Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 19. junij 2018 / številka 21

Za zadnjo številko TFL Glasnika pred poletnimi počitnicami smo pripravili pregled našega dela, kaj vse smo počeli v pretekli sezoni. Koga vse smo gostili v intervjujih, kaj so prinesle Teme tedna in kaj redno tedensko poročanje o zakonodajnih novostih v Lex-Klipingu in Lex-Koledarju ter kaj strokovni pravni članki, pa si lahko ogledate v arhivu vseh številk TFL Glasnika.

V tokratni Temi tedna nam Nevenka Simić Mićunović predstavlja prispevek DDV in prekluzivni rok. Slovenski pravni red določa maksimalni dvoletni prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost. Pri tem se postavlja vprašanje, kdaj prične teči ta rok - od katerega trenutka naprej. Ali od trenutka dobave blaga oziroma opravljenih storitev ali od trenutka prejema računa ali od obeh kumulativno izpolnjenih pogojev?

pravnega področja izpostavljamo prispevek Spolno nasilje nad otroki - problemi (dokazovanja) v praksi ter članek Načelo zakonitosti v kazenskem pravu in primarnost prava EU: resničen ali navidezen konflikt? davčnega področja objavljamo članek Delo upokojencev, s finančnega področja pa članek z naslovom Kako v letno poročilo vključiti kakovostna razkritja o trajnostni uspešnosti?

Prijetno poletje vam želimo in nasvidenje do septembra!

Pogovor
TFL Glasnik: Družba Tax-Fin-Lex že tretjič zlata

TFL2018

Za nami je še ena uspešna sezona TFL Glasnika, e-tednika naše družbe in portala Tax-Fin-Lex, ki ga vsak torek prejme skoraj 40.000 bralcev. Z današnjo številko sezono zaključujemo ter se od vas do septembra 2018 poslavljamo.

Koga vse smo gostili v intervjujih, kaj so prinesle Teme tedna in kaj redno tedensko poročanje o zakonodajnih novostih v Lex-Klipingu in Lex-Koledarju ter kaj strokovni pravni članki, si izvolite ogledati v arhivu vseh številk TFL Glasnika.

Intervjuji

V sedmi sezoni intervjujev smo gostili zanimive goste, mlade in izjemno uspešne strokovnjake in podjetnike iz sveta novih tehnologij:

Petra Merca smo gostili kar dvakrat, strokovnjakinjo za odnose z javnostmi Andrejo Jernejčič, vodjo predstavništva Evropske komisije v Sloveniji Zorana Stančiča, Plečnikovega navdušenca Staneta Bregarja, LinkedIn strokovnjakinjo Brigito Lazar Lunder, bivšega ministra za okolje Pavla Gantarja, eksperta Transcedentalne meditacije Andreja Rusa, zdravnika družinske medicine Gojmirja Žorža, odvetnico in strokovnjakinjo za GDPR Natašo Pirc Musar, direktorja Alpine Bojana Gantarja, predstavnika Evropske komisije, odgovornega za izvajanje direktive o okoljski odgovornosti Hansa Lopatto, madžarskega profesorja okoljskega prava ter predstavnika nevladne organizacije Sándorja Fülöpa.

Organizirali in obiskali smo odlične prireditve: Poslovno forenziko, Okoljsko odgovornost – projekt Life, prvo delavnico EcoLex Life, Mednarodno konferenco o okoljski odgovornosti v Ljubljani, Letno srečanje specialnih knjižnic, že četrtič tudi Prav(n)o rešitev, ki jo pripravljajo študenti Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

Nekaj je bilo tudi lastnih prispevkov: Na oni strani množic, Tek, ki te ljubim. Tek., Energija mladih spreminja Slovenijo, Moji dve kulturni junakinji.

TFL

 

Portal Tax-Fin-Lex: vsebine, dosegljive na enostaven način

Vse leto smo skrbno polnili vsebine portala Tax-Fin-Lex, kar je tudi naše osnovno poslanstvo. Veljavna zakonodaja v obliki čistopisov, sodna praksa vseh sodišč s povezavami na zakonodajo, pa strokovni članki ter vrsta ostalih vsebin in storitev obveščanja so nepogrešljiva vsakodnevna orodja za pravnike, davčnike, finančnike ter vse podjetnike in strokovnjake.

Z veseljem lahko ugotovimo, da uporabniki portala Tax-Fin-Lex s pridom uporabljate vse njegove prednosti in praktične rešitve, kot so:

  • vaše osebno namizje (dashboard), ki omogoča dostop do vaših paketov, zadnjih dokumentov, komentarjev
  • vaši osebni komentarji pri členu predpisa, ki jih imate le zase ali pa za celotno skupino
  • iskanje čistopisa na določen dan
  • grafično časovnico z zgodovino vseh čistopisov in vnaprej pripravljenimi čistopisi.

Več o uporabnosti portala si oglejte na kratkih video posnetkih, kjer boste v nekaj minutah izvedeli vse.

Vabljeni tudi, da ga čim prej preizkusite!

TFL

E-paketi

Glavni produkt e-založniške dejavnosti družbe Tax-Fin-Lex so že uveljavljeni e-paketi, kot smo poimenovali produkte, katerih osrednji del predstavlja tematsko področje, s katerega je zbrana vsa zakonodaja, sodna praksa, itd. ter e-komentar zakona, ki so ga pripravili ugledni avtorji, ali pa zgledi knjiženj na računovodsko-finančnem področju. Največja prednost e-paketov je, da vse dokumente sproti ažuriramo.

