Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 29. maj 2018 / številka 18

Tekmovanje Prav(n)a rešitev, ki ga organizira Ženevski klub Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, je vseslovensko tekmovanje, na katerem so se študentje slovenskih pravnih fakultet letos že sedmič spopadli z reševanjem praktičnih primerov s področja civilnega in gospodarskega prava, ki jih pripravijo najuglednejše slovenske odvetniške pisarne. Na tekmovanju je sodelovalo kar 105 tekmovalcev v 35 ekipah. V današnji številki TFL Glasnika lahko preberete poročilo s tekmovanja, si ogledate rezultate in druge zanimive podrobnosti o tekmovanju.

V tokratni Temi tedna nam Tamara Prezelj predstavlja prispevek Pravi tristranski posli. Pravi tristranski (oziroma trikotni) posli so posebna oblika tristranskih poslov, ki sodijo med t. i. verižne posle. Značilnost verižnih poslov je, da se med več zavezanci opravi več časovno zaporednih dobav istega blaga, pri čemer pride do enega samega premika blaga.

pravnega področja izpostavljamo prispevek Kljub izostanku novel kar nekaj »sprememb« ZUP-a ter članek Ukrepi za varstvo otrokove koristi po Družinskem zakoniku. davčnega področja objavljamo članek Poslovna uspešnost in prispevki, s finančnega področja pa članek z naslovom SRS 15 (2019) – Prihodki po novem.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Študenti prava v praksi: Prav(n)a rešitev - uveljavljeno tekmovanje študentov

Prav(n)a rešitev 2018

Prav(n)a rešitev - uveljavljeno tekmovanje študentov

Letos je pod okriljem Ženevskega kluba pravnikov potekalo že sedmo državno tekmovanje Prav(n)a rešitev, ki ga je tradicionalno podprl tudi portal Tax-Fin-Lex. Tekmovanje je namenjeno študentom vseh slovenskih pravnih fakultet, ki tekmujejo v reševanju primerov s področja civilnega in gospodarskega prava, ki jih pripravijo izkušeni odvetniki. Najboljši tekmovalci pa pridobijo priložnost, da se dokažejo z delom v eni izmed najuglednejših slovenskih odvetniških pisarn. Gre za dogodek, ki študentom omogoča pridobitev neprecenljivih praktičnih izkušenj, odvetniškim pisarnam pa pridobitev izjemno kvalitetnega kadra.

Prav(n)a rešitev 2018

O organizaciji VII. Prav(n)e rešitve

Tekmovanja se je tokrat udeležilo 35 ekip oziroma skupaj 105 študentov višjih letnikov študija prava. Konsistentno velika udeležba dokazuje, da je Prav(n)a rešitev postala uveljavljeno in priljubljeno tekmovanje, ki predstavlja zapolnitev vrzeli v študiju prava, ki je prepogosto usmerjen zgolj v teoretično znanje in premalokrat v reševanje praktičnih primerov. Vse večje zanimanje za sodelovanje na tekmovanju izkazujejo tudi odvetniške pisarne, nekatere pa se tekmovanja udeležujejo že od samega začetka. Letos je na Prav(n)i rešitvi sodelovalo pet odvetniških pisarn, ki se primarno ukvarjajo z različnimi vidiki gospodarskega in korporacijskega prava, in sicer Odvetniška pisarna Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji, Odvetniška pisarna Ilić & partnerji, Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, Odvetniška pisarna Odvetniki Šelih & partnerji, prvič pa se nam je pridružila Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki. Organizacijski odbor VII. Prav(n)e rešitve, ki je priredil dogodek, je letos vodil predsednik Ženevskega kluba Luka Ržek, sestavljali pa so ga še Tim Čebulj, Katarina Černivec, Urša Demšar, Jan Kohek in Nejc Širec. Tako kot vsako leto je bil tudi letos organizacijski odbor sestavljen iz starih in novih članov Ženevskega kluba, kar omogoča prenašanje obstoječega znanja in izkušenj s starih na nove člane, obenem pa novi člani k organizaciji doprinesejo nove ideje in svež način razmišljanja.

Prav(n)a rešitev 2018

Potek tekmovanja

Tudi letos je bilo tekmovanje sestavljeno iz predtekmovanja in finalnega dela. V predtekmovanju, ki je dne 13. 4. 2018 in 14. 4. 2018 potekalo pisno in preko spleta, so študenti reševali krajše primere vseh sodelujočih odvetniških pisarn. Najboljših 15 ekip se je uvrstilo v finale, ki je potekalo v dveh delih. Prvi del je potekal dne 20. 4. 2018 v prostorih Pravne fakultete v Ljubljani. Dogodek se je pričel s slavnostnim nagovorom prof. dr. Štiblarja, mentorja Ženevskega kluba, ki so mu sledile predstavitve portala Tax-Fin-Lex in sodelujočih odvetniških pisarn. 15 finalnih ekip je bilo z žrebom razporejenih med pet odvetniških pisarn. Pred posamezno odvetniško pisarno so se tako v finalu pomerile tri ekipe, pri čemer so vsako ekipo sestavljali trije člani. V nadaljevanju je vsaka odvetniška pisarna ekipam, ki so ji bile dodeljene, predstavila primer, ki ga je pripravila za finalni del tekmovanja. Vsaka ekipa  je imela na voljo okoli 24 ur za rešitev primera, pri čemer so tekmovalci imeli tudi brezplačen dostop do portala Tax-Fin-Lex, ki jim je omogočal iskanje sodne prakse, člankov in drugih informacij, potrebnih za uspešno reševanje nalog.

Drugi del tekmovanja je potekal dne 21. 4. 2018 na Gospodarski zbornici Slovenije. Zahtevno delo je čakalo tako tekmovalce kot odvetniške pisarne: ekipe, od katerih so mnoge povedale, da so njihovi člani v iskanju prav(n)e rešitve bedeli pozno v noč, so morale že zgodaj zjutraj oddati svoje izdelke, ki so jih nato ocenili predstavniki sodelujočih odvetniških pisarn. Sledili so ustni zagovori rešitev, kjer so tekmovalci pokazali svoje retorične spretnosti in veščine argumentiranja, predstavniki pisarn pa so imeli možnost preveriti, kako se tekmovalci znajdejo pri ustnem preverjanju znanja. Po kosilu za vse udeležence je sledila slavnostna podelitev diplom vsem tekmovalcem, zanje in za odvetniške pisarne pa je Ženevski klub pripravil tudi simbolična darila. Tekmovalci so prejeli tudi promocijski material Tax-Fin-Lex.

Prav(n)a rešitev 2018

Večerno druženje in razlgasitev tekmovalcev

Zmagovalcev VII. Prav(n)e rešitve odvetniške pisarne niso razglasile na Gospodarski zbornici Slovenije, temveč šele na večernem druženju v Opera baru, ki so se ga udeležili vsi finalisti, predstavniki odvetniških pisarn in organizacijski odbor. Tudi letos so študentje izpostavili, da je druženje predstavljalo odlično priložnost za navezovanje stikov med tekmovalci in predstavniki odvetniških pisarn v sproščeni atmosferi. Mreženje in pridobivanje novih kontaktov je v pravniškem poklicu pomembna veščina, Prav(n)a rešitev pa v Sloveniji zaenkrat ostaja eden izmed redkih dogodkov, na katerih lahko študenti v neformalnem okolju spoznavajo bodoče delodajalce.

Po začetnem druženju je končno sledila težko pričakovana razglasitev zmagovalcev letošnjega tekmovanja. Pri Odvetniški pisarni Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji so to bili Monika Jejčič, Manca Vrtačnik in Emina Kajtazović, pri Odvetniški pisarni Ilić & partnerji Hana Šerbec, Tilen Majnik in Sara Ermenc, pri Odvetniški pisarni Jadek & Pensa Iva Ramuš Cvetkovič, Nejc Humar in Timotej Kotnik Jesih, pri Odvetniški pisarni Odvetniki Šelih & partnerji Sara Mernik, Matic Špur in Hana Šrot ter pri Odvetniški pisarni Miro Senica in odvetniki Tadej Skok, Blaž Trpin in Anže Vidic.

