Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 13. februar 2018 / številka 6

Dino Bauk je odvetnik v Ljubljani ter pisatelj in publicist. Danes objavljamo njegov članek iz revije Odvetnik, v katerem ugotavlja: »Premišljati pomeni predvsem (najprej) slišati/prebrati argumente, poznati kontekst in pravni okvir, znotraj katerega odločamo, in šele na podlagi tehtanja vsega naštetega sprejeti kvalificirano odločitev.«

V današnji Temi tedna nam Marko Rant predstavlja prispevek Dobra klima v podjetju je najboljši zaviralec fluktuacije. V prispevku obravnava, kako se z dobro klimo v podjetju in pripadnostjo zaposlenih začnejo dogajati čudeži – izboljšata se produktivnost in zadovoljstvo strank, objektivno zahtevni poslovni izzivi pa naenkrat niso več nepremostljivi, ampak postanejo obvladljivi. Dobri odnosi v podjetju so prav tako tudi najboljši zaviralec fluktuacije – sodelavci, ki se počutijo pripadni podjetniškemu teamu, ne bodo kar tako odšli.

pravnega področja izpostavljamo članek Evropska unija in Evropska konvencija o človekovih pravicah: preplet varstva človekovih pravic ter drugi del prispevka Ureditev zapuščinskih postopkov v sosednjih državah. davčnega področja objavljamo članek Davkoplačevalci pokrivajo izgubo bolnišnic, s finančnega področja pa članek z naslovom Analiza vpliva dolžine revizorjevega mandata na vrsto izdanega revizijskega mnenja v Sloveniji.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Dino Bauk: Dotakljivost nedotakljivega

Dino Bauk

Gledališki oder kot sodna dvorana.

»S človekovimi pravicami je tako kot s prijateljstvom. Nič ni vredno, če se ne izkaže tudi in ravno v temnih, težkih dneh,« je zapisal naš nemški kolega, nekdanji odvetnik, danes pa pisec Ferdinand von Schirach v svojem eseju Dostojanstvo je dotakljivo. Esej lahko v prevodu Jaše Drnovška beremo v gledališkem listu von Schirachove drame Teror, ki so jo v teh dneh začeli igrati v Prešernovem gledališču v Kranju.

Težko si je predstavljati gledališko predstavo, ob gledanju katere bi se odvetnice in odvetniki počutili tako doma, kot se lahko ob gledanju prav te. No, ne ravno doma, bolj … v službi. Celotna predstava je namreč rekonstrukcija namišljenega sodnega procesa, v katerem se sodi pilotu nemškega vojnega letalstva zaradi sestrelitve potniškega letala s 164 ljudmi na krovu, ki so ga ugrabili teroristi, da bi z njim strmoglavili na poln stadion v Münchnu, kjer je bilo v tistem trenutku 70.000 gledalcev prijateljske tekme med reprezentancama Nemčije in Anglije. Pilot je na lastno roko sprejel in prevzel nase odločitev o sestrelitvi letala s 164 nedolžnimi ljudmi na krovu, da bi rešil 70.000 drugih nedolžnih ljudi.

V predstavi, katere scena predstavlja pristno repliko sodne dvorane, se igralci in vloge sodnika, tožilke, odvetnika, obdolženca in prič, ki jih igrajo, popolnoma umaknejo v ozadje, v ospredju, pred nami gledalci, ki obenem nastopamo v vlogi porote, ki bo na koncu odločila o pilotovi krivdi oziroma nedolžnosti, pa ostanejo samo še argumenti. Argumenti o pilotovi krivdi na eni strani in tisti o njegovi nedolžnosti na drugi. Na eni strani kompleksni pravni in filozofski argumenti državne tožilke, vključno s citiranjem Kanta, o nedopustnosti obravnavanja kateregakoli človeka, posameznika, kot »golega objekta državnega ravnanja« (in torej tudi ne 164 nesrečnikov na ugrabljenem letalu), ne glede na kontekst in ne glede na neposredno grozečo nevarnost. Na drugi strani precej zdravorazumski argumenti obrambe o tem, da bi bilo preprosto noro pustiti, da letalo strmoglavi na poln stadion zgolj zaradi absolutne zavezanosti nečemu tako abstraktnemu, kot je temeljni zakon, temeljno pravilo o nedotakljivosti človekovega dostojanstva, zgolj zaradi neke teoretične ideje profesorjev prava in filozofov.

Ja, ogrožena večina se bo, v strahu zase in za svoje bližnje, vedno zelo hitro strinjala z odstopom tudi od najbolj temeljnih norm lastne ustave, kot so tiste o nedotakljivosti človekovega dostojanstva in življenja. Svobodo in enakost (tudi svojo, da ne bo pomote, ne samo tisto od nevarnih Drugih) bo brez velikih pomislekov zamenjala za varnost. Časi so pač drugačni, nevarni so, in v nevarnih časih je morda modro suspendirati veljavo nekaterih temeljnih norm. Kot je rekla odvetniška kolegica, začasno na funkciji notranje ministrice, na vrhuncu begunske krize, je koncept človekovih pravic, kot ga poznamo, nekaj, kar je v luči aktualnih varnostnih razmer in grozečih nevarnosti nujno treba redefinirati.

Ali pa ne.

Ali pa ravno zdaj ne, kot nas uči von Schirachova misel z začetka besedila.

