Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 21. november 2017 / številka 31

Dr. Alenka Šelih se je rodila v zavedni slovenski odvetniški družini, njen oče dr. Igor Rosina in njen ded dr. Franjo Rosina sta bila ugledna odvetnika in javna delavca. V odvetništvo je bila pravzaprav vpeta vse življenje, saj je bil odvetnik tudi njen mož Rudi Šelih (predsednik Odvetniške zbornice Slovenije 1965–1971 in 1982–1985, t. j. tri mandate), družinsko tradicijo pa nadaljuje njena hčerka Nina Šelih. Danes v rubriki Intervju objavljamo pogovor, ki ga je z dr. Šelihovo opravil Andrej Razdrih in je bil objavljen v reviji Odvetnik.

V današnji Temi tedna nam Tamara Prezelj predstavlja prispevek Igrice FURS-a z DDV. V članku obravnava, kako je obračunavanje DDV obveznost vseh oseb, ki v skladu z definicijo 5. člena ZDDV-1 štejejo za davčne zavezance zaradi opravljanja ekonomske dejavnosti.

pravnega področja izpostavljamo članek Odgovornost dediča za zapustnikove dolgove ter prispevek Afrika pri nas doma. davčnega področja tokrat objavljamo članek Obdavčiti že obdavčeno, s finančnega področja pa članek z naslovom Prekomerno zadolževanje podjetij kot goljufija sui generis.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Dr. Alenka Šelih: V prejšnjem sistemu smo imeli manj političnih pravic, v tem pa manj socialnih

Alenka Šelih

Dr. Alenka Šelih se je rodila v zavedni slovenski odvetniški družini, njen oče dr. Igor Rosina1 in njen ded dr. Franjo Rosina sta bila ugledna odvetnika in javna delavca. V odvetništvo je bila pravzaprav vpeta vse življenje, saj je bil odvetnik tudi njen mož Rudi Šelih (predsednik Odvetniške zbornice Slovenije 1965–1971 in 1982–1985, t. j. tri mandate), družinsko tradicijo pa nadaljuje njena hčerka Nina Šelih. Alenka Šelih, doktorica pravnih znanosti, redna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, je bila redna profesorica kazenskega prava in kriminologije na omenjeni fakulteti.

Raziskovalno se je ukvarjala predvsem z vprašanji kazenskih sankcij, mladoletniškega prestopništva, človekovih pravic v okviru kazenskega prava, otrokovih pravic in pravic obrobnih družbenih skupin. Njena bibliografija obsega več kot 300 enot v slovenskem in tujih jezikih. Učbenik Kazensko pravo – splošni del, ki sta ga napisala skupaj z dr. Ljubom Bavconom (Uradni list SRS, Ljubljana 1978), je bil temeljno delo za študij kazenskega prava, prof. Šelihova pa je generacijam študentom predavala o tem, da se mora družba na kriminaliteto odzivati humano in racionalno, pri čemer je med prvimi opozorila tudi na problem žrtev kaznivih dejanj.

Opravljala je številne vodstvene funkcije na pravni fakulteti, univerzi in SAZU. V letih 1993–2003 je bila direktorica Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Opravljala je različne funkcije pri Svetu Evrope, v mednarodnih strokovnih organizacijah s svojega področja in predavala na številnih fakultetah v Evropi in ZDA, kjer je bila leta 1990 Fullbrightova gostujoča profesorica. Bila je pobudnica in vodja raziskovalnega projekta (2001–2007) o življenju in delu pomembnih žensk v slovenski zgodovini 19. in 20. stoletja, predsedovala je (2002–2006) nevladni organizaciji Sožitje, zvezi društev za pomoč ljudem z motnjo v duševnem razvoju, zdaj pa vodi društvo Downov sindrom Slovenije. Prejela je več nagrad in priznanj, med drugim leta 2006 nagrado Zveze društev pravnikov Slovenije za življenjsko delo, leta 2008 jo je predsednik republike odlikoval za zasluge pri znanstvenoraziskovalnem delu z zlatim redom za zasluge, leta 2012 ji je bil podeljen naziv častne meščanke mesta Ljubljana. Prof. Šelihova je izjemna osebnost, ki je z veseljem ugodila naši prošnji za intervju za revijo Odvetnik.

 

Izhajate iz odvetniške družine, vaš ded dr. Franjo Rosina je bil odvetnik, enako vaš oče dr. Igor Rosina, vaš mož Rudi Šelih je odvetnik in nekdanji predsednik OZS, odvetnica je tudi vaša hči Nina Šelih, ki je članica upravnega odbora OZS. Kako vidite vlogo odvetnika v pravosodnem sistemu in v naši družbi na splošno?

Prav imate; odraščala in živela sem ob odvetništvu in gotovo mi je tudi način, kako so vsi, ki ste jih navedli, opravljali ta poklic, oblikoval pogled nanj. Od časa, ko je ta poklic opravljal moj oče, do danes se je v njem mnogo spremenilo. Vendar mislim, da so (ali bi vsaj morale) ostati temeljne postavke zanj enake: sama sem ga doživljala v prvi vrsti kot poklic, s pomočjo katerega je bilo mogoče posamezniku pomagati v njegovih razmerjih do države ali do drugega. Iz časov, ko je bil moj mož aktiven v mednarodni uniji odvetnikov, se spominjam, da je bilo izhodišče, da morata biti odvetništvu zagotovljena samostojnost in neodvisnost, eden glavnih temeljev delovanja te mednarodne organizacije.

Danes seveda vemo, da deluje odvetništvo tudi na številnih drugih področjih; tudi takih, kjer vprašanja varstva posameznikovih pravic niso v ospredju, mnogo bolj pa je pridobitniška plat poklica. A tudi na tem področju ima po moji oceni bistven pomen spoštovanje temeljev zahtev kodeksa odvetniške etike – ti so lahko trden kažipot tudi na tem izmuzljivem področju.

Ko od strani spremljam dogajanje v odvetništvu v Sloveniji, ugotavljam, da se je njegov položaj v primerjavi s časom pred osamosvojitvijo bistveno spremenil. Najprej, število odvetnikov se je izjemno povečalo in posledica je gotovo to, da je borba za delo bistveno težja, kot je bila pred tem. Najbrž je razlika med odvetnikom - posameznikom in velikimi pisarnami, ki so se prav tako razvile, zelo velika. Odvetništvo je tako na eni strani postalo podjetništvo in zlasti na tem področju bi človek tu in tam pričakoval večjo aktivnost OZS pri zagotavljanju spoštovanja pravil Kodeksa odvetniške poklicne etike. Naslednja novost je – vsaj po moji oceni – mnogo večja medijska navzočnost odvetnikov. To vzbuja pri meni nekaj pomislekov – od tega, da je težko potegniti mejo med to navzočnostjo in reklamiranjem svojega dela, do tega, da ti nastopi včasih vzbujajo vtis, da so v njih ali v zvezi z njimi ogrožena načela odvetniške etike.

Alenka Šelih

 

Na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani ste pred leti vodili projekt prenove kazenskega materialnega prava (splošni del Kazenskega zakonika). Kaj se je zgodilo z vašim projektom?

Raziskovalna skupina Inštituta za kriminologijo, sestavljena iz raziskovalcev katedre za kazensko pravo in inštituta, je v letih 2006–2008 izvajala ciljni raziskovalni projekt »Sodobne usmeritve kazenskega materialnega prava«, ki ga je sofinanciralo Ministrstvo za pravosodje pod vodstvom ministra dr. Lovra Šturma. Rezultati projekta naj bi bili podlaga za načrtovane spremembe Kazenskega zakonika. Med izvajanjem tega projekta pa je minister dr. Šturm imenoval delovno skupino, ki naj bi pripravila spremembe veljavnega Kazenskega zakonika. Skupina je štela tri člane, dva izmed njih sta bila hkrati člana raziskovalne skupine, ki je pripravljala že omenjeni projekt. Oba člana skupine več mesecev nista obvestila drugih članov, da se hkrati že pripravljajo spremembe Kazenskega zakonika, in tudi o tem ne, da jih je toliko (več kot ena tretjina), da bodo v zakonodajnem postopku obravnavane kot nov zakon.

Raziskovalna skupina je svoj projekt končala do roka in financerju predložila končno poročilo, vendar njegovi rezultati niso bili nikoli uporabljeni, saj je bil medtem sprejet – v najkrajšem možnem roku – nov Kazenski zakonik (KZ-1). Kot rezultat tega projekta pa sta pozneje izšli dve publikaciji, pri katerih sem bila urednica.

 

Ali je naša kazenska zakonodaja dovolj stabilna, da zagotavlja pravno varnost državljanov?

V strokovni literaturi obstajajo merila, ki naj veljajo za način spreminjanja tako temeljnega pravnega vira, kot je Kazenski zakonik. Ta velja za vsakogar na določenem teritoriju in z njim država najgloblje posega v pravice posameznika, zato sta oblikovanje takšnih pravil in njihovo spoštovanje nujno potrebna. Zlasti splošni del Kazenskega zakonika in njegove posamezne institute, ki so se izgrajevali v različnih pravnih sistemih skozi stoletja, ni dovoljeno spreminjati od danes na jutri – zgolj po zamisli kakšnega posamičnega strokovnjaka, politične skupine, ki trenutno upravlja državo, ali celo zaradi političnih pričakovanj kakšnega politika. Načela in instituti splošnega dela so plod poglobljenega raziskovalnega in zakonodajnega dela, zato ne smejo postati talci vsakodnevne politike ali pa služiti kratkoročnim političnim ciljem, pogosto povezanim z bližajočimi se volitvami.

Kar zadeva posebni del, je položaj nekoliko drugačen, saj je treba posamezna kazniva dejanja prilagajati novim oblikam kriminalitete; v okviru EU je treba upoštevati tudi evropske predpise. Vendar morata biti vedno navzoča tudi lasten razmislek in presoja o tem, ali je posamična sprememba upravičena in potrebna.

Za slovenske razmere nam izkušnja s Kazenskim zakonikom iz leta 2008 (KZ-1) kaže, da ta izoblikovana merila niso bila spoštovana, zato ne preseneča, da je bil ta pravni vir kmalu po sprejemu noveliran, in to večkrat. Po moji oceni bi spremembe, ki so bile sprejete v splošni del KZ-1, lahko povzročile pravno nestabilnost, a so jih – kolikor lahko presodim – v sodni praksi uporabljali zelo zadržano. Zelo pomembna je tudi dovolj dolga doba za uveljavitev nove zakonodaje, saj brez tega ni mogoče pričakovati, da bodo naslovniki z njo seznanjeni in da se bodo pravosodni organi lahko na njeno uporabo primerno pripravili.

V zvezi s stabilnostjo slovenske materialne kazenske zakonodaje se mi zdi poleg omenjenega sporno tudi to, da se uporaba posameznega predpisa, zlasti za posamezna kazniva dejanja, v času spreminja. Z vidika pravne varnosti so taka nihanja skrajno vprašljiva, saj lahko posameznike postavijo v zelo različne pravne položaje.

