Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 12. junij 2018 / številka 20

Maša Kociper je odvetnica v Odvetniški pisarni Rauter v Ljubljani in od januarja 2017 vodja Mediacijskega centra pri Odvetniški akademiji OZS. Z mediacijami se aktivno ukvarja od leta 2001, ko se je zaposlila na Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer je do konca leta 2011 vodila Službo za alternativno reševanje sporov, do leta 2006 pa sočasno tudi Službo za odnose z javnostmi. Intervju s sogovornico je bil objavljen v reviji Odvetnik.

V tokratni Temi tedna nam Tomaž Kuralt predstavlja prispevek Tujci in avtorski honorarji. Dohodek iz prenosa premoženjske pravice je zanimiv z več vidikov. Najpomembnejši vidik je prav gotovo sama opredelitev takega dohodka. Pogosto se ga hote ali nehote zamenjuje z dohodkom iz zaposlitve. Zato je nujno poznati vsebinsko razlikovanje med dohodkom iz prenosa premoženjske pravice od dohodka iz zaposlitve.

pravnega področja izpostavljamo prispevek Tranzicija, demokratizacija in institucionalizacija demokracije: Je asimetrična federacija še aktualna v Evropi? ter članek Nekaj vprašanj v zvezi z gradbenimi spori. davčnega področja objavljamo članek Najnižja cena, slabo merilo, s finančnega področja pa članek z naslovom Vloga analize poslovanja v letnem poročilu podjetja.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Maša Kociper: »Želim, da bi odvetniki prepoznali koristnost Mediacijskega centra za njihove stranke«

Masa Kociper

Maša Kociper je odvetnica v Odvetniški pisarni Rauter v Ljubljani in od januarja 2017 vodja Mediacijskega centra pri Odvetniški akademiji OZS.

Z mediacijami se aktivno ukvarja od leta 2001, ko se je zaposlila na Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer je do konca leta 2011 vodila Službo za alternativno reševanje sporov, do leta 2006 pa sočasno tudi Službo za odnose z javnostmi.

Kot vodja mediacijske službe je sodelovala pri vzpostavitvi prvega mediacijskega programa v Sloveniji. Osnovno mediatorsko izobrazbo je pridobila leta 2002 na Superior Court of Washington D. C., kjer je opravila izobraževanje za mediatorje v družinskih zadevah.Leta 2003 je v Londonu v organizaciji podjetja ADR Group opravila še izobraževanje za mediatorje v gospodarskih zadevah. Leta 2004 je nato v okviru izobraževalnih programov sodišča zaključila osnovno izobraževanje za mediatorja po tem programu, nato pa še nadaljevalna izobraževanja v pravdnih, gospodarskih in družinskih zadevah.

Certifikat za trenerja mediatorjev (Train the trainers) je pri nizozemskem podjetju Center for International Legal Cooperation (CILC) pridobila leta 2005. Leta 2004 je opravljala prakso v enem od vodilnih mediatorskih podjetij v Veliki Britaniji – ADR Group.

Maša Kociper

 

Leta 2009 je aktivno sodelovala pri pripravi slovenske zakonodaje na področju mediacije in je v okviru delovne skupine Ministrstva za pravosodje soavtorica pravilnikov in navodil za opravljanje mediacijskih postopkov. Je tudi soavtorica priročnika Mediacija v teoriji in praksi (2011), ki ga je izdalo Društvo mediatorjev Slovenije in ki je še vedno najboljša slovenska knjiga o mediaciji.

Leta 2016 je dobila posebno priznanje Društva mediatorjev Slovenije za zasluge na področju razvoja in promocije mediacije v Sloveniji. Poleg vodenja Mediacijskega centra ves čas dela kot mediatorka, predavateljica in trenerka novih mediatorjev iz vrst odvetnikov.

Kaj vse je bilo lani, ko si prevzela vodenje Mediacijskega centra, treba narediti, da si zagnala »speči« projekt?

Ko sem prevzela vodenje Mediacijskega centra, je bilo treba najprej domisliti idejno zasnovo centra, ki bi lahko zaživela tudi v praksi. Ker je bil center ustanovljen že pred časom, a ni zaživel, sem morala naprej razmisliti, zakaj ni zaživel. V ta namen sem pregledala ureditev v nekaj primerljivih centrih v Sloveniji in tujini. Osnovno vodilo pri idejni zasnovi je bilo, da bi bil postopek za odvetnike čim manj zapleten in da hkrati center Odvetniški zbornici Slovenije (OZS) ne bi nalagal veliko dodatnega birokratskega dela. Skratka, da bi bil center po eni strani čim bolj prijazen odvetnikom, po drugi strani pa bi čim manj obremenjeval kader na OZS; slednje je bila tudi zahteva OZS.
Domislite je bilo treba tudi tarifo in način plačila mediatorjev, pri čemer sem se trudila, da ne bi bila možna direktna primerjava s sodišču pridruženimi mediacijami, zato sem predlagala princip plačila pavšalnega zneska za zaključeno mediacijo. Sledili so poziv mediatorjem in sestavljanje liste mediatorjev ter priprava vseh potrebnih pravnih podlag in obrazcev.

Kaj pa je trenutno največja težava, s katero se soočate v Mediacijskem centru?

Mediacijski center je zdaj v popolnosti vzpostavljen in deluje. Vse, kar je bilo treba narediti za formalen začetek delovanja centra, je torej narejeno. Odvetniki na svoje elektronske naslove tudi prejemajo obvestila o delovanju centra, v okviru območnih zborov odvetnikov potekajo predstavitvena predavanja, organizirana so začetna in nadaljevalna izobraževanja za mediatorje in sproti dopolnjujemo listo mediatorjev … Največji problem centra pa je seveda dobiti dovolj primerov oziroma pritegniti odvetnike, da bi svoje primere odstopali v mediacijsko reševanje. Glavno vprašanje torej je, kako učinkovito nagovoriti čim več odvetnikov.
Eden izmed problemov, ki jih opažam, je ta, da mnogi odvetniki ne spremljajo sporočil, ki jih prejemajo od zbornice, zato tudi niso seznanjeni z vsemi aktivnostmi. V primeru Mediacijskega centra pa gre za to, da zbornica odvetnikom ponuja nekaj dobrega in koristnega, kar jim ne bo nalagalo dodatnih obremenitev. Gre za dodatno možnost razreševanja sporov za njihove stranke in hkrati dodatno možnost specializacije za tiste odvetnike, ki jih zanima mediacijsko delo.

In kaj bi bilo treba narediti, da bi več odvetnikov bralo obvestila OZS?

Glavno vprašanje, s katerim si veliko belim glavo, je prav to – kako torej sploh pristopiti k odvetnikom, jih učinkovito nagovoriti in jim predstaviti center. Želim, da bi razumeli, da gre za tipični stanovski mediacijski center, katerega namen je dodana vrednost in korist za člane zbornice, torej za odvetnike. Če odvetniki te koristi zase oziroma za svoje stranke ne bodo prepoznali, projekt centra ne bo resnično zaživel. Pri tem koristi odvetnika in stranke seveda ne smeta biti v nasprotju. Mnogi odvetniki namreč takoj pomislijo, da več mediacij zanje pomeni zgolj manj zaslužka. To pa ne drži; strankam je glede sporov najpomembnejše, da jih rešijo hitro in učinkovito (tudi čim ceneje), manj pomembno pa jim je, kako ga bodo rešile. Zadovoljna stranka, ki se bo vrnila, odvetnika priporočila naprej in pravočasno plačala račun pa je za večino odvetnikov najpomembnejša vrednota.
Ključno za delovanje centra je torej to, da ga kot koristno dodatno možnost reševanja nekaterih sporov sprejme čim več odvetnikov in da začnejo odstopati svoje zadeve v mediacijsko reševanje. Zato vztrajam pri pisanju elektronskih promocijskih sporočil, ki jih OZS pošilja na naslove vseh odvetnikov, in se jih trudim nagovarjati v okviru najrazličnejših srečanj, pa tudi prek revije Odvetnik, pri čemer se kolegu Razdrihu posebej zahvaljujem za vso podporo.

Maša Kociper

Kaj bi bilo torej treba še postoriti, da bi zunajsodna mediacija v okviru OZS še bolj zaživela?

Če bi imeli za promocijo več denarja in bi lahko prednosti take mediacije tudi oglaševali, bi bilo seveda lažje. Vendar menim, da tega denarja nikoli ne bo na voljo. Zato je pač treba uporabiti vse možnosti, ki so nam na voljo brezplačno. Pri tem bi posebej poudarila vsakoletna osnovna in nadaljevalna izobraževanja za mediatorje, ki odvetnikom pomagajo, da spoznajo vse prednosti mediacije, hkrati pa jim po konkurenčno zelo ugodni ceni omogočajo pridobivanje novih komunikacijskih, pogajalskih in drugih znanj, ki jim bodo zelo v pomoč tudi pri odvetniškem delu.
Sicer pa v nasprotju s tistimi, ki menijo, da je center namenjen zgolj reševanju malih sporov, na primer v družinskih zadevah, sama velik potencial vidim v drugih civilnih in zlasti gospodarskih sporih. Gospodarski subjekti namreč želijo hitre rešitve, saj na odločitev sodišča ne morejo čakati več let, želijo si, da bi spor in dosežena rešitev ostala zaupna, želijo prihraniti denar za visoke sodne takse ter vplivati tudi na sam proces, ceno in hitrost reševanja spora. Če nam bo uspelo prodreti v miselnost odvetnikov, ki delajo v velikih korporacijskih pisarnah, da bodo prepoznali koristi, ki jih tak način reševanja sporov ponuja, bodo možnosti mediacije v centru svojim strankam primerno predstavili in jih prepričali, naj se raje odločijo za mediacijo, kot da tvegajo dolgotrajen spor pred sodiščem. Izplen pa bo na koncu enak – izvršilni naslov. Prepričana sem tudi, da bo vedno več ljudi, ki bodo želeli sami odločati o zanje življenjsko pomembnih (osebnih ali poslovnih) zadevah.