Prešernovo gledališče v Kranju se v času igranja Terorja prelevi v tisto, kar profesorica Svetlana Slapšak pravi za gledališče v času atenske demokracije – v »eno od temeljnih institucij demokracije, v kateri so bili državljani spodbujani, da premišljujejo o družbeno relevantnih vprašanjih «. Premišljati pa seveda ne pomeni zgolj imeti stališče, saj, kot pojejo zagrebški rokerji Hladno pivo, smo ljudje, sploh na teh naših geografskih koordinatah, nagnjeni k temu, da »imamo stališča tudi takrat, kadar nimamo pojma «, pač pa premišljati pomeni predvsem (najprej) slišati/ prebrati argumente, poznati kontekst in pravni okvir, znotraj katerega odločamo, in šele na podlagi tehtanja vsega naštetega sprejeti kvalificirano odločitev. Kriv ali nedolžen. Večina gledalcev predstave (dobrih 60 odstotkov), ki se igra v različnih izvedbah po vsej Evropi, se odloča za oprostilno sodbo. Kar je – gledano s primarnega impulza izbire manjšega zla – povsem razumljivo. V resnici presenetljivih pa je tistih 40 odstotkov gledalcev, ki bi pilotu, ki je v kritičnem trenutku prevzel nase odgovornost in smrt 164 ljudi, da bi jih rešil 70.000, izrekli obsodilno sodbo. Zanimivo bi bilo slišati, zakaj se tako odločajo.

Morda so, tako kot sem tudi sam, ob poslušanju tožilkine argumentacije o absolutni zavezanosti temeljni normi o nedotakljivosti človekovega dostojanstva nekoliko pozabili na fiktivno zgodbo o ugrabljenem letalu in stadionu ter na dejstvo, da naj bi pilot, ki se mu sodi, kljub vsemu rešil 70.000 ljudi. Morda so, namesto tega, ob poslušanju tožilkine argumentacije vizualizirali rezilno žico na meji ali plavajoča trupla v oranžnih rešilnih jopičih v modrini Mediterana ali pa, ne nazadnje, več kot dvajset let stare posnetke taborišč in množičnih pobojev v vojnah na območjih nekdanje Jugoslavije, kot ultimativen primer obravnavanja ljudi kot golih objektov državnega ravnanja, zgolj zavoljo nekih blodnjavih političnih idej o etnično čistih ozemljih na območju nekdanje države. Idej, ki jih je bilo mogoče realizirati le z odstopom od temeljne norme o nedotakljivosti človekovega dostojanstva, saj so na tem ozemlju živeči ljudje napačnega krvnega zapisa oziroma veroizpovedi postali zgolj goli objekti, ki jih je bilo treba preseliti ali ustreliti, vsekakor pa odstraniti z določenega območja. Morda so nekateri razmišljali celo o Ahmadu Shamiehu, ki je tudi, vsaj glede na tisto, kar je v svojem intervjuju za Objektiv povedal predsednik republike,1 bolj kot subjekt pravic (predvsem tiste do azila) v resnici objekt, prek katerega naša država pošilja sporočilo po eni strani jedrnim državam Evropske unije, da trdno varuje položaj čuvaja njihovih zunanjih meja, po drugi strani pa vsem drugim beguncem, da Slovenija zagotovo ni država, v katero si želijo priti urejat status begunca.

Morda z oddajo lističa kriv v glasovalno škatlo gledalci v resnici nis(m)o želeli obsoditi fiktivnega pilota, ampak nas same, družbo, ki se je v strahu pred nekim zlom, pred nevarnostjo, četudi resno in veliko, pripravljena odreči enemu svojih razsvetljenskih temeljev, ki jo, kot družbo, vredno obrambe pred tem zlom in nevarnostjo, sploh vzpostavlja.


1Borut Pahor: Najbrž pri ljudeh obstaja slab občutek, da volijo nekoga, ki potem nima moči ali je ni sposoben udejanjiti (Ervin Hladnik - Milharčič, Meta Roglič), Dnevnikov Objektiv, 2. december 2017, www.dnevnik.si/1042793296.

Članek je bil objavljen v reviji Odvetnik, št. 5 (83) / 2017

Tema tedna
Dobra klima v podjetju je najboljši zaviralec fluktuacije

revija HRM

piše: Marko Rant, vir: revija HRM, številka 14/2018

Z dobro klimo v podjetju in pripadnostjo zaposlenih se začnejo dogajati čudeži – izboljšata se produktivnost in zadovoljstvo strank, objektivno zahtevni poslovni izzivi pa naenkrat niso več nepremostljivi, ampak postanejo obvladljivi. Dobri odnosi v podjetju so prav tako tudi najboljši zaviralec fluktuacije – sodelavci, ki se počutijo pripadni podjetniškemu teamu, ne bodo kar tako odšli.

Z nekdanjim univerzitetnim kolegom, ki danes vodi lastno storitveno podjetje, se občasno dobiva na pijači in si izmenjujeva poslovne izkušnje ter debatirava o najinih dilemah. Ko stvari ne gredo po načrtih, direktor svojih skrbi ne more preložiti na nikogar drugega in v takšnih trenutkih je naš najboljši sogovornik nekdo, ki je v podobnem položaju kot mi in ki lahko z nami deli svojo lastno izkušnjo. Takšen je tudi kontekst najinih srečanj.

Moj univerzitetni kolega mi je sedaj že nekajkrat omenil, da se srečuje s problemom iskanja (dobrih!) novih sodelavcev in ohranjanja obstoječih zaposlenih. Njegova branža je izjemno konkurenčna in zaznamovana z 'job hopping'-om. Tako se mu je že večkrat zgodilo, da je po letu ali dveh izgubil svoje najboljše sodelavce, ki jih je pred tem z velikim naporom pridobil in uvedel v delo. Konkurenca s ponudbami nikoli ne spi.

Kaj narediti?