Prav(n)a rešitev 2018

Vizija Prav(n)e rešitve in njen nadaljnji razvoj

Ideja Prav(n)e rešitve je že od samega začetka bila, da imajo študentje možnost svoje sposobnosti reševanja pravnih problemov in pravnega argumentiranja preizkusiti v praksi ter na ta način nadgraditi teoretično znanje, ki ga pridobijo na fakulteti. Prednost Prav(n)e rešitve v primerjavi z nekaterimi drugimi »moot court« tekmovanji je predvsem v tem, da si tekmovalci lahko v izjemno kratkem času priborijo možnost opravljanja plačane prakse v določenih najuglednejših slovenskih odvetniških pisarnah. To je verjetno eden od razlogov, zakaj Prav(n)a rešitev vsako leto pritegne toliko študentov. Vendar pa pritisk časovnih omejitev nikakor ne pomeni, da so odgovori tekmovalcev slabi. Prav nasprotno – odvetniške pisarne vsako leto izpostavijo, kako kvalitetne in kreativne izdelke izdelajo študentje na tekmovanju. O kakovosti znanja, prikazanega na Prav(n)i rešitvi, in o pomenu tekmovanja pa nenazadnje priča tudi dejstvo, da so pri nekaterih sodelujočih odvetniških pisarnah še danes zaposleni pravniki, ki so nekoč pri tej pisarni zmagali na tekmovanju Prav(n)a rešitev.

Ženevski klub pravnikov si že od nekdaj prizadeva, da bi obogatil študij na Pravni fakulteti v Ljubljani. Gradi most med pridobljenim akademskim znanjem in prakso. Prav(n)a rešitev je postala njegov najprepoznavnejši in najuspešnejši projekt, vendar to ne pomeni, da si ne bo tudi v prihodnosti prizadeval za izboljšanje tekmovanja in za izvedbo novih projektov. V zvezi s Prav(n)o rešitvijo je med drugim eden od ciljev tudi povečati udeležbo študentov mariborske in novogoriške pravne fakultete. Vsako leto se na tekmovanje namreč prijavi le peščica ekip s teh dveh fakultet, ne glede na to pa je bila letos ena od zmagovalnih ekip sestavljena prav iz študentov mariborske pravne fakultete. Prav(n)a rešitev se torej vseskozi razvija, spreminja in dopolnjuje ter stremi k sinergiji teorije in prakse, znanja in izkušenj.

Pripravila: Urša Demšar in Nejc Širec
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

Več slik si lahko ogledate na Facebook strani Prav(n)e rešitve.

Tema tedna
Pravi tristranski posli

Tamara Prezelj

piše: mag. Tamara Prezelj, vir: revija Denar 484/2018

Pravi tristranski (oziroma trikotni) posli so posebna oblika tristranskih poslov, ki sodijo med t. i. verižne posle. Značilnost verižnih poslov je, da se med več zavezanci opravi več časovno zaporednih dobav istega blaga, pri čemer pride do enega samega premika blaga. Verižni posli se izvajajo znotraj posamezne države, v trgovini med EU in tretjimi državami, vendar ko govorimo o tristranskih poslih, praviloma mislimo na transakcije, ki se izvajajo s fizičnim premikom blaga med dvema državama znotraj meja EU.

Pogoj za uporabo poenostavitve je izpolnjen tudi, če ima davčni zavezanec sedež in je identificiran v državi članici, v kateri se pošiljanje začne

Težavno pri tovrstnih poslih, kadar potekajo med različnimi državami, je nanje aplicirati pravila za določanje kraja obdavčitve dobav in hkrati upoštevati usmeritve, ki jih je v tej zvezi postavilo Sodišče EU. Za udeležence, praviloma tiste, ki niso prvi ali zadnji v verigi, verižni posli zato lahko predstavljajo precejšnje administrativno breme.

Verižni posli so, ne le v teoriji, pač pa predvsem v praksi, eno zahtevnejših in lahko rečemo da – zaradi svoje nedorečenosti – tudi bolj tveganih področij sistema DDV.

Kraj obdavčitve dobave

Če se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se dobava opravi, medtem ko se, če se blago odpošlje ali odpelje (ne glede na to, ali premik izvede dobavitelj, kupec ali tretja oseba za račun enega od njiju), za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz prejemniku (19. člen in 1. odst. 20. člena ZDDV-1 oz. člena 40 in 41 Direktive o DDV).

Če se dobava opravi davčnemu zavezancu z veljavno DDV-številko države, ki ni država, v kateri se začne odpošiljanje blaga, je pod določenimi pogoji ta dobava oproščena plačila DDV (1. točka 46. člena ZDDV-1 oz. 1. odst. člena 138 Direktive o DDV).

Kraj obdavčitve pridobitve

Za kraj pridobitve blaga znotraj Unije se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je pridobila. Vendar se šteje, da je kraj pridobitve na ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero oseba, ki pridobiva blago, opravi to pridobitev, razen če dokaže, da je bila pridobitev blaga predmet DDV v državi članici, kjer se je končalo odpošiljanje.

Če je bila pridobitev obdavčena v državi identifikacije in pozneje še v državi članici, v kateri sta se odpošiljanje ali prevoz blaga končala, se davčna osnova ustrezno zmanjša v državi članici, ki je izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero je pridobitelj opravil to pridobitev (1. do 3. odst. 23. člen ZDDV-1 oz. člena 40 in 41 Direktive o DDV).

DDV od pridobitve je dolžan obračunati davčni zavezanec, ki se mu opravi dobava (5. točka 1. odst. 76. člena ZDDV-1 oz. člen 200 Direktive o DDV).

Tristranski posli

Pri tristranskih poslih se med tremi v verigi udeleženimi davčnimi zavezanci opravita dve dobavi blaga z enim samim premikom blaga iz ene neposredno v drugo državo članico EU, pri čemer so zavezanci lahko iz dveh ali več držav, identificirani pa so lahko tudi v (več) drugih državah članicah, kjer nimajo sedeža.

V sodbi C-245/04 EMAG je Sodišče EU razsodilo, da kadar gre pri dveh zaporednih dobavah istega blaga, ki sta med davčnima zavezancema, ki delujeta kot taka, opravljeni za plačilo, za enotno odpošiljanje znotraj Skupnosti ali enotni prevoz znotraj Skupnosti tega blaga, se lahko to odpošiljanje ali ta prevoz pripiše samo eni od dveh dobav, ki bo edina oproščena dobava blaga znotraj Skupnosti.

Iz navedenega izhaja, da so vse druge dobave, opravljene pred dobavo ali za njo, opravljene s prevozom, opravljene brez prevoza in obdavčene v državi, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se dobava opravi.

Za pravilno obravnavo tristranskega posla je tako treba določiti, katera je tista dobava, ki se ji pripiše prevoz. Ni dvoma, da se prevoz pripiše prvi dobavi, če ga opravi prvi dobavitelj oz. prevoznik po njegovem naročilu, in da je s prevozom opravljena druga dobava takrat, kadar blago prevaža zadnji kupec v verigi (oz. prevoznik po njegovem naročilu).

Dilema nastane, kadar prevaža blago srednji v verigi, ki je udeležen v obeh transakcijah in je zato treba na podlagi vseh okoliščin presojati, ali prevaža kot kupec/pridobitelj v okviru prve ali kot dobavitelj v okviru druge dobave.

Kraja obdavčitve sta pri tristranskih poslih vedno samo dva, in sicer:

  • če se prevoz pripiše prvi transakciji, je oproščena dobava s prevozom opravljena v državi, od koder se blago odpošlje, obdavčena pridobitev in nadaljnja dobava brez prevoza pa sta opravljeni v državi, kamor se blago odpošlje ali odpelje, medtem ko sta
  • če se prevoz pripiše drugi transakciji, prva dobava brez prevoza in oproščena dobava s prevozom opravljeni v državi, od koder se blago odpošlje, obdavčena pridobitev pa v državi, kamor se blago odpošlje ali odpelje.

Zavezanci, da bi mogli izpolniti svoje obveznosti poročanja in/ali obračuna DDV, morajo imeti identifikacijske številke bodisi države odpošiljanja bodisi namembne države. Ta zahteva običajno najbolj obremeni srednjega v verigi, ki je največkrat identificiran v državi, ki ni nobena od navedenih (ne država odpošiljanja blaga, ne država, v katero se odpelje blago), medtem ko imata prvi in zadnji praviloma, čeprav ne nujno, sedeža oz. identifikacijski številki v državah, kjer zanju nastanejo z DDV povezane obveznosti.