 

Kaj mislite o kazni dosmrtnega zapora, ki je po osamosvojitvi kljub nasprotovanju precejšnjega dela stroke prišla v Kazenski zakonik?

To kazen načeloma odklanjam, ker po mojem mnenju ne ustreza nobenemu izmed ciljev kaznovanja, razen retribuciji. Poleg tega se v praksi večinoma spremeni v časovno določeno kazen, ki – tako kažejo podatki za Evropo – traja praviloma od 17 do 18 let, ko obsojenega na to kazen praviloma odpustijo s prestajanja kazni z uporabo instituta pogojnega odpusta. Pri tem ne gre samo za to kazen kot tako; njen (ne) obstoj v kazenski zakonodaji kaže na splošno civilizacijsko raven posamezne države. Vpliv take kazni se ne kaže le v kaznovalni politiki, ki kot eno izmed meril pri odmeri kazni vedno upošteva najstrožjo kazen v pravnem sistemu in se zato kaznovalna politika ob tej predpisani kazni praviloma zaostruje. Kazen dosmrtnega zapora kaže tudi na represivno naravnano politiko, ki je tako kazen sprejela v zakonodajo, in represivne usmeritve se lahko širijo tudi na druga področja delovanja družbe.

To kazen so evropske države praviloma uvedle ob odpravi smrtne kazni, kar je bilo povezano s sprejetjem Protokola št. 6 (1983) k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki je odpravil smrtno kazen. V nasprotju s tem je Slovenija edina ali vsaj ena izmed nadvse redkih držav, ki je to kazen uvedla, čeprav v njeni zakonodaji smrtna kazen ni obstajala in je bila najvišja možna kazen zapora 30 let, kar štejemo za dolgotrajno prostostno kazen. Tako se ni mogoče izogniti vtisu, da je bila ta kazen v slovensko kazensko zakonodajo uvedena predvsem zato, da bi bilo ustreženo retributivnim pričakovanjem splošne javnosti – ob prepričanju, da utegne imeti njena uvedba ugodne učinke za neko politično opcijo na (bližnjih) volitvah.

 

Kaj menite o »modernizaciji« kazenskega postopka, ki je uvedla anglosaške institute, kot so na primer pogajanja o krivdi, kar je sicer skrajšalo kazenske postopke? V to smer gresta tudi predvidena odprava preiskovalnega sodnika in prenos preiskave na policijo oziroma tožilstvo.

Ko govorimo o anglosaških institutih v kazenskem postopku, gre v bistvu predvsem za institute ameriškega kazenskega prava, ki si je najprej utrlo pot v angleški (manj v škotski) kazenskopravni sistem, nato pa v evropske celinske pravne sisteme. Zelo lepo je te novosti ocenil nekdanji doktorant naše fakultete, svetovno znan procesualist in odličen poznavalec ameriškega in evropskega sistema kazenskega postopka Mirjan Damaška, profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti Univerze Yale. Ko je leta 2000 na povabilo naše katedre predaval na podiplomskem programu, je na vprašanje enega izmed slušateljev, kje bi bil raje procesuiran, če bi se znašel v kazenskem postopku, v Evropi ali v ZDA, odgovoril takole: »Če bi bil kriv in premožen, v ZDA, če bi bil reven in nedolžen, v Evropi.« S tem je v resnici »zadel žebljico na glavico«. Nekateri izmed anglosaških institutov so, po splošni oceni, bistveno pripomogli k boljšemu zagotavljanju obtoženčevih pravic – dokazni standardi, izločitev dokazov, prepoved samoobtožbe; nekateri drugi instituti – in pogajanja o krivdi so tipičen institut te vrste – pa so zelo vprašljivi. Pogajanja o krivdi so tudi v slovenski sodni praksi bistveno pripomogla k večji učinkovitosti postopka, a kritične ocene o tem institutu ugotavljajo, da so lahko v postopku pogajanj pravice obtoženca pogosto in hudo kršene. Poseben problem se mi zdi tudi dejstvo, da je mogoče postopek z upoštevanjem vseh obtoženčevih jamstev izvajati le v majhnem deležu vseh primerov (v ZDA poročajo zgolj o eno- do največ petodstotnem deležu), za izvedbo takega postopka pa mora biti obtoženec, kot je povedal Damaška, premožen.

 

Zakaj po vašem mnenju država prepoveduje nekatera ravnanja, kakšno vlogo ima kaznovanje pri preprečitvi kršitev, kako naj se družba odziva na kršitve? Nekateri menijo, da mora biti kaznovanje predvsem »pravično«, ustrezno teži storjenega kaznivega dejanja, in da morajo biti drugi (na primer individualno in generalno preventivni) vidiki v ozadju.

Namen pravnega sistema v celoti, kazenskega pa še posebej, je zagotavljanje (kolikor mogoče) mirnega sobivanja ljudi in preprečevanje uporabe nasilja v medosebnih odnosih. V zgodovini kazenskega prava pa sta se ob tej splošni usmeritvi praviloma izmenjavala dva pogleda: po enem, ki prevladuje od sredine sedemdesetih let, ko je prenehal vpliv t. i. resocializacijske usmeritve, je predvsem (ali celo izključno) posameznik tisti, ki je odgovoren za svoje življenje, svoj uspeh ali neuspeh – in seveda tudi za morebitne kršitve pravnih norm. Temeljno paradigmo je slikovito izrazila Margaret Thatcher, ko je dejala, da družba ne obstaja, obstajajo samo posamezniki. Druga usmeritev, ki je označevala obdobje med približno koncem druge svetovne vojne in sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja, pa je poudarjala tudi, da sta družba in država soodgovorni za položaj posameznika z ustvarjanjem družbenih razmer, v katerih živi. Ta usmeritev je – kar zadeva kazensko pravo – pri presoji posameznikove odgovornosti poudarjala tudi subjektivne in objektivne okoliščine tako kaznivega dejanja kot storilca. Kazenskopravni sistemi poskušajo najti pri presoji storilčeve odgovornosti neko vmesno pot in omogočajo upoštevanje sestavin pravičnosti ter subjektivnih in objektivnih okoliščin dejanja in storilca. Od številnih okoliščin, ne le od zakonodaje, temveč tudi od tistih, ki delujejo pri izbiri kazenske sankcije in pri odmeri kazni, pa je odvisno, kakšna kaznovalna politika se v nekem pravnem sistemu oblikuje.

Spremembe v kriminalitetni politiki so v bistvu le odraz družbenih sprememb v tem času. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja smo priče uvajanju neoliberalne usmeritve v kapitalistični sistem. Ta izrazito temelji na individualizmu, kar je vplivalo tudi na oblikovanje kriminalitetne politike, ki se je od tega časa naprej močno zaostrila najprej v ZDA, s časovnim zamikom pa so te usmeritve prihajale v Evropo, najprej v Veliko Britanijo, nato pa na kontinent. To se odraža tudi v slovenski kriminalitetni in kaznovalni politiki - v sprejemanju spornih institutov iz ameriškega sistema in v zaostrovanju kaznovalne politike.

 

Tako imenovani tajkuni so v zadovoljstvo javnosti obsojeni na precej visoke prostostne kazni (Bavčar na 5 let zapora, Šrot na 9 let in 5 mesecev, Kordež na 6 let in 6 mesecev itd.), medtem ko so za umor nekateri obtoženci dobili največ 8 let zapora. Ali je pri nas premoženje bolj varovana dobrina kot življenje?

Na podlagi obsodb, ki jih navajate, si ne bi upala soditi o vprašanju, ki ga zastavljate. Obsodbe t. i. tajkunov so prve te vrste pri nas in ob stalnih očitkih, da je bilo v vseh letih po osamosvojitvi pokradeno ogromno prej družbenega premoženja, je obžalovanja vredno, da do obsodb za gospodarska kazniva dejanja ni prihajalo že prej. In škoda je, da nekatera kazniva dejanja te vrste, za katera je bilo vsaj dovolj indicev za utemeljen sum o njihovi izvršitvi, niso doživela sodnega epiloga. Kar zadeva kaznovalno politiko za kazniva dejanja zoper premoženje (v širšem pomenu te besede) in za kazniva dejanja zoper življenje in telo, bi za oceno, katere vrednote so bolj oziroma manj zavarovane, potrebovali podrobnejšo analizo. Kolikor je mogoče sklepati iz podatkov o kaznih, izrečenih v zadnjem obdobju, pa je gotovo, da se je kaznovalna politika na splošno zaostrila.

Alenka Šelih

 

Ali menite, da je kriminaliteta v luči novih odkritij znanosti (zlasti nevroznanosti) pretežno individualen pojav (neprilagojen posameznik, ki je »genetsko« predestiniran za kriminalca) ali so vzroki v okolju, družbi, državi?

Nevroznanost dejansko odpira nova vprašanja o človekovi svobodi in odgovornosti. Zdi pa se mi – tako je pokazal tudi raziskovalni projekt, ki ga je izvajala raziskovalna skupina Inštituta za kriminologijo – da gre tu za vprašanja, ki bodo šele v prihodnosti postala aktualna v zakonodaji in v sodni praksi. Če danes pogledamo zaporsko populacijo v slovenskih zaporih, še vedno gre večinoma za posameznike, ki prihajajo iz spodnjih socialnih plasti družbe, zato mislim, da so vprašanja o vzrokih njihove kriminalitete, ki tičijo v okolju, družbi in sistemu, še zelo aktualna.

 

V učbeniku Kazensko pravo (1978), ki ste ga napisali skupaj s profesorjem dr. Ljubom Bavconom, je v okviru obravnave marksističnega pogleda na pravo tudi navedba, da je kazensko pravo vedno sredstvo v rokah vladajočega razreda. Ena politična opcija ta stavek rada ponuja kot dokaz, da naše sodstvo ni niti objektivno niti nepolitično. Kaj menite o tem?

Če je bil marksističen pogled na družbo ekskluziven v prejšnjem sistemu, to še ne pomeni, da je edini relevanten za določeno vprašanje. V tedanjem enopartijskem sistemu in ob obstoju paradigme o enotnosti oblasti je bilo upravičeno zapisati gornjo trditev. To pa ne pomeni, da ni položaj v drugačnih družbenih in političnih razmerah drugačen. Pluralni politični sistem, ki je – vsaj v preteklosti – hkrati z načelom delitve oblasti zagotavljal uresničevanje demokratične oblike oblasti, je zagotavljal tudi neodvisnost sodstva. Očitek, ki ga navajate, po moji presoji izhaja iz prepričanja, da sodstvo ni niti objektivno niti nepolitično zato, ker v njem delajo ljudje, ki so delovali v prejšnjem sistemu. Danes pa so tudi v sodstvu odrasle nove generacije, ki jih po moji oceni marksistična miselnost prav nič ne obremenjuje.

Uporabljati trditev, zapisano pred 30 leti, za oceno današnje povsem spremenjene situacije, se mi tudi ne zdi niti upravičeno niti smiselno. Vtis imam, da je danes prej problem to, da je – tako je mogoče soditi po nekaterih posameznih primerih – težavno zagotoviti distanco med lastnim svetovnonazorskim pogledom in profesionalnimi obveznostmi.

