varnost državljanov.

Ukrepi, usmerjeni v vedno večjo liberalizacijo poklica, ki se je dogajala in se še vedno dogaja tudi z nekritičnim prevzemanjem vseh evropskih predpisov, so pripomogli k temu, da so državljani, nekdanje stranke, postali potrošniki pravnih storitev, njihove pravice pa nedopustno postajajo zgolj ekonomske kategorije.

V primeru ekonomskih dobrin pa velja, da so podvržene pravilom svobodnega trga. Kakšna je cena pravice do poštenega postopka, je že večkrat pojasnilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Ob tem je treba poudariti, da prav posebna narava odvetništva in temelj njegovega odnosa do stranke – zaupnost razmerja med odvetnikom in stranko – odvetniku nalagata dolžnost, da si prizadeva za izpolnjevanje visokih zahtev po osebnih in etičnih lastnostih, na katerih temelji opravljanje tega poklica. Odvetnikova dolžnost je, da zaščiti interese svoje stranke in da pri tem ne prestopi mej, ki jih določajo etična načela poklica. Odvetnik se je dolžan zavedati, da je zaupanje stranke osnovno vodilo, ki ga mora upoštevati in ki ga ne sme omajati. Prav liberalizacija pa povzroča, da ekonomske kategorije nadvladajo nad dosedanjim zaupnim razmerjem in da stranke postavijo v položaj potrošnika, odvetniške storitve pa izenačijo s ekonomskimi storitvami.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.