Direktiva v določenih primerih omogoča, da srednji v verigi opravi tristranski posel tako, da svoje obveznosti izpolni, ne da bi moral v tej zvezi pridobiti DDV-številko zunaj države, kjer ima sedež in kjer je že identificiran. V teh primerih govorimo o pravih tristranskih poslih.

Pravi tristranski posli

Pravi tristranski posli so tisti posebni primeri tristranskih poslov, pri katerih so izpolnjeni naslednji pogoji (člen 141 Direktive o DDV, t. i. »poenostavitev za prave tristranske posle«):

  1. pridobitev blaga opravi davčni zavezanec, ki v državi pridobitve nima sedeža, vendar je identificiran za DDV v drugi državi članici;
  2. pridobitev blaga se opravi za namene kasnejše dobave blaga, ki jo opravi davčni zavezanec iz točke (a) v isti državi članici;
  3. blago, ki ga davčni zavezanec iz točke (a) tako pridobi, se neposredno odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je tista, v kateri je identificiran za DDV, in je namenjeno prejemniku nadaljnje dobave,
  4. oseba, kateri je namenjena nadaljnja dobava blaga, je drug davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificiran/a za DDV v isti državi članici;
  5. oseba iz točke (d) je bila določena kot oseba, ki je dolžna plačati davek za dobavo, ki jo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je dolžan davek.

Iz te določbe izhaja, da morajo dobave opraviti trije subjekti, ki so davčni zavezanci, identificirani za DDV v treh različnih državah članicah, pri čemer drugi v verigi ne sme biti identificiran za DDV v državi članici, iz katere se blago odpošlje. Ta zadnji pogoj v domači zakonodaji (27. člen pravilnika – definicija tristranskih poslov) ni določen:

»Tristranski posli so verižni posli, v katerih sodelujejo trije davčni zavezanci, identificirani za namene DDV, vsak v svoji državi članici. Davčni zavezanec – dobavitelj blaga iz ene države članice izda račun za dobavo blaga znotraj Unije davčnemu zavezancu – pridobitelju blaga v drugi državi članici za blago, ki se neposredno odpošlje oziroma odpelje davčnemu zavezancu – prejemniku blaga v tretjo državo članico.«

Pogoj pravilnika, da so zavezanci identificirani v različnih državah članicah, ne izključuje možnosti, da je srednji hkrati identificiran tudi v državi odpošiljanja blaga.

Ker je eden od pogojev iz direktive, da je srednji v verigi opravil pridobitev, to nujno pomeni, da je pri pravem tristranskem poslu s prevozom opravljena prva transakcija in da se druga, ki ji sledi, in zaradi katere je sploh prišlo do pridobitve, opravi brez prevoza, v državi, kamor blago prispe. To pomeni, da se poenostavitev ne more uporabiti, če je tretji odgovoren za prevoz ali če se prevoz, ki ga opravlja srednji, pripiše drugi transakciji.

Davčni zavezanec, ki je srednji v verigi, se ob izpolnjevanju zgornjih pogojev ne bo identificiral v državi članici, kamor je prispelo blago, ne bo obračunal DDV od pridobitve niti od nadaljnje dobave, ampak bo DDV namesto njega v tej državi obračunal zadnji v verigi.

Da bi bilo to dopustno in sploh izvedljivo, mora biti zadnji v verigi davčni zavezanec, ki je identificiran za DDV v državi članici, kamor prispe blago, in mora (namesto srednjega) obračunati DDV od nabave.

Kako mora ravnati srednji v primeru pravega tristranskega posla?

Če se spomnimo pravil o kraju obdavčitve pridobitve, mora v splošnem pridobitelj, ki v državi, kjer se zaključi prevoz ali odpošiljanje blaga, ni identificiran, namesto tega obračunati DDV v državi, kjer je identificiran.

Vendar to ne drži v primeru pravih tristranskih poslov, saj direktiva vsebuje posebno določbo (42. člen, v ZDDV-1 je to 4. odst. 23. člena), v skladu s katero se šteje, da je bila pridobitev blaga znotraj Skupnosti predmet DDV v državi, kamor je bilo prepeljano blago (z drugimi besedami: pridobitev se ne obdavči v državi identifikacije), če:

  1. pridobitelj dokaže, da je opravil pridobitev za namene kasnejše dobave na ozemlju države članice, kamor se je prepeljalo blago in je kot plačnik DDV določena oseba, ki ji je nadaljnja dobava opravljena; in
  2. je izpolnil obveznosti v zvezi s poročanjem dobave v rekapitulacijskem poročilu.

Pridobitelj predloži rekapitulacijsko poročilo v državi identifikacije in v njem navede (člen 265 Direktive o DDV, 91. člen ZDDV-1) :

  • svojo identifikacijsko številko za DDV v tej državi članici, pod katero je opravil pridobitev in kasnejšo dobavo blaga;
  • identifikacijsko številko DDV, pod katero je v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, identificirana oseba, kateri je davčni zavezanec opravil kasnejšo dobavo;
  • za vsako osebo, kateri je bila opravljena kasnejša dobava, skupni znesek dobav, brez DDV, ki jih je opravil v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča.

Identifikacija srednjega v verigi

V večini primerov srednji v verigi ni identificiran ne v državi začetka in ne v državi zaključka prevoza blaga, zato navsezadnje pravzaprav rabi poenostavitev člena 141 Direktive o DDV.

Kaj pa se zgodi, če ima srednji DDV-številko katere od teh dveh držav? Je v takem primeru poenostavitev za pravi tristranski posel še možno uporabiti?

Kadar se prevoz pripiše prvi dobavi in je srednji identificiran v namembni državi članici, poenostavitev nima posebnega smisla, saj obdavčitev pridobitve zanj ne predstavlja administrativnega bremena. Vprašanje je sicer, ali mora številko, ki jo ima, dejansko tudi uporabiti ali se lahko kljub temu opre na poenostavitev. Menim, da mora DDV-številko namembne države uporabiti, če ima v tej državi sedež dejavnosti, saj se v tem primeru poenostavitev ne uporabi (točka (a) člena 141 Direktive o DDV).

Kadar ima v enakem primeru (prva dobava je opravljena s prevozom) srednji v verigi DDV-številko države, od koder se blago odpošilja, pogoji za uporabo poenostavitve niso izpolnjeni, saj med njim in njegovim dobaviteljem ne more biti opravljena oproščena dobava blaga, posledično mora dobavitelj obračunati DDV, čeprav blago zapusti državo dobave.

V takem primeru je na mestu vprašanje, ali se je tej situaciji možno izogniti, če ima srednji tudi DDV-številko katere koli države članice, ki ni namembna država, ali ob tem trčimo na omejitev, ki je vsebovana v pogoju (c) člena 141 Direktive o DDV, ki zahteva, da se blago, ki ga davčni zavezanec pridobi, neposredno odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je tista, v kateri je identificiran za DDV.

Sodba C-580/16 - Firma Hans Bühler KG

Odgovor na to vprašanje je nedavno dalo Sodišče EU v zadevi C-580/16 Firma Hans Bühler KG (FHB), kjer se je zgodilo naslednje:

Družba FHB s sedežem v Nemčiji, kjer je bila identificirana za DDV, je bila v obdobju od oktobra 2012 do aprila 2013 identificirana za DDV tudi v Avstriji. V omenjenem obdobju je uporabljala svojo avstrijsko identifikacijsko številko za transakcije, pri katerih je blago nabavljala pri dobaviteljih s sedežem v Nemčiji in jih nato prodajala stranki s sedežem na Češkem, ki je bila tam tudi identificirana za DDV. Nemški dobavitelji so to blago odpeljali neposredno iz Nemčije končnemu kupcu na Češko.

Nemški dobavitelji so na izdanih računih FHB navedli svojo nemško identifikacijsko številko in njeno avstrijsko DDV-številko, družba pa je izdajala račune končnemu pridobitelju pod svojo avstrijsko identifikacijsko številko in na njih navajala češko identifikacijsko številko svoje stranke. Na računih je bilo navedeno, da so zadevne transakcije »trikotni posli znotraj Skupnosti« in da je DDV dolžan plačati končni pridobitelj.

V rekapitulacijskih poročilih, ki jih je družba FHB oddajala v Avstriji, je navedla češko identifikacijsko številko končnega pridobitelja, vendar transakcij ni poročala kot trikotne posle.