 

Ali je Slovenija danes socialna država, ki se lahko primerja z drugimi državami v EU? Kakšno je stanje na področju človekovih pravic v Sloveniji? Kakšno bi po vašem mnenju moralo biti razmerje med pravicami in obveznostmi državljanov v sodobni družbi?

Vsi vemo, da je koncept socialne države v zadnjih desetletjih v krizi. Od začetka uvajanja nove ekonomske paradigme, neoliberalizma, se institucije socialne države, oblikovane pred tem, počasi rušijo; pravice posameznika na tem področju se omejujejo. Temu lahko sledimo v vseh državah EU; posledice so seveda v državah z nižjimi standardi teh pravic hujše. Slovenija se, mislim, lahko primerja z drugimi državami EU, res pa je, da so praktično vse sestavine »socialne države « na udaru neoliberalnih politik.

Kar zadeva človekove pravice v sedanjih razmerah na splošno, imam vtis, da se je težišče preneslo s političnih pravic na ekonomske: zdaj so slednje tiste, katerih omejitev ali izguba je za posameznika aktualna in zelo huda. Lahko bi rekli, da smo v prejšnjem sistemu imeli manj političnih pravic, v tem pa imamo manj socialnih. In v bistvu šele zdaj ugotavljamo, kako pomembne so te zadnje.

Doslej uveljavljen koncept političnih pravic in z njim povezan sistem pluralne demokratične ureditve je – kot lahko vidimo – na splošno v hudi krizi. Zdi se, kot da se je ta model izčrpal, novega zagona, ki bi na doseženem gradil naprej, pa ni. Takšno stanje nam kažejo nastajanje novih, na hitro skovanih oblik političnega delovanja, nastanek radikalnih političnih strank in gibanj, rezultati volitev na primer v ZDA ali pa v Združenem kraljestvu. Zdi se mi, da je razvita družba v stanju preobrazbe in da ni jasno, kakšna bo v prihodnje.

Vprašanje pravic in obveznosti se pojavlja predvsem v zvezi z neoliberalnimi družbenimi izhodišči. Sama mislim, da mora iti za uravnotežen sistem enih in drugih, da pa je država dolžna zagotavljati pravice tistim posameznikom ali družbenim skupinam, ki so odrinjeni na družbeni rob ali živijo v razmerah, ki zahtevajo družbeno podporo.

 

Ukvarjali ste se s t. i. »ženskim vprašanjem«, s pozabljeno polovico naroda v 19. in 20. stoletju - z ženskami, ki so pomembno vplivale na umetnost, znanost in kulturo. Ali je v 21. stoletju situacija kaj boljša?

Položaj žensk je gotovo boljši, kot je bil pred sto leti – bilo bi res hudo, če ne bi bilo tako. To pa me pomeni, da je dober. Omejila se bom le na dve vprašanji: politična zastopanost in vodstvene vloge v podjetjih na eni strani ter ekonomski položaj na drugi. Politična zastopanost je – čeprav se je dvignila – še vedno relativno nizka; delež žensk na vodstvenih položajih v gospodarstvu pa je izrazito nizek. Sama zagovarjam politiko kvot na obeh področjih – ker očitno na drug način ni mogoče doseči povečanja tega deleža in ostaja, preprosto povedano, polovica človeštva (naroda) prikrajšana za možnost odločanja. Ob tem bi bilo seveda treba ustvariti tudi razmere, da bi ta polovica svoje obveznosti in naloge lahko odgovorno uresničevala. Glede ekonomskega položaja pa vrsta podatkov govori o slabšem položaju žensk – panoge, v katerih ženske večinsko delajo, so praviloma slabše plačane kot druge. Strah pred izgubo zaposlitve danes povzroča, da so zaposleni pripravljeni sprejeti marsikaj, kar je v nasprotju s pojmom pravne in/ali socialne države; tudi na raziskovalnem področju, ki ga bolje poznam, so pritožbe o raziskovalni ali finančni prikrajšanosti pogoste.

Dejstva, da ima SAZU le 8 članic (med 90 člani), raje ne omenjam.

 

Ste zagovornica pravic ljudi z Downovim sindromom. Opozarjali ste, da so kršene njihove pravice. Ali so bila vaša prizadevanja uspešna?

S temi dejavnostmi se ukvarjam zadnjih dvajset let; toliko je tudi stara vnukinja, ki ima Downov sindrom. Res pa je, da mi je bilo to področje blizu, saj sem se poklicno veliko ukvarjala s problemi mladoletniškega prestopništva, kjer gre tudi za skupino otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami.

Skupina ljudi z motnjo v duševnem razvoju - Downov sindrom je najpogostejša med njimi - je ena najbolj ranljivih in na rob izrinjenih družbenih skupin ne le v Sloveniji, ampak v družbi na splošno. V Sloveniji smo že od začetka 20. stoletja dobro razvijali in razvili sistem posebnih institucij za to skupino ljudi – pa naj gre za šole, ki smo jih včasih imenovali »posebne«, zdaj pa šole s prilagojenim poukom, ali pa za varstveno-delovne centre, kjer se zadržujejo odrasli ljudje iz te skupine, ali pa za posebne socialne zavode, v katerih nekateri izmed njih prebivajo.

Zadnja (približno) štiri desetletja pa je zaživela zamisel, da imajo tudi ti ljudje človekove pravice in da jih je družba dolžna vključevati. Ta zamisel se v Sloveniji težko prebija, čeprav je bila Slovenija med prvimi državami, ki so ratificirale dve konvenciji OZN o tem področju – Konvencijo o otrokovih pravicah in Konvencijo o pravicah invalidov. Toda uresničevanje nam ne gre posebno dobro od rok. A priznati je treba, da gre za veliko spremembo, ki zahteva svoj čas.

Ker me sprašujete o uspešnosti prizadevanj nevladnih organizacij na tem področju, naj povem, da so bila po moji oceni do neke mere uspešna. Danes je, tako vsaj mislim, predsodkov do te skupine ljudi manj kot pred 20 leti. Takrat mi je neka mama zaupala, da se njen mož s sinom, ki je imel Downov sindrom in je bil takrat star kakšnih deset let, ni želel pokazati v vasi. Upam, da takih primerov danes ni več, in če smo tu premaknili stvari za majhen korak naprej, je tudi to vredno opravljenega dela.

 

Z Jožetom Pučnikom sta bila sošolca. Kako se ga spominjate iz tistih let?

Na klasični gimnaziji sta bili v tistem času, maturirala sem namreč leta 1952, dve paralelki – a in b. Jože je bil v paralelki a, sama pa sem bila v b-ju (kot smo rekli). V razredu smo imeli precej političnih problemov – v šesti gimnaziji (sedanji drugi letnik) so izključili dva naša sošolca, eden izmed njiju je bil Martin Žnidaršič, pozneje profesor na oddelku za bibliotekarstvo ljubljanske Filozofske fakultete. V osmem (zadnjem) razredu pa je skupina fantov izdala eno ali dve številki časopisa »Iskanja« v nekaj izvodih. To je izvedela tedanja politična policija, zato je tik pred maturo več sošolcev za nekaj dni zaprla, nato pa so prejeli disciplinski ukrep – prepoved opravljanja mature za obdobje petih let. Med sodelavci revije so bili tudi Jože Pučnik, Polde Bibič in Peter Božič. Če se prav spominjam, so ti tik pred tem iz gimnazije izstopili, a jih je sankcija prepovedi opravljanja mature za eno leto kljub temu doletela. Za vse nas so bile to zelo hude izkušnje.

Jože je bil »vozač«; skupaj s še enim sošolcem, Ignacem Knapom, sta se vsak dan z vlakom vozila iz Slovenske Bistrice in nazaj. Zato v prostem času z njim nismo imeli mnogo stikov. Bil je nekoliko starejši od nas in dojemali smo ga kot zelo resnega; vedno je imel v rokah kakšno knjigo, zdel se nam je mnogo zrelejši od nas, a zelo prijazen in vedno pripravljen pomagati. Ko smo se pozneje srečevali ob okroglih obletnicah, smo Jožeta, potem ko je bil odpuščen s prestajanja kazni in je odšel v tujino, vabili na naša srečanja in včasih se je tudi odzval.

Intervju: Andrej Razdrih
Vir: Revija Odvetnik, št 3 (81), poletje 2017


1 Več o njem si je mogoče prebrati v članku Fortuna, S.: Dr. Igor Rosina, Odvetnik, št. 3 (81) - poletje 2017, str. 74.

Tema tedna
Igrice FURS-a z DDV

Tamara Prezelj

piše: mag. Tamara Prezelj, vir: revija Denar, številka 478/2017

Obračunavanje DDV je obveznost vseh oseb, ki v skladu z definicijo 5. člena ZDDV-1 štejejo za davčne zavezance zaradi opravljanja ekonomske dejavnosti. Izjema je v zakonu določena le za tiste zavezance, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev niso presegli oziroma ni verjetno, da bodo presegli 50.000 evrov obdavčljivega prometa (t. i. prometa iz 7. odst. 94. člena ZDDV-1).

FURS zavezanca ne želi identificirati za DDV, čez nekaj mesecev pa zahteva obračun DDV od takrat, ko ga ni hotel identificirati

Obračunavanje DDV je obveznost vseh oseb, ki v skladu z definicijo 5. člena ZDDV-1 štejejo za davčne zavezance zaradi opravljanja ekonomske dejavnosti. Izjema je v zakonu določena le za tiste zavezance, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev niso presegli oziroma ni verjetno, da bodo presegli 50.000 evrov obdavčljivega prometa (t. i. prometa iz 7. odst. 94. člena ZDDV-1).

Pravila

Zavezanci se lahko identificirajo za namene DDV že s prvimi, navzven vidnimi aktivnostmi, ki so usmerjene na opravljanje dejavnosti (npr.: pripravljalna dela, prva nabava blaga, nakup opreme itd.)1, kadar koli po tem, ko začnejo opravljati dejavnost in še niso presegli 50.000 evrov obdavčljivega prometa, DDV-številko pa morajo pridobiti že za mesec, v katerem bodo presegli predpisani znesek.

Zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV predložijo najpozneje v mesecu, v katerem je verjetno, da bo vrednost obdavčljivega prometa presegla predpisani znesek. Davčni organ izda identifikacijsko številko za DDV najpozneje do zadnjega dne meseca, ki sledi mesecu vložitve zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV, davčni zavezanec pa mora začeti obračunavati DDV in izpolnjevati druge obveznosti po ZDDV-1 najpozneje prvega dne drugega meseca, ki sledi mesecu predložitve zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV2.

Primer malega davčnega zavezanca

Mali davčni zavezanec je pravočasno, kot določa pravilnik, vložil zahtevek za izdajo DDV-številke. Od davčnega organa je najprej prejel sklep za dopolnitev vloge s pojasnili in dokazili o tem, kakšno dejavnost bo opravljal, na kakšen način in ali ima na voljo ustrezna in zadostna sredstva za te namene.