Koliko primerov je bilo do zdaj rešenih?

Prvi odzivi in rezultati so spodbudni. Od septembra 2017 smo dobili 29 predlogov za mediacijo, od tega je bilo soglasje podano v 10 zadevah – med njimi je bilo tudi nekaj velikih sporov. Postopki v teh so nekoliko daljši, a do zdaj so bile uspešno zaključene 4 zadeve, od tega ena, v kateri bi bila vrednost spornega zahtevka 2,4 milijona evrov, 6 zadev je še odprtih, 4 pa so tik pred zaključkom. Stranke oziroma odvetniki so v večini zadev sami izbrali mediatorje z liste našega centra. Možnost izbire mediatorjev je ena velikih prednosti centra in je značilna za vse uspešne zasebne centre po svetu.

Ali lahko opišeš kakšno posebej zanimivo zadevo?

Najbolj zanimiva zadeva, ki je že končana, je že omenjena mediacija v velikem, več kot dvomilijonskem gospodarskem sporu, v katerem sem bila predlagana za mediatorko. Podrobnosti seveda ne smem razlagati, lahko pa povem, da so bile v zadevi udeležene tri stranke, ena izmed njih je bila javni subjekt (občina), druga pa gospodarska družba v stečaju. Šlo je torej za izvedbo mediacije znotraj stečajnega postopka. Ker je bila ena izmed strank subjekt javnega prava, so bila pogajanja še dodatno zapletena. S prej omenjenim stečajem je bilo povezanih veliko vprašanj, odprte so bile štiri pravde, grozilo jih je še nekaj. Vse nam je uspelo zapreti eno glavno sodno poravnavo v okviru stečajnega postopka in eno dodatno poravnavo na okrajnem sodišču. Prepričana sem, da smo se z mediacijskim postopkom izognili dolgotrajnim in dragim sodnim postopkom. Moram pa reči, da je bila zadeva zelo zahtevna in je od strank in njihovih odvetnikov zahtevala velik angažma. Brez pozitivnega odnosa in aktivnega delovanja odvetnikov mediacija niti ne bi bila mogoča niti se ne bi mogla zaključiti uspešno. Čeprav je bil postopek mediacije zahteven in je imel številne vzpone in padce, je bilo na koncu zadovoljstvo vseh res veliko.

Z osnovnim izobraževanjem za mediatorje v okviru centra so odvetniki zelo zadovoljni. Se morda obeta tudi nadaljevalno izobraževanje?

Prepričana sem, da je najboljši način, kako dobiti kakovostnega mediatorja in podpornika mediacij, prav kakovostno izobraževanje. Izobraževanje, ki ga ponuja Odvetniška akademija, je na izredno visoki kvalitetni ravni, hkrati pa je pripravljeno tako, da poteka v zelo sproščenem vzdušju in je na trenutke tudi zelo zabavno, kar vedno znova potrdijo tudi sami udeleženci. Tudi direktorica Odvetniške akademije Alenka Košorok Humar ta izobraževanja zelo podpira in dogovorjeno je bilo, da bo osnovno izobraževanje potekalo vsako leto jeseni (konec septembra in začetek oktobra), nadaljevalni izobraževanji pa bosta dve letno – eno v pomladnem in eno v jesenskem terminu. Tako bomo letno res učinkovito nagovorili kar veliko skupino odvetnikov.

Maša Kociper

 

Ključno za delovanje Mediacijskega centra je, da ga kot koristno dodatno možnost reševanja nekaterih sporov sprejme čim več odvetnikov in da začnejo odstopati svoje zadeve v mediacijsko reševanje.

V okviru Dneva odvetniške pravne pomoči pro bono je potekala tudi mediacija pro bono. Kakšen je bil odziv?

Moram reči, da sem bila prijetno presenečena, ko se je na mojo prošnjo za sodelovanje na pro bono mediacijskem dnevu oglasilo takšno število mediatorjev, da sem jim morala celo odklanjati. Na koncu nas je vsako uro »dežuralo« kar pet mediatorjev (smeh). No, v Ljubljani je žal prišlo le pet strank, le dva izmed njih pa sta podala predlog za mediacijo. Upam, da bo v naslednjih letih izplen večji, pri tem pa je seveda potrebno več pozornosti nameniti pravočasni promociji.

Koliko pa je bilo mediacij zaradi sporov med odvetniki?

S to informacijo žal nisem seznanjena, saj ne gre za mediacije v okviru Mediacijskega centra. Gre namreč za drugo storitev zbornice (76.a in 76.b člen Statuta OZS), ki je predvidena v primeru individualnih delovnih sporov med delodajalci in zaposlenimi pri odvetniku ali odvetniški družbi. Na tej listi so zgolj mediatorji, ki jih izvoli Skupščina OZS. Tudi številni kolegi odvetniki s tem niso seznanjeni, saj me je klicalo kar nekaj odvetnikov, ki so uvrščeni na listo mediatorjev pri Mediacijskem centru Odvetniške akademije OZS, in me vprašalo, zakaj niso uvrščeni na prej omenjeno listo … Morda je ta prispevek tudi priložnost, da se pojasni, da gre za dve različni zadevi.

Avtor: Andrej Razdrih
Intervju objavljen v reviji Odvetnik, številka 85/2018

Tema tedna
Tujci in avtorski honorarji

Tomaz Kuralt

piše: Tomaž Kuralt, vir: revija Denar 484/2018

Dohodek iz prenosa premoženjske pravice je zanimiv z več vidikov. Najpomembnejši vidik je prav gotovo sama opredelitev takega dohodka. Pogosto se ga hote ali nehote zamenjuje z dohodkom iz zaposlitve. Zato je nujno poznati vsebinsko razlikovanje med dohodkom iz prenosa premoženjske pravice od dohodka iz zaposlitve.

Opredelitev in obdavčitev dohodka iz prenosa premoženjske pravice, ki ga v Sloveniji doseže tujec, zahteva dodatno znanje

Ko je vsebina dohodka popolnoma jasna, je mogoče predvideti tudi višino obremenitve dohodka z akontacijo dohodnine in prispevki za socialno varnost. Dohodki iz zaposlitve so znatno bolj obremenjeni z dajatvami kot dohodek iz prenosa premoženjskih pravic. Kadar se dohodek izplačuje tujcu, je smiselno uveljavljati tudi ugodnosti iz mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja, če je le-ta sklenjena z državo prejemnika dohodka.

Pogodba

Pri obravnavi vsakega konkretnega primera dohodka iz premoženjskih pravic je treba najprej prebrati pogodbo. Pričakuje se, da bodo izplačevalci dohodkov sklenili takšno pogodbo, kot si jo želijo. Seveda ob upoštevanju dejanskega stanja in veljavne zakonodaje. Če si želijo skleniti pogodbo o prenosu premoženjske pravice, naj bo to razvidno že iz samega naslova in drugih sestavin pogodbe. Če si želijo skleniti avtorsko pogodbo, naj bo to jasno določeno. Ker vrsta dohodka, ki je izplačan na podlagi neke pogodbe, vpliva na plačilo davkov in prispevkov za socialno varnost, je pomembno, da pogodbe pripravijo za to usposobljeni veščaki, ki poznajo določbe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP).

Dohodek iz premoženjskih pravic

Dohodek iz prenosa premoženjske pravice se šteje med dohodke po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2). Dohodek iz prenosa premoženjske pravice je opredeljen v 78. členu ZDoh-2. Vključuje dohodek, dosežen z odstopom uporabe oziroma izkoriščanja ali odstopom pravice do uporabe oziroma pravice do izkoriščanja:

  1. materialne avtorske pravice (opredeljene v 22. členu ZASP) in materialne pravice izvajalca (določene v 121. členu ZASP),
  2. izuma, videza izdelka, znaka razlikovanja, tehnične izboljšave, načrta, formule, postopka, podobne pravice oziroma podobnega premoženja in informacij glede industrijskih, komercialnih ali znanstvenih izkušenj, ne glede na to, ali so zavarovani po zakonu,
  3. osebnega imena, psevdonima ali podobe,

na podlagi pogodbe ali drugi pravni podlagi, po kateri imetnik premoženjske pravice za njen prenos prejme določeno nadomestilo.

Kot dohodek iz prenosa premoženjske pravice se obdavčuje vsak dohodek, prejet kot nadomestilo za prenos premoženjske pravice, ki vključuje zlasti nadomestilo za uporabo, izkoriščanje ali odstop pravice do uporabe oziroma pravice do izkoriščanja premoženjske pravice.

Če posamezni dohodek zavezanca izvira delno iz zaposlitve in delno iz prenosa premoženjske pravice, se šteje, da je v celoti dohodek iz zaposlitve. Če posamezni dohodek zavezanca izvira delno iz dejavnosti in delno iz prenosa premoženjske pravice, se šteje, da je v celoti dohodek iz dejavnosti.

Razlikovanje

Tedanja davčna uprava je leta 2013 objavila usklajeno stališče ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstva za finance (Pojasnilo DURS, št. 4200-372/2013-4, 3. 7. 2013), iz katerega je najbolj razvidno razlikovanje med posameznimi vrstami dohodkov. Opredelitev dohodka je odvisna od tega, ali dohodek izvira iz aktivnosti zavezanca ali iz izkoriščanja materialne premoženjske pravice, in tudi od razmerja oziroma statusa, v katerem zavezanec doseže dohodek, prejet za stvaritev avtorskega dela, ali dohodek, ki izhaja iz avtorskega dela.