Zaradi tega je avstrijski davčni urad menil, da so transakcije, ki jih je prijavila družba FHB, ponesrečeni trikotni posli, ker zavezanec ni izpolnil obveznosti predložitve rekapitulacijskih poročil in ni dokazal, da je bil za transakcijo dejansko plačan DDV ob končni pridobitvi v Češki republiki, zato je odločil, da mora zavezanec od pridobitve znotraj Skupnosti plačati DDV na podlagi identifikacije v Avstriji.

Avstrijsko sodišče je v okviru presoje spora Sodišču EU zastavilo dve predhodni vprašanji, in sicer ali je identifikacija FHB v Nemčiji (državi, od koder se je blago peljalo na Češko) ovira za uporabo poenostavitve in ali je pravočasno predloženo (pravilno) rekapitulacijsko poročilo pogoj za uporabo poenostavitve.

Sodišče EU je odgovorilo, da je v primerih, ko je pridobitelj identificiran za DDV v več državah članicah, za presojo, ali je pogoj, določen v točki (c) člen 141 Direktive o DDV, izpolnjen, treba upoštevati identifikacijsko številko DDV, pod katero je opravil pridobitev blaga znotraj Skupnosti, pa tudi dejstvo, da je v skladu z uvodno izjavo 38 direktive, da je za obdavčljive posle na domačem trgu, povezane z blagovno trgovino znotraj Skupnosti, ki jih v prehodnem obdobju opravijo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža na ozemlju države članice, v kateri je opravljena pridobitev blaga znotraj Skupnosti, vključno z verižnimi transakcijami, treba sprejeti ukrepe za poenostavitev, ki zagotavljajo enako obravnavo v vseh državah članicah.

Cilj člena 141 Direktive o DDV je preprečiti, da bi moral vmesni gospodarski subjekt zaradi nadaljevanja transakcij izpolniti obveznosti identifikacije in predložitve v državi članici, v katero je blago namenjeno, posledično bi, če bi se uporaba poenostavitve zavrnila samo zato, ker je bil davčni zavezanec identificiran za DDV tudi v državi članici, v kateri se pošiljanje ali prevoz blaga znotraj Skupnosti začne, ustvarila veliko razliko v obravnavi davčnih zavezancev in bi neupravičeno zaostrila opravljanje gospodarskih dejavnosti na podlagi identifikacij za DDV davčnega zavezanca.

Pogoj za uporabo poenostavitve za pravi tristranski posel je zato izpolnjen tudi, če ima davčni zavezanec sedež in je identificiran v državi članici, v kateri se pošiljanje ali prevoz blaga začne, čeprav ta davčni zavezanec za zadevno pridobitev znotraj Skupnosti uporablja identifikacijsko številko DDV druge države članice.

V zvezi s prvotnim nepravilnim poročanjem FHB pa je sodišče obrazložilo, da je obveznosti v zvezi z rekapitulacijskimi poročili treba obravnavati kot formalne zahteve, medtem ko sta pogoja, da mora pridobitelj dokazati, da je opravil pridobitev za namene kasnejše dobave na ozemlju države članice, kamor se je prepeljalo blago, in da je kot plačnik DDV določena oseba, ki ji je nadaljnja dobava opravljena, vsebinske narave.

Na podlagi načela davčne nevtralnosti po mnenju Sodišča EU tako dejstvo, da davčni zavezanec ni spoštoval formalnih zahtev glede poročanja, ne bi smelo onemogočiti, da se šteje, da je bila transakcija obdavčena v namembni državi (v skladu s členom 42 direktive) in da tako država identifikacije ne more zahtevati, da se plača davek na podlagi splošnih pravil o kraju obdavčitve pridobitve njej.

Ob tem je treba opozoriti, da neizpolnitev formalne zahteve lahko vodi v zavrnitev uporabe člena 42 Direktive o DDV, če je davčni zavezanec naklepno sodeloval pri davčni utaji, s katero je bilo ogroženo delovanje skupnega sistema DDV, ali če zaradi neizpolnitve formalnega pogoja ne bi bilo mogoče predložiti trdnega dokaza, da so bile vsebinske zahteve izpolnjene.

Zaključek

Davčni zavezanec s sedežem in veljavno DDV-številko v Sloveniji lahko uporabi poenostavitev za pravi tristranski posel tudi, če od drugega davčnega zavezanca nabavlja blago, ki se odpelje iz Slovenije neposredno zavezancu v drugo državo članico, če uporabi DDV-številko države članice, ki ni država, kamor se blago odpelje. Pri tem je pomembno, da je s prevozom opravljena prva dobava.

Prvi dobavitelj v takem primeru izda račun slovenskemu kupcu na DDV-številko druge države članice in se sklicuje na oprostitev po 1. točki 46. člena ZDDV-1, če so za oprostitev izpolnjeni vsi predpisani pogoji.

Srednji v verigi bo v zvezi s pridobitvijo in nadaljnjo dobavo blaga deloval pod tujo DDV-številko in poročal pridobitev in nadaljnjo dobavo v skladu z zakonodajo države te identifikacije. Določbe ZDDV-1 se zanj v tem primeru ne uporabljajo.

Strokovni članki
Kljub izostanku novel kar nekaj »sprememb« ZUP-a

Bostjan Koritnik

piše: Boštjan Koritnik, univerzitetni diplomirani pravnik

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) se sicer že nekaj let ni spreminjal z novelo, kljub temu pa se kar nekaj vprašanj pojavlja in razrešuje sproti. Temu je namenjena tudi ena od sekcij letošnjih Dnevov javnega prava: Pravo in management v javnem sektorju (že 4. junija!), na njej pa bodo obravnavana aktualna vprašanja upravnega postopka, torej predvsem tista, ki jih je v splošnem in posebnih upravnih postopkih prinesel razvoj pravne znanosti in sodne prakse. Pri tem je prišlo na mnogih področjih do pomembnih vsebinskih premikov, ki jih je treba tudi zaradi njihovih zavezujočih pravnih učinkov ustrezno upoštevati pri odločanju upravnih organov. Zato je seznanitev s temi pomembnimi procesnimi temami vključena tudi na junijsko konferenco, kjer jih bo razprava lahko še nadalje poglobila.

Glede obravnave v upravnem postopku denimo sodna praksa uveljavlja različna pravila in usmeritve, ki jih je treba v izogib nastopu bistvenih kršitev pravil postopka ustrezno spoznati in uporabljati. Javna, ustna obravnava je namreč pri odločanju o pravicah in obveznostih fizičnih in pravnih oseb na področju upravnega prava procesni institut, ki ima v primerjavi z drugimi pravnimi področji - tako vrhovni sodnik in profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Erik Kerševan - specifične značilnosti. To velja posebej za odločanje v okviru upravnega postopka, tako z vidika njene umestitve v splošni kot tudi v posebne upravne postopke, svoj odraz pa ima tudi v posebni ureditvi upravnega spora.

Asistentka na isti fakulteti dr. Bruna Žuber bo razpravljala o obveznosti upravnega organa, da odločbo obrazloži, in pravici stranke do obrazložene odločbe.

»Obrazložitev odločbe po presoji sodišča ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave. Sodišče pritrjuje tudi nadaljnjemu pritožničinemu očitku, da je obrazložitev v nasprotju sama s seboj. Po oceni sodišča v obrazložitvi odločbe niso z zadostno jasnostjo opredeljeni razlogi odločitve, prav tako ni podana argumentacija pravnih stališč. Kršena je strankina pravica do obrazložene odločbe, ki je na ustavni ravni varovana v 22. členu Ustave.«

Takšni očitki sodišča pri presoji zakonitosti upravnih odločb niso redkost. Na Dnevih javnega prava bo dr. Žuber pojasnila, kaj obsega in do kam sega pravica stranke do obrazložene upravne odločbe ter kakšne so razsežnosti pravila, da mora upravni organ odločbo obrazložiti.

Na letošnjih Dnevih javnega prava bomo sicer obravnavali aktualna pravna vprašanja s področja upravnega in ustavnega prava. V ospredju bodo predvsem nova prostorska zakonodaja (ZUreP-2 in Gradbeni zakon), varstvo osebnih podatkov in t. i. GDPR, aktualna vprašanja upravnega postopka ter tudi koncesije in javno-zasebna partnerstva in lokalne volitve.