Na podlagi opisa dejavnosti in pojasnil o tem, da še nima poslovnih prostorov, da razen telefona, spleta in računalnika posebne opreme tudi ne potrebuje, da blago nabavlja za znane kupce, ki mu plačajo v naprej, da dejavnost opravlja družbenik in direktor, je davčni organ, glede na višino predvidenega prometa, izdal sklep, da je zavezanec dolžan kot pogoj za izdajo DDV-številke predložiti garancijo v višini 60.000 evrov.

Zahtevek za predložitev garancije je davčni organ utemeljil s 77.a členom ZDDV-1, ki mu daje možnost, da lahko, če dvomi o upravičenosti dodelitve identifikacijske številke za DDV od davčnega zavezanca, ki zahteva, da se mu dodeli identifikacijska številka za DDV (...), zahteva predložitev instrumenta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti iz naslova DDV, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek3. Davčni organ lahko zahteva predložitev instrumenta zavarovanja največ za obdobje 12 mesecev. Če davčni zavezanec ne ravna v skladu s sklepom o zavarovanju, lahko davčni organ zavrne dodelitev identifikacijske številke za DDV ...

Davčni zavezanec ni imel na voljo finančnih sredstev in zadostnega premoženja, niti ni mogel pridobiti bančne garancije v zahtevanem znesku, zaradi česar se je postopek zaključil pet mesecev po vložitvi zahtevka za izdajo identifikacijske številke s sklepom, da se zahtevek zavrne in identifikacijska številka ne izda, ker davčni zavezanec ni uspel dokazati, da ima na voljo zadostna sredstva za opravljanje dejavnosti, zaradi česar davčni organ dvomi, da bo sposoben izpolnjevati davčne obveznosti iz naslova DDV.

Odločitev davčnega organa je formalno in vsebinsko napačna. Zakaj?

Spomnimo se na uvodoma zapisanih določb pravilnika. V skladu z njimi mora zavezanec dokazovati, da bo opravljal dejavnost s predložitvijo pogodb ali predpogodb, poslovnega načrta, listin o nabavah za namene opravljanja dejavnosti ipd. le, če zaprosi za identifikacijo, še preden začne opravljati dejavnost.

Za malega zavezanca, ki se približuje znesku 50.000 evrov prometa, pravilnik take obveznosti ne določa, saj ne glede na to, koliko in kakšna sredstva ima, dosežen promet sam po sebi pomeni, da transakcije in s tem dejavnost že opravlja. Davčni organ tako lahko preverja pretekla dejanja in poslovanje, nelogično pa je, da zahteva dokaze o tem, da je nekdo sposoben opravljati transakcije, ko pa jih očitno dejansko že opravlja.

Iz tega izhaja, da je dvom o utemeljenosti identifikacije malih davčnih zavezancev, ki vložijo zahtevek za izdajo DDV-številke, utemeljen le, če obstaja sum, da zavezanec namerava goljufati in da se bo izogibal plačevanju DDV.

V obravnavanem primeru davčni organ z ničemer ni omenil tveganja, da DDV ne bo plačan zaradi goljufije, trdil je le, da zavezanec glede na položaj, v kakršnem je, ni sposoben opravljati dejavnosti, zato ne bo mogel plačevati DDV. S tem je dejansko odločil, da vlagatelj ni davčni zavezanec, spregledal pa, da transakcije, ki jih opravlja oseba, ki ni davčni zavezanec, niso predmet obdavčitve, posledično obveznost obračuna DDV za zavezanca tudi ne nastane.

Sklep je absurden tudi zato, ker je zavezanec v obdobju petih mesecev, ko je čakal na DDV-številko, bistveno presegel 50.000 evrov prometa, čeprav je bil zaradi položaja, v katerega je bil potisnjen, prisiljen prilagoditi način poslovanja: domačim davčnim zavezancem ni mogel prodajati blaga, ker so zahtevali račun z identifikacijsko število za DDV in obračunanim davkom (mislili so, da gre za zavezanca, ki krši obveznost identifikacije in obračunavanja DDV), njegove nabave blaga od zavezancev iz EU pa so bile obdavčene s tujim DDV, saj ker ni imel veljavne DDV-številke, preverljive v sistemu VIES, ni mogel dokazati, da je davčni zavezanec. DDV davčni zavezanec ni obračunaval.

Kmalu po prejemu zavrnilnega sklepa in po tem, ko je najel poslovni prostor in zaposlil eno osebo, je ponovno vložil zahtevek za identifikacijo. Po tem ko je preveril v vlogi navedena dejstva, mu je davčni organ po večkratnem urgiranju izdal DDV-številko. Z dnem identifikacije je zavezanec začel obračunavati DDV od opravljenih transakcij, oddajati DDV-obračune in plačevati DDV.

Ne dolgo po tem ga je presenetil klic kontrolorja, ki je od njega zahteval, da za nazaj obračuna DDV. Ker zavezanec tega ni storil, je davčni organ pri njem uvedel davčni inšpekcijski nadzor z namenom, da mu bo naložil plačilo DDV na vse transakcije, ki jih je opravil do datuma identifikacije in po tem, ko je znesek prometa presegel 50.000 evrov, to je od takrat, ko je prvič vložil zahtevo za identifikacijo, pa jo je davčni organ zavrnil.

Postavil se je torej na stališče, da bi moral davčni zavezanec, čeprav je pravočasno vložil zahtevek in da mu davčni organ ni izdal DDV-številke, ker je dvomil o njegovi sposobnosti opravljanja dejavnosti, obračunavati DDV. Po stališču FURS bi bil zavezanec dolžan v DDV-obračunu za prvo davčno obdobje po identifikaciji vključiti tudi DDV za pretekla obdobja in v zvezi z njim narediti samoprijavo.

Nekaj besed o 77.a členu ZDDV-1

Določba 77.a člena sodi med ukrepe, ki jih lahko sprejmejo države članice EU v skladu s členom 273 Direktive o DDV 2006/112/ES z namenom zagotavljanja pravilnega pobiranja DDV, preprečevanja davčnih utaj in ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih in čezmejnih transakcij. Ker ta določba ne pojasnjuje niti pogojev niti obveznosti, ki jih lahko določijo države članice, državam dejansko priznava polje proste presoje glede uporabljenih sredstev.

Ni sporno, da je pogojevanje podeljevanja DDV-številk z dokazovanjem nameravanega opravljanja dejavnosti eden od možnih in dopustnih ukrepov, ki jih lahko sprejmejo države, vendar je pri tem treba upoštevati načelo sorazmernosti, ki zahteva, da ukrep ne sme preseči tistega, kar je za dosego cilja nujno potrebno.

Sodišče EU je v zadevi C-527/11 Ablessio v zvezi s tem jasno povedalo naslednje:

»Da bi se zavrnitev identifikacije davčnega zavezanca s posamično številko štela za sorazmerno s ciljem preprečevanja utaj, mora temeljiti na resnih pokazateljih, na podlagi katerih je mogoče objektivno sklepati, da bo identifikacijska številka za DDV verjetno uporabljena v goljufive namene. Ta odločitev mora temeljiti na celoviti presoji vseh okoliščin obravnavanega primera in dokazov, ki so bili zbrani v okviru preverjanja podatkov, ki jih je predložilo zadevno podjetje.

Dejstvo, da davčni zavezanec nima materialnih, tehničnih in finančnih sredstev za opravljanje prijavljene ekonomske dejavnosti, samo po sebi ne dokazuje, da bo verjetno utajil davek. Vendar ni mogoče izključiti, da so take okoliščine, skupaj z drugimi objektivnimi elementi, iz katerih je mogoče sklepati na goljufiv namen davčnega zavezanca, lahko pokazatelji, ki jih je treba upoštevati v okviru celovite presoje tveganja utaje.«

Razumeti je, da odločitev davčnega organa, da ne podeli DDV-številke, ne more temeljiti zgolj na očitku o pomanjkanju sredstev (materialnih, finančnih, človeških) za opravljanje dejavnosti, če hkrati ni izkazan tudi goljufiv namen zavezanca oz. da se kljub razpolaganju s sredstvi lahko identifikacija zavrne, če je izkazan goljufiv namen.

Če bi ravnali drugače, bi bilo to v nasprotju z možnostjo, da se pravna ali fizična oseba lahko identificira za namene DDV že s prvimi, navzven vidnimi aktivnostmi, ki so usmerjene na opravljanje dejavnosti (npr.: pripravljalna dela, prva nabava blaga, nakup opreme itd.)4, v trenutku torej, ko zelo verjetno še sploh nima nikakršnih sredstev za opravljanje dejavnosti. DDV-številka se v teh primerih dodeli z namenom, da lahko zavezanec odbija vstopni DDV od nabav, torej zato, da se razbremeni stroška vstopnega DDV od investicijskih nabav.

V obravnavanem primeru ni šlo za zavezanca, ki še ni začel opravljati dejavnosti, davčni organ pa niti v sklepu o zavarovanju niti v skladu o zavrnitvi izdaje DDV-številke ni omenil nikakršnega suma obstoja goljufivega namena (čeprav se je v ustnih pojasnilih v zvezi s tem skliceval na preteklo poslovanje osebe, ki je posredno, ne pa tudi formalno, bila udeležena pri novi družbi), kaj šele da bi svoje morebitne sume utemeljil z objektivnimi elementi.

Pogoji za uporabo 77.a člena torej niso bili izpolnjeni, zato je sklep o zavrnitvi izdaje DDV-številke treba razumeti tako, da pomeni, da se DDV-številka ne dodeli, ker se vlagatelj po mnenju FURS ne more obravnavati kot davčni zavezanec.

Praktične posledice poslovanja brez DDV-številke

Kot smo že omenili, se je zavezanec v praksi srečal z ovirami pri poslovanju, predvsem s tem, da so domači zavezanci zavračali račune brez izkazanega DDV (ker je bilo iz narave dejavnosti jasno, da zavezanec promet v višini 50.000 evrov preseže že po dveh opravljenih transakcijah), od zavezancev iz EU pa je prejemal račune s tujim DDV, ki ga je bil dolžan plačati, ne da bi lahko terjal njegovo vračilo.

Kljub drugačnemu stališču Sodišča EU, in sicer da se oprostitev za dobavo blaga lahko uporabi tudi, če prejemnik blaga nima identifikacijske številke za DDV, ob domnevi, da niso podani indici za goljufijo in so izpolnjeni drugi pogoji za uporabo oprostitve ter da je pričakovati, da bo zavezancu izdana številka za nazaj5, je povsem jasno, da stvari v praksi ne potekajo na tak način, ker je tveganje za dobavitelja preveliko.

Zavezanec je tako v pretežni meri blago prodajal končnim kupcem v Sloveniji.

Izdajanje računov

Skrbni kupec mora v zvezi s prejetim računom preveriti, ali ga je izdala oseba, ki je davčni zavezanec (preveriti veljavnost navedene DDV-številke) in ali je DDV obračunan upravičeno. Če DDV-številka dobavitelja ni veljavna ali je na računu sploh ni, je DDV očitno obračunan neupravičeno, ker kupec nima pravice do odbitka, zato bo tak račun zavrnil in zahteval popravljen račun.