Dohodek je dosežen z avtorskim delom,
ki ni bilo naročeno

Dohodek, dosežen z avtorskim delom, ki ni bilo naročeno, se šteje za dohodek iz prenosa materialne avtorske pravice in materialne pravice izvajalca (tj. dohodek je dosežen kot nadomestilo za prenos, ker to pravico, ki pripada eni osebi, po prenosu uporablja ali lahko uporablja druga oseba). Če je bila materialna avtorska pravica ali materialna pravica izvajalca prenesena na drugo osebo predvsem za njeno lastno uporabo avtorskega dela v telesni ali netelesni obliki (tj. za uporabo, ki ni namenjena javnosti), se dohodek, dosežen s takim prenosom, obravnava enako kot dohodek, dosežen z odsvojitvijo stvari, na kateri je avtorsko delo vsebovano (obravnavano skladno s pravili o dohodku iz kapitala). V nobenem od opisanih primerov ne gre za dohodek iz zaposlitve (na podlagi opravljenega dela ali storitve), temveč za dohodek iz prenosa premoženjske pravice ali dohodek na podlagi odsvojitve stvari.

Dohodek je dosežen na podlagi naročenega avtorskega dela in obsega izključno plačilo za avtorsko delo oziroma storitev

Če je dohodek, dosežen z avtorskim delom, ki je bilo naročeno, in se navedeno razmerje lahko opredeli kot odvisno razmerje med avtorjem in naročnikom avtorskega dela (razmerje, ki glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina opravljanja dela, plačila za opravljeno delo, zagotavljanja sredstev in pogojev za opravljanje dela in pravic ter odgovornosti kaže na odvisno pogodbeno razmerje), se dohodek, dosežen v zvezi s takim avtorskim delom, šteje za dohodek iz zaposlitve.

Dohodek je dosežen na podlagi naročenega avtorskega dela in obsega deloma plačilo za avtorsko delo oziroma storitev in deloma plačilo na podlagi prenosa premoženjske pravice

V tem primeru je treba upoštevati določbo desetega odstavka 16. člena ZDoh-2, ki določa, da če posamezni dohodek zavezanca izvira delno iz zaposlitve in delno iz prenosa premoženjske pravice, se šteje, da je v celoti dohodek iz zaposlitve.

Dohodek je dosežen na podlagi naročenega avtorskega dela, ki nima elementov odvisnega razmerja

Če je dohodek dosežen na podlagi naročenega avtorskega dela in se navedeno razmerje ne more opredeliti kot odvisno razmerje med avtorjem in naročnikom avtorskega dela, se pojavljata dve različni situaciji:

  • kadar gre za prenos materialne avtorske pravice ali materialne pravice izvajalca in taka pravica ni bila prenesena na drugo osebo predvsem za njeno lastno uporabo, ali če ima prenesena pravica veliko vrednost za komercialno uporabo, se obravnavani dohodek šteje za dohodek iz prenosa premoženjske pravice;
  • ?kadar je bila pravica prenesena na drugo osebo predvsem za njeno lastno uporabo ali prenesena pravica nima velike vrednosti za komercialno uporabo, ne gre za prenos materialne avtorske pravice ali materialne pravice izvajalca oziroma niso izpolnjeni pogoji iz prejšnje alineje in se obravnavani dohodek šteje za dohodek iz zaposlitve.

Dajatve

Pri določitvi dajatev v zvezi z dohodkom je treba izhajati iz vsebine dela ali storitve, na podlagi katerega je bil dohodek pridobljen. Ključne elemente za vsebinsko opredelitev posameznega dohodka pa najdemo v konkretni pogodbi.

Obdavčitev dohodka iz prenosa premoženjske pravice je urejena v79. členu ZDoh-2. Davčna osnova je dohodek iz prenosa premoženjske pravice, zmanjšan za normirane stroške v višini 10 odstotkov od dohodka, doseženega s prenosom premoženjske pravice. Normirani stroški se ne priznajo:

  1. imetniku premoženjske pravice, ki ni avtor, izvajalec, izumitelj ali druga oseba, ki ustvari predmet premoženjske pravice,
  2. če pride do odstopa uporabe oziroma izkoriščanja ali odstopa pravice do uporabe oziroma pravice do izkoriščanja osebnega imena, psevdonima ali podobe.

Od zgoraj opredeljene davčne osnove se izračuna in plača akontacija dohodnine od dohodkov iz prenosa premoženjske pravice v višini 25 odstotkov (130. člen ZDoh-2). Pri tujcu se ta akontacija dohodnine obračuna le, če ne uveljavlja ugodnosti po kateri izmed mednarodnih pogodb.

Od dohodka iz prenosa premoženjske pravice se ne obračuna prispevkov za socialno varnost, kar velja tako za domače kot tuje prejemnike dohodka. Se pa dohodek rezidentom vključi v odmero dohodnine na letni ravni.

Mednarodne pogodbe

Finančna uprava je na svoji spletni strani objavila pojasnila (Dividende, obresti in premoženjske pravice, Pogosta vprašanja in odgovori) v zvezi obravnavanjem avtorskih honorarjev po mednarodnih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Mednje se štejejo tudi dohodki iz prenosa premoženjskih pravic.

Avtorski honorarji, kot so opredeljeni v mednarodnih pogodbah, pomenijo plačila vsake vrste, prejeta kot povračilo za uporabo ali pravico do uporabe kakršnih koli avtorskih pravic za literarno, umetniško ali znanstveno delo, vključno s kinematografskimi filmi in filmi ali trakovi ali drugimi sredstvi za reprodukcijo slike ali zvoka za radijsko in televizijsko predvajanje, katerega koli patenta, blagovne znamke, vzorca ali modela, načrta, tajne formule ali postopka ali za informacije o industrijskih, komercialnih ali znanstvenih izkušnjah (t. i. »know – how«). V nekaterih mednarodnih pogodbah, ki jih je sklenila Slovenija, je v opredelitvi licenčnin in avtorskih honorarjev zajeta tudi pravica do uporabe industrijske, komercialne ali znanstvene opreme.

Za potrebe izvajanja mednarodnih pogodb se šteje, da avtorski honorarji nastanejo v državi pogodbenici, kadar je plačnik rezident te države. Slovenija v mednarodnih pogodbah glede avtorskih honorarjev upošteva pravilo delitve pravice do obdavčitve med državo rezidentstva prejemnika avtorskih honorarjev in državo, v kateri imajo avtorski honorarji vir, to je država, v kateri nastanejo. Slovenija torej avtorske honorarje, ki so izplačane rezidentu druge države pogodbenice, kadar je prejemnik dejansko tudi upravičeni lastnik avtorskih honorarjev, obdavčuje v omejenem obsegu, ne glede na to, katera stopnja obdavčitve je predpisana z domačo davčno zakonodajo. Mednarodne pogodbe za licenčnine in avtorske honorarje na viru običajno določajo znižano stopnjo obdavčitve. Večina mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Slovenija, določa znižano stopnjo obdavčitve avtorskih honorarjev na viru (npr. 5- ali 10-odstotno stopnjo).

Ugodnosti pri obdavčitvi avtorskih honorarjev na podlagi mednarodne pogodbe se lahko uveljavljajo pred izplačilom dohodka ali po njem. Ugodnost se lahko pred izplačilom avtorskih honorarjev uveljavi tako, da prejemnik avtorskih honorarjev, ki je nerezident Slovenije, plačniku avtorskih honorarjev (plačniku davka) predloži izpolnjeni obrazec zahtevek za zmanjšanje ali oprostitev davka od plačil uporabe premoženjskih pravic na podlagi določb mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka – obrazec KIDO 3, preden so avtorski honorarji izplačani.

Finančna uprava odloči o zahtevku najpozneje v 15 dneh od prejema zahtevka. Plačnik davka lahko izplača avtorske honorarje in obračuna davek po nižji stopnji, kakor je določeno z zakonom o obdavčenju, ali od teh avtorskih honorarjev ne izračuna in ne odtegne davka, šele ko prejme od davčnega organa potrjeni zahtevek. Za vsako izplačilo avtorskih honorarjev se predloži nov zahtevek. Finančna uprava lahko, kadar plačnik davka izplačuje dohodek v rednih časovnih presledkih, odobri ugodnosti tudi za daljše časovno obdobje. Zavezanec lahko pooblasti tudi drugo osebo, da v njegovem imenu izpolni zahtevek in k zahtevku priloži pooblastilo. Na zahtevo finančne uprave pa je treba predložiti tudi druga dokazila o upravičenosti do ugodnosti po mednarodni pogodbi (potrdilo o rezidentstvu, pogodba, na podlagi katere se izplača dohodek).

Ugodnost po izplačilu in obdavčitvi avtorskih honorarjev se uveljavi tako, da prejemnik avtorskih honorarjev, ki je nerezident Slovenije, finančni upravi predloži zahtevek za vračilo davka od plačil uporabe premoženjskih pravic na podlagi določb mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka – obrazec KIDO 11 najkasneje v 5 letih po izplačilu avtorskih honorarjev. Za vsako izplačilo avtorskih honorarjev se predloži nov zahtevek. Kadar zavezanec pooblasti drugo osebo, da v njegovem imenu izpolni zahtevek, se k zahtevku priloži pooblastilo. Kadar iz pooblastilnega razmerja med zavezancem in pooblaščencem izhaja, da se vračilo davka ne izvede na račun zavezanca, ampak njegovemu pooblaščencu, je treba na zahtevku poleg podatkov o pooblaščencu navesti tudi podatke o bančnem računu (podatek o številki pooblaščenčevega računa, na katerega naj se izvede vračilo davka (IBAN številka), podatek o lastništvu računa ter naziv in naslov banke, pri kateri je ta račun odprt (SWIFT/BIC koda banke).