Ena od tem bo denimo, kako občinski inšpektorji po novem nadzirajo enostavne in začasne objekte ter nasipavanja in izkope zemljin in izpolnjevanje obveznosti po občinskih predpisih, ki urejajo prostor. Ne zamudite pojasnil o novostih pri tem, pa tudi o nadzoru gradbene inšpekcije in novem nadzoru drugih državnih inšpektorjev pri gradnji in uporabi objektov. Kateri so prekrški investitorjev/lastnikov objektov (po novem se kaznujejo tudi odgovorne osebe v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti!), javna označitev inšpekcijskih ukrepov, vpis zaznambe v zemljiško knjigo, prepoved overitve pogodb in določitve hišne številke, višje globe itd. O tem in še mnogo več – tudi o predlaganih spremembah Gradbenega zakona zaradi nedavne odločitve Ustavnega sodišča RS – bo govorila gradbena inšpektorica višja svetnica z IRSOP Aleksandra Velkovrh.

Tako da že 24. zapored vabljeni v družbo strokovnjakov in kolegov, ki ponuja priložnost za izmenjavo mnenj in izkušenj ter dobrih praks!

Poslovna uspešnost in prispevki

Tanja Kaltnekar

piše: mag. Tanja Kaltnekar, vir: revija Denar 483/2018

Če je delodajalec v letu 2017 zaposlenim izplačal poslovno uspešnost pod davčno ugodnejšimi pogoji, razlike v postavkah pri višini plače in prispevkih v IID za 2017, v primerjavi s podatki iz obvestila delodajalca o višini prejetih plač, še niso razlog za vlaganje ugovora. Upoštevati je treba določila Zakona o dohodnini in tehnični način izračuna dohodnine, ki ga je uporabil davčni organ.

Poslanci uvedli neobdavčeno delovno uspešnost, nato pa jo posredno dodatno obdavčili

V IID namreč ni zajetih podatkov o izplačani neobdavčeni poslovni uspešnosti v letu 2017, hkrati pa tudi ne prispevkov, ki so bili obračunani in plačani od tega zneska. Oboji podatki pa so zajeti v obvestilih delodajalcev, ki so jih dobili zaposleni.

Zakonska ureditev

Zakon o dohodnini od 1. 1. 2017 dalje omogoča, da je izplačilo tako imenovane poslovne uspešnosti davčno ugodno obravnavano. To pomeni, da zaposleni od izplačane poslovne uspešnosti do višine povprečne slovenske plače ne plačajo dohodnine.

Delodajalci, ki želijo izplačati poslovno uspešnost, morajo pred tem izpolniti pogoje, ki jim jih nalaga ZDoh-2. Med drugim morajo imeti sprejet pravilnik o izplačilu poslovne uspešnosti, kjer mora biti opredeljenih kar nekaj postavk itd. Pozornost tega prispevka tokrat ni namenjena pogojem, ki jih je dolžan izpolniti delodajalec, da se izplačilo lahko obravnava pod ugodnejšimi davčnimi pogoji. Namen prispevka je opozoriti na različne podatke, ki se pojavljajo pri zavezancih – zaposlenih, ki so v letu 2017 že prejeli izplačilo poslovne uspešnosti pod davčno ugodnejšimi pogoji. Ti različni podatki se pojavijo ob primerjavi informativnega izračuna dohodnine (IID) za leto 2017 in letnega povzetka prejetih dohodkov, ki ga vsak zaposleni do konca januarja prejme od svojega delodajalca za preteklo leto.

Najprej opredelimo izplačilo poslovne uspešnosti. Izplačilo poslovne uspešnosti predstavlja plačilo za dobro opravljeno delo. Pred tem so tako izplačilo imenovali božičnica, trinajsta plača in podobno. Ne glede na poimenovanje je to še vedno plačilo za opravljeno delo in torej dohodek iz delovnega razmerja. Zakonodajalec se je odločil, da bo delodajalce spodbudil k izplačilu poslovne uspešnosti na način, da od izplačila ne bo treba plačati akontacije dohodnine. Hkrati to predstavlja neobdavčeni dohodek tudi za vsakega od zaposlenih.

ZDoh-2 v 12. točki 1. odstavka 44. člena ZDoh-2 določa, da je tako izplačilo izvzeto iz davčne osnove, torej se od njega ne plačuje dohodnine. Ker je bila ugodnost sprejeta samo z davčnega vidika, je tako izplačilo še vedno v celoti obremenjeno s plačilom prispevkov.

Delodajalec je postopal pravilno

Delodajalec od izplačane poslovne uspešnosti obračuna celotne prispevke v višini 22,1 odstotka in znesek teh prispevkov odvede v imenu zaposlenega. O izplačilu osnove in prispevkov mora delodajalec poročati tudi davčnemu organu po predpisanih REK-obrazcih.

Pri izračunu davčne osnove za zavezance – zaposlene je treba upoštevati še določbo, da se davčna osnova za odmero dohodnine ne zniža za prispevke, plačane od izplačane neobdavčene poslovne uspešnosti. V 6. odstavku 41. člena ZDoh-2 je namreč zapisano, da se davčna osnova zmanjša za sorazmerni del obveznih prispevkov za socialno varnost, ki jim mora na podlagi predpisov plačati delodajalec, glede na delež teh dohodkov, ki se vštevajo v davčno osnovo.

Torej delodajalec ob izplačilu poslovne uspešnosti do višine povprečne slovenske plače delojemalcu ne odvede nobenih davkov, obračuna in odvede pa prispevke, ki jih ne sme odštevati od davčne osnove zaposlenega, ko obračunava akontacijo dohodnine.

O izvedenih izplačilih delodajalec obvesti zaposlene na plačilnih listih in po zaključku leta tudi z obvestilom o vseh izplačanih dohodkih v preteklem letu. Na tem obvestilu je upoštevano tudi izplačilo poslovne uspešnosti kot del redno izplačanih plač, ravno tako so v tem obvestilu k prispevkom vključeni tudi prispevki, ki jih je delodajalec obračunal in plačal od izplačane poslovne uspešnosti, ki ni podvržena obdavčitvi.

V trenutku, ko zaposleni v roke dobi informativni izračun dohodnine za 2017 in podatke primerja s podatki iz obvestila delodajalca, praviloma ugotovi, da se podatki ne ujemajo. Nastane lahko precej zmešnjave, ko se ugotavlja, kaj je narobe in kdo je kriv za napako ter ali je treba vložiti ugovor na IID.

Če je razlog razlik izplačilo poslovne uspešnosti, so take razlike dejansko mogoče in ne gre za napako v IID oziroma pri odmeri dohodnine. Dejstvo je, da davčni organ zaradi programa, ki ga uporablja za izračun dohodnine, znesek poslovne uspešnosti, ki ni obdavčen, enostavne odšteje od vsote plač, ki je vpisana v polju 1101 IID. Ravno tako v stolpcu, kjer so prikazani prispevki, ni vključenih prispevkov, ki so bili plačani od neobdavčenega zneska poslovne uspešnosti.

Poslanci so nas izigrali

Način, ki ga je uporabil davčni organ pri prikazu podatkov v IID, ni najbolj posrečen, niti logičen, ampak za zdaj je, kakršen je in s tem se je treba soočiti. Precej bolj jasno bi bilo, če bi bile v polje 1101 vključene vse prejete plače, vključno z izplačano poslovno uspešnostjo, saj po vsebini vse to dejansko predstavlja dohodke iz delovnega razmerja. Znesek neobdavčene poslovne uspešnosti pa bi se nato navedel pod tabelo in odštel od skupnih dohodkov kot neobdavčen del le-teh. Podobno bi lahko izločili tudi prispevke, ki ne znižujejo davčne osnove. Na tak način bi bil IID preglednejši in ne bi povzročal sivih las zavezancem, ki v glavnem ne poznajo podrobnosti v davčni obravnavi izplačane poslovne uspešnosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

SRS 15 (2019) – Prihodki po novem

revija SIR*IUS

mag. Robert Horvat, vir: revija SIR*IUS, številka 2/2018

V prispevku predstavljamo in analiziramo nekatere najpomembnejše spremembe, ki jih v računovodenje prihodkov prinaša predlog prenove SRS 15 – Prihodki v primerjavi s trenutno veljavnimi rešitvami v SRS 15 (2016). Kot razkriva naša analiza, v večini primerov spremembe niso tako radikalne, kot se morda zdi na prvi pogled, ampak gre v glavnem za nadgradnjo in podrobnejšo vsebinsko opredelitev rešitev oz. zamisli, ki so v veliki meri že v obstoječem SRS 15 (2016).