-          e-paket SRS 2016 z zgledi knjiženj

-          e-paket MSRP z zgledi knjiženj

-          e-paket Delovna razmerja (z e-komentarjem zakona)

-          e-paket Varstvo okolja (z e-komentarjem zakona)

-          e-paket Javno naročanje (z e-komentarjem zakona)

-          e-paket INS (z e-komentarjem ZFPPIPP)

TFL

Še več vsebin: revije

Izšla je še ena nova revija v e-obliki REVUS, pripravljena kot vse na portalu Tax-Fin-Lex, s povezavami na pravne podlage in arhivom člankov. Sedaj lahko na portalu dostopate že do 12 revij.

TFL

 

Izobraževanja: pravna stroka ter davčna, finančna in ostala področja

V sodelovanju s Pravno fakulteto v Ljubljani ter Pravno fakulteto v Mariboru smo bili organizator ali pokrovitelj odmevnih dogodkov: Dnevov insolvenčnega prava, Dnevov civilnega in gospodarskega prava, Dnevov javnega prava ter dogodka Gospodarski subjekti na trgu in evropske dimenzije. Vsakega od dogodkov se je udeležilo prek 100 udeležencev. Tudi TFL Seminarji, ki smo jih organizirali kot sodobno in aktualno izobraževanje, so bili dobro obiskani in udeleženci zelo zadovoljni.

TFL

 

Dogodek: Najuglednejši strokovnjaki - že 12. izbor

V decembru 2017 smo dvanajstič gostili Najuglednejšega davčnega, finančnega in pravnega strokovnjaka po izboru uporabnikov portala Tax-Fin-Lex. Naziv so prejeli Marian Wakounig, Marjan Odar in Klemen Jaklič.

TFL

 

Evropa: projekt EcoLex Life

Že v lanskem letu smo pričeli z izvajanjem projekta EcoLex LIFE, ki smo ga pridobili s pomočjo sofinanciranja iniciative LIFE. Namen projekta je ozaveščanje o okoljski odgovornosti v Sloveniji, kar bomo udejanili v letošnjem in naslednjem letu z ozaveščevalnimi delavnicami ter vrsto uporabnih orodij – od obvladovanja okoljske zakonodaje in obveščanja do ocene tveganj in okoljskih vodičev. Projekt je v letu 2018 dosegel vrhunec z izjemno odmevno Mednarodno konferenco.

TFL

 

Nagrada: Zlata bonitetna odličnost AAA – že tretje leto zapored

V juniju 2018 smo tretje leto zapored prejeli zlato bonitetno odličnost AAA. Pred dvema letoma, ko smo certifikat prejeli prvič, smo morali pred tem tri leta zapored pridobiti bonitetno oceno AAA. Certifikat bonitetne odličnosti, ki ga podeljuje bonitetna hiša Bisnode, je evropsko priznan in razpoznaven. Poleg tega smo že šesto leto prejemniki znaka SME Excellent.

TFL

TFL

 

Kdo vse stoji za tem

Ekipo, ki vse to pripravlja, sestavljajo visoko usposobljeni strokovnjaki, pravniki, ekonomisti, računalniški inženirji in programerji.

TFL

 

Spoštovani bralci, naj vam ob koncu zaželimo mirno poletje, predajte se brezskrbnim dnem ter poskrbite za aktivni počitek, da ujamete novo energijo za načrte v naslednji sezoni.

Srečno!

Ekipa Tax-Fin-Lex
Foto: arhiv TFL

Tema tedna
DDV in prekluzivni rok

Nevenka Simic Mcunovic

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar 484/2018

Slovenski pravni red določa maksimalni dvoletni prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost. Pri tem se postavlja vprašanje, kdaj prične teči ta rok, od katerega trenutka naprej. Ali od trenutka dobave blaga oziroma opravljenih storitev ali od trenutka prejema računa ali od obeh kumulativno izpolnjenih pogojev.

Če na računu ni izkazan DDV, ga ni treba plačati in tudi prekluzivni rok ne more začeti teči. Rok začne teči šele z izdajo novih računov.

Ali lahko v primeru, ko je bil pri izdajatelju računa opravljen davčni inšpekcijski nadzor za preteklih pet let, v katerem je bil naknadno odmerjen davek, prejemnik računa uveljavlja pravico do odbitka vstopnega davka od naknadno odmerjenega davka, čeprav je potekel zakonsko določen prekluzivni rok?

Zakonska ureditev

V skladu z določbo ZDDV-1 lahko davčni zavezanec odbije vstopni DDV kadarkoli po davčnem obdobju, v katerem je pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV.1 Glede na zapisano je treba vedeti, kdaj dejansko nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Pravica do odbitka DDV je v ZDDV-1 opredeljena v več členih.2 Pravica tako nastane primarno v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Poleg tega pogoja morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji, in sicer da:3

  • je račun prejet od drugega davčnega zavezanca, identificiranega za namene DDV,
  • naročnik, ki je identificiran za namene DDV, nabavljeno blago oziroma storitve uporabi za namene svoje obdavčene dejavnosti,
  • je naročnik DDV plačal oziroma ga je dolžan plačati,
  • ima naročnik račun, izdan v skladu z ZDDV-1.

Če poenostavimo, je davčni zavezanec pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV, če je nabavljeno blago oziroma storitve uporabil za svojo obdavčeno dejavnost in če ima račun, ki vsebuje vse predpisane sestavine. Pri tem mora paziti, da uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV najkasneje do konca leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil to pravico. V nasprotnem izgubi pravico in ni upravičen do odbitka vstopnega DDV.