Naj na začetku odkrito priznam, da nisem nikakršen strokovnjak na področju kadrov, vendar pa sem na podlagi lastnih izkušenj pri vodenju teamov prišel do nekaterih praktičnih spoznanj, ki sem jih načrtno vpeljal v svoj slog vodenja. Svoje izkušnje – na vašo lastno odgovornost – z veseljem delim z vami.

Prav tako verjamem, da na ohranjanje sodelavcev v podjetju precej vplivata tudi panoga oziroma vrsta delovnega mesta. V nekaterih branžah je fluktuacija zaposlenih zaradi specifičnih kariernih poti enostavno večja kot v drugih. Verjetno je normalno pričakovati večjo menjavo zaposlenih v gostinstvu kot na nekem ozko specializiranem tehničnem delovnem mestu. Ali pa v pravu, kjer dobri mladi odvetniki prej ali slej postanejo partnerji ali pa odidejo na svoje. Vendar pa sem prepričan, da lahko ne glede na objektivne okoliščine direktor oziroma vodja teama stori marsikaj za ublažitev pretirane fluktuacije zaposlenih. Pa pojdimo.

Pravilo številka ena – ne stranke, zaposleni so na prvem mestu!

Stalnost zaposlenih je tesno povezana s podjetniško klimo in dobrim počutjem v teamu. Naj vam razkrijem majhno skrivnost – skoraj vsi ljudje in tudi skoraj vsi vaši sodelavci v podjetju si želijo produktivno sodelovati in pomagati drugim, ker jim pozitivne interakcije in odnosi z drugimi ljudmi vlivajo osebno zadovoljstvo. Vendar pa je iskrena dobronamernost plaha ptica – negotovost, strah pred neuspehom, (netaktna) graja nadrejenega ali slabi odnosi v podjetju v kali zatrejo dobronamerno samoiniciativnost zaposlenih.

Osebno sem izkusil, kako so nadpovprečno kvalificirani in izkušeni strokovnjaki v podjetjih s slabo klimo dosegali podpovprečne rezultate in bili nezadovoljni kljub dobremu plačilu. Na drugi strani pa tudi, kako so 'povprečni' ljudje v podjetjih z odlično klimo in včasih tudi nižjimi finančnimi kompenzacijami podirali rekorde.

Ljudje ne živimo in delamo samo za denar – ustrezno plačilo je zgolj nuja in higienski minimum. Ljudje se počutimo pripadni katerikoli skupini (tudi podjetju), zgolj če se počutimo sprejete in cenjene, če nam skupina daje možnost izpolnitve in občutka zadovoljstva skozi lastno delo in zlasti če nam naši sodelavci – in še posebej naši nadrejeni – dajejo pristen vzor, ki ga želimo sami posnemati. Pripadnost zaposlenih ni nekaj, kar lahko direktor podjetja predpiše ali zahteva. Pripadnost zaposlenih si mora direktor zaslužiti.

Riba smrdi pri glavi. Pokažite mi direktorja podjetja in povedal vam bom, kakšna je klima v tem podjetju.

Z dobro klimo v podjetju in pripadnostjo zaposlenih se začnejo dogajati čudeži – izboljšata se produktivnost in zadovoljstvo strank, objektivno zahtevni poslovni izzivi pa naenkrat niso več nepremostljivi, ampak postanejo obvladljivi. Dobri odnosi v podjetju so prav tako tudi najboljši zaviralec fluktuacije – sodelavci, ki se počutijo pripadni podjetniškemu teamu, ne bodo kar tako odšli.

Kakšna je vloga direktorja pri oblikovanju pozitivne klime?

Z eno besedo – nenadomestljiva. Direktor je kralj na šahovnici podjetja in če se ne zaveda svoje vloge pri vodenju teama in oblikovanju korporativne klime, tega ne more nadomestiti nihče drug. Nihče. Kot direktor Borze terjatev zagotovo namenim 30–50 odstotkov svojega delovnega časa za aktivno oblikovanje pozitivnega delovnega okolja z namenom, da našemu celotnemu teamu zagotovim dobre delovne pogoje. Kako?