Zaključek

Kot izhaja iz do zdaj navedenega, je treba biti pozoren pri opredelitvi dohodka iz prenosa premoženjske pravice, še posebej pa pri izplačilih tujim izvajalcem, ko je treba upoštevati tudi mednarodne sporazume.

Strokovni članki
Tranzicija, demokratizacija in institucionalizacija demokracije: Je asimetrična federacija še aktualna v Evropi?

LexLocalis

piše: dr. Mitja Žagar, vir: M. Žgur, N. Kogovšek Šalamon & B. Koritnik (ur.): Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, junij 2017, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor (lex localis)

V osemdesetih in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Sloveniji in svetu potekale intenzivne razprave o demokraciji, demokratizaciji, tranziciji in institucionalizaciji demokracije ter o prihodnjih trendih razvoja. To je bil čas optimizma, upanja in velikih pričakovanj, ki se niso uresničila.

V ta kontekst spadajo razprave o asimetričnem federalizmu in modelu asimetrične federacije, ki se je v Sloveniji oblikoval kot alternativa centralističnim vizijam razvoja jugoslovanske federacije, vendar ga v danem razmerju političnih sil ni bilo mogoče uresničiti in je ostal le teoretični model. Občasno, na primer v času razprav o prihodnosti integracijskih procesov in (novi) ustavi za Evropo, se je zanimanje za federalizem in model asimetrične federacije okrepilo, prisotno pa je tudi v razmišljanjih o Evropi različnih hitrosti. Prispevek predstavlja, zakaj so razmišljanja o demokratizaciji, institucionalizaciji demokracije, federalizmu in asimetrični federaciji aktualna v drugem desetletju enaindvajsetega stoletja ter kakšne odgovore na ključna vprašanja tega časa lahko ponudijo.

1. Namesto uvoda

Začenjam na začetku. S profesorjem dr. Cirilom Ribičičem sva se spoznala leta 1980, ko sem začel študirati na Pravni fakulteti ljubljanske univerze (takrat Univerzi Edvarda Kardelja) in je bil eden od mojih profesorjev pri predmetu Ustavno pravo – ob profesorici dr. Majdi Strobel in profesorju dr. Ivanu Kristanu. Ustavno pravo me je zanimalo. Razprave smo po predavanjih in vajah pogosto nadaljevali v njihovem kabinetu. Srečevali smo se v različnih fakultetnih telesih (na primer v svetu letnika, statutarni komisiji fakultete, tudi v osnovni organizaciji ZKS), v katerih sem bil predstavnik študentov. Še pred koncem študijskega leta smo s številnimi profesorji in asistenti, ki so nam predavali ali so vodili vaje, postali prijatelji. Tisti časi so bili, če jih primerjamo z današnjimi, drugačni: študenti med sabo, toda tudi študenti in profesorji smo bili bolj povezani, tovariški in solidarni, manj formalni, bolj angažirani in mogoče bolj odgovorni. Tovarištvo in prijateljstvo med profesorji in asistenti ter študenti nista pomenila, da bi učitelji in asistenti študentom pri preverjanju znanja popuščali in (po)gledali »skozi prste«. Prav nasprotno, ker bi me bilo sram, če na izpitu pri tovarišu in/ali prijatelju ne bi znal odgovoriti na vsa vprašanja, sem študiral za izpite več, kot bi sicer … na izpit sem šel šele takrat, ko sem bil prepričan vase in v svoje znanje.

Naš letnik in generacija študentov sta bila nekaj posebnega, saj je tisto leto prvič večina fantov morala pred študijem na služenje vojaškega roka. Zato so v prvem letniku našega študija (pozneje smo dobili nekaj sošolcev) v predavalnicah sedele skoraj same študentke ter ob njih nekaj sošolcev, ki so nam iz različnih razlogov služenje preložili ali jim vojaškega roka ni bilo treba služiti. V letniku smo se razumeli, lepo sodelovali in si pomagali. Tisti, ki smo študij vzeli resno, smo postali aktivno jedro letnika, v katerem so se rojevale zanimive zamisli in pobude. Zato so jim profesorji in asistenti prisluhnili. O našem letniku na Pravni fakulteti nekaj pove dejstvo, da nam je uspelo – ob podpori Cirila Ribičiča in nekaterih njegovih kolegov ter širše ob podpori ZSMS, klubov OZN in SZDL – prepričati generala Kocjana, ki je predaval predmet Obramba in zaščita, da smo namesto (takrat obveznega) obrambnega dneva z obrambnim usposabljanjem na fakulteti organizirali mirovni dan z mirovno manifestacijo, ki je dobro odmevala v širši javnosti, na njej pa je spregovoril takratni predsednik RK SZDL Mitja Ribičič.

Čeprav smo z nosilci predmeta Ustavno pravo že med letom postali prijatelji, naju je s profesorjem Cirilom Ribičičem zbližal izpit ob koncu leta. Zanimivo razpravo, ki sva jo začela ob zadnjem izpitnem vprašanju, sva nadaljevala nekaj let. Mislim, da je bila prav ta razprava pravi začetek najinega intenzivnega strokovnega sodelovanja v naslednjih letih. Omenjeno izpitno vprašanje je bilo: Kako je (bilo) mogoče skladno z ustavo spremeniti Ustavo SFRJ? Odgovoril sem, da se skladno z ustavnimi določbami ustava lahko spreminja z ustavnimi amandmaji, sprejetimi po ustavno revizijskem postopku. To je bil odgovor, ki so ga takrat učitelji ustavnega prava pričakovali od svojih študentov. Povedanemu sem dodal še, da je ustavo mogoče spremeniti tudi tako, da se nadomesti z novo ustavo, ki je v pravni državi sprejeta po veljavnem ustavnorevizijskem postopku. Profesor je poslušal, nekaj zamrmral in prikimal. Jaz pa sem še nadaljeval, da je v specifičnih okoliščinah, če se vzpostavi nova oblast s prevratom ali revolucijo, ustavo mogoče tudi ukiniti ali jo nadomestiti z novo ustavo, ki v tem primeru ni nujno sprejeta po ustavnorevizijskem postopku, kot ga je določala prej veljavna ustava. Profesor se je zamislil, odkimal ter komentiral, da je to (verjetno) mogoče, ni pa demokratično in skladno z načeli pravne države. »Kar zadeva izpitno vprašanje,« je dodal in nadaljeval: »veljavna jugoslovanska ustava tega ne predvideva.« Ko je vpisal izpitno oceno v moj indeks, se je zasmejal in rekel, da se bova po opravljenem izpitu tikala ter v najini komunikaciji (tako osebno kot tudi v javnosti) uporabljala osebni imeni. Ta dogovor še velja, zato bom tudi v nadaljevanju prispevka uporabljal le njegovo osebno ime.

Sodelovanje na različnih projektih in področjih ter prijateljevanje sva s Cirilom nadaljevala ves čas mojega dodiplomskega študija in pozneje, ko je bil moj mentor pri magisteriju (Žagar, 1987) in doktoratu (Žagar, 1990). Še več, zaradi njega sem se zaposlil na Skupščini SRS in Marksističnem centru Centralnega komiteja ZKS. Ko sem bil pripravnik na republiški skupščini in pozneje, ko sem delal na MC CK ZKS, je bil Ciril moj nadrejeni v službi. Med aktivnostmi in projekti, pri katerih sva sodelovala, omenjam sodelovanje v procesu nastajanja predhodnih študij in v razpravah o posameznih segmentih kritične analize delovanja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, sodelovanje in strokovno delo v procesu spreminjanja jugoslovanske in slovenske republiške ustave, razprave o družbeni in ekonomski krizi, o demokraciji in demokratizaciji, o civilni družbi in političnem (strankarskem in nestrankarskem) pluralizmu v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, študije, strokovne in znanstvene posvete ter okrogle mize in javne razprave MC CK ZKS o teh tematikah, zlasti pa najino sodelovanje pri nastajanju (volilnega) programa Stranke demokratične prenove – ZKS z naslovom Evropa zdaj! (1989), pri različnih strokovnih vprašanjih v času tranzicije in osamosvajanja Slovenije ter pri nastajanju nove slovenske ustave.

Menim, da je bilo za slovensko pravno stroko pomembno najino sodelovanje na področju raziskovanja demokracije, politične participacije in parlamentarizma, sodobnega federalizma, urejanja odnosov med federalnimi enotami v federacijah ter etničnih odnosov v večetničnih družbah in zlasti federacijah. Te tematike sem raziskoval za magisterij in doktorat. Zlasti tesno sva sodelovala v procesu pisanja moje doktorske disertacije, katere obseg se je stalno povečeval, ko sem na predlog članov komisije dodajal nove, takrat aktualne segmente besedila o centralizaciji, decentralizaciji in demokraciji. Ko sem pregledoval gradivo, ki sem ga zbral ob pisanju disertacije, in zapiske o razpravah, ki sva jih imela s Cirilom, sem ugotovil, da so najine takratne razprave o demokraciji in federalizmu aktualne še danes. Zato sem se odločil, da v svojem prispevku pišem o demokraciji, (demokratični) tranziciji in demokratizaciji, institucionalizaciji demokracije, federalizmu in asimetrični federaciji ter predstavim svoja razmišljanja o njihovi aktualnosti danes. Preden se lotim aktualnih tem, je prav, da na kratko predstavim vsebino in okoliščine nastajanja svojega doktorata. V disertaciji sem razvil teoretični model asimetrične federacije, ki je bil ena od strokovnih podlag za slovenske predloge v razpravah o reformah političnega sistema jugoslovanske federacije, za katere je takrat slovensko politično vodstvo menilo, da so nujne. Slovenske predloge za reforme, ki so predvidevale decentralizacijo, so v nekaterih republikah (zlasti v Srbiji in Črni gori) in v zveznih institucijah zavrnili. Zato je model asimetrične federacije v jugoslovanskem kontekstu ostal le teoretični model. V nekaterih državah (na primer Belgiji, Italiji, Rusiji in Španiji, tudi v Južni Afriki in Kanadi) so o modelu asimetrične federacije govorili v kontekstu strokovnih in političnih razprav o ustavnih reformah, decentralizaciji in razvoju političnega sistema v teh okoljih. Razmišljali so o možnem uveljavljanju posameznih elementov modela, saj za uvedbo celotnega modela nikjer ni bilo potrebnega političnega in družbenega konsenza. Podobno je bilo v razpravah o federalizmu in možni uporabi modela asimetrične federacije v procesih evropskih integracij. Kljub temu se je kot možna alternativa v razpravah o reformah in razvoju evropskih integracij omenjala tudi možnost uporabe posameznih elementov modela asimetrične federacije – zlasti v razmišljanjih o Evropi različnih hitrosti.