Deloma je to zagotovo tudi zato, ker je bila večina novih konceptov v MSRP 15 (Prihodki iz pogodb s kupci) upoštevana že ob pripravi SRS 15 (2016), ko je bil novi MSRP 15 še v fazi javne obravnave. Nekaj začetne zmede zato lahko povzročijo predvsem številne terminološke novosti, ki pa so v glavnem posledica uskladitve s terminologijo v novem MSRP 15.

1. UVOD

1. januarja 2018 je začel veljati novi MSRP 15 – Prihodki iz pogodb s kupci, ki je v računovodenje prihodkov prinesel številne pomembne konceptualne in z njimi povezane terminološke spremembe. Komisija za Slovenske računovodske standarde pri Slovenskem inštitutu za revizijo se je 21. septembra odločila, da zaradi ohranitve konceptualne skladnosti domačih rešitev z Mednarodnimi standardi računovodskega poročanja pristopi k spremembam SRS 15 (2016) – Prihodki, ki ureja računovodenje prihodkov v Slovenskih računovodskih standardih. Strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo je na predlog Komisije za SRS 21. oktobra 2017 sprejel Osnutek SRS 15 (2019) – Prihodki in ga posredoval v javno razpravo. V nadaljevanju na kratko predstavljamo pregled najpomembnejših novosti predmetnega osnutka v primerjavi z obstoječimi rešitvami v SRS 15 (2016).

2. NOVOSTI V OSNUTKU SRS 15 (2019) – PRIHODKI

2.1. Spremembe pri vrednotenju prihodkov (prehod s koncepta prodajne vrednosti na koncept transakcijske cene)

SRS 15 (2016) določa, da prihodke od prodaje sestavljajo prodajne vrednosti prodanih proizvodov oziroma trgovskega blaga in materiala ter opravljenih storitev v obračunskem obdobju (razen finančnih prihodkov na tej podlagi) (15.4). Prihodki od prodaje proizvodov, trgovskega blaga in materiala se merijo na podlagi prodajnih cen, navedenih v računih ali drugih listinah, zmanjšanih za popuste, odobrene ob prodaji ali kasneje, tudi zaradi zgodnejšega plačila (15.13).

V predlogu sprememb SRS 15 (2019) se koncept vrednotenja prihodkov po prodajni vrednosti oziroma prodajnih cenah nadomešča s konceptom vrednotenja po transakcijskih cenah. Po tem konceptu se prihodki od prodaje pripoznajo v znesku transakcijske cene posla, to pa je znesek nadomestila (kupnine), do katerega organizacija pričakuje, da bo upravičena v zameno za prenos dogovorjenega blaga in/ali storitev kupcu, razen zneskov, ki se zbirajo v korist tretjih oseb (15.4 in 15.22).

Čeprav se na prvi pogled zdi, da sprememba ni velika, saj je znesek nadomestila, ki ga organizacija pričakuje za prodano blago in/ali storitve v večini primerov enak prodajni vrednosti istega blaga in/ali storitev, pa podrobnejši pogled razkrije nekatere spremembe. Prehod na koncept transakcijske cene namreč od organizacije terja, da še pred pripoznanjem prihodkov in neodvisno od zaračunanih prodajnih vrednosti oceni znesek transakcijske cene, kadar v poslu obstajajo elementi, zaradi katerih ta ni fiksen. Takšen element je lahko na primer pričakovanje organizacije že ob sklenitvi posla, da bo kupcu kasneje, npr. kot spodbudo za podaljšanje sodelovanja, ponudila znižanje cene obstoječega posla. Ali pa na primer možnost/pravica kupca, da v določenem času po nakupu organizaciji vrne kupljeno blago, če z njim ni zadovoljen, ta pa mu je dolžna vrniti že plačano kupnino. Ali pa pogodbeno dogovorjen bonus/penale, vezan na primer na predčasno/pravočasno izvedbo dogovorjene pogodbene obveznosti in podobno. V vseh teh in podobnih primerih znesek nadomestila ni fiksen, ampak se spreminja glede na prihodnje dogodke/okoliščine/izide, SRS 15 (2019) pa zahteva, da ga mora organizacija oceniti že ob sklenitvi posla. Organizacija mora že ob sklenitvi posla oceniti, do kolikšnega zneska nadomestila pričakuje, da bo dejansko upravičena, in pri tem upoštevati tudi (morebitne) naknadne popuste, vračila blaga, bonuse/penale in podobno.

Ker je transakcijska cena osnova za vrednotenje prihodkov, pomeni, da se v takšnih primerih prihodki od prodaje lahko pripoznajo tudi v drugačni višini, kot do sedaj. Na primer, naknadni popusti oziroma znižanja cene se po določilih obstoječega SRS 15 (2016) pripoznajo kot popravek (znižanje) prihodkov šele, ko so odobreni (15.23), medtem ko jih je po predlogu sprememb SRS 15 (2019) treba upoštevati kot znižanje transakcijske cene in pripoznanih prihodkov že ob sklenitvi posla, če organizacija ocenjuje, da bo do njih prišlo. Prav tako se po obstoječem SRS 15 (2016) prihodki od prodaje v okoliščinah brezpogojne pravice kupcev, da v določenem času blago vrnejo, če z njim niso zadovoljni, pripoznajo v celoti, za pričakovano vrednost vrnjenega blaga pa se oblikuje namenska rezervacija v skladu s SRS 10 (15.26). Po predlogu sprememb SRS 15 (2019) je treba pri prodaji s pravico vračila pričakovano vrednost vrnjenega blaga upoštevati kot znižanje transakcijske cene in pripoznanih prihodkov že ob sklenitvi posla. Podobno, kot je treba že ob sklenitvi posla transakcijsko ceno in na njeni osnovi prihodke ustrezno prilagoditi (znižati ali zvišati) tudi, kadar organizacija iz naslova takšnega posla pričakuje kakšne pogodbeno dogovorjene kazni/penale (npr. zaradi zamude ipd.) ali nagrade/bonuse (npr. zaradi predčasnega zaključka del ipd.).

Pri ocenjevanju, kolikšen del variabilnega nadomestila bo organizacija vključila v transakcijsko ceno in kasnejše pripoznanje prihodkov, se mora držati omejitve, da to lahko stori le do višine, za katero je zelo verjetno, da kasneje, ko se odpravi z njim povezana negotovost (ko postane jasno, v kolikšni vrednosti so bili popusti, vračila, kazni, nagrade itd. dejansko realizirani), ne bo privedla do pomembnega zmanjšanja/razveljavitve že pripoznanih prihodkov iz pogodbe (15.24).

Ker gre v vseh teh primerih za ocene, je treba takšne ocene posodobiti na vsak datum poročanja in za morebitne spremembe ustrezno popraviti do takrat že pripoznane prihodke. Popravki se v celoti izvedejo v obračunskem obdobju, ko pride do spremembe ocene transakcijske cene.

2.2. Spremenjena merila za pripoznavanje prihodkov od prodaje (prehod s koncepta prenosa tveganj in koristi na koncept prenosa obvladovanja)

SRS 15 (2016) določa, da se prihodki od prodaje pripoznajo, če so izpolnjeni naslednji pogoji (15.11):

  1. a) organizacija prenese na kupca vsa pomembna tveganja in koristi, ki izhajajo iz lastništva;
  2. b) organizacija ne obdrži več niti toliko vpliva na ravnanje s proizvodi, kolikor je običajno zaradi lastništva, niti dejansko ne odloča o prodanih proizvodih;
  3. c) znesek prihodkov je mogoče zanesljivo oceniti;
  4. d) verjetno je, da bodo gospodarske koristi, povezane s poslom, pritekale v organizacijo;
  5. e) stroške, ki so nastali ali bodo nastali v zvezi s poslom, je mogoče zanesljivo izmeriti. Za izkazovanje prihodkov od opravljenih storitev mora biti izpolnjen dodatni pogoj, in sicer, da je stopnjo dokončanosti posla na dan bilance stanja mogoče zanesljivo izmeriti.