  1. Z ustreznim in pravočasnim informiranjem celotne ekipe o tem, kaj se dogaja v podjetju. Niti potrebno niti primerno ni, da direktor z zaposlenimi deli vse informacije, vendar je ključno, da imajo zaposleni pred seboj jasno sliko – kaj se dogaja, kakšni so cilji in vizija podjetja in na kakšen način se njihovo delo in prispevek vključujeta v to celoto, saj takšna informiranost daje težo in vrednost njihovemu delu. Preveč informacij med zaposlenimi ustvarja zmedo, premalo informacij pa govorice v čajni kuhinji. Direktor sam mora ugotoviti in dobiti občutek, kje je tanka rdeča meja med obema skrajnostnima.
  2. S pozornostjo na dosežke – in tudi spodrsljaje – sodelavcev, pri čemer se skušam držati enostavnega pravila. Dosežke hvalim javno in na glas, spodrsljaje grajam prizanesljivo in na štiri oči. Vsakdo, ki dela, tudi greši in kdor ne greši, ne dela – zato si noben direktor ne sme želeti takšnih zaposlenih, ki nikoli ne naredijo nobene napake. Kadar pride do takšne situacije – in razen če je očitno, da je bilo nezaželeno ravnanje namerno! – graja ne sme biti nikoli obtežena z naslavljanjem krivde, ampak mora biti postavljena dobronamerno s ciljem, da bi zaposleni v prihodnosti popravil svoje ravnanje. Tudi pri tem velja opozorilo za občutek. Pretirana in nezaslužena hvala sodelavcev razvodeni njeno vrednost. Neustrezno podana graja zatre samoiniciativnost. Odsotnost obeh pa daje zaposlenim sporočilo, da je direktorju vseeno, kako se v podjetju dela.
  3. Z razpoložljivostjo za vprašanja in dileme zaposlenih. Izjemno pomembno je, da imajo zaposleni občutek, da se lahko brez strahu pred kritiko in zavrnitvijo obrnejo na svojega nadrejenega, kadar se soočijo z izzivom, ki mu sami niso kos ali kadar morda potrebujejo zgolj nasvet in usmeritev. Ob menjavi vodje ali uvajanju celotnega novega teama je ta del za vodjo navadno najbolj časovno obremenjujoč, saj je povsem naravno, da se zaposleni v fazi graditve internih odnosov želijo bolj zagotovo prepričati, da je njihovo delo in ravnanje v skladu s pričakovanji nadrejenega. Tako na začetku na vaši mizi pogosto pristanejo 'prav vsi problemi', ki jih morate rešiti. Globoko vdihnite – naj frustracija in jeza mineta – nato pa mirno in konstruktivno pomagajte vašim sodelavcem. S časom, dobrim vodenjem in dobro organizacijo se bo število problemov na vaši mizi zmanjšalo in zožilo samo na najbolj kritične. Vaša ekipa bo vedno bolj delovala kot naoljen stroj in večina dilem bo razrešenih, še preden bodo prišle do vas.
  4. Z ustreznim delegiranjem pristojnosti in odgovornosti. Zlasti pri majhnih in hitrorastočih podjetjih se pogosto pojavi naslednji problem – v začetku, ko je podjetniški team resnično majhen, je vodja navadno osebno odgovoren za velik del ključnih operativnih opravil. S časom, ko podjetje raste, pa mora vodja prevzeti nove naloge, opustiti večino operativnih opravil in ustrezno delegirati pristojnost in odgovornost za njihovo izvajanje drugim sodelavcem. In na tej točki se pogosto zatakne. Direktor se je naučil in operativno 'obvlada' določena področja, teh veščin pa se mora novi odgovorni sodelavec, ki te naloge prevzema, šele naučiti. Ste že kdaj slišali za problem micro-managementa in delegiranja odgovornosti brez pristojnosti za odločanje? Do tega pride, če vodja ne zna ustrezno prepustiti nalog, ki jih je do sedaj opravljal sam, drugemu sodelavcu. Tudi tu obstaja tanka rdeča linija med konstruktivno pomočjo in mentorstvom ob začetnem uvajanju novega odgovornega sodelavca in pretiranim poseganjem v operativno izvajanje nalog. Včasih je treba pustiti, da se sodelavci novih veščin naučijo tudi skozi lastne napake.
  5. S ščepcem dobre volje in humorja. Pomembno opozorilo – bodite previdni, da se ne šalite neprimerno na račun vaših zaposlenih. Pogosto in prešerno pa povejte, kakšno iskrivo šalo na svoj račun.
  6. In za konec najbolj nujno – zakopljite svoj ego. Vedno znova bo skušal vstati iz groba – vsakič mu prisolite eno pošteno in ga položite še malo globlje.

In ko bo kljub vsemu temu nekega dne do vas prišel vaš najboljši zaposleni in vam odkrito povedal, da želi zapustiti vaš team, ker se mu je nekje drugje ponudila izjemna priložnost, mu stisnite roko in zaželite vso srečo.

Strokovni članki
Evropska unija in Evropska konvencija o človekovih pravicah: preplet varstva človekovih pravic

LexLocalis

piše: dr. Saša Zagorc, vir: M. Žgur, N. Kogovšek Šalamon & B. Koritnik (ur.): Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, junij 2017, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor (lex localis)

Na podlagi Ribičičevega »evropskega trikotnika« je glavnina prispevka namenjena preverjanju, ali bi lahko bile človekove pravice v evropskem pravnem prostoru v nekaterih primerih kršene zaradi sistemsko pogojenih pomanjkljivosti v izrazito kompleksni soodvisnosti sodnih gremijev in specifične pravne narave nadnacionalnih entitet, še zlasti Evropske unije. V članku je prek predstavitve zgodovinskega razvoja človekovih pravic in relevantne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice ter Sodišča Evropske unije ocenjen tudi obseg vzajemnega oplemenitenja in bogatenja pri varstvu človekovih pravic.

1 Uvod

Profesor Ciril Ribičič, katerega izbirni predmet Evropsko pravo človekovih pravic sem nasledil kot nosilec na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, se dodobra zaveda večrazsežnosti varstva človekovih pravic v evropskem prostoru. Ta pojav, ki se čedalje bolj uveljavlja, še zlasti z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe in s procesom pristopa Evropske unije (EU) k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP), je poimenoval »evropski trikotnik« (Ribičič, 2010: 109–125), drugi pa so ga poimenovali »evropski pravni prostor« (Huomo-Kettunen, 2013: 47). Z njim ne opisuje samo razmerja med nosilnimi pravnimi akti (ustava države, EKČP in Listina EU o temeljnih pravicah), ampak tudi razmerje med trojico sodišč (najvišje sodišče države, Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in Sodišče Evropske unije (SEU)). Ugotavlja, da ta razmerja niso in verjetno tudi nikoli ne bodo povsem zakoličena. Menim, da v Ribičičevem prispevku ni najbolj bistvena gola opredelitev posameznih razmerij (»stranic«) v tem trikotniku, temveč intuitivna teza, ki jo slikovito primerja z Bermudskim trikotnikom, in sicer da lahko zaradi kompleksnosti takih razmerij pride do kršitev človekovih pravic, ki niso naključne, ampak sistemsko pogojene zaradi posebne pravne narave posameznih entitet, zlasti pa Evropske unije. V prispevku se sicer ne odmakne s posameznih stranic osnovnega trikotnika, zaradi česar ni zagrizel v dva pomembna vidika. Prvič, zaradi poudarka na ustavnopravne vidike in Ustavno sodišče spregleda, da evropski trikotnik primarno in najbolj intenzivno vpliva na delo sodnikov rednih sodišč (Martinico, 2012: 107–132). In drugič, v skrajnih in najbolj kompleksnih primerih so ti sodniki soočeni z dolžnostjo poznavanja »vseh stranic« hkrati in interakcije ter vzvodov med njimi. V prispevku želim njegovo za slovenske razmere pionirsko delo dopolniti prav s tem.