Ob upoštevanju zapisanih določb se lahko vprašamo, ali vse zapisano dejansko velja v vseh primerih, ne glede na okoliščine posameznega primera. Izhajajoč iz Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: direktiva),4 ki predstavlja državam članicam osnovo za njihovo nacionalno zakonodajo in jim ponekod daje »proste roke«, da same natančneje opredelijo pogoje za posamezna področja, ter iz sodne prakse sodišča EU imajo države članice »proste roke« oziroma diskrecijsko pravico tudi pri določiti prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Treba je namreč določiti neko časovno omejitev, ki zagotavlja pravno varnost in ki zahteva, da davčni položaj davčnega zavezanca glede njegovih pravic in obveznosti do davčnega organa ne more biti neskončno dolgo izpodbojen. Iz sodne prakse izhaja tudi, da prekluzivni rok ni v nasprotju s skupnim sistemom DDV, če se davčnega zavezanca sankcionira z izgubo pravice do odbitka vstopnega DDV, ker je bil premalo skrben in te pravice ni uveljavljal v zakonsko odrejenem roku ali če na primer ne gre za dobrovernega davčnega zavezanca.

Vendar, ali v vseh situacijah dejansko velja prekluzivni rok, ne glede na okoliščine posameznega primera, in predvsem, kdaj se šteje, da začne teči ta rok? Odgovor nam med drugim podajata dve sodbi, o katerih je v zadnjih mesecih Sodišče EU podalo razsodbo in ki ju na kratko povzemam v nadaljevanju.

Sodba C-533/16 z dne 21.3.2018, Volkswagen AG (Slovaška)

Dve slovaški družbi iz skupine družb Hella ter družba Hella GmbH so v letih od 2004 do 2010 dobavljale matrice za proizvodnjo sistemov avtomobilske osvetlitve kupcu Volkswagen AG (v nadaljevanju: VW). Ker so družbe Hella menile, da gre za finančno nadomestilo, ob dobavi niso obračunale DDV. Leta 2010 so odkrile napako in naknadno ugotovile, da bi pri dobavah morale obračunati DDV, zato so izdale (nove) račune in obračunale DDV za vse opravljene dobave v letih 2004 do 2010 ter ga tudi plačale. Družba VW je kot prejemnik blaga 1. 7. 2011 vložila zahtevek za vračilo plačanega DDV pri slovaški davčni upravi, ki je zahtevku ugodila, v delu, ki se nanaša na obdobje od 2004 do 2006 pa je zahtevek zaradi poteka petletnega prekluzivnega roka5 zavrnila, saj je menila, da je pravica do vračila DDV nastala v trenutku dobave blaga, ko je nastala tudi obveznost za plačilo DDV. Družba VW je temu nasprotovala in trdila, da nastane pravica do vračila DDV in s tem začetek teka prekluzivnega roka šele takrat, ko je opravljena dobava blaga oziroma storitev in ko je na računu izkazan DDV. Ker pogoja nista kumulativno izpolnjena, prekluzivni rok še ni začel teči.

Za razrešitev spora je bilo Sodišču EU v predhodno odločanje predloženo med drugim tudi bistveno vprašanje, ali morata biti za uveljavljanje pravice do vračila DDV kumulativno izpolnjena oba pogoja – da je opravljena dobava blaga oziroma storitev in da je na računu obračunan DDV.

Pri tem primeru je treba omeniti, da pravica davčnega zavezanca do vračila DDV v drugi državi članici ustreza pravici do odbitka vstopnega DDV v svoji državi članici.

Stališče Sodišča EU

Glede na to, da je bil naknadno obračunan DDV tudi plačan, in je davčni organ oziroma država to plačilo kljub poteku petih let, to je kljub poteku prekluzivnega roka sprejela, potem bi temu ustrezno tudi morala priznati pravico do odbitka oziroma vračila DDV, ki ga je družba VW plačala.6 Pri tem je seveda pomembno dejstvo, da gre za dobrovernega davčnega zavezanca. Dejansko gre za zapoznelo plačilo DDV. Z izdajo novih, popravljenih računov so izpolnjeni vsebinski (prejemnik računa mora biti davčni zavezanec v smislu direktive in nabavljeno blago oziroma storitve mora uporabiti za svojo obdavčeno dejavnost) in formalni (naročnik mora imeti račun, kot ga predpisuje direktiva) pogoji za nastanek pravice do odbitka oziroma vračila DDV.

Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV in do vračila DDV s strani druge države članice je bistveno, da je na računu izkazan DDV. Če na računu ni izkazan DDV, ga ni treba plačati in tudi prekluzivni rok ne more začeti teči. Ker v slovaškem primeru na prvotnih računih ni bil izkazan DDV, je prekluzivni rok začel teči šele z izdajo novih računov, to je v letu 2011, kar pomeni, da morata biti izpolnjena oba pogoja.

V zaključku sodbe je sodišče zapisalo, da je pravo Unije treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, na podlagi katere se v okoliščinah, kakršne so te iz spora v glavni stvari in v katerih je bil DDV zaračunan in plačan več let po dobavi zadevnega blaga, zavrne priznavanje pravice do vračila DDV, ker je prekluzivni rok, določen v slovaški pravni ureditvi za uresničitev te pravice, začel teči z dnem dobave blaga in potekel pred vložitvijo zahtevka za vračilo. Ker je davčni zavezanec popravil napako ter obračunal in plačal DDV in ker gre za dobrovernega davčnega zavezanca, bi bila drugačna razlaga v nasprotju z načeli davčne nevtralnosti in sorazmernosti.