SRS 15 (2016) tudi določa, da se prihodki od prodaje pripoznajo, ko se upravičeno pričakuje, da bodo vodili do prejemkov (15.12). Če pojem prejemkov razumemo široko, tako da vključuje tudi nedenarno nadomestilo/plačilo, potem je ta zahteva v bistvu enaka pogoju d) iz SRS 15.11. SRS 15 (2016) vsebuje tudi generalno zahtevo, da se prihodki lahko pripoznajo le, če jih je mogoče zanesljivo izmeriti (15.11, prvi odstavek), kar je vsebinsko enako pogoju c) iz SRS 15.11.

Medtem ko se pripoznavalna pogoja, da se upravičeno pričakuje, da bodo prihodki od prodaje vodili k prejemkom in da jih je mogoče zanesljivo izmeriti, ohranjata tudi v predlogu sprememb SRS 15 (2019) (15.11 in 15.12), pa se težišče presoje, ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji za pripoznanje prihodkov, iz ugotavljanja, ali so bila na kupca prenesena vsa pomembna tveganja in koristi (15.11a), seli na ugotavljanje, ali je kupec blago oz. storitve že začel obvladovati. Osnutek SRS 15 (2019) tako določa, da se prihodki od prodaje pripoznajo, ko organizacija izpolni (ali izpolnjuje) svojo izvršitveno (pogodbeno) obvezo tako, da prenese pogodbeno dogovorjeno blago in/ali storitve kupcu (15.13). Velja, da je blago ali storitev kupcu preneseno/a, ko ga/jo ta začne obvladovati (15.14). Kupec pa blago ali storitev začne obvladovati, ko pridobi pravico do odločanja o njegovi/njeni uporabi in pravico do praktično vseh njegovih/njenih preostalih koristi.

V osnutku SRS 15 (2019) je opredeljeno, da organizacija lahko kupcu prenese obvladovanje blaga ali storitve in tako izpolni (izpolnjuje) svojo izvršitveno (pogodbeno) obvezo ali v določenem trenutku (torej naenkrat) ali postopoma (15.15). Postopoma se obvladovanje prenese takrat, ko se tudi izvršitvena (pogodbena) obveza izpolnjuje postopoma. V takšnem primeru kupec obvladovanje prevzema sočasno (pomeni hkrati) z napredkom organizacije pri izpolnjevanju svoje obveze (15.15). Za vsako pogodbeno (izvršitveno) obvezo, ki se izpolni postopoma, se potem tudi prihodek pripoznava postopoma, skladno z napredkom organizacije v popolno izpolnitev takšne obveze (po SRS 15.22a (2016) je to tako imenovana metoda stopnje dokončanosti). Pogoj za postopno pripoznavanje prihodkov je, da se tak napredek v popolno izpolnitev izvršitvene (pogodbene) obveze lahko razumno izmeri (15.16). Če to ni mogoče, organizacija pa pričakuje povrnitev stroškov, nastalih pri izpolnjevanju obveze, lahko prihodke pripozna samo do višine do takrat nastalih stroškov.

Osnutek SRS 15 (2019) določa, da če se obvladovanje blaga ali storitve kupcu ne prenese postopoma, se prenese v trenutku. V takšnem primeru se za določitev trenutka, ko je bilo obvladovanje preneseno (ko se pripoznajo prihodki), uporabijo naslednji kazalci (15.44):

  1. a) organizacija ima trenutno pravico do plačila za blago ali storitve,
  2. b) kupec ima lastninsko pravico do sredstva,
  3. c) organizacija je kupcu prenesla fizično posedovanje sredstva,
  4. d) kupec prevzame pomembna tveganja in koristi na osnovi lastništva sredstva,
  5. e) kupec je sprejel sredstvo.

Pomembna razlika v primerjavi z obstoječim SRS 15 (2016) je, da po novem navedeni kazalci niso obvezni pogoji, ki morajo biti vsi po vrsti izpolnjeni, da se lahko prihodki pripoznajo, niti nobeden sam po sebi ne zadošča za ugotovitev, da je bilo obvladovanje preneseno in se prihodki lahko pripoznajo. Na primer, kadar kupec prevzame lastništvo nad kupljenim blagom in sprejme račun, s čimer organizacija pridobi trenutno pravico do plačila, to še ne pomeni, da je bilo preneseno tudi obvladovanje tega sredstva. Če je bila dobava blaga na zahtevo kupca odložena, se prihodki pripoznajo le, če kaže, da bo blago dejansko izročeno in je v trenutku pripoznanja tudi že na razpolago in pripravljeno za izročitev (15.24). Obratno na primer okoliščina, ko organizacija zadrži lastninsko pravico izključno kot zaščito pred neplačilom kupca, ne pomeni, da zato kupec sredstva še ni prevzel v obvladovanje. Gre samo za kazalce/indikatorje, s katerimi si pomagamo pri celoviti presoji, ali je kupec sredstvo začel obvladovati ali ne.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Ukrepi za varstvo otrokove koristi po Družinskem zakoniku

revija Odvetnik

piše: mag. Nadja Marolt, vir: revija Odvetnik, številka 2(85)/2018

Družinski zakonik (DZ) je začel veljati 15. aprila 2017, sodišča pa ga bodo začela uporabljati dve leti pozneje, torej 15. aprila 2019. Z uveljavitvijo DZ se izboljšuje položaj otrok v družinskih razmerjih in zagotavlja učinkovitejše izvajanje načela varovanja koristi otrok. Temu so namenjeni tudi ukrepi za varstvo koristi otroka, ki jih DZ določa in ureja v 7. poglavju. Za izrek ukrepov bodo po novem pristojna le sodišča (155. člen DZ).

 

Ukrep bo mogoče izreči tedaj:

  • ko starši svoje pravice in obveznosti varovati pravice in koristi svojega otroka ne bodo izvajali ali je ne bodo izvajali v korist otroka (154. člen DZ) in
  • dokler otrok ne bo postal popolnoma poslovno sposoben, če DZ ne določa drugače (157. člen).

Sodišče bo ukrep lahko izreklo le, če bo otrok ogrožen, pri izbiri ukrepa pa bo moralo upoštevati načelo najmilejšega ukrepa.

Temeljni namen DZ je dolgoročno varstvo otrokovih koristi, zato se naloga sodišča z izrekom določenega ukrepa ne bo končala. Sodišče bo moralo po uradni dolžnosti ali na predlog odločiti tudi o prenehanju ukrepa, če bodo prenehali razlogi zanj, izreči drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se bo med izvajanjem ukrepa izkazalo, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odločiti o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreči. Izvajanje izrečenih ukrepov bo spremljal center za socialno delo (CSD; 160. člen DZ).

Ukrepi bodo začasne odredbe, nujni odvzem otroka in ukrepi trajnejšega značaja.

Začasne odredbe

Zdaj lahko sodišče med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda začasne odredbe po določbah zakona, ki ureja zavarovanje (411. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). DZ pa v 161. členu določa, da se začasna odredba izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Menim, da je določba 161. člena DZ glede na tretji odstavek 411. člena ZPP lex specialis, zato določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za presojo, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, po uveljavitvi DZ ne bodo več prišle v poštev. Edini kriterij pri izdaji začasne odredbe bo verjetno izkazana ogroženost otroka.

DZ v 162. členu primeroma našteva začasne odredbe, ki jih je mogoče izdati zaradi nujnega varstva otroka. Zakonik daje sodišču generalno pooblastilo, da lahko izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka. V nadaljevanju tega člena pa nato našteva začasne odredbe, ki jih bo sodišče primeroma lahko izdalo zaradi varstva otrokove koristi: odredbo, s katero otroka odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod, odredbo o vstopu v stanovanje ali druge prostore, v katerih se otrok nahaja, proti volji staršev, odredbo o prepovedi ali omejitvi stikov, odredbo o načinu izvajanja stikov, odredbo o vzgoji in varstvu otroka, odredbo o preživljanju otroka, odredbo o prepovedi prehoda državne meje z otrokom, odredbo o izselitvi nasilnega člana iz skupnega stanovanja, odredbo o prepovedi približevanja otroku osebam, ki ga ogrožajo, odredbo o zavarovanju na premoženju staršev ali otroka in odredbo o zdravniškem pregledu ali zdravljenju.