2 Nova stvarnost slovenskega sodnika (in drugih akterjev)

Več pravnih aktov za varstvo človekovih pravic ne pomeni samo dodatne utrditve idealnega oziroma idealiziranega položaja posameznika v mednarodnem pravnem redu – v tej luči je treba razumeti misel, da človekove pravice služijo za »rassembler et non a diviser, a unir et non a désunir« (Tulkens, Callewaert, 2002: 219) –, ampak tudi postavlja pripravljavce in izvrševalce domače zakonodaje, zlasti sodnike, pred zelo resna pravna, včasih pa tudi moralna vprašanja (Alkema, 2009: 1–19). Tako se morajo sodniki pri svojem delu v primeru pravnih praznin, nejasnih ali celo nasprotujočih si določb oziroma pri tehtanju med posameznimi priznanimi vrednotami pogosto zateči v razlago ustavnih in mednarodnih pravnih aktov ter iz njih sledeče sodne prakse. S tem se seveda krepi sodnikova dolžnost spoštovanja (angl. obligation of loyalty) in zagotavlja vpetost v neotipljivi in dokaj pomensko odprti sistem globalnega varstva človekovih pravic, pri čemer omenjena obveznost ni samo dvojna (Leczykiewicz, 2013), ampak je celo multipla (Martinico, 2012: 107). Na eni strani imamo šablonsko predstavo kontinentalnega – gotovo pa nekdanjega socialističnega – sodnika, ki zatrjuje, da za svoje delo ne potrebuje nič več kot le zakonske določbe, na katere aplicira temeljne razlagalne metode, nova stvarnost za slovenskega sodnika pa je drugačna. Pri uporabi zakona mora sodnik upoštevati tudi Listino, koncepte temeljnih ekonomskih svoboščin v EU, zatem v okviru Sveta Evrope zlasti EKČP in nekatere druge zavezujoče konvencije, v mednarodnem prostoru pa predvsem oba splošna mednarodna pakta, konvencijo o statusu beguncev in konvencijo o otrokovih pravicah. Pri tem pa je treba opozoriti na sodnikovo dolžnost in usmeritev, da pozna predvsem sodno prakso ključnih sodišč.

Osnovna hierarhična – kolikor so zares taka – razmerja med mednarodnim pravom, pravom Evropske unije in nacionalnim pravnim redom so že kolikor toliko utrjena v zavesti tako študentov prava kot tudi tistih iz prakse ( na primer obsežno in dosledno sklicevanje na sodno prakso ESČP in SEU s strani ustavnega sodišča). Vendar pa je za zdaj še premalo zavedanja o heterarhičnih oziroma prirejenih razmerjih, to je tistih, pri katerih jasne hierarhije ni oziroma ni polno sprejeta bodisi zaradi konceptualnih zadržkov, kot je recimo ustavni pluralizem, bodisi zaradi drugačnega temeljnega namena varstva človekovih pravic v posameznih naddržavnih entitetah (Avbelj, 2011: 744–763; Huomo-Kettunen, 2013: 47–65). Razumevanje takih razmerij, ki so že po sami definiciji bolj fluidna, je pomembno ne samo zato, da na primer bolje poznamo razmerje varstva človekovih pravic v Evropski uniji glede na EKČP, ampak tudi ker vpliva na vsakdanje delo sodnika pri zapletenih primerih.

3 Relativna komplementarnost

Ker je očitno heterarhičen in trenutno najbolj dinamičen, je smiselno predvsem osvetliti kompleksen odnos Evropske unije do najbolj znanega regionalnega instrumenta za varstvo človekovih pravic, EKČP. Čeprav nastala v dveh vzporednih pravnih sistemih, se pota unije in EKČP vse bolj križajo. V skladu z Wittgensteinovo tezo o nujnosti skupnega izhodišča (Wittgenstein, 2009) oziroma »simultaneous commitment to a certain shared framework of co-existence« (Avbelj & Komarek, 2012: 4), da bi sploh lahko smiselno razpravljali o obstoječih razlikah preučevanih naddržavnih tvorb in institucij, uvodoma ponavljam, kar je vsem samoumevno. Tako Svet Evrope kot tudi Evropska unija sta namreč mednarodni organizaciji, katere članstvo je pretežno enako (vse članice EU so države podpisnice EKČP in predstavljajo skoraj 60 odstotkov držav Sveta Evrope), njihov nastanek je bil večinoma pogojen s trpko izkušnjo in preseganja spopadov ter zagotavljanja miru (Bates, 2010). Sistema že po naravi stvari ne delujeta vsak k sebi, ampak sta institucionalno povezana prek držav članic in tudi črpata iz istorodnega vrednostnega okvira. Oba glavna nosilca sodne oblasti se želita postaviti v podoben vodilni oziroma avtoritativni položaj, ki ga Ackerman opisuje, sicer za ustavo, kot »culturally significant symbol« (Ackerman, 1996: 6). Nekateri sicer zatrjujejo, še pred desetletjem Tulkens in Callewaert (2007), da sta si oba sistema »bolj ali manj tuja«, zato je bolj posrečeno govoriti o relativni komplementarnosti dveh vzporednih pravnih sistemov. Nekdanji predsednik ESČP poudarja »proces vzajemnega oplemenitenja« (Bratza, 2013: 167).