Sodba C-8/17 z dne 12. 4. 2018, Biosafe – Industria de Reciclagens SA (Portugalska)

Od februarja 2008 do maja 2010 je družba Biosafe prodajala kavčukov granulat družbi Flexipiso in pri tem obračunavala DDV po nižji stopnji v višini 5 odstotkov. V letu 2011 je davčni organ pri družbi Biosafe opravil davčni nadzor za leta 2008 do 2010, v katerem je odločil, da bi od prodanega blaga moral biti obračunan DDV po splošni stopnji v višini 21 odstotkov, zato je družbi Biosafe dodatno odmeril DDV in ji ga naložil v plačilo. Družba Biosafe je dodatno naložen DDV plačala in ga na podlagi (na novo) izdanih bremenopisov v oktobru 2012, poslanih družbi Flexipiso, od slednje zahtevala nazaj. Ker kupec Flexipiso zaradi poteka štiriletnega prekluzivnega roka7 ni mogel uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV po bremenopisih, je družbi Biosafe zavrnil plačilo dodatnega DDV.

V zvezi z nastalo situacijo je bilo Sodišču EU v predhodno odločanje predloženo vprašanje, ali direktiva ter načelo davčne nevtralnosti nasprotujejo ureditvi države članice, v skladu s katero se pravica do odbitka DDV v okoliščinah, kot so v postopku v glavni stvari, v katerih je bil državi po naknadni odmeri davka plačan dodatni DDV in v katerih je bil ta dodatni DDV predmet dokumentov, s katerimi so bili prvotni računi popravljeni več let po dobavi zadevnega blaga, zavrne, ker naj bi štiriletni prekluzivni rok začel teči z izdajo navedenih prvotnih računov in naj bi se že iztekel.

Stališče Sodišča EU

Družba Flexipiso ni mogla uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV pred popravkom DDV, saj ni razpolagala z na novo izdanimi računi, s katerimi so bili popravljeni prvotni računi in zaradi tega tudi ni vedela, da je treba plačati DDV po splošni stopnji. V zvezi z uveljavljanjem pravice do odbitka DDV od dodatno odmerjenega DDV (razlika med 5 in 21 odstotkov) pri kupcu Flexipiso je treba poudariti, da je ta pravica nastala šele s prejemom novega popravljenega in ustreznega računa (bremenopisa) v letu 2012, ki je vseboval podatke o pravilni stopnji DDV. Glede na to je prekluzivni rok začel teči šele leta 2012, saj so bili šele takrat izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da družba Flexipiso pred prejemom bremenopisov ni delovala neskrbno, prav tako ji ni mogoče očitati, da ni delovala v dobri veri.

Sodišče EU v zadevni sodbi podaja pri vprašanju za predhodno odločanje tako rekoč enako vsebino kot v predhodno omenjeni sodbi C-533/16, zato le-te tukaj ne ponavljam. Tudi v tem primeru je Sodišče EU razsodilo v dobro tožeče stranke, to je družbe Flexipiso.

Zaključek

Obe sodbi sta le še dodaten dokaz temu, da je treba okoliščine vsakega posameznega primera natančno in skrbno preučiti in šele na podlagi vseh zbranih dejstev ter ob upoštevanju pravil in osnovnih načel skupnega sistema DDV poskušati sprejeti pravilno odločitev.

Opombe:

1 Glej drugi odstavek 67. člena ZDDV-1, Uradni list RS, št. 13 z dne 28. 2. 2011 (ZDDV-1-UPB3) s spremembami.
2 Glej 62.,63. in 67. člen ZDDV-1.
3 Zaradi poenostavitve sem se pri navajanju pogojev omejila na transakcije znotraj Slovenije. 
4 Glej 182. člen Direktive Sveta. 
5 Slovaška zakonodaja predvideva petletni prekluzivni rok.
6 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca, predstavljeni 26. 10. 2017, točka 72.
7 Portugalska zakonodaja predvideva štiriletni prekluzivni rok, ki prične teči po nastanku pravice do odbitka ali preplačila davka.

Strokovni članki
Spolno nasilje nad otroki - problemi (dokazovanja) v praksi

Marko Petek

piše: dr. Marko Petek, odvetnik

Kazenskopravno varstvo otrok pred spolnim in drugimi oblikami nasilja je v Sloveniji (formalnopravno) relativno dobro urejeno. V praksi pa se pojavljajo številni problemi, ki jih ne zakonodaja ne institucije ne rešujejo (vedno) ustrezno. Tako prihaja do zlorab in nasilja nad otroki, ki je nemalokrat neopaženo (zavestno ali nezavestno).

Kazenski zakon (KZ-1) v 173. členu jasno in določno opredeljuje spolno nasilje nad otroki oz. pravilno spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let. Gre za kaznivo dejanje, ki ga stori, »[k]dor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let.« Predpisana kazen je do osem let zapora.

Kvalificirana (hujša) oblika kaznivega dejanja je določena v tretjem odstavku istega člena, če dejanje stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki zlorabi svoj položaj do otrok.

V četrtem odstavku istega člena pa je opredeljena milejša oblika tega kaznivega dejanja, ki opredeljuje druge »milejše« oblike, ki kako drugače posegajo v spolno nedotakljivost otrok.