Če bi zavezanec brez DDV-številke vkalkuliral DDV (ki ga bo v prihodnosti plačal državi) v ceno, a ga na računu ne bi izkazal, bi se transakcija toliko podražila, da je malo verjetno, da bi bil kupec, ki je davčni zavezanec, pripravljen skleniti posel z njim, končni kupec pa ne bi razumel, zakaj oproščene dobave malega zavezanca niso cenejše od dobav za DDV identificiranega zavezanca.

Kako naj bi torej zavezanec v praksi obračunaval DDV pred identifikacijo, ni jasno, očitno pa je, da če bi ga obračunal za nazaj v prvem oddanem DDV-obračunu, bi DDV lahko plačal samo v lastno breme, kar je v nasprotju s stališčem Sodišča EU, da davčni zavezanec v imenu države od svojih kupcev pobira DDV in ji ga plačuje, pri čemer ga ta DDV ne sme bremeniti.

Od dobav, ki so bile opravljene kupcem, ki so davčni zavezanci, bi bilo mogoče DDV naknadno pobrati6, ne pa tudi od nezavezancev. Pri transakcijah s končnimi kupci bi plačilo DDV dejansko pomenilo, da se za davkom obremeni zavezanca, kar je v nasprotju z načelom nevtralnosti DDV-sistema.

Največja težava v opisanem primeru so dobave blaga, ki je bilo nabavljeno v tujini z obračunanim tujim DDV, ki je vključen v prodajno ceno in povečujejo osnovo za obračun DDV. Če bi se obračunal slovenski DDV na prodajno ceno, bi to pomenilo dvojno obremenitev transakcije z DDV in obračun DDV na DDV, razen če bi se iz osnove za obračun (prodajne cene) izključil v tujini plačan DDV. Podlage za tako ravnanje v zakonu ne najdem.

Posledice stališča davčnega organa

Če bo davčni organ vztrajal na svojem stališču, lahko pričakujemo, da bo davčnemu zavezancu obračunal DDV v višini več deset tisoč evrov, pri čemer lahko le upamo, da mu bo po drugi strani priznal pravico do odbitka vstopnega DDV in v primerih, ko se je prodajalo rabljeno blago, DDV obračunal le od dosežene razlike v ceni.

Vendar se je treba vprašati, kako bo ravnal v zvezi z obdavčenimi nabavami blaga iz EU, brez možnosti zmanjšanja davčne obveznosti za vhodni DDV.

Je stališče davčnega organa pravilno?

Menim, da ne nujno, saj zakon glede tega ni jasen. Edini argument, ki bi lahko podpiral stališče davčnega organa, je določba 1. odst. 94. člena, ki pravi, da je »davčni zavezanec oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000 evrov obdavčljivega prometa«, pa še ta ne pove nič o tem, kdaj se DDV začne obračunavati, če pogoj za oprostitev ni več izpolnjen7.

Še največ pove o začetku obračunavanja zgoraj navedeni 130. člen pravilnika, ki kot skrajni rok določi prvi dan drugega meseca po vložitvi zahtevka za DDV, pri čemer ga je treba razumeti v povezavi z določbo o roku davčnega organa za izdajo DDV-številke in roku za predložitev zahtevka za identifikacijo. Razumem jo na način, da se DDV začne obračunavati na ta dan, če davčni organ ne izda sklepa o identifikaciji v predpisanem roku. Nelogično pa bi jo bilo upoštevati, če je sklep davčnega organa zavrnilen!

Kakor koli obračamo te določbe zakona in pravilnika, iz njih jasno izhaja le to, da je 50.000 evrov določenih kot meja, ki določa nastanek obveznosti zavezanca, da predloži zahtevek za identifikacijo, ne pa tudi kot meja, od katere dalje se (brezpogojno) obračunava DDV.

Naš zavezanec je pravilno ravnal in pravočasno oddal zahtevek za identifikacijo, ni pa začel obračunavati DDV, kot to določa pravilnik, saj se je kmalu izkazalo, da je vprašljivo, ali mu bo pozitiven sklep o identifikaciji sploh izdan.

Če obstaja dvom davčnega organa o utemeljenosti identifikacije in se davčna številka dejansko ne izda, dejansko ni sporno vprašanje, kdaj začeti obračunavati DDV, pač pa, ali ga je sploh treba obračunavati?

Popravljanje računov za nazaj

Zavezanec je pred sklepom o vpisu v register davčnih zavezancev in dodelitvijo DDV-številke izdajal račune brez navedbe svoje DDV-številke in brez obračunanega DDV. Če mu bo davčni organ dejansko naložil plačilo DDV za nazaj, bi moral dodatno obračunati DDV, s tem pa tudi popravljati izdane račune.

Popravki računov so potrebni in dovoljeni le, če so bile v trenutku, ko so se izdali, navedbe na njih napačne ali pomanjkljive. Menim, da v primeru našega zavezanca to ni veljalo, ker takrat še ni imel DDV-številke, ki bi jo lahko uporabil, predvsem pa zato, ker ga davčni organ ni priznaval za zavezanca.

Glede na to, da je bila DDV-številka zavezancu izdana po tem, ko je dokazal, da je pridobil po mnenju FURS potrebna in zadostna sredstva za opravljane dejavnosti, je jasno, da je bil sklep po 77.a členu ZDDV-1 o predložitvi garancije izdan neutemeljeno, saj če bi davčni organ dvomil o poštenih namenih zavezanca, bi moral od njega tudi v zvezi z drugo vlogo in ne glede na pridobljena sredstva (v skladu z zgoraj navedeno sodbo C-527/11) zahtevati garancijo. Ker tega ni storil, je v prvo očitno dvomil zgolj o statusu vlagatelja po 5. členu ZDDV-1.

Zaključek

Oviranje zavezanca na način, da se mu neutemeljeno ne izda DDV-številke ali da se izdajo pogojuje s predložitvijo zavarovanja, ki ga zavezanec očitno ni sposoben predložiti, potem pa mu naložiti DDV za nazaj, je milo rečeno odraz zlobe davčnega organa, predvsem pa njegove nesposobnosti, da bi zavezance, glede katerih ni prepričan, da bodo dejansko opravljali dejavnost, nadziral in preverjal oddajanje DDV-obračunov in plačevanje DDV. Vemo, da so zavezanci prvi mesec dolžni obračunu DDV priložiti knjigo izdanih in knjigo prejetih računov in da ni nobene ovire za to, da se zavezanca spremlja več kot le prvi mesec. A za to je najbrž treba nekaj več truda, organiziranosti in ažurnosti, kar se od zavezancev pričakuje, od davčnega organa pa očitno ne, saj se (po njegovem) lahko vse poravna z odmero za nazaj: manj dela je, skupaj z zamudnimi obrestmi pa je tudi izkupiček višji ...

Opombe:

1 129. člen pravilnika.
2 130. člen pravilnika.
3 111. člen ZDavP-2.
4 129. člen pravilnika.
5 C-21/16 Euro Tyre BV.
6 Pogojno, v skladu z 72. členom ZDDV-1.
7 S tem ne zanikam stališča, da je DDV potrebno obračunavati od 50.000 EUR dalje, pravim pa, da iz zakona to dejansko jasno in izrecno ne izhaja.

Strokovni članki
Odgovornost dediča za zapustnikove dolgove

Nana Weber

piše: Nana Weber, dr. pravnih znanosti, odvetnica v Ljubljani

V praksi niso redki primeri, ko zapuščinsko sodišče ugotovi, da po podatkih iz smrtovnice pokojnik ni zapustil premoženja, in odloči, da se zapuščinska obravnava ne opravi. Velikokrat se pozneje najde neko premoženje, kar povzroča težave predvsem dedičem, ki v tem primeru odgovarjajo za dolgove zapustnika. Avtorica obravnava navedeno problematiko in predlaga ustrezne rešitve.

Pravna podlaga: Zakon o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS št. 15/76, 23/78, Ur. l. RS/I, št. 17/91, Ur. l. RS, št. 13/94 -63/16), členi: 142., 1. in 2. odst. 143., 203., 208., 221.; Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 -64/16), členi: 335., 337., 338., 346., 355., 1. odst. 378.; Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ: Ur. l. RS, št. 51/98 -76/15), členi: 1. in 2. odst. 24..

Zapustnik nima premoženja

Če po podatkih iz smrtovnice pokojnik ni zapustil premoženja, odloči zapuščinsko sodišče, da se zapuščinska obravnava ne opravi. Enako ravna sodišče tudi v primeru, če je pokojnik zapustil samo premično premoženje, pa nobeden od tistih, ki so upravičeni dedovati, ne zahteva obravnave. Kadar sodišče odloči, da ne bo opravilo zapuščinske obravnave, mora obvestiti o tem pristojni center za socialno delo, če so med dediči osebe, ki niso sposobne same skrbeti za svoje zadeve, pa nimajo staršev. Če sodišče odloči, da ne bo opravilo zapuščinske obravnave zaradi tega, ker obstaja zapuščina samo iz premičnega premoženja, lahko osebe, ki so upravičene dedovati, izvršujejo pravice, ki jim gredo kot dedičem. Slednje pa ne pomeni le tega, da lahko dediči tedaj, ko se ne opravi zapuščinska obravnava, zgolj izvršujejo pravice, temveč tudi od zapustnikove smrti dalje odgovarjajo za vse obveznosti, ki jih imajo dediči, torej za izpolnitev volil in za dolgove zapustnika.

Če se zapuščinska obravnava v navedenih primerih ne opravi, se sklep o dedovanju praviloma ne bo izdal. Dediči bodo lahko v tem trenutku na podlagi druge določbe ZD upravičeno verjeli, da za morebitne dolgove zapustnika ne odgovarjajo, saj ZD jasno določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Če torej podedovanega premoženja ni, ni odgovornosti za dolgove.

Težava pa nastopi, če se pozneje najde kakšno premoženje pokojnega.

Možnosti upnikov za poplačilo dolgov

Zakon določa, da v primeru, če je izdan pravnomočni sklep o dedovanju, in se najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Če prej ni bilo zapuščinske obravnave, jo sodišče opravi le tedaj, če obstaja najdeno premoženje iz nepremičnin, če obstaja najdeno premoženje iz premičnin, pa opravi sodišče zapuščinsko obravnavo samo na zahtevo prizadetih oseb.

Če si torej zamislimo primer, ko je sodišče po podatkih iz smrtovnice ugotovilo, da pokojni ni imel premoženja, izdalo sklep, da se zapuščinska obravnava iz tega razloga ne opravi, bo v primeru pozneje najdenega premoženja, moralo izdati sklep, da se ugotovi, da v zapuščino po pokojnem sodi premoženje (bodisi premičnina, nepremičnina ali terjatev), in posledično izdalo sklep o dedovanju.

Povsem možno je, da je imel pokojni še kakšne dolgove od prej, in v tem primeru bodo lahko upniki zahtevali neposredno izterjavo dolga do višine podedovanega premoženja od dedičev.