Ta komplementarnost vplivanja je prav tako vzajemna in tudi dinamična, saj zahteva ustrezno normativno, institucionalno in pravovarstveno prilagajanje obeh entitet druge drugi. Tako se preplet regionalnega varstva človekovih pravic razteza od izrecne omembe EKČP v primarnih aktih Evropske unije do skupnih neformalnih sestankov sodnikov in ekspertov obeh sodišč o skupnih perečih vprašanjih. Jasno je, da se vpliv iz Strasbourga ne izčrpa zgolj z zavezo o pristopu k EKČP, ampak prežema delo celotne Evropske unije. Po drugi strani pa tudi Evropsko sodišče za človekove pravice ne sme zanemariti stvarnosti, da je 28 konvencijskih strank povezanih v dinamično naddržavno tvorbo, ki pomembno in vse bolj posega na občutljiva pravna, politična, ekonomska in socialna področja, v okviru katerih lahko prihaja do posegov v človekove pravice, in je hkrati »kristalizacija soglasja večine držav podpisnic EKČP« (Bratza, 2013: 168).

Čeprav je razvidno na več ravneh, tako normativni kot tudi pri institucionalnem in praktičnem sodelovanju sodnikov in sodišč, da se zasleduje želja po čim večji usklajenosti, določena napetost vendarle obstaja in ostaja. K temu pretežno pripomore nelinearen razvoj varstva človekovih pravic v Evropski uniji, zato bo v nadaljevanju slednjemu namenjeno največ pozornosti.

4 Sodišče Evropske unije kot sodišče za človekove pravice ali kaj drugega

Evropska unija ima v temeljnih aktih zapisano vrednostno izhodišče, da spoštuje človekove pravice (2. člen Pogodbe o Evropski uniji), ki ga je v najbolj izostreni obliki poudarilo kot enega nosilnih v združeni zadevi Kadi in Al Barakaat. Na prvi pogled se zdi, da so postale človekove pravice, z blagoslovom SEU, ultimativna mantra oziroma metapravilo znotraj Evropske unije in navzven, še zlasti zaradi zelo trdnega stališča do recepcije aktov mednarodnega prava, kar pa je izzvalo precejšnje začudenje in kritiko (Hendry, 2014: 63–76). Tudi nekateri vidni predstavniki sodišč niso skrivali drugačnih pogledov. Poskusimo slikovito prikazati to nelagodnost s pomočjo treh stališč nekdanjega predsednika SEU Vassiliosa Skourisa. Spoštovani sodnik (Skouris, 2005: 323–333) že pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe, vsaj implicitno, ni pristal na tezo o izključni vlogi SEU kot varuha človekovih pravic:

»Zatorej, če bi že iskal zrcalno podobo Sodišča Evropske unije v nacionalnih pravnih redih, se najverjetneje sam ne bi oziral proti ustavnim, temveč vrhovnim sodiščem. Verjamem, da je najbolj točna opredelitev Sodišča, da je hibrid, ki izvršuje tako funkcije vrhovnega kot ustavnega sodišča.«

Stališče je nato deloma omilil leta 2009 v slavnostnem nagovoru na slovenskem Ustavnem sodišču (Skouris, 2009: 9), pri čemer pa je bolj kot nosilni namen sodišča izpostavil enakovredno raven varstva pred obema nadnacionalnima sodiščema:

»Ne glede na pristop [k EKČP], vse dokler sodelovanje in medsebojno spoštovanje med luksemburškim in strasbourškim sodiščem ostaja trdno, ni strahu pred dvema vsebinsko drugačnima standardoma varstva človekovih pravic v Evropi.«

V zelo izpostavljenem govoru na kongresu FIDE (Skouris, 2014) pa je zelo jedrnato strnil svoj pogled na namen delovanja Sodišča Evropske unije:

»Sodišče Evropske unije ni sodišče človekovih pravic [human rights court], je vrhovno sodišče Evropske unije.«

Iz tega lahko razberemo več zamisli. Prvič, dojemanje najvišje sodne instance Evropske unije se spreminja, deloma nedvomno zaradi spremenjenega pravnega reda v zadnjem desetletju, deloma pa tudi še bolj ostro zastavljene paradigme o pomenu avtonomnosti pravnega reda Evropske unije in načela effet utile prava Evropske unije. Drugič, SEU seveda ščiti človekove pravice, toda te niso metapravilo obstoja, ampak eno od konkurirajočih konceptov in splošnih načel Evropske unije. Zato je nujno, da SEU odmerja domet človekovih pravic, če bi bila ogrožena druga temeljna načela EU (Besselink, 2014). Tretjič, temeljni nalogi obeh sodišč, tako luksemburškega kot tudi strasbourškega, se deloma prekrivata, vendar nista identični. Četrtič, enostranska ravnanja katerekoli strani, ki puščajo vnemar interese druge strani, lahko vodijo k različnim standardom varstva človekovih pravic in s tem k zmanjšanju pravne varnosti in jasnosti oziroma koherentnosti pravnega reda. Slednje je razvidno že iz odzivov na sprejem Protokola št. 16 k EKČP glede posebnega preliminarnega svetovalnega mnenja za najvišja sodišča podpisnic konvencije (Callewaert, 2014; Gabrič, 2014) in dokaj neposrečeno mnenje SEU 2/13 o skladnosti osnutka pristopne pogodbe Evropske unije k EKČP. In navsezadnje, preizpraševanje sodniške identitete je tudi izkaz miselnih premis sodnikov, ki nam povedo, kako se sistem samodefinira (Lah, 2009: 7).