Zdaj sodišče začasne odredbe v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izdaja na podlagi 411. člena ZPP, ki zgoraj omenjenih začasnih odredb izrecno ne našteva. Vendar to ne preprečuje, da ne bi sodišče na predlog ali po uradni dolžnosti izdalo kakršnekoli začasne odredbe, s katero se lahko začasno zavaruje otrokova korist. Nova začasna odredba, ki jo bo po DZ lahko izdalo sodišče, pa bo začasna odredba o odvzemu otroka staršem in o njegovi namestitvi k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod. Do uveljavitve DZ ima namreč pristojnost za izrek ukrepa odvzema otroka (in za izdajo začasne odredbe v zvezi s tem) CSD, 15. aprila 2019 pa se bo to spremenilo. Ukrep odvzema otroka in začasno odredbo v zvezi s tem bo lahko izreklo oziroma izdalo le sodišče. Takrat bo moralo (na obrazložen predlog CSD) imenovati tudi drugo osebo, krizni center, rejnika ali zavod, kamor bo otroka namestilo.

DZ posebno pozornost posveča začasni odredbi o stikih pod nadzorom (163. člen DZ). Sodišče lahko z začasno odredbo odloči, da se stiki izvajajo ob navzočnosti strokovne osebe CSD ali zavoda, v katerega je bil otrok nameščen. Sodišče določi kraj in čas stikov po predhodnem dogovoru s CSD ali z zavodom, v katerega je bil otrok nameščen. Takšni stiki se izvajajo največ dve uri na teden, začasna odredba o stikih pod nadzorom pa lahko traja največ devet mesecev in je ni mogoče ponovno izdati ali podaljšati.

Ta začasna odredba bo torej morala biti izdana znotraj časovnih omejitev v 163. členu DZ, sodišče pa stikov pod nadzorom s končno odločbo ne bo moglo več določiti. Predvidevam, da se bosta v praksi v zvezi s tem lahko pojavili najmanj dve vprašanji:

  1. Kako bo postopalo sodišče, ko bo na podlagi trditev in dokazov sicer ocenilo, da bi bilo v največjo korist otroka, da bi imel z nerezidenčnim staršem (vsaj za določen čas) stike pod nadzorom tudi po koncu glavne obravnave, takšne odločitve pa ne bo moglo sprejeti, ker ne bo imelo ustrezne pravne podlage? Ali bo sodišče v takem primeru odločilo, da se stiki ne izvajajo?
  2. Nobene dileme ni, da se stiki pod nadzorom ne izvajajo v naravnem, temveč v umetno postavljenem okolju. Že zato so težko pristni in sproščeni. Dolgotrajni stiki pod nadzorom otroku niso v korist. Zato morajo zlasti tisti sodni postopki, v katerih se stiki izvajajo pod nadzorom, potekati kar se da hitro. Realnost v družinskih sporih pa je včasih drugačna. Postopki trajajo (pre)dolgo. Glavni razlog za to je v tem, da sodišča v zahtevnejših sporih velikokrat pridobivajo mnenje izvedenca klinične psihologije. Ti strokovnjaki so prezasedeni, zato od njihovega imenovanja do pridobitve mnenja zlahka preteče več kot 100 dni. Sodišča vseh stopenj že dolga leta opozarjajo na pereč problem pomanjkanja izvedencev s področja klinične psihologije in pedopsihiatrije. Ta problem se v praksi med drugim kaže v preobremenjenosti izvedencev s teh področij. Preobremenjenim izvedencem mnenja skoraj nikoli ne uspe izdelati v roku, ki jim ga določi sodišče. Ta rok ni krajši od 30 dni, velikokrat pa dejansko presega tudi 90 dni. Predložitev izvedenskega mnenja z zamudo ni izjema, je pravilo. Ker so preobremenjeni, izvedenci ne le zamujajo s svojim delom, ampak ga pogosto odklonijo že vnaprej. Vse to podaljšuje čas od imenovanja izvedenca do pridobitve izvedenskega mnenja. Če je imenovanih več izvedencev (največkrat s področja klinične psihologije in pedopsihiatrije ali psihiatrije), se ta čas še dodatno podaljša. To lahko (v sicer zelo redkih primerih) traja tudi več kot devet mesecev.

Vprašanje, ki se ob tem poraja, je, kako naj postopa sodišče, če v tem času še ne bo razpolagalo z izvedenskim mnenjem? Po preteku devetih mesecev se stiki pod nadzorom ne bodo mogli več izvajati, ker za to ne bo pravne podlage. Ali bo takrat sodišče odločilo, da se stiki do nadaljnjega ne izvajajo, ali pa bo sprostilo izvajanje stikov brez nadzora?

Če bo začasna odredba izdana pred uvedbo postopka za izdajo sodne odločbe o vzgoji, varstvu in preživljanju otroka, o stikih, o izvajanju starševske skrbi ali o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja, DZ na novo določa rok za uvedbo tovrstnega postopka – po 166. členu DZ mora biti ta postopek uveden v sedmih dneh od izdaje začasne odredbe. Če ne bo, bo sodišče postopek ustavilo, in če bo treba, razveljavilo opravljena dejanja.

Določbo 166. člena DZ bo treba razlagati smiselno – z ozirom na vsebino pravnega varstva, ki mu posamezna začasna odredba sledi. Namen začasne odredbe in namen postopka zaradi izreka ukrepa odločitve o zdravniškem ukrepu ali zdravljenju bosta lahko v celoti dosežena že z izvršitvijo začasne odredbe o zdravniškem pregledu ali zdravljenju. Zato uvedba postopka po izdaji in izvršitvi tovrstne začasne odredbe ne bo vedno potrebna.

Ukrep nujnega odvzema otroka in ukrepi trajnejšega značaja

Bistvena novost DZ je prenos pristojnosti za odločanje o ukrepih s CSD na sodišča, ki bodo od 15. aprila 2019 dalje odločala tudi o ukrepu nujnega odvzema otroka in o ukrepih trajnejšega značaja. Po zdaj veljavni ureditvi o odvzemu roditeljske pravice ter o stikih odločajo sodišča, o odvzemu otroka in namestitvi (v zavod ali v rejniško družino) ter o postavitvi skrbnikov pa odloča CSD. Že vrsto let obstaja soglasje, da odločanje CSD z upravnimi odločbami ni najprimernejše, saj je CSD postavljen v več različnih vlog, ki so si med seboj lahko tudi kontradiktorne. Tovrstno odločanje je DZ prestavil na sodišča, ki lahko na nevtralen način zagotovijo odločitev, ki bo v največji možni meri v korist otrok. To je pomemben korak v smeri izboljšanja pravne varnosti v zakonskih in družinskih sporih. Tudi po uveljavitvi DZ pa brez stalnega in tesnega sodelovanja med sodiščem in CSD ne bo šlo. V okviru svoje dejavnosti bo CSD tudi v prihodnje obravnaval različne ranljive skupine prebivalstva v smislu preprečevanja in odpravljanja socialnih stisk in težav. Med prvimi bo seznanjen z življenjskimi razmerami in konkretnimi okoliščinami ljudi, ki bodo udeleženi v sodnih postopkih. Zato bo hiter in posodobljen prenos vseh pravno relevantnih podatkov med CSD in sodiščem imperativ. Sodišče bo lahko hitro in pravilno odločalo o ukrepih le, če bo predhodno in pravočasno od CSD prejelo vse pomembne podatke. CSD pa ne bo imel le dolžnosti posredovanja podatkov in vlaganja obrazloženih predlogov. Ena ključnih nalog CSD bo tudi spremljanje izvajanje ukrepa, ki ga bo izreklo sodišče. Če bo CSD takrat zaznal okoliščine, ki bi lahko narekovale prenehanje ukrepa, njegovo podaljšanje ali izrek drugega ukrepa, bo moral o tem takoj obvestiti sodišče. Le tako bo lahko sodišče tudi v prihodnje zagotovilo ustrezno varstvo otrokove koristi.

1. Ukrep nujnega odvzema otroka

Če bo z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da bo njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom otroka staršem, bo CSD otroka odvzel in ga namestil k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod, še preden bo sodišče odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe. CSD bo namreč otroka staršem odvzel le v primeru, če bi izpeljava postopka za izdajo začasne odredbe ali za odločitev o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja časovno pomenila preveliko tveganje za varstvo koristi otroka. Po odvzemu otroka pa bo moral CSD v 12 urah po odvzemu otroka predlagati sodišču izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka. O predlogu za izdajo začasne odredbe bo moralo sodišče odločiti takoj, najkasneje pa v 24 urah (167. in 168. člen DZ).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.