2. Demokracija, institucionalizacija demokracije in njeno zlorabljanje

V drugi polovici osemdesetih let so v Jugoslaviji in v svetu, tako na vzhodu kot tudi na zahodu, potekale živahne strokovne in javne razprave o demokraciji, tranziciji, demokratičnih reformah in demokratizaciji. (Glej na primer Chilcote, 1990; Przeworski, 1991; Rizman, 2006; Szoboszlai, 1991 in 1992; Štrajn, 1995; itd.) Aktivisti (sprva mladinski, pozneje tudi tisti, ki so oblikovali zametke opozicije), intelektualci (omenjam pisatelje in pesnike) in raziskovalci v Sloveniji smo se vključevali v javne in strokovne razprave doma in v svetu ter pisali o aktualnih vprašanjih. Zato so nas vabili na različne mednarodne politične, strokovne in znanstvene konference ter predavanja in okrogle mize v zlasti v Evropi in v Severni Ameriki. Vključevali smo se v mednarodne mreže strokovnjakov in institucij, ki so proučevale oblike in tipe demokracije, demokratizacijo in demokratične tranzicije. Ko so v nekaterih evropskih, afriških in azijskih državah razmišljali o reformah političnega sistema, so nas (po)vabili, da smo sodelovali v razpravah. Z nami so poleg strokovnih in znanstvenih krogov ter institucij želeli sodelovati različni akterji civilne družbe, ki so aktivno sodelovali v procesih demokratizacije in demokratične tranzicije v posameznih okoljih in so bili njihovi pomembni dejavniki. Zato smo njihovo vlogo v družbenih in političnih procesih proučevali in hkrati sodelovali v njihovih aktivnostih ter ob tem ugotavljali, da je, ko gre za človekove pravice in demokracijo ter njihovo uveljavljanje, pogosto nemogoče ločiti vlogi raziskovalca in družbenega aktivista. Tudi s Cirilom sva se o teh temah pogovarjala in o nekaterih pisala ter sodelovala v reformnih procesih v Sloveniji (glej na primer: Ribičič, 2016; Ribičič in Tomac, 1989; Žagar, 2005).

Demokracija je bila ena od osrednjih tem najinih pogovorov. Demokracijo najsplošneje opredelimo kot oblast in vladavino ljudstva, če upoštevamo etimološki izvor in razvoj pojma demokracija. Zgodovinski nastanek in začetke demokracije avtorji, ki pišemo o demokraciji, njeni vsebini in naravi ter o njenem zgodovinskem razvoju, tako kot (naj)širša javnost povezujemo z uveljavitvijo in razvojem antične atenske demokracije. Njen sodobni razvoj povezujemo z razvojem (demokratične) politične misli in teorije v zadnjih treh stoletjih, z razvojem ustavnih demokracij in uveljavljanjem demokracije v (nacionalnih) državah ter s krepitvijo teženj ljudi po politični participaciji, da skladno z veljavnim pravnim redom kot državljani sodelujejo v demokratičnih političnih procesih. To drži, kadar govorimo o politični demokraciji, ki jo lahko opredelimo kot specifično obliko družbenega in političnega organiziranja in odločanja v (nacionalnih) državah, za katero je značilna formalizirana (torej pravno urejena in varovana) politična participacija državljanov v procesih (demokratičnega) političnega odločanja. Vendar je politična demokracija le specifični in razmeroma ozek segment demokracije, če nanjo gledamo širše in upoštevamo vse njene razsežnosti in vsebine. Demokracijo je mogoče in tudi treba uveljaviti na vseh področjih družbenega življenja. Težnje in potrebe posameznikov ter specifičnih skupin (ki se oblikujejo na različne načine in po različnih merilih v svojih okoljih) po vključenosti, pripadnosti, varnosti, solidarnosti in sodelovanju v skupnosti, vključno s sodelovanjem v procesih odločanja bistveno starejše od držav (kot specifičnih oblik in institucij družbenega organiziranja in oblasti), ki so se kot (proto) države v zgodovini pojavile pred kakšnimi dvanajstimi tisočletji. Če težnje in potrebe po vključenosti, sodelovanju in pripadnosti, pa tudi želje, da pripomoremo k obstoju, razvoju in dobrobiti naših skupnosti, ki jim »pripadamo«, opredelimo kot temeljne človekove potrebe in se strinjamo, da predstavljajo bistvene vsebine demokracije v najširšem pomenu, bi lahko sklepali, da so prvi zametki demokracije, ki omogočajo participacijo članov skupnosti v procesih odločanja, verjetno stari (skoraj) toliko kot človeštvo in (človeška) družba.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Najnižja cena, slabo merilo

revija Denar

pišeta: Maja Brajnik in mag. Eva Langeršek, vir: revija Denar 483/2018

V Uradnem listu RS, št. 14/18, je bil dne 28. 2. 2018, objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju (ZJN-3A). Z novelo se zaostrujejo pogoji za izvajalce in podizvajalce javnih naročil. Sprememba Zakona o javnem naročanju, ki se bo pričela uporabljati 1. 11. 2018, za področje javnega naročanja prinaša novosti, ki poudarjajo načelo socialno odgovornega javnega naročanja.

Najnižja cena lahko pomeni tudi najnižje plačilo za zaposlene, kar se lahko odrazi pri kakovosti storitve

Direktorat za javno naročanje že dlje časa spodbuja naročnike k socialno odgovornem javnem naročanju (SOJN) – tj. javno naročanje, pri katerem se upošteva eden ali več naslednjih socialnih vidikov: zaposlitvene možnosti, dostojno delo, skladnost s socialnimi pravicami delavcev, socialna vključenost (invalidi, težko zaposljive osebe ipd.), enake možnosti, dostopnost in načrtovanje za vse, trajnostna merila, vključno z vprašanji etične trgovine, spodbujanje malih in srednjih podjetjih, splošnejše prostovoljno upoštevanje socialne odgovornosti gospodarskih družb, finančna disciplina.

Ne glede na prizadevanja in priporočila, številna javna naročila predvidevajo najnižjo ceno kot odločilen (ali le edini) kriterij. Zavoljo ohranitve konkurenčnega položaja in oddaje najugodnejše ponudbe to nemalokrat privede do zniževanja stroškov dela.

Manjši stroški dela so pogosta posledica kršitev pravic delavcev (delavci za nadurno delo niso plačani, niso jim zagotovljeni odmori in počitki, plače delavcem niso izplačane, …).

Kaj se zgodi, če izvajalec krši delovnopravno zakonodajo?

Zakon o javnem naročanju določa, da je vključitev socialne klavzule obvezen del pogodbe o izvedbi javnega naročila.

To pomeni, da pogodba preneha veljati, če je naročnik seznanjen, da je pristojni državni organ ali sodišče s pravnomočno odločitvijo ugotovilo kršitev delovne, okoljske ali socialne zakonodaje s strani izvajalca pogodbe o izvedbi javnega naročila ali njegovega podizvajalca (tretja alineja 4. odstavka 67. člena ZJN-3).

Kljub jasni določbi pogosto naročniki tega pogoja niso preverjali nakladno oziroma za čas trajanja izvedbe.

Zato se je zakonodajalec odločil za bistveno spremembo z novelo ZJN-3A, ki socialno klavzulo nadomešča z razveznim pogojem.

Kaj določa razvezni pogoj?

Razvezni pogoj, ki mora biti (po novem) vključen tudi v vse okvirne sporazume, se uresniči, če je naročnik seznanjen, da je sodišče s pravnomočno odločitvijo ugotovilo kršitev obveznosti iz drugega odstavka 3. člena ZJN-3 s strani izvajalca pogodbe o izvedbi javnega naročila ali njegovega podizvajalca ali če je naročnik seznanjen, da je pristojni državni organ pri izvajalcu pogodbe ali njegovem podizvajalcu v času izvajanja pogodbe ugotovil najmanj dve kršitvi v zvezi s:

  • plačilom za delo,
  • delovnim časom,
  • počitki,
  • opravljanjem dela na podlagi pogodb civilnega prava kljub obstoju elementov delovnega razmerja,
  • zaposlovanjem na črno,

in za kateri mu je bila s pravnomočno odločitvijo ali več pravnomočnimi odločitvami izrečena globa za prekršek.

Upoštevanje navedenih kriterijev je tudi predmet poostrenega nadzora inšpektorata za delo. Inšpektorat že nekaj let zapored (natančneje že od leta 2009) ugotavlja ponavljajoče kršitve delovnopravne zakonodaje, med katerimi je najpogostejša kršitev ravno kršitev glede izplačila plač (predvsem v povezavi s pravočasnim izplačilom plač) in regresov ter plačila prispevkov za socialno varnost.