Kaj zakonske določbe pomenijo v (sodni) praksi

Zakonodajalec je opredelil mejo med spolnim občevanjem in spolnimi dejanji, ki v tej izvršitveni obliki (spolnega občevanja) niso obsežena. Nekoliko več razlagalne spretnosti pa zahteva določanje meje med nekaterimi izvršitvenimi dejanji, ki segajo na spodnji prag drugih spolnih dejanj in zgornjo mejo tistih, s katerimi je oškodovančeva spolna nedotakljivost poudarjeno prizadeta.[1] Povedano drugače, samo spolno občevanje (pravno) ni sporno, več vprašanj in dilem se pojavlja pri »drugih spolnih dejanjih«. Iz sodne prakse izhaja temeljna razlika med prvim in četrtim odstavkom 173. člena, kjer je v prvem odstavku mišljen fizični dotik, ko se bo storilec otroka fizično dotikal (različne oblike dotikanja, božanja po telesu, spolovilu, zadnjici, poljubljanje …), medtem ko po četrtem odstavku ne gre za fizično manifestacijo zadovoljevanja spolnega nagona, ampak bolj posredno (npr. slačenje pred oškodovancem, ekshibicionizem, slačenje oškodovanca in ogledovanje njegovega telesa, masturbiranje pred oškodovanim in podobno.)[2]

Problemi pri ugotavljanju in dokazovanju spolnega nasilja

V praksi je ugotavljanje spolnega nasilja nad otroki izredno težko ugotavljati. V velikem številu primerov (več kot 80 %) žrtev storilca pozna in storilec izkoristi svoj položaj do otroka. Pogosto so storilci starši, trenerji, skrbniki, učitelji ipd., ki se jim otroci zaupajo in pogosto ne razumejo (spolnega) odnosa, ki ga storilec izvaja nad njimi. Iz sodne prakse so znani primeri, ko si otroci niso upali povedati, da se je nad njimi izvajalo spolno nasilje, npr. s strani trenerja.[3] Običajno storilci otrokom rečejo, da naj tega ne povedo, ali z njimi na drugačen način manipulirajo ali jih ustrahujejo, da zamolčijo ta dejanja in lahko pride do poznih prijav.

Še večja težava so zelo majhni otroci do petega ali šestega leta starosti, ko dejanj sploh ne znajo opredeliti. Poznam nekaj primerov tovrstnih dejanj, ko se končno niti ni ugotovilo, ali je prišlo do spolnega nasilja ali ne. Običajno v primerih dotikanj in božanj ni fizičnih sledi/dokazov o spolnem nasilju, vsekakor pa se to odraža v psihi tega otroka. V enem primeru je deklica, stara manj kot tri leta, kazala, da jo je oče »tepel« po spolovilu (po njenih besedah), ko se je v joku, solzah in bruhanju zbudila v spanju.

Kdaj se v praksi največkrat pojavijo sumi spolnih zlorab

V naši praksi opažamo več primerov prijav spolnih zlorab pri ločenih starših. Zanimivo je, da v primerih poročenih partnerjev nemalokrat drugi partner verjame osumljenemu partnerju, da dejanja ni storil in/ali dejanja minimalizira. Ločeni starši nasprotno bistveno bolj kritično presojajo dejanja enega ali drugega, kar je po svoje logično, pojavlja pa se vprašanje, ali se je spremenil partner, ki naj bi domnevno bil spolno nasilen, ali zgolj gledanje/pogled drugega partnerja. To vprašanje prepuščam psihologom in drugim strokovnjakom.

Največji problem pri ločenih starših pri teh kaznivih dejanjih je manipulacija, ki se lahko izvaja s strani enega ali obeh staršev. Neredki so primeri maščevanja enega starša proti drugemu, kjer največkrat pride do prijav mater, ki se iz različnih razlogov maščujejo očetom in jih prijavljajo, da spolno zlorabljajo otroka. V praksi pa je zelo težko ugotoviti, kaj je res, torej kaj se je zares zgodilo, saj na otroka lahko vplivata oba starša in je težko prepoznati, kaj je res pri navajanju otroka. Imeli smo primere, ko je otrok povedal, da je bilo nasilje, kasneje pa je to izjavo preklical in trdil, da ga ni bilo in da si je to samo izmislil. Logično je, da na otroka vplivata oba starša, in manipulacija tu nima meja. Največ težav pri teh zadevah so ravno manjše ali manj hude oblike spolnega in/ali druge oblike nasilja, ki se kažejo v dotikih, božanjih ali (včasih v povezavi) s fizičnim nasiljem (klofut, ščipanja, udarcev …). Čeravno je videti, da gre za manjše oblike nasilja, imajo na dolgi rok lahko zelo hude posledice. Mogoče celo hujše kot enkratno »večje« dejanje, čeprav je primerjava v teh primerih zelo težka.

Nemalokrat si tudi izvedenci niso enotni, kaj se dogaja z otrokom, zlasti ko je veliko negativnosti in maščevanja npr. med nekdanjima partnerjema. Bodisi ne znajo prepoznati vloge enega ali obeh staršev bodisi samo dejstvo, da oba starša zelo vplivata na otroka, vnaša dvom v ugotovitev, kaj se dejansko dogaja z otrokom. Poznam primere, ko je bilo v enem postopku angažiranih več strokovnjakov, psihologov, terapevtov, izvedencev, ki si pri svojih mnenjih niso bili enotni, mestoma celo diametralno nasprotni. Kako težko nalogo ima potem sodišče pri ugotavljanju, kaj se zares z otrokom dogaja, je precej neljuba situacija. Vedno, četudi se ugotovi, da ni (spolnega) nasilja, obstaja tančica dvoma, da je ugotovitev napačna, in napake na teh področjih si ne smemo dovoliti.

Prva v vrsti bi morala biti zaščita otroka. V dvomu je otroka nujno zaščititi, dokler se ne ugotovi, kaj je na stvari. Seveda so potem znani primeri mater, ki so ta dvom uporabile sebi v prid, da so preprečevale stike otroka z očetom. Tako se znajdemo v začaranem krogu, ko je otrok žrtev manipulacije med staršema, trpi pa izključno otrok, uradne institucije pa ne vedo, kako ukrepati.