5 Zgodovinski oris varstva človekovih pravic v Evropski uniji

Zaveza Evropske unije k spoštovanju človekovih pravic ima pestro zgodovino. Če na kratko povzamemo, začenši tako rekoč iz nič, je bila nato kot splošno pravno načelo izoblikovana v okviru sodnega sistema. Zatem človekove pravice izrecno dobijo status primarnega prava z Lizbonsko pogodbo in ga utrdijo s polno uveljavitvijo Listine EU o temeljnih pravicah. V nadaljevanju bom predstavil položaj človekovih pravic v Evropski uniji razvojno, in sicer skozi tri faze.

5.1 Formativna faza skozi izoblikovanje komunitarnega splošnega pravnega načela

Kot izhaja iz zadev Stork in Geitling, Sodišče že od vsega začetka ni bilo naklonjeno ideji, da bi moralo biti komunitarno pravo v skladu s človekovimi pravicami, zapisanimi v ustavnem redu držav članic. Prav tako se sodišče izogiba odgovoru, kakšen pa je, če sploh, pomen človekovih pravic v Evropski skupnosti. Šele z zadevo Stauder se vzpostavi splošno pravno načelo v Evropski skupnosti. To pomeni, da je postalo pravni vir evropskega prava in tudi razlagalno merilo. Z zadevo Internationale Handelsgesselschaft pride do pomembnega preloma, saj se nadgradi pomen splošnega načela v luči načela primarnosti evropskega prava. Ne samo, da človekove pravice zavezujejo, ampak so tudi pomemben del evropskega prava, ki velja tudi za ceno nasprotovanja nacionalnim določbam o človekovih pravicah. V zadevi Nold se je sodišče prvič ozrlo k drugim mednarodnim pravnim aktom varstva človekovih pravic, predvsem tistim, katerih podpisnice so države članice Evropske skupnosti, in njihov pomen opredelilo kot »smernice, ki jim moramo slediti v okviru komunitarnega prava«. V zadevi Hauer je Sodišče prvič izrecno omenilo EKČP, saj je razumelo pravico do zasebne lastnine kot del komunitarnega prava v skladu s stališči, ki so skupna ustavnim redom držav članic, ki pa so prav tako odsev pravice iz Protokola 1 k EKČP. Omenjeno stališče je pravzaprav še zdaj vsebinsko enako opredeljeno v 6. členu Pogodbe o Evropski uniji. V zadevi Hauer se tudi nakaže še danes pomembno stališče, da je treba človekove pravice in njihove omejitve v Evropski uniji razumeti v luči ciljev splošnega, javnega, interesa (angl. objectives of common interest), ki ga zasleduje ta skupnost. V zadevi Johnston je Sodišče izrecno potrdilo poseben pomen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Iz sodne prakse SEU prav tako izhaja, da je spoštovanje človekovih pravic pogoj za zakonitost aktov EU11 in da v Skupnosti niso dopustni ukrepi, ki niso združljivi s spoštovanjem človekovih pravic. In, navsezadnje, države članice ne smejo kršiti človekovih pravic, ko izvršujejo zakonodajo EU ali ravnajo v skladu s pravom EU.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Davkoplačevalci pokrivajo izgubo bolnišnic

Tomaž Glažar

piše: Tomaž Glažar, vir: revija Denar 479/2017

Država je ob koncu leta globoko segla v proračun za izboljšanje likvidnostni javnih bolnišnic. To je samo eden od ukrepov za normalizacijo njihovega poslovanja. Ukrepi na osnovi posebnega interventnega zakona so zelo pomembni za ohranjanje javne zdravstvene službe. Z dodatnimi sredstvi morajo bolnice poravnati obveznosti do dobaviteljev in kreditodajalcev. Na ta način bo laže izvesti sanacije njihovega poslovanja.

Zakaj je treba iz davkoplačevalskega denarja pokrivati izgube bolnišnic?

Država je ob koncu leta globoko segla v proračun za izboljšanje likvidnostni javnih bolnišnic. To je samo eden od ukrepov za normalizacijo njihovega poslovanja. Ukrepi na osnovi posebnega interventnega zakona so zelo pomembni za ohranjanje javne zdravstvene službe. Z dodatnimi sredstvi morajo bolnice poravnati obveznosti do dobaviteljev in kreditodajalcev. Na ta način bo laže izvesti sanacije njihovega poslovanja.

Finančna sanacija bolnišnic

Konec septembra 2017 je stopil v veljavo Zakon o interventnih ukrepih za zagotovitev finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija. Zakon obravnava dva sklopa ukrepov, in sicer finančno sanacijo in sanacijo poslovanja javnih bolnišnic.

Prvi sklop ukrepov je usmerjen v izboljšanje slabega finančnega stanja bolnišnic, ki je nastalo zaradi slabih poslovnih rezultatov iz preteklosti. Predvideva zagotovitev sredstev državnega proračuna za pokrivanje presežkov odhodkov nad prihodki javnih bolnišnic iz preteklih let, odpis neplačanih terjatev iz naslova združevanja amortizacije, ki so ga bolnišnice dolžne državnemu proračunu in spremembo plačilnih rokov za javne zdravstvene zavode.

Drugi sklop ukrepov je usmerjen v sanacijo poslovanja bolnišnic. V ta namen bodo bolnišnice morale pripraviti sanacijske programe in izvesti sanacijo na področju plačilne sposobnosti, obvladovanja stroškov in prihodkov in optimizacije poslovnih procesov. Namen sanacije je za dano plačilo zdravstvenih programov čim uspešneje izvajati javno zdravstveno službo.