Ker sama globa, ki jo lahko naloži delovnopravni inšpektorat za večkratne kršitelje delovnopravne zakonodaje, očitno nima zadostnega odvrnilnega učinka, se je zakonodajalec odločil, da bo te največje in najpogostejše kršitve sankcioniral tudi na druge načine. ZJN-3 ni edini predpis, ki v primeru ponavljajočih kršitev delovnopravne zakonodaje poleg globe, ki jo predvideva že Zakon o delovnih razmerjih, predpisuje tudi druge (posredne) sankcije. Med drugim tudi npr. Zakon o čezmejnem izvajanju storitev, ki se uporablja od začetka letošnjega leta določa, da delodajalcu, ki krši delovnopravno zakonodajo, ne bo dovoljeno opravljati čezmejnih storitev (natančneje, delodajalec ne bo smel napotovati delavcev v tujino, kar lahko v določenih primerih ogrozi sam obstoj delodajalca).

Če ZJN-3 na tej točki še na kratko primerjamo z Zakonom o čezmejnem izvajanju storitev, lahko vidimo, da ima slednji ožji nabor »večjih« kršitev delovnopravne zakonodaje kot ZJN-3 (Zakonom o čezmejnem izvajanju storitev kot večje kršitve določa več kot eno izrečeno globo zaradi prekrška v zvezi s plačilom za delo, delovnim časom ali zaposlovanjem na črno). V luči te ugotovitve lahko vidimo, da bo na podlagi ZJN-3 kontrola upoštevanja delovnopravnih predpisov širša. Torej se bo v primeru, ko bo prišlo do presojanja kriterijev kršitve delovnopravne zakonodaje, na podlagi ZJN-3 presojal širši nabor morebitnih kršitev delovnopravne zakonodaje, na podlagi česar bodo povečane možnosti, da delodajalec izpolni pogoj dveh kršitev.

Trenutno je nejasen tudi odgovor na vprašanje, kako se bo pogoj dveh kršitev presojal v primeru, če bosta pri enem inšpekcijskem nadzoru ugotovljeni dve kršitvi. Ali se bo v tem primeru štelo, da je pogoj dveh kršitev že izpolnjen, ali bo moralo iti za dva inšpekcijska nadzora in dve (časovno ločeni) izrečeni globi? Zelo hitro lahko pridemo do situacije, da ste delodajalcu izrečeni dve globi za različno ter hkrati podobno kršitev, npr. če je delodajalcu izrečena globa zaradi neupoštevanja počitkov, to lahko hkrati pomeni, da delodajalec krši tudi določbe ZDR-1, ki so vezane na delovni čas. Torej lahko to že pomeni, da je izpolnjen pogoj dveh kršitev delovnopravne zakonodaje.

Iz programskih usmeritev inšpektorata za delo za leto 2018 izhaja, da bodo med drugim posebno pozornost namenili prav presojanju upoštevanja pravic delavcev do počitka med delovnim časom in dnevnega ter upoštevanju tedenskega počitka delavcev. Inšpektorat za delo ugotavlja, da smo zaradi ugodne gospodarske rasti trenutno priča pomanjkanju določene delovne sile in zato se v delovnih razmerjih zelo pogosto dogaja, da delodajalci zaradi nastale situacije bolj obremenjujejo zaposlene delavce, saj primernega kadra, ki bi opravljal delo, na trgu iskalcev zaposlitve ne najdejo.

Izvajalcu javnih naročil sta bili izrečeni dve globi za prekršek – kaj sledi?

Razvezni pogoj se uresniči pod pogojem, da je od seznanitve s kršitvijo in do izteka veljavnosti pogodbe še najmanj šest mesecev, v primeru nastopanja s podizvajalci pa tudi, če zaradi ugotovljene kršitve pri podizvajalcu izvajalec ustrezno ne nadomesti ali zamenja tega podizvajalca v roku 30 dni od seznanitve s kršitvijo.

V primeru izpolnitve razveznega pogoja se šteje, da je pogodba razvezana z dnem sklenitve nove pogodbe o izvedbi javnega naročila, naročnik pa mora nov postopek oddaje javnega naročila začeti nemudoma, vendar najkasneje v 30 dneh od seznanitve s kršitvijo. Če naročnik v tem roku ne začne novega postopka javnega naročila, se šteje, da je pogodba razvezana trideseti dan od seznanitve s kršitvijo.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Vloga analize poslovanja v letnem poročilu podjetja

revija Poslovodno računovodstvo

piše: dr. Živko Bergant, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 2/2018

Prispevek obravnava tesno povezanost analize poslovanja z letnim poročilom podjetja. Pri tem izhaja iz formalnih in vsebinskih izhodišč letnega poročila. Pri tem obravnava devet vsebinskih izhodišč, ki naj jih upošteva sestavljavec poročila.

1 UVOD

Letno poročilo je tesno povezano z analiziranjem poslovanja podjetja, saj tako poročilo pomeni celovito informacijo, ki je brez analiziranja ne moremo oblikovati. Tudi vsaka posamezna informacija v letnem poročilu je rezultat nekega analitičnega pristopa. Analiza poslovanja torej prežema celotno letno poročilo. Iz tega izhaja tudi njena pomembnost.

Vlogo analize poslovanja v letnem poročilu lahko obravnavamo tako s formalnih, kot tudi z vsebinskih izhodišč. Pomembnost in koristnost takega obravnavanja izhaja iz nekaterih, povsem praktičnih problemov, na primer:

  • pogosto (tudi v nekaterih strokovnih prispevkih) se prepletata vsebini računovodskega poročila in poslovnega poročila (npr., kje prikazati razna razkritja);
  • še vedno imajo analitiki v podjetjih težave, kako podrobno in kaj prikazati v okviru analize poslovanja v letnem poročilu;
  • letna poročila postajajo vse bolj obremenjena s številnimi podatki, ki niso povsem nujni z vidika morebitnih uporabnikov informacij; posledica je rast obsega poročil in "poplava podatkov", s tem pa manjša kakovost in neuravnoteženost poslovnih poročil;
  • ni povsem jasno, ali naj bo v letnem poročilu analiza ali samo analitična predstavitev nekaterih dejstev, saj ZGD zahteva nekaj, kar ni do podrobnosti predpisano (kaj takega tudi ne bi imelo smisla).

Metodika in podrobnejša vsebina analize sta prepuščeni posameznim podjetjem, le-ta pa se znajdejo bolje ali slabše. Zato bomo v nadaljevanju podali nekaj temeljnih usmeritev.

2 FORMALNA IZHODIŠČA LETNEGA POROČILA Z VIDIKA ANALIZIRANJA

Sestavni del letnega poročila je poleg računovodskih izkazov (računovodsko poročilo) tudi poslovno poročilo podjetja (ZGD-1, člen 60). Njegovo vsebino določa 70. člen ZGD-1, in sicer: »vsaj pošten prikaz razvoja in izidov poslovanja družbe ter njenega finančnega položaja, vključno z opisom tveganj in negotovosti«. Pod poštenim prikazom ZGD razume (ZGD-1, 2. odst. 70. člena):

  1. uravnoteženo in celovito analizo razvoja ter izidov poslovanja družbe in njenega finančnega položaja, ki ustreza obsegu ter kompleksnosti njenega poslovanja;
  2. analiza mora v potrebnem obsegu za razumevanje razvoja in izidov poslovanja družbe ter njenega finančnega položaja, vsebovati ključne računovodske, finančne, in, če je to potrebno, druge kazalce in kazalnike, ki vključujejo tudi informacije, povezane z varstvom okolja in zaposlenci;
  3. analiza vključuje ustrezno sklicevanje na zneske v računovodskih izkazih in potrebna dodatna pojasnila.

Temu je treba dodati še (ZGD-1, tretji odstavek 70. člena):

  • vse pomembnejše poslovne dogodke po koncu poslovnega leta,
  • pričakovani razvoj družbe,
  • aktivnosti na področju raziskav in razvoja,
  • obstoj podružnic družbe.

Četrti odstavek istega člena zahteva še prikaz ciljev in ukrepov upravljanja finančnih tveganj, zlasti izpostavljenost cenovnim, kreditnim in likvidnostnim tveganjem.

Peti in šesti odstavek istega člena dodajata še obveznosti poročanja nekaterih družb in v posebnih primerih. To je dopolnjeno še s členi 70a, 70b in 70c.

Podrobneje ZGD vsebine poslovnega poročila ne obravnava. Vsa razkritja, ki jih zahteva ZGD-1 (7. oddelek, 69. člen) so vsebina priloge k računovodskim izkazom, spadajo torej v računovodsko in ne v poslovno poročilo.

Cilj in načelna vsebina poslovnega poročila sta v ZGD-1 razmeroma natančno opredeljena. Kljub temu zakon daje podjetjem razmeroma širok prostor za opredelitev konkretne vsebine informacij (kazalcev in kazalnikov) v poslovnem poročilu.

Zato ima uprava temu primerno odgovornost tako za obseg kot tudi za vsebino poslovnega poročila. Poslovno poročilo podjetja je namreč treba razumeti kot trditve in pogled uprave na poslovanje podjetja.

3 VSEBINSKA IZHODIŠČA POSLOVNEGA POROČILA Z VIDIKA ANALIZIRANJA

Prvo vsebinsko izhodišče izhaja iz opredelitve ZGD: "pošten prikaz razvoja in izidov poslovanja družbe ter njenega finančnega položaja". Ker je govora o razvoju, je jasno, da so potrebne primerjave v času, da uporabnik dobi vtis o dinamiki in smeri razvoja družbe. Obenem pa so navedeni izidi poslovanja družbe ter njen finančni položaj. Z izidi poslovanja ne smemo preprosto enačiti računovodskih izkazov, saj izidi poslovanja kot kategorije vsebujejo vsebinsko mnogo širše področje. Glede finančnega položaja je še manj dvoma, saj je očitno mišljen finančni položaj skladno z ZFPPIPP in Kodeksom PFN.