Kdaj govorimo o spolnem nasilju

Dodatno vprašanje, ki je v literaturi in sodni praksi pogosto prezrto, je, kje je meja, ko neki dotik postane spolno nasilje, kdaj pride to tega trenutka, ko je izpolnjen ta kazenskopravni element. Sodna praksa pogosto uporablja izraz, da je tak dotik, ko gre za »zadovoljevanje ali vzburjanje spolnega nagona storilca«. Ampak kdaj nastopi ta trenutek, lahko izhaja samo iz dejanja, saj v glavo storilca ne moremo »vstopiti«. Problem v praksi nastane, ko je eno in isto dejanje lahko interpretirano v obeh smereh, torej kot kaznivo ali ne. Poznam primere, ko je bilo sporno, da se je oče prhal s svojim sedem let starim sinom, in se je to vprašanje posebej izpostavilo kot deviantno. Tudi sam sem se tedaj spraševal, ali je že to lahko kaznivo dejanje in ali so dejanja tega očeta pravno ter ne nazadnje moralno sporna. Ko pride do varovanja spolne nedotakljivosti otrok, smo vsi zadržani in previdni, saj gre za najbolj občutljivo kategorijo posameznikov, ki ne zmorejo lastne zaščite ali so pri tem zelo omejeni.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Delo upokojencev

Ivan Simic

piše: mag. Ivan Simič, vir: revija Denar 483/2018

Čas teče in kljub podaljšanju pogojev za upokojitev do nje slej ali prej pride. Nekateri upokojitev komaj čakajo in se po upokojitvi posvetijo tretjemu obdobju življenja. Tako se odločijo za potovanja doma ali v tujini, nekateri se rekreirajo (sprehodi, teki, kolesarjenje, …), nekateri se igrajo z vnuki, nekateri pa bi še naprej delali. Slednjim se zaradi tega zastavlja vprašanje, kaj storiti. V nadaljevanju vam bomo na kratko predstavili rešitev, ki vam jo dopušča veljavna zakonodaja.

Upokojenci, ki želijo kljub upokojitvi še naprej delati, to lahko storijo, toda pokojnina se jim zniža

Državni zbor je 15. decembra 2015 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2B), ki je bil objavljen v 102. številki Uradnega lista RS 24. 12. 2015, v veljavo pa je stopil 1. januarja 2016. Za upokojence, ki želijo delati tudi po upokojitvi, je pomembna sprememba 116. člena, ki se od takrat naprej glasi:

»(3) Uživalcu starostne, predčasne in vdovske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, vendar zavarovanci iz 14. člena tega zakona najmanj dve uri dnevno ali 10 ur tedensko in zavarovanci iz 15., 16. in 17. člena tega zakona najmanj s četrtino polnega zavarovalnega časa, se izplačuje sorazmerni del pokojnine, in sicer v višini:

  • 75 odstotkov, ko zavarovanec dela dve uri dnevno ali znaša zavarovalni čas od 10 do 14 ur tedensko;
  • 62,5 odstotka, ko zavarovanec dela tri ure dnevno ali znaša zavarovalni čas od 15 do 19 ur tedensko;
  • 50 odstotkov, ko zavarovanec dela štiri ure dnevno ali znaša zavarovalni čas od 20 do 24 ur tedensko;
  • 37,5 odstotka, ko zavarovanec dela pet ur dnevno ali znaša zavarovalni čas od 25 do 29 ur tedensko;
  • 25 odstotkov, ko zavarovanec dela šest ur dnevno ali znaša zavarovalni čas od 30 do 34 tedensko in
  • 12,5 odstotka, ko zavarovanec dela sedem ur dnevno ali znaša zavarovalni čas od 35 do 39 ur tedensko.

Sorazmerni del pokojnine se začne izplačevati z dnem ponovne pridobitve lastnosti zavarovanca.«

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Kako v letno poročilo vključiti kakovostna razkritja o trajnostni uspešnosti?

revija Poslovodno računovodstvo

piše: dr. Adriana Rejc Buhovac, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 2/2018

Direktiva Evropskega parlamenta in Evropskega sveta 2014/95/EU, ki nadomešča računovodsko direktivo 2013/34/EU, od leta 2018 zavezuje vsa velika podjetja s sedežem v Evropski Uniji, da v poslovno poročilo vključijo tudi izjavo o nefinančnem poslovanju. Ta mora vsebovati precej specifične informacije o trajnostni uspešnosti poslovanja.

UVOD

V letu 2018 je začela veljati Direktiva Evropskega parlamenta in Evropskega sveta 2014/95/EU o t.i. nefinančnem poročanju (angl. non-financial reporting), ki nadomešča računovodsko Direktivo 2013/34/EU. Vsa velika podjetja s sedežem v Evropski uniji zavezuje, da v poslovno poročilo vključijo izjavo o nefinančnem poslovanju. Člen 19a posebej pravi: »Velika podjetja, ki so subjekti javnega interesa in katerih povprečno število zaposlenih v poslovnem letu je na dan bilance stanja večje od 500, v poslovno poročilo vključijo tudi izjavo o nefinančnem poslovanju, ki, kolikor je potrebno za razumevanje razvoja, uspešnosti in položaja podjetja ter učinka njegovih dejavnosti, vsebuje vsaj:

  • informacije o okoljskih, socialnih in kadrovskih zadevah, spoštovanju človekovih pravic ter zadevah v zvezi z bojem proti korupciji in podkupovanju, vključno s kratkim opisom poslovnega modela podjetja;
  • opis politike podjetja glede navedenih zadev, med drugim v zvezi z izvajanjem postopkov skrbnega pregleda;
  • rezultate teh politik;
  • glavna tveganja v zvezi z navedenimi zadevami, ki so povezana z dejavnostmi podjetja,
  • ključne nefinančne kazalce uspešnosti, pomembne za posamezne dejavnosti.«