Če je več dedičev, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Med dediči se delijo dolgovi v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, razen če bi morebiti obstajala oporoka, in bi bilo tam drugače določeno. Konkretno to pomeni, da lahko upnik toži enega dediča, ali več oziroma vse. Vsak posamezen dedič je dolžan v celoti poplačati dolg upniku, seveda le do vrednosti podedovanega premoženja, nato pa lahko terja poplačilo od ostalih dedičev, glede na njihove deleže.

Izpostaviti je treba, da dediči odgovarjajo za dolgove zapustnika z vsem svojim premoženjem, tako s podedovanim kot tudi z lastnim (pro viribus hereditatis). Samo iz podedovanega premoženja (cum viribus hereditatis) pa se poplačajo dolgovi zlasti tedaj, kadar se na zahtevo zapustnikovih upnikov zapuščina loči od dedičevega premoženja (separatio bonorum). Samo iz podedovanega premoženja se poplačajo tudi dolgovi v času, ko še obstaja dediščinska skupnost, torej do delitve dediščine. Ker se delitev dediščine ne more opraviti, dokler niso rešena predhodna ali sporna vprašanja (kdo so dediči, višina dednih deležev, obseg zapuščine itd.), ki se načeloma rešujejo na zapuščinski obravnavi, se lahko dediščina razdeli šele potem, ko je zapuščinska obravnava končana. Šele po opravljeni delitvi se skupno premoženje sodedičev spremeni v posamično premoženje dediča in spoji z njegovim siceršnjim premoženjem, s katerim nato vsak dedič odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Upniki bodo od dedičev lahko zahtevali neposredno izterjavo, vendar bodo morali razpolagati kumulativno s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali drugo ugotovitveno odločbo, s katero bi dokazovali prehod obveznosti z zapustnika na dediča, ter s pravnomočnim in izvršljivim sklepom o izvršbi ali drugim izvršilnim naslovom, s katerim je bila že pravnomočno ugotovljena zapustnikova obveznost do upnika.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišču sicer omogoča, da izvršbo dovoli tudi zoper nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik z javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je obveznost prešla nanj, vendar se ta izjema nanaša zgolj na primere, ko je predlog za izvršbo vložen na podlagi izvršilnega naslova, torej terjatve, ki izhaja iz sodne odločbe, izvršljivega notarskega zapisa ali izvršljive sodne poravnave, in ne na primere, ko je predlog za izvršbo vložen na podlagi verodostojne listine. Ozki razlagi določbe 24. člena sledijo tudi sodišča, saj na primer iz odločitve Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1350/2004 z dne 4. novembra 2004 izhaja, da: »v primeru, ko gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine, lahko upnik predlaga izvršbo neposredno zoper dediče prvotnega dolžnika le, če razpolaga s sklepom o dedovanju, s katerim izkazuje prehod obveznosti na dediče, in s pravnomočnim sklepom o izvršbi, izdanim na podlagi te verodostojne listine zoper prvotnega dolžnika (zapustnika), ki v dajatvenem delu predstavlja izvršilni naslov, sicer mora svojo terjatev uveljavljati v pravdi«.

Če torej sklepa o izvršbi zoper pokojnega ali drugega izvršilnega naslova ni, bodo upniki lahko v pravdi zahtevali izpolnitev dolgov za zapustnikovih dedičev, če bodo dokazali obstoj terjatve (in seveda pod dodatnih pogojem, da terjatev ni zastarana).

V tem primeru, da so izpolnjeni zgornji pogoji lahko upnik toži ne glede na to, ali obstaja sklep o dedovanju ali ne in tudi če je sodišče izdalo sklep, da zapuščinske obravnave ne opravi. S smrtjo zapustnika namreč preidejo na podlagi dedovanja kot univerzalnega pravnega nasledstva na dediče vsa premoženjska razmerja zapustnika, to je vse podedljive pravice, ki jih je imel zapustnik v trenutku smrti. Tako kot pravice preidejo po samem zakonu (ipso iure) na dediče tudi obveznosti zapustnika, in sicer brez posebnega pravnega akta, s katerim bi dediči te obveznosti prevzeli.

Da lahko upnik toži dediče tudi v primeru, ko sodišče ni opravilo zapuščinske obravnave, ker ni zapuščine, izhaja tudi iz sodne prakse. Kot je na primer pojasnilo Višje sodišče v Ljubljani (sklep II Cpg 896/2016 z dne 22. avgusta 2016) tak sklep namreč ni dokaz, da dejansko ni zapuščine; morda obstaja, a se zanjo ne ve. Sodišče ga izda glede na podatke iz smrtovnice, ki jo matičar sestavi na podlagi podatkov, ki jih dajo pokojnikovi sorodniki ali osebe, s katerimi je pokojnik živel, oziroma druge osebe, ki te podatke lahko dajo. Povsem mogoče je, da ti nimajo popolnih podatkov o zapustnikovem premoženju. V tej smeri je torej treba razumeti tudi sporočilnost smrtovnice in zanesljivost v njej navedenih podatkov o premoženju, ter na njej temelječo odločitev sodišča, da se zapuščinska obravnava ne opravi. Seveda pa je pomemben »dokončni dedič«, torej tisti, ki bo priznan v sklepu o dedovanju po tem, ko se je našlo premoženje.

Upniki bodo v takem primeru (ko ni sklepa o dedovanju ali obstaja sklep, da se zapuščinska obravnava ne opravi, lahko v pravdi uveljavljali terjatev pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, in sicer bodo terjatev uveljavljali zoper dediče, ki so navedeni v smrtovnici (saj z drugim podatkom ne razpolagajo).

Bistveno pri tem pa je, da bo upnik uspešen zgolj v primeru, da bodo dediči imenovani s sklepom od dedovanju; do tega pa na primer ne bo prišlo, če bi se na primer pozneje našla oporoka, pa kateri od dedičev, navedenih v smrtovnici sploh ne bo dedič, ali če se bodo dediči odpovedali dedovanju po pokojnemu.

Upniki pa imajo še eno zakonito možnost v postopku; predlagajo lahko ločitev zapuščine in poplačilo svojih terjatev iz zapuščine. Konkretno to pomeni, da v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja predlagajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine; prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev. V tem primeru lahko zapustnikovi upniki, ki so zahtevali tako ločitev, zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. Terjatve, ki presegajo vrednost zapustnikovega premoženja oziroma ki se iz njega ne poplačajo (v celoti), pa ugasnejo in dedič zanje ne odgovarja. Ločitev premoženja velja samo za tiste upnike, ki so jo zahtevali, vendar terjatev upnika, ki ni zahteval ločitve, ne ugasne; tak upnik se lahko poplača do višine vrednosti zapuščine, ki jo po poplačilu ločitvenih upnikov podedujejo dediči.

Bistvo ločitve zapuščine je v tem, da imajo ločitveni upniki v času, ko sta premoženje dedičev in zapuščina ločena, prednost pri poplačilu iz premoženja zapuščine pred dedičevimi upniki, kot tudi pred upniki zapustnika, ki ločitve niso zahtevali.

Sodna praksa je enotna v tem, da se predlog za ločitev zapuščine lahko nanaša zgolj na celotno zapuščinsko premoženje in ne morebiti samo na njegov del. Enako velja za sklep o ločitvi zapuščine: ukrep je mogoče odrediti le zoper celotno zapuščinsko premoženje in ne samo zoper njegove posamezne dele. Tako stališče na primer izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3241/2016 z dne 29. marca 2017, ki tudi opisuje način uveljavitve svojega deleža upnikov. Sklepa o dedovanju, dokler sklep o ločitvi učinkuje, ni mogoče izdati. Ker institut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi zapuščine še ne bo dosegel svojega namena, to je poplačila (ločitvenih) upnikov, bo sodišče le-te moralo napotiti, da v določenem roku sprožijo (oziroma nadaljujejo) ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve. V tem primeru bo smiselna tudi prekinitev zapuščinskega postopka do zaključka (izvršilnega) postopka (oziroma do poteka roka). Šele, ko bodo prenehali razlogi za ločitev zapuščine (s poplačilom terjatve ali njenim ustreznim zavarovanjem) ali bo potekel rok za uveljavljanje terjatve, bo sodišče z zapuščinskim postopkom lahko nadaljevalo in odločilo, da morebiten ostanek zapuščinskega premoženja podeduje dedič.

Celoten članek je dostopen za naročnike!
Obdavčiti že obdavčeno

Ivan Simič

piše: mag. Ivan Simič, vir: revija Denar 477/2017

Ministrstvo za zdravje je 1. februarja 2017 na svoji spletni strani objavilo Predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-1). V pojasnilih je glede predloga novega zakona zapisano, da nova ureditev prispevanja za zdravstvo v pretežnem delu za zavarovance ostaja nespremenjena. Prispevki na delodajalski in delojemalski strani se za aktivne zavarovance ne bodo spreminjali. Toda ali je temu res tako?

Proračun s presežkom, država pa želi z zdravstvenim prispevkom obdavčiti še dohodke iz kapitala, ki je bil pridobljen iz že obdavčenih dohodkov

Kaj prinaša novi zakon

Za določene kategorije zavezancev (niso navedene), ki zdaj plačujejo nesorazmerno malo v primerjavi z zaposlenimi, se bo z uvedbo enotne prispevne stopnje in s spremembo osnov prispevek ustrezno zvišal. Za pretežni del teh zavezancev naj bi bila plačnik Republika Slovenija ali občina.

Zaradi pravičnejše obremenitve predlagajo uvedbo enotne prispevne stopnje in uskladitev prispevnih osnov za vse zavarovance. Nov sistem naj bi bil zaradi tega preglednejši in enostavnejši. Stopnji za delodajalce (6,56 odstotka) in delojemalce (6,36 odstotka) naj bi ostali nespremenjeni, prispevna stopnja za upokojence pa naj bi se s 5,96 odstotka zvišala na 6,56 odstotka. Predvideno je, da bo povečani znesek prispevka za upokojence plačal proračun. Navedeno je razumeti, da bo zakonsko urejeno prelivanje proračunskih prihodkov iz proračuna v zdravstveno blagajno.

Prispevek ne bo zniževal davčne osnove za dohodnino

Kot navajajo na spletni strani ministrstva za zdravje, se je pri pripravi izhodišč izhajalo iz osrednjega načela, da se za določitev višine zdravstvenega nadomestila upošteva dosežene bruto dohodke posameznika v koledarskem letu, plačuje pa se iz neto dohodka. Povedano enostavno, to pomeni, da navedeno nadomestilo ne bo zniževalo davčne osnove, od katere se odmeri dohodnina, torej to tudi ne bo vplivalo na znižanje prihodkov iz tega naslova. Še vedno bo torej način plačevanja, kot je uveljavljen že danes, razlika je le v tem, da se želi z novo ureditvijo uvesti solidarnost, kar pomeni, da bodo imeli zavezanci z nižjimi dohodki nižje zdravstveno nadomestilo od dosedanje višine premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Ukinitev dopolnilnega zavarovanja

Z novim zakonom bo ukinjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Zaradi tega naj bi se spremenil dosedanji način doplačil državljanov za odstotne deleže zdravstvenih storitev. Po ukinitvi dopolnilnega zavarovanja bodo zdravstvene storitve zagotovljene v celoti s plačilom zdravstvenega nadomestila. Z novim sistemom pokrivanja vseh pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja bodo državljani v pretežni meri razbremenjeni z vidika razpoložljivosti dohodka.