Če torej želimo prikazati pošteno sliko o položaju družbe, je potrebna "celovita analiza", kar pomeni, da mora ustrezno zajeti vsa za družbo pomembna področja, kot so na primer vizija, strategija, prvine, organiziranost in procesi, ekonomika, finance, tveganja, in sicer z dolgoročnega, s srednjeročnega in kratkoročnega vidika. Kar naenkrat je torej prikaz tako obsežen, da lahko družba razkrije preveč, tudi določene poslovne skrivnosti, česar pa zakon seveda ne zahteva. Vendar to ni edina omejitev oziroma usmeritev za vsebino poslovnega poročila.

Drugo pomembno vsebinsko izhodišče so interesne skupine družbe (stakeholders) oziroma uporabniki, ki jim je namenjeno poslovno poročilo. Gre za svojevrstno, čeprav samo enostransko komuniciranje z njimi. Upoštevati je treba temeljni vsebinski cilj poslovnega poročila: zadovoljiti potrebe interesnih skupin po informacijah, da bi ohranili oziroma povečali njihovo zaupanje, pri čemer pa ne smemo razkriti poslovnih skrivnosti družbe. Nedvomno je s tega vidika izredno pomembno poglavje o tveganjih družbe in njihovem obvladovanju. Iz tega sledi, da praviloma ni enotnega recepta za poslovno poročilo, saj ima vsaka družba posebno strukturo interesnih skupin s posebnimi interesi. Poslovno poročilo, ki tega ne upošteva, je narejeno po nekih vzorcih, ki ne zadovoljujejo posameznih vrst uporabnikov in zmanjšujejo zaupanje v družbo.

Tretje vsebinsko izhodišče poslovnega poročila je medsebojna skladnost vseh podatkov in informacij v letnem poročilu. To je načeloma sicer razumljivo in logično izhodišče, vendar ga ni preprosto v celoti upoštevati. Izkušen zunanji analitik lahko namreč iz prikazanih računovodskih izkazov in razkritij ugotovi več, kot si običajno predstavljamo. Zato je podjetje izpostavljeno vsaj naslednjim nevarnostim:

  1. Zunanji analitik lahko ugotovi nekatere večje slabosti podjetja, ki v poročilu niso omenjene ali ustrezno komentirane. To si lahko razlaga kot skrivanje pomembnih informacij ali pa sklepa, da jih poslovodstvo ne vidi oziroma jim ne pripisuje večjega pomena. Očiten primer take neskladnosti je ugotovitev o kapitalski neustreznosti podjetja, ki je poslovodstvo sploh ne omenja oziroma ne obravnava ustrezno. Zato poročilo ne sme skrivati težavnega položaja, pač pa je to priložnost za prikaz, da se poslovodstvo tega zaveda in ima strategijo izhoda iz njega ter vidi možnosti nadaljnjega razvoja.
  2. Na podlagi podatkov lahko zunanji analitik ugotovi nekatere slabosti, ki v resnici sploh ne obstajajo, ampak so samo posledica neustrezno prikazane kombinacije podatkov. Če podjetje dopusti tako napačno razumevanje podatkov, daje vtis pomanjkanja strokovnosti ali vsaj površnosti strokovnih služb. Enostaven zgled tega je hitrejše povečevanje odhodkov v primerjavi s prihodki od prodaje, če podjetje tega ne pojasni.
  3. Ugotovitve zunanjega analitika na podlagi analiziranja določenega dela letnega poročila lahko nasprotujejo ugotovitvam drugega dela tega poročila ali pa celo ugotovitvam, ki so predstavljene kot trditve poslovodstva. Zgled tega je trditev poslovodstva, ki ugotavlja uspešnost poslovanja, medtem ko analiza računovodskih izkazov kaže bistveno povečanje tveganja glede plačilne sposobnosti podjetja.
  4. Nekateri deli letnega poročila morda niso logično skladni ali si celo nasprotujejo. Prikazani načrti za prihodnost na primer ne upoštevajo v ustrezni meri razvojnih (z)možnosti, ki izhajajo iz analize stanja.
  5. Poročilo ne uporablja enotnega izrazja ali ga uporablja napačno. Pogosto podjetja v letnih poročilih ne razlikujejo pojma uspešnosti od učinkovitosti, napačno razlagajo kapitalsko ustreznost, zadolženost in podobno.
  6. Skladnost poslovnega poročila je porušena tudi z neustreznim obsegom (težo) posameznih poglavij (tekstovno ali slikovno), saj so avtorji običajno različni. Zato ZGD-1 v 70. členu govori tudi o "uravnoteženi analizi". To pa seveda ne pomeni, da morajo imeti vsa poglavja enak obseg, saj ga je treba prilagajati posebnostim podjetja in dejavnosti ter interesom tistih, ki jim je poročilo namenjeno.
  7. K skladnosti poslovnega poročila prispeva tudi vrstni red (rdeča nit) obravnave posameznih področij oziroma kazalcev in kazalnikov, ki omogoča laže in boljše razumevanje vsebine.

Notranja skladnost (konsistentnost) poslovnega poročila je torej pomemben dejavnik povečevanja zaupanja v družbo in v njeno poslovodstvo. Pri tem je pomembna vloga revizorja, ki mora preveriti, ali so informacije v poročilu poslovodstva skladne z računovodskimi izkazi in ostalim poslovanjem družbe.

Skladnost z računovodskimi izkazi pa ne pomeni samo formalne skladnosti (usklajenost številk), temveč morajo biti navedbe poslovodstva skladne tudi z ugotovitvami, ki izhajajo iz morebitne podrobnejše analize računovodskih izkazov. To pa je pogosto slabost poslovnih poročil (pa tudi mnenj revizorjev).

Kot četrto vsebinsko izhodišče naj poudarimo, da je vsebina letnega poročila praviloma odraz dela različnih strokovnih služb in oddelkov ter njihove medsebojne usklajenosti v podjetju. Iz njihovega dela je torej mogoče razbrati stopnjo razvitosti teh služb, vključno z razvitostjo analiziranja poslovanja v podjetju. Poslovno poročilo je tudi po tej plati pomembno ogledalo odličnosti podjetja.

Peto vsebinsko izhodišče je pomembno spoznanje, da ima objava letnega poročila tudi svoje nevarnosti, ne samo prednosti. Če se teh nevarnosti (npr. razkritje poslovne skrivnosti) zavedamo, se jim lahko tudi pravočasno izognemo oziroma smo nanje pripravljeni. Če bomo dobro poznali izrazno moč morebitno razkritih podatkov oziroma informacij, se bomo bistveno laže odločali o načinu in obsegu njihovega objavljanja, predvsem pa o načinu in obsegu njihovega pojasnjevanja v poslovnem poročilu.

Tudi zato šesto vsebinsko izhodišče opozarja na pomembnost razumevanja vloge analiziranja poslovanja v letnem poročilu, ki v informacijskem pogledu nedvomno pomeni nadgradnjo računovodskih izkazov in računovodskih razkritij, ki jih vsebuje računovodsko poročilo.

Vprašanje pa je, kako tesna je ta povezava. Nedvomno je oblikovanje predlogov (tudi alternativnih) za poslovno odločanje, pomemben sestavni del analize poslovanja, saj so predlogi (informacije za odločanje) pravzaprav končni izložek iz informacijskega sistema. Analitik svojega dela ne more (in ne sme) končati samo z zaključki, s katerimi konča prikaz položaja družbe v poslovnem poročilu. Čeprav navidezno majhna, je razlika vsebinsko pomembna.

Če te razlike ne upoštevamo, je vsak izračun kazalnika že analiza poslovanja in ne samo posamezen analitični postopek.

V poslovnem poročilu je torej analitična predstavitev določenih dejstev. Taki "analizi poslovanja, ki ne vsebuje predlogov", je koristno dati drugačno ime, sicer postane analiza vse, kar počnemo. Ustreznejši je torej pojem razkritja o poslovanju podjetja oziroma poslovna razkritja, ki je pomensko blizu, vendar širši od pojma diagnoze.

Skladno s povedanim bi bilo treba zakonska določila o vsebini poslovnega poročila glede analize razumeti kot poslovna razkritja. Seveda pa pridemo do njih največkrat z nekaterimi analitičnimi postopki.

Na podlagi tega lahko tri temeljne procese analiziranja (opazovanje, primerjanje s ciljem in oblikovanje informacij) prikažemo vsebinsko in v povezavi z nekaterimi pojmi, ki smo jih do sedaj omenjali. Kaže jih tabela 1.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Nekaj vprašanj v zvezi z gradbenimi spori

revija Odvetnik

piše: Mojca Furlan, vir: revija Odvetnik, številka 2(85)/2018

O gradbeni pogodbi je bilo v pravni teoriji že veliko napisanega, vendar je to področje zaradi posebnosti gradbene pogodbe in zaradi pestrosti sodne prakse vedno znova zanimiva tematika. Ker v kratkem prispevku ni mogoče zajeti vseh posebnosti gradbene pogodbe, bodo tukaj predstavljena le nekatera vprašanja ter sodna praksa v zvezi z gradbeno pogodbo.

Pravna vira, ki urejata gradbeno pogodbo, sta Obligacijski zakonik (OZ) in Posebne gradbene uzance (PGU so v letu 2017 slavile okroglo obletnico; 1. maja 2018 tako mineva 41 let od začetka njihove veljavnosti), ki se – kadar je gradbena pogodba sklenjena med gospodarskimi subjekti – upoštevajo za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov, in sicer na podlagi 12. člena OZ. Poleg določil OZ iz poglavja, ki ureja gradbeno pogodbo, je treba uporabiti tudi določila iz poglavja o podjemni pogodbi, in sicer v tistem delu, kjer v poglavju o gradbeni pogodbi ni kaj drugače urejeno. Na vsebino obveznosti strank gradbene pogodbe in preostalih udeležencev graditve pomembno vplivajo tudi javnopravni predpisi. Nov zakon, ki ureja področje graditve objektov, je Gradbeni zakon (GZ), ki se bo začel uporabljati 1. junija 2018 in v pretežni meri nadomešča Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ki od 17. novembra 2017 sicer ne velja več, a se uporablja do 31. maja 2018.