Te zahteve niso enostavne. Prvič, v podjetjih morajo razumeti, da je v sodobnih gospodarstvih trajnostno naravnano poslovanje nujen sestavni del poslovnega modela. Podjetja bi pravzaprav morala imeti trajnostne poslovne modele. Tako bi bile informacije o okoljskih, družbenih in ekonomskih zadevah naravno integrirane v poslovne modele. Drugič, v podjetju morajo uporabljati vsaj nekaj specifičnih politik glede trajnostno naravnanega poslovanja. To lahko vključuje, denimo, uporabo etičnega kodeksa ali kodeksa poslovanja z dobavitelji. Opisati morajo vsebine teh politik in način, kako delujejo v poslovni praksi. Tretjič, v podjetju morajo imeti zbrane informacije o učinkih teh politik oziroma v splošnem učinke trajnostno naravnanega poslovanja (okoljski učinki, družbeni učinki ter ekonomski učinki). Merjenje trajnostnih učinkov (angl. sustainability impact measurement, social impact measurement) zahteva skrbno načrtovane in izpeljane raziskovalne metodologije, ki vključujejo različne kvantitativne in kvalitativne tehnike, kot so obiski in opazovanje enot populacije, polstrukturirani intervjuji, anketiranje in kontrolne skupine. Četrtič, podjetja morajo identificirati trajnostna tveganja, ki so jim izpostavljena kljub politikam. Petič, za vse vidike trajnostne uspešnosti, ne samo za poslovne dejavnosti, morajo poročati ključne nefinančne kazalce uspešnosti—merljive in jasne.

1 PRAVILNO RAZUMEVANJE TRAJNOSTNE USPEŠNOSTI POSLOVANJA

Da bi se v podjetjih učinkovito lotili priprave letnega poročila v delu, ki se nanaša na trajnostno naravnano poslovanje in Direktivo 2014/95/EU, v tej točki najprej predstavljam pravilno razumevanje temeljnih pojmov.

Trajnostno naravnano poslovanje (angl. corporate sustainability) izvira iz koncepta trajnostnega razvoja (angl. sustainable development), ki pomeni tak okoljski, družbeni in ekonomski razvoj planeta, ki bo tudi našim zanamcem omogočal vsaj enako, če ne boljšo kakovost življenja (WCED, 1987). Ko ta 'makro' koncept prenesemo na 'mikro', torej podjetniško raven, pomeni prispevek podjetja k trajnostnemu razvoju planeta - kako podjetje s svojim poslovanjem prispeva k okoljskemu, družbenemu in ekonomskemu razvoju.

Pri trajnostni naravnanosti poslovanja je bistveno, da ekonomske oziroma gospodarske uspešnosti (angl. economic performance) ne zamenjamo s poslovno uspešnostjo podjetja (angl. financial performance). Kot sta okoljska in družbena uspešnost podjetja usmerjeni v neposredne koristi deležnikov podjetja (čisto naravno okolje, varna delovna mesta, zadovoljne lokalne skupnosti ipd.), tako je ekonomska uspešnost usmerjena v neposreden razvoj lokalnega gospodarstva, kjer podjetje posluje, kar med drugim vključuje ustvarjanje novih delovnih mest, ohranjanje obstoječih delovnih mest, razvijanje lokalne infrastrukture, podjetništva in podobno. Poslovna uspešnost pa je, nasprotno, umerjena v obvladovanje stroškov podjetja, rast prihodkov od prodaje, rast dobička in podobno.

Ta 'trojček', družbena, okoljska in ekonomska uspešnost, na kratko imenujemo tudi trajnostna uspešnost (angl. sustainability performance). Trajnostna uspešnost ni isto kot trojni dobiček (angl. triple bottom-line, tudi people—planet--profit) (Elkington, 1998). Trojni dobiček namreč vključuje le družbeno in okoljsko uspešnost, ne pa tudi ekonomske uspešnosti; vsebuje pa poslovno uspešnost (dobiček). Trajnostna uspešnost pa daje enakovreden poudarek družbeni, okoljski in ekonomski uspešnosti, vse tri pa, če so domišljeno načrtovane in usklajene, zlasti pa podprte z dobro komunikacijo, vodijo v poslovno uspešnost podjetja (glej Sliko 1). V stroki temu rečemo tudi t.i. sustainability business case (Rejc Buhovac, Hren, Savič & Fink, 2018).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Načelo zakonitosti v kazenskem pravu in primarnost prava EU: resničen ali navidezen konflikt?

revija Odvetnik

piše: mag. Aleš Velkaverh, vir: revija Odvetnik, številka 1(84)/2018

Konec lanskega leta je Sodišče EU objavilo dolgo pričakovano sodbo v zadevi Taricco II. Predlog za predhodno odločanje je na Sodišče EU vložilo italijansko Ustavno sodišče in razmeroma jasno sporočilo, da pričakuje spremembo stališča, ki ga je Sodišče EU predhodno zavzelo s sodbo v zadevi Taricco I.

Zadeva C-42/17 - M.A.S. in M.B. (Taricco II), sodba z dne 5. decembra 2017 (veliki senat)

To stališče je nedopustno poseglo v temeljne človekove pravice, kot jih na podlagi italijanske ustave razume in razlaga italijansko Ustavno sodišče. Zadeva Taricco II je tako pomenila nov izziv, kako rešiti konflikt med nadnacionalnim pravom EU in ustavnim pravom države članice.

Italijanska sodišča se že dolga leta spopadajo s precejšnjimi sodnimi zaostanki. Sistemske težave so privedle do nevzdržnega stanja, saj veliko število zapletenih kazenskih zadev s področja korupcije in drugih procesno in dokazno težjih kaznivih dejanj sodišča ne privedejo do vsebinskega zaključka pred zastaranjem pregona.