Pri pripravi izhodišč so predlagatelji izhajali iz osrednjega načela, da se za določitev višine zdravstvenega nadomestila upošteva dosežene bruto dohodke posameznika v koledarskem letu, plačuje pa se iz neto dohodka. Enostavno povedano to pomeni, da navedeno nadomestilo ne bo zniževalo davčne osnove, od katere se odmeri dohodnina, torej to tudi ne bo vplivalo na znižanje prihodkov iz tega naslova. Poudarjam, da so s tem verjetno mišljeni prihodki proračuna.

Še vedno bo ostal način plačevanja, kot je uveljavljen že danes, razlika je le v tem, da se želi z novo ureditvijo uvesti solidarnost, kar pomeni, da bodo imeli zavezanci z nižjimi dohodki nižje zdravstveno nadomestilo od dosedanje višine premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Finančna uprava Republike Slovenije (Furs) bo posameznika na podlagi podatkov o bruto dohodkih uvrstila v ustrezni razred za zdravstveno nadomestilo. Trenutno je predvideno, da bo te postopke izvrševal davčni organ, v medresorskem usklajevanju pa bodo možne tudi druge rešitve.

Prispevek tudi od dohodkov iz kapitala

V drugem odstavku 188. člena predloga zakona je določeno, da zavarovane osebe plačujejo prispevek zavarovanca tudi od:

  1. dohodkov iz drugega pravnega razmerja, na podlagi katerega niso zavarovani na drugi podlagi, prejetih na podlagi opravljenega dela oziroma storitev, kadar se plačilo, prejeto na podlagi tega pravnega razmerja, na podlagi zakona, ki ureja dohodnino, šteje za dohodek in ni oproščen plačila dohodnine ali ni drug dohodek na podlagi zakona, ki ureja dohodnino;
  2. prejete pokojnine, na podlagi katere niso zavarovani po sedmem odstavku 16. člena tega zakona, če se pokojnina na podlagi zakona, ki ureja dohodnino, šteje za dohodek in ni oproščen plačila dohodnine ali ni drug dohodek na podlagi zakona, ki ureja dohodnino;
  3. pokojninske rente, če se prejemek na podlagi zakona, ki ureja dohodnino, šteje za dohodek in ni oproščen plačila dohodnine ali ni drug dohodek na podlagi zakona, ki ureja dohodnino;
  4. iz naslova dejavnosti, ki jo opravljajo zavarovane osebe iz 10., 11. in 12. točke drugega odstavka 172. člena tega zakona;
  5. od dohodkov iz kapitala.

Torej, v 356 členov dolgem zakonu je predlagatelj zakona zapisal štiri besedice, to je: »od dohodkov iz kapitala«, ki po mojem mnenju pomenijo »obdavčitev« že obdavčenega dohodka fizičnih oseb in pomenijo dodatno davčno obremenitev že zavarovanih oseb. V 80. členu veljavnega zakona o dohodnini je določeno, da dohodek iz kapitala vključuje:

  • obresti,
  • dividende (dobičke gospodarskih družb) in
  • dobičke iz kapitala (kapitalske dobičke).

Predvidevam, da bodo zagovorniki predloga zakona to dodatno obdavčitev kapitala zagovarjali s socialističnimi parolami, da je treba obdavčiti kapitaliste, ki imajo kapital, ob tem pa bodo spregledali, da bo ta dodatna obdavčitev z zdravstvenim prispevkom prizadela tudi mnoge nekapitaliste, ki dohodke iz kapitala dosegajo zaradi svoje pridnosti (varčevanje) ali pa omejenosti življenja (dedovanje). S takšnimi potezami nam vlada in država le dokazujeta, da se ne splača varčevati. Glede na to, da zavarovane osebe danes že plačujejo zdravstveni prispevek in ga bodo plačevale tudi v prihodnje, je po mojem mnenju dodatna obdavčitev dohodkov iz kapitala nepotrebna oziroma neprimerna.

Če bo novi zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju sprejet v predlaganem tekstu, bo to pomenilo dodatno obdavčitev tistih, ki so bili pridni in so varčevali ter so svoja privarčevana sredstva vezali v banki. Od teh denarnih sredstev prejemajo in bodo prejemali obresti, od prejetih obresti (nad 1000,00 evrov) bodo poleg 25-odstotne dohodnine plačali še 6,36-odstotni zdravstveni prispevek. Skupaj 31,26 odstotka.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Prekomerno zadolževanje podjetij kot goljufija sui generis

revija Poslovodno računovodstvo

piše: mag. Vladimir Bukvič, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2017

V strokovni in znanstveni literaturi ni kaj dosti napisanega o tem, da je lahko prekomerno zadolževanje podjetij razumeti in obravnavati kot goljufijo sui generis. V akademski sferi je sicer moč zaslediti nekaj raziskav po vprašanju, v koliki meri se lahko podjetje zadolži. Žal pa na to vprašanje ni enoznačnega odgovora, niti ne obstaja kakšen matematični obrazec, s pomočjo katerega naj bi se izračunal še sprejemljiv delež zadolženosti v pasivi bilance stanja podjetja. Kot odgovor na to vprašanje finančna teorija ponuja ekonomski pojem optimalna kapitalska struktura oziroma kapitalska ustreznost.

Avtor tega prispevka se sprašuje, kaj pa je to pravzaprav. Razmerje med dolžniškimi (izposojenimi) viri in lastniškimi viri podjetja? In kakšno naj bo to razmerje? Oziroma, drugače, če ni tako, kot bi moralo biti, pri čemer za to ni natančnega merila, ali gre potem za goljufijo sui generis v primeru, ko je omenjeno razmerje močno porušeno, ko ima podjetje v svoji pasivi neprimerno več dolga kot lastniškega kapitala.

1 UVOD

V poslovnem svetu je prisotno razmeroma veliko gospodarskega kriminala, kaznivih dejanj belih ovratnikov, povezanih s krajo materialnih dobrin, z denarnim izčrpavanjem podjetij, za kar so razvpiti primeri v zvezi z lastninjenem podjetij, sovražnimi prevzemi podjetij, pranjem denarja, pa tudi s ponarejanjem bilanc, s prekoračitvijo pooblastil, recimo pri zastavljanju premoženja podjetij, itn. Malo pa je govora in tudi v strokovni in znanstveni literaturi ni kaj dosti napisanega o tem, da je lahko prekomerno zadolževanje podjetij razumeti in obravnavati kot neko vrsto goljufije (goljufija sui generis).

V akademski sferi je sicer moč zaslediti nekaj raziskav po vprašanju, v koliki meri se lahko podjetje zadolži. Žal pa na to vprašanje ni enoznačnega odgovora, niti ne obstaja kakšen matematični obrazec, s pomočjo katerega, naj bi se izračunal še sprejemljivi delež zadolženosti v pasivi bilance stanja podjetja. Kot odgovor na to vprašanje finančna teorija ponuja ekonomski pojem optimalna kapitalska struktura oziroma kapitalska ustreznost. Kaj pa je to pravzaprav? Razmerje med dolžniškimi (izposojenimi) viri in lastniškimi viri podjetja? In kakšno naj bo to razmerje? Oziroma, drugače, če ni tako, kot bi moralo biti, pri čemer za to ni natančnega merila, ali gre potem za goljufijo sui generis v primeru, ko je omenjeno razmerje močno porušeno, ko ima podjetje v svoji pasivi neprimerno več dolga kot lastniškega kapitala.

Pričujoči prispevek poskuša na nekaterih praktičnih primerih, pri čemer so imena podjetij zakrita, prikazati, kako lahko zgrešene in napačne poslovne odločitve vrhnjega menedžmenta v zvezi s prekomernim zadolževanjem ogrozijo podjetja, jih spravijo na rob solventnosti ali celo v stečaj. In to iz preprostega razloga, ker sla in pohlep menedžmenta po velikih dobičkih (za tem se seveda skrivajo lastniki), ali pa preprosto po tem, da bi podjetja rastla in postala velika, vse pomembnejši igralci na globalnih trgih – poznani so primeri, ko se je takšen »push« izvajal v nabavno oskrbni verigi (angl. supply chain) tudi s strani kupcev v avtomobilski industriji – in ne nazadnje tudi velika želja po tekmovanju s konkurenco in hkrati strah, da jih bo le-ta prekosila, povsem zasenčijo potencialno tveganje, ki se skriva za prekomernim zadolževanjem. Veliko t.i. agresivnih menedžerjev želi izkoristiti vsako poslovno priložnost na trgu, saj za tako ravnanje iščejo izgovor v tem, »če poslovne priložnosti ne izkoristimo mi, jo bo naša konkurenca in nas tako postopoma izločila s trga«, pa pri tem ni pomembno, ali bo potem podjetje z velikim finančnim bremenom uspelo naprej še normalno poslovati. V visokem finančnem vzvodu vidijo način, kako povečati uspešnost poslovanja. Pri tem se vprašajo, če se bo dobiček iz poslovanja (angl. EBIT) povečal za en odstotek, za koliko odstotkov se bo povečal čisti dobiček (Bukvič, 2014a). Na tako odločitev gledajo zgolj enostransko in povsem zanemarjajo finančno tveganje. Pomembno je, da za lukrativno poslovno priložnost uspejo najti vire financiranja, običajno dolžniške, upoštevaje dejstvo, saj jih bodo ti tako in tako zaradi davčnega ščita stali manj kot lastni viri. Tako ravnanje je bilo še posebej značilno pred finančno in gospodarsko krizo, pred letom 2008, ko je bila ponudba razmeroma cenenega posojilnega kapitala visoka. Takrat se je veliko slovenskih podjetjih prekomerno zadolžilo, kar kaže graf na sliki 1. Redki so bili menedžerji, ki so pazili na kapitalsko ustreznost, torej da svojih podjetij niso preveč, prekomerno zadolžili.

Ta prispevek obsega štiri vsebinske sklope in predstavi nekaj primerov iz prakse, s katerimi osvetli tisti del finančne teorije, ki obravnava vidik zadolževanja podjetij in ki pri tem lahko vodi v goljufijo. V prvem najprej predstavi zadolževanje podjetij kot pomemben vir financiranja v različnih fazah njihovega finančnega življenjskega cikla. V drugem sklopu nazorno s konkretnimi računskimi primeri pokaže, kako lahko prekomerno zadolževanje podjetij vodi v goljufijo sui generis, če se zanemari tveganje, oziroma če se tveganja ne obvladuje. V tretjem sklopu obravnava finančno prožnost podjetja in če se jo pri presoji in izkoriščanju poslovnih priložnosti precenjuje, je to že povod za goljufijo sui generis. Prispevek se zaključi z aktualno vsebinsko temo, ki obravnava napačno in zavajajoče, goljufivo računovodsko in finančno poročanje v zvezi z zadolževanjem podjetij. Ugotovitvam iz zadnjih študij in raziskav o zadolževanju podjetij v tujini, kjer vodstva podjetij poskušajo z etično spornimi dejanji, kot je na primer prikrivanje poslovnih izidov, storiti vse, da bi pridobila bančna posojila, prispevek doda še primer iz naše prakse.