Predpisana oblika gradbene pogodbe ni pogoj za njeno veljavnost

Ena izmed razlik med podjemno in gradbeno pogodbo je v tem, da OZ za sklenitev podjemne pogodbe ne predpisuje nobene posebne oblike, za gradbeno pogodbo pa določa, da mora biti sklenjena v pisni obliki. Največ sporov v zvezi z vprašanjem pisnosti pri gradbeni pogodbi se pojavlja v zvezi z naročilom dodatnih del, ki po vsebini predstavljajo novo pogodbo. Že v preteklosti je pravna teorija zagovarjala stališče, da je pisnost gradbene pogodbe predpisana zaradi dokaznih namenov (ad probationem), in ne kot pogoj za veljavnost (ad valorem). Najnovejša sodna praksa je to stališče potrdila, in sicer je Vrhovno sodišče zapisalo, da je obličnost gradbene pogodbe predpisana »ad probationem«, tj. zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov, in ne kot pogoj za veljavnost, zato gradbena pogodba, ki ne izpolnjuje predpisane oblike, ni nična. To pravilo velja tudi takrat, kadar gre za pogodbe, sklenjene v postopku javnega naročanja, čeprav Zakon o javnih naročilih (ZJN-3) v 2. členu določa, da pomeni »javno naročilo« pisno sklenjeno odplačno pogodbo in da 50. člen Zakona o javnih financah (ZJF) določa, da neposredni uporabnik prevzema obveznosti praviloma s pisno pogodbo. Zahtevana pisnost pogodb v 50. členu ZJF ni določena kot pogoj za njihovo veljavnost in obličnost je tudi v postopkih javnega naročanja določena »le« ad probationem.

Kljub temu, da pisnost gradbene pogodbe v OZ ni predpisana zaradi varovanja širšega javnega interesa in je gradbena pogodba veljavna tudi, če ni sklenjena v predpisani obliki, pa velja opozoriti, da je pisnost dogovora o izvajanju del pri gradnji predvidena tudi z GZ in v primeru kršitve te obveznosti sta tako investitor (naročnik) kot tudi izvajalec odgovorna za prekršek.

Pravilno postopanje v zvezi s pravico naročnika do pogodbene kazni

Niti poglavje OZ, ki ureja gradbeno pogodbo, niti poglavje, ki ureja podjemno pogodbo, ne vsebuje posebnih določil v zvezi z odgovornostjo izvajalca za zamudo in v zvezi s pogodbeno kaznijo – uporabljajo se določila III. poglavja OZ »Učinki obveznosti«. Sodna praksa je izoblikovala nekatera stališča glede pravilnega ravnanja naročnika, ki so v zvezi s pogodbeno kaznijo pri gradbeni pogodbi pomembna. Pogodbena kazen je klavzula, s katero se pogodbenika lahko dogovorita, da bo dolžnik (izvajalec) plačal upniku (naročniku) določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če dolžnik ne bo izpolnil svoje obveznosti ali če bo v zamudi z njeno izpolnitvijo. Pogodbena kazen (konvencionalna kazen, v starejših delih tudi pogodbena globa, stipulatio poenae, poena conventionalis) je vnaprej določena odškodnina, ki jo pogodbeni stranki določita za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve obveznosti. Ima dvojni namen, in sicer je »instrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti« in »olajšanja položaja upnika v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika«. Eden od poslovnih namenov pogodbene kazni je v tem, da pogodbeno stranko sili k izpolnitvi njene obveznosti. Pogodbena kazen naj bi jo disciplinirala, njen namen pa je tudi v tem, da je odškodnina za morebitno škodo določena že vnaprej, ko do kršitve pogodbe sploh še ni prišlo. Institut pogodbene kazni je dispozitiven. Dogovor o pogodbeni kazni je treba v gradbeni pogodbi ali posebnem dogovoru izrecno zapisati, saj mora biti pogodbena kazen dogovorjena v obliki, ki je predpisana za pogodbo, iz katere je nastala obveznost, na izpolnitev katere se nanaša.

OZ loči dve vrsti pogodbene kazni, in sicer pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve pogodbene obveze ali zaradi zamude pri izpolnitvi. Če iz dogovora o pogodbeni kazni ni razvidno, za kateri namen je dogovorjena, se šteje, da je dogovorjena za primer zamude. Pri gradbeni pogodbi je pogodbena kazen praviloma dogovorjena zaradi zamude in naročnik ima v primeru zamude izvajalca pravico terjati tako izpolnitev kakor tudi pogodbeno kazen.

Največ težav pri institutu pogodbene kazni se pojavlja pri ravnanju upnika (naročnika) v zvezi s pravilno uveljavitvijo njegove zahteve. PGU v 55. uzanci določajo, da se lahko pogodbena kazen uveljavi vse do konca končnega obračuna. OZ o tem, do kdaj se pogodbena kazen lahko uveljavi, ne določa ničesar, določa pa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa dolžniku ni nemudoma sporočil, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Sodna praksa je zavzela stališče, da je treba ločiti med izjavo upnika, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, in zahtevo za uveljavitev pravice do pogodbene kazni. Upnik mora izjavo, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, podati najkasneje ob sprejemu in izročitvi del, zahtevek pa lahko uveljavlja do končnega obračuna. Že leta 1986 je bilo sprejeto stališče, da če upnik dolžnika nemudoma (brez odlašanja) ne obvesti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni zaradi zamude v izpolnitvi v smislu petega odstavka 273. člena ZOR (zdaj 251. člen OZ), ni izpolnjena predpostavka, da lahko zahteva pogodbeno kazen do končnega obračuna na temelju 55. uzance PGU. Določilo petega odstavka 251. člena OZ je dispozitivne narave in pogodbenika se lahko o pridržanju pravice do uveljavljanja pogodbene kazni in o sami uveljavitvi pogodbene kazni dogovorita drugače.

Strožja ureditev jamčevanja za stvarne napake, prehod pravic in izjeme glede prekluzivnih rokov

OZ v poglavju o gradbeni pogodbi ureja le odgovornost izvajalca in projektanta za solidnost gradbe kot podvrsto skritih napak. Glede preostalih stvarnih napak napotuje na določila OZ, ki urejajo podjemno pogodbo. Napake, ki zadevajo solidnost gradbe, so značilne zgolj za razmerja, ki izhajajo iz gradbene pogodbe, in razmerja, ki izhajajo iz pogodbe o projektiranju. Pojem odgovornosti izvajalca za stvarne napake, ki zadevajo solidnost gradbe, je ožji od pojma odgovornosti za skrite napake. PGU ne govorijo o odgovornosti izvajalca za solidnost objekta, pač pa o odgovornosti za pomanjkljivosti objekta glede njegove trdnosti in varnosti. Zaradi neopredeljenega pojma solidnosti prihaja v praksi do različnih tolmačenj tega pojma in oblikuje ga sodna praksa. Stališče Plavšakove je, da gre za napake na tistih vitalnih delih objekta, ki omogočajo, da ta normalno opravlja svojo funkcijo. Sodna praksa med napake solidnosti objekta na primer uvršča: napake na pročelju objekta, napake na temeljih, v konstrukciji, pri hidroizolaciji strehe, strojnem ometu, vodovodni napeljavi, neustrezni izvedbi odvodnjavanja meteornih/ atmosferskih voda. Višje sodišče v Kranju je na primer odločilo, da med napake, ki zadevajo solidnost gradbe, spadajo tudi napake na vodovodu.

Že iz naslova 4. oddelka poglavja o gradbeni pogodbi v OZ »Odgovornost izvajalca in projektanta za solidnost gradbe« izhaja, da za solidnost gradbe odgovarjata tako izvajalec kot tudi projektant. Če napake, ki zadevajo solidnost gradbe, izvirajo iz nepravilnega ravnanja izvajalca (nepravilna izvedba, izvedba del v nasprotju s projektno dokumentacijo), za napake odgovarja izvajalec, če pa napake izvirajo iz nepravilnega ravnanja projektanta (nepravilna izdelava projektne dokumentacije, napake v načrtu), odgovarja projektant. Kadar projektant, ki je izdelal načrt gradnje, izvaja tudi nadzor nad izvršitvijo del, odgovarja tudi za napake v izvršenih delih, ki so nastale zaradi vzrokov, za katere odgovarja izvajalec, če bi jih bilo mogoče opaziti pri običajnem in primernem nadziranju del. Čeprav za napake na gradbi, ki so posledica napačne projektne dokumentacije, primarno odgovarja projektant, lahko za take napake odgovarja naročniku tudi izvajalec, in sicer je v okviru svoje pojasnilne dolžnosti izvajalec dolžan naročnika opozoriti na napake projektne dokumentacije. Ta obveznost izvajalca ni absolutna, saj je izvajalec dolžan projektno dokumentacijo pregledati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka »gradbenika «, in ne s skrbnostjo dobrega strokovnjaka »projektanta «. Tako stališče izhaja tudi iz Pravnega mnenja in stališča Vrhovnega sodišča. Napake netrdnosti (nesolidnosti) gradbe so med najhujšimi napakami, ker ogrožajo varnost življenja in premoženja. Pravilna izpolnitev izvajalčeve obveznosti v zvezi s solidnostjo gradbe je v interesu celotne družbe, torej v javnem interesu, in ne samo v interesu naročnika.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.