Neučinkovitost pregona storilcev v Italiji ni nekaj novega. Iz podobnih razlogov je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v sodbah Alikaj in drugi proti Italiji ter Cestaro proti Italiji ugotovilo kršitev temeljnih človekovih pravic oškodovancev – žrtev kaznivih dejanj, ker tudi zaradi zastaranja nikoli niso dočakali sodnega epiloga pregona storilcev dejanj na njihovo škodo.

Ovira za učinkovit pregon je med drugim pravilo italijanskega kazenskega prava, ki omogoča podaljšanje pretrganega zastaranja le za eno četrtino predvidenega zastaralnega roka. Prav zaradi pravila absolutnega zastaranja italijanskim sodiščem ni uspelo meritorno zaključiti mnogih postopkov v zvezi z očitanimi goljufijami na področju davka na dodano vrednost (DDV). To je neposredno prizadelo finančne interese Unije, ki se delno financira iz teh virov. Nekaznovane goljufije na področju DDV namreč pomenijo manj pobranega davka in manj prispevka v proračun EU.

Leta 2014 se je tako italijanski sodnik, ki je sodil v postopku na prvi stopnji, v konkretnem kazenskem postopku proti več obdolžencem (obdolženi Ivo Taricco in drugi) domislil zanimive rešitve. Ker bi moral proti enemu od obdolženih zaradi zastaranja že izdati zavrnilno sodbo, proti preostalim pa mu sojenja pred zastaranjem verjetno ne bi uspelo zaključiti, je na Sodišče EU vložil predlog za predhodno odločanje in vprašal, ali niso morda takšni zastaralni roki v neskladju s pravom EU. Sodišču EU je obenem opisal težave pri pregonu storilcev davčnih goljufij, ki kljub večmilijonski škodi ostanejo nekaznovani.

Sodišče EU je namigu sledilo in izdalo sodbo v zadevi Taricco I, v kateri je ugotovilo, da je italijanska nacionalna ureditev zastaranja kazenskega pregona v nasprotju z obveznostmi države iz 325. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU), ki nalaga sprejem ukrepov za boj proti goljufijam na škodo Unije. Odločilo je še, da morajo nacionalna sodišča neskladje odpraviti, če je treba, tudi tako, da ne uporabijo določb nacionalnega prava o zastaranju pregona.

Ta sodba je kazenskim sodiščem omogočila, da kljub izteku zakonskega zastaralnega roka nadaljujejo pregon proti posameznikom, če ugotovijo, da sicer nacionalni pravni red ne bo določal »učinkovitih in odvračilnih sankcij v pomembnem številu težjih goljufij na škodo EU«. Ni presenetljivo, da je sodba sprožila precej kritik in precejšnjo zaskrbljenost zaradi posega v načelo zakonitosti italijanske ustave, ki posamezniku zagotavlja, da bo sodišče v kazenskem postopku proti njemu odločalo na podlagi natančno določenih in predvidljivih pravil, tudi na področju zastaranja. Milansko pritožbeno sodišče in italijansko Vrhovno sodišče sta se zato obrnila na Ustavno sodišče, ki je Sodišču EU predlagalo, da znova premisli o svoji odločitvi, saj bo sicer zaradi varstva italijanske ustavne identitete sodiščem moralo naložiti, da ne upoštevajo (sicer zavezujoče) sodbe Sodišča EU.

Moč argumentov prevlada nad formalno hierarhijo

Načelo primarnosti prava EU državam in sodiščem držav članic (tudi najvišjim) narekuje da (brez izjeme) spoštujejo zavezujoče odločbe Sodišča EU. Vendar je primarnost prava EU v ustavni praksi večine sodišč držav članic pogojna in velja, dokler pravo EU ne posega čezmerno v ustavno identiteto, ki jo varujejo ustavna sodišča.

Tudi italijansko Ustavno sodišče je že vzpostavilo doktrino o omejenem učinku primarnosti. Od primarnosti bi odstopilo, ko bi bila ogrožena temeljna načela ustavnega reda (zadeva Frontini iz leta 1973). Na podlagi te doktrine bi lahko Ustavno sodišče tudi v zadevi Taricco odločilo, da sodbe Sodišča EU ne bo upoštevalo, in takšno ravnanje naložilo tudi italijanskim nižjim sodiščem. Vendar tega ni storilo. Namesto tega je Sodišču EU predlagalo, da samo ponovno preveri pravilnost razlage, ob upoštevanju izpostavljenih pomislekov, in svojo odločitev spremeni.

Sodišče EU je pozivu sledilo. Ponovilo je stališče, da 325. člen PDEU državam članicam nalaga sprejem učinkovitih in odvračilnih kazenskih sankcij za velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije. Vendar je dodalo, da je to predvsem naloga zakonodajalca, saj mora uzakoniti takšna pravila zastaranja, ki ne privedejo do nekaznovanja velikega števila goljufij, in obenem priznalo, da so nacionalna sodišča pri zagotovitvi načela učinkovitosti prava EU omejena z načelom zakonitosti v kazenskem pravu.

Ker se načelo zakonitosti po italijanski sodni praksi razteza tudi na zastaralne roke in prepoved njihovega retroaktivnega spreminjanja v škodo obdolžencev, morajo sodišča to načelo upoštevati. Če bi neuporaba zastaralnih rokov oziroma sodna diskrecija pri (ne) uporabi teh pravil kršila načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ker pravila niso dovolj natančna ali ker bi to pomenilo retroaktivno uporabo strožjih pogojev kaznovanja, morajo nacionalna sodišča zastaralne roke uporabiti, čeprav so v nasprotju s pravom EU.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.