2 ZADOLŽEVANJE PODJETIJ KOT POMEMBEN VIR FINANCIRANJA V RAZLIČNIH FAZAH NJIHOVEGA FINANČNEGA ŽIVLJENJSKEGA CIKLA

Če naj vodstva podjetij sledijo svojim strateškim načrtom, v katerih so med drugim opredelila, da bodo njihovi prihodki od prodaje naraščali po določeni stopnji rasti, so primorana nenehno investirati, vlagati v razvoj, v nabavo nove proizvodne opreme, investirati v trajna obratna sredstva itn. Tudi če podjetja ne povečujejo svojih prihodkov od prodaje, morajo njihova vodstva za približno enak obseg tekočega poslovanja zagotoviti ustrezno financiranje obratnega kapitala.

Za te naložbe, dolgoročne in kratkoročne, pa so potrebni določeni viri financiranja. Vrst virov financiranja je razmeroma veliko. Katere vrste virov financiranja posamezno podjetje uporablja, je odvisno od tega, v kateri fazi svojega finančnega življenjskega cikla se nahaja. Tako ni vseeno, ali je podjetje šele na začetku svojega življenjskega cikla ali v fazi zrelosti ali v fazi temeljitega finančnega restrukturiranja. Iz grafa na sliki 2 je razvidno, skozi katere faze rasti se podjetje razvija. Seveda se lahko nahaja v posamezni fazi različno dolgo. Tako je moč najti v različnih gospodarskih dejavnostih različno stara podjetja, torej taka, ki imajo že več kot 100-letno tradicijo, pa taka, ki se uvrščajo med t.i. start-upe.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Afrika pri nas doma

revija Odvetnik

piše: mag. Miha Šipec, vir: revija Odvetnik, številka 4(82)/2017

Za odvetnike so sodne počitnice ena najpomembnejših institucij pravnega sistema. Takrat, in samo takrat, lahko za daljši čas izginemo iz pisarn in počnemo kaj tretjega. Letos sva, odvetnik in odvetnica, to ključno institucijo sistema izrabila za safari, v eni od držav črne Afrike. Kjer nisva bila samo turista, ki opazujeta slone, leve in žirafe, ter dobro jesta in dobro pijeta, ampak tudi pravnika s pravniškim zaznavanjem pravnega sistema – in tudi »pravnega sistema« – ki sva ga tam uživala in kdaj trpela. Ob tem je nastal »pravniški potopis«, ki sledi v nadaljevanju, sicer o Afriki, a hkrati tudi o marsičem pri nas doma.

Najprej o državi najinega safarija. Ta naj bi bila ena bolj solidnih afriških držav. Nihče ni lačen in vojne niso imeli že mnogo desetletij. Ko si poskuša organizirati safari v tej državi, je potencialni turist že od vsega začetka soočen z zelo jasnim sistemom: nekaj najbolj slavnih destinacij na svetu lahko vidiš le tako, da ti celotno pot organizira turistična agencija. Individualnih poti ni, rent-a-car ne obstaja, nastanitve v nacionalnih parkih lahko sam urejaš le v načelu, v resnici pa ne, ker bi moral hkrati plačati vstopnine v vsakega od parkov, česar iz Evrope ne moreš urediti. Torej zgolj turistična agencija.

»Pogodbene svobode« napram njej pa imaš le toliko, da izbereš kraje, kamor naj bi šel, in da med petimi možnimi stopnjami izbereš »luxury«. Kje boš spal, v bistvu ne veš (klavzula: »or the like«), zelo težko sploh kaj vnaprej preveriš. In nikakršne pogodbene svobode nimaš še zlasti glede cen. Celota stane toliko in toliko, kaj je znotraj cene naj te ne zanima, za to poskrbimo mi, vse plačaš vnaprej, vzemi ali pusti. Ko ti pri vseh mednarodnih in lokalnih agencijah povedo isto, izbereš eno in zamižiš ter plačaš. Plačaš pa enormne cene, več kot za karkoli v kateremkoli delu sveta; če si bil šokiran zaradi cen na primer na Islandiji, si tu še bolj.

Še preden se safari res začne ugotoviš, da pa so daleč stran od nacionalnih parkov cene prej nizke kot visoke, bencin in odlično južnoafriško vino staneta pol manj kot v Evropi. Prva razrešitev enačbe, ki velja za cene (vseh) safarijev, se zdi jasna: padel si v kartel, ki ga država tolerira in podpira. Vendar pa nato ugotoviš, da si v državi z zelo svobodnim tržnim gospodarstvom, lastniki agencij, hotelov in luksuznih šotorišč v parkih in ob njih so zelo pisana druščina vseh možnih nacionalnosti. Kaj dosti kartelnega dogovarjanja tu že ne more biti, enačba in njena razrešitev bo bolj kompleksna.

Zadeve se tekom poti nato razjasnjujejo, najprej ob stotinah obcestnih »checkpointov« policije, vojske, ter množice drugih s cestnimi zapornicami ali loparčki (ter puškami) opremljenih bolj ali manj formalnih lokalnih oblasti. Pred njimi stoji množica ustavljenih vozil, tvoj šofer pa le pomaha z roko in ne plača nič ter pelje naprej. Pač zato, ker pri »luxury« paketu plačila za te »storitve« agencija opravi že vnaprej, ter jih, »spp« (s pripadajočimi pripadki), vkalkulira v tvojo skupno ceno. Struktura cene in tvojega pogodbenega razmerja z agencijo postaja jasnejša ob prvem vhodu v prvi nacionalni park. Tam stoji množica vozil, in množica šoferjev v dolgih vrstah čaka na plačilo pristojbin. Vse to se med potjo neštetokrat ponovi, na vhodih in izhodih, večkrat dnevno, prikladno majhnih parkov z vhodi in izhodi ter pristojbinami je na poti vsaj deset. In tudi to naš šofer vsakokrat opravi le v nekaj minutah, »luxury« paket vključuje podkupnino za postopek mimo vrste, kot plačilo za uradnika, pa nekaj za vodilne v parku, da zadev ne kontrolirajo preveč, vse vkalkulirano v tvojo skupno ceno, spet z agencijskim »spp«.

Za razgradnjo enačbe, ki določa tvojo ceno in razdeljevanje tvojega denarja, je sicer nujna oblina uporaba osnovnih odvetniških veščin, zlasti usposobljenosti za spravljanja iz ljudi izjav, ki jih nočejo dati, ter za ustvarjanja jasne slike iz (pre)malo razpoložljivih podatkov. Iz odgovora na vprašanje »Kako lahko računate petsto dolarjev na noč za tole tukaj?« od hotelirja tako hitro izveš, da je on moral plačati pristojbino državi za odprtje hotela, pa podkupnino za uradnika, ki mu je to odobril, in podkupnino za tistega, ki prvega uradnika kontrolira, ter da mora vsako leto znova podkupovati, da mu dovoljenja za poslovanje arbitrarno ne ukinejo. In poleg tega plačuje pristojbino za vsako sobo ali šotor, ter še za vsako nočitev, skupaj s podkupninami za pristojne uradnike, in podkupninami za tiste, ki naj bi prve kontrolirali … Hrano in pijačo lahko nabavlja le pri lokalnem dobavitelju z dobrimi zvezami pri oblasti in z dvakrat višjimi cenami. Nekdo je nekoč poskušal drugače, pa so mu hotel naslednji dan zaprli. Na vprašanje o tem, zakaj je njegov hotel tik pred vhodom v nacionalni park in ne znotraj, pa te napoti na kolega znotraj parka. Ja, on na noč res računa še dvakrat več. Ampak vprašaj ga koliko mora za hotel znotraj parka in njegovo funkcioniranje on plačevati še upravi nacionalnega parka, in za podkupnine njihovim uradnikom, ter tistim, ki naj bi jih kontrolirali, ter koliko on plačuje za vino in hrano dobavitelju, ki ga za edinega »pooblaščenega« za te dobave šteje park in njegovo vodstvo …

Že na začetku poti ugotoviš, da so glavni cilji tvojega safarija od koderkoli dosegljivi le po celodnevni vožnji po 300 kilometrih »ceste«, ki je takšna, da je ne prevozi nobeno vozilo s slovenskih cest, z izjemo morda kakšnega gozdnega traktorja. Po tej »cesti«, ter kjerkoli v parkih, sicer vozi le en in edini tip enega japonskega avtomobila. Stane menda dobrih sto tisoč dolarjev, in nihče nima drugačnega, čeprav, kot ti prostodušno povedo, obstaja več pol cenejših z vsaj toliko zmogljivosti. Ampak teh drugih nima nobena agencija. Ena je enkrat poskušala, pa je ni več na trgu, oblast jo je zaprla zaradi nekih domnevnih davčnih utaj. Ko vprašaš za stroške vožnje po takšni »cesti«, dobiš odgovor o povprečno petnajstih zamenjanih gumah letno za vsako od teh vozil, treh »aksah«, in vsaj toliko amortizerjih. Ko vse to sešteješ, ugotoviš, da bi z denarjem za vse to zgolj agencije lahko plačale asfaltiranje te »ceste« v enem samem letu. Ne prav iskreno se vsi strinjajo, da takšna »cesta« je pa res problem, zaradi nje jim celo Unesco grozi z zaprtjem parkov in jim ukinja mednarodni denar. Vlada se sicer zelooo trudi, dodajo malo cinično, vsi projekti so že petnajst let pripravljeni. Vendar pa, kaj moreš, pač »pravna država «, o tem projektu tečejo sodni postopki, v katerih pritožbe zdaj enega in zdaj drugega stvar že petnajst let odlagajo.

Ker izkušen turist prav vsega ne sprašuje, pa nismo načenjali teme o nekem malo drugačnem funkcioniranju njihove »pravne države«, ki sem ga zasledil na internetu (ko je nekje slučajno deloval). Istočasno in v neposredni bližini se je namreč »zgodil« nek nenadni zelo velik požar, ki je zelo prikladno uničil domovanja nekaj tisoč pripadnikov plemena Masajev, ki so bila ovira za milijardni z daljnega vzhoda financirani projekt lovskega rezervata. Tisoče Masajev je, »zaradi njihove lastne varnosti«, z žrtvami, ki jih vsak šteje po svoje, v nekaj nadaljnjih dneh nato dokončno izselila vojska. Pogovarjali se nismo niti o tem, da je njihova država zelo visoko na seznamu tistih držav, kjer še vedno poteka ilegalni lov na slone.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.