Prvi sklop ukrepov bo realiziran do konca leta 2017, ko naj bi bolnišnice prejele proračunska sredstva in bi jim bil odpisan dolg iz naslova odvajanja sredstev amortizacije do leta 2015. Tega leta je začel veljati novi Zakon o investicijah v javne zdravstvene zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija. Ob sprejemanju Zakona o interventnih ukrepih je največjo pozornost pritegnilo plačilo za pokrivanje primanjkljajev iz preteklih let. Zato je prav, da se v tej številki posvetimo najprej temu sklopu.

Vzroki slabe likvidnosti bolnišnic

Sedanja vlada je bila prisiljena ukrepati, da se izboljša likvidnost bolnišnic, saj so nekatere plačevale račune že z zamudo enega leta in več. Zato so bili nekateri dobavitelji prisiljeni vlagati sodne izvršbe. Ob tem so bolnišnice morale plačevati tudi vse zamudne obresti. Nekatere niso več mogle zagotavljati izplačil plač in so se dodatno zadolževale. V primeru Bolnišnice Topolšica tudi to ni bilo dovolj in jim je bilo v prvi polovici leta 2017 treba dvakrat pomagati s sredstvi državnega proračuna, ki so bila sicer namenjena naložbam v zdravstvu. Neizplačilo plač bi zagotovo imelo za posledico ustavitev dela.

Slaba likvidnost bolnišnic je nastala zaradi dveh vzrokov. Prvi je ta, da so se nekatere bolnišnice lotile naložb, ki niso bile v celoti pokrite iz lastnih sredstev ali sredstev proračuna. Za najete kredite niso imele dovolj tekočih finančnih sredstev, da bi lahko redno plačevale obroke. Tak primer je bila že omenjena Bolnišnica Topolšica. Ker niso imeli drugih sredstev za poplačilo naložb, so si jih »izposodili« od dobaviteljev. Ne glede na to, da so v nekaterih bolnišnicah razmere glede objektov in opreme katastrofalne, je za tovrstni vzrok krivo poslovodstvo, ki se je lotilo naložb brez ustreznih virov in praviloma brez kakršnega koli soglasja ustanovitelja. Drugi vzrok za nelikvidnost bolnišnic je poslovanje z negativnim rezultatom v zadnjih letih. V javnosti se za to navajajo različni razlogi. Javni mediji stalno pišejo o korupciji v zdravstvu. Mnogi izpostavljajo slabo vodenje bolnišnic. Nekateri razkriti primeri potrjujejo te teze, vendar nobeden od omenjenih razlogov ni povzročil tako globoke krize likvidnosti bolnišnic v zadnjih letih.

Vpliv korupcije na slabe rezultate

Tveganja korupcije se znižujejo, ker se je izboljšal nadzor nad poslovanjem. Od leta 2015 ustanovitelj v svete zavodov imenuje bolj izobražene in usposobljene člane svetov zavodov. Izobraževanja, ki so jim namenjena, so precej usmerjena v nadzor nad možno korupcijo. Ob koncu leta 2016 je bil vzpostavljen Intravizor. V njem objavljene cene so dostopne vsem bolnišnicam. Dejansko ga uporabljajo in se pogajajo za najnižje objavljene cene, kar se vidi po odzivu dobaviteljev.

Vlada je že v letu 2015 začela izvajati program skupnega javnega naročanja v zdravstvu. S temi posegi se je močno znižalo korupcijsko tveganje pri nabavi zdravstvenih materialov. Kljub temu se je likvidnost bolnišnic v letu 2017 možno poslabšala. Zato ni možno dokazati korelacije med tem poslabšanjem in korupcijo. Verjetno korupcija v zdravstvu ne vpliva pretirano na poslovne rezultate v javnih zdravstvenih zavodih. Zagotovo pa se je treba še naprej z njo soočati in jo preganjati oziroma zniževati tveganje, da pride do koruptivnih dejanj.

Vpliv vodenja na slabe rezultate

Vodenje je v nekaterih bolnišnicah resen problem. Na osnovi Zakona o zavodih večino bolnišnic vodijo direktorji, ki so po osnovni izobrazbo zdravniki. Le redki so se dodatno ustrezno izobraževali na področju menedžmenta. V okviru izobraževanja o tem ne izvejo nič. Zato od njih ni možno pričakovati kakovostnega vodenja. Pogosto imajo vzpostavljen pomanjkljiv sistem nadzora. Načrtovanje in organiziranje poslovanja je pri takih direktorjih slabo. Večinoma gre samo za posnemanje ostalih.

Za področje ekonomike ima večina direktorjev pomočnike, ki pa ne prevzemajo nobene odgovornosti. Razen redkih izjem direktorjem ne ponudijo ustrezne podpore ali pa jim direktorji ne priznajo ustreznih pristojnosti.

Že v preteklih letih se je kazalo, da so nekatera vodstva bistveno boljša od drugih. V zadnjih letih je vodenje bolnišnic prevzelo nekaj zelo sposobnih direktorjev. V Splošni bolnišnici Izola je vodstvo negativni poslovni tok spremenilo v pozitivnega v dobrem letu. Kljub izboljšanju kakovosti poslovodstev v zadnjih letih pa skupna nelikvidnost bolnišnic še vedno narašča. To pomeni, da je vodenje samo eden od razlogov slabega finančnega poslovanja bolnišnic.

Vpliv kriznih ukrepov na rezultate poslovanja bolnišnic

Tretji in po analizah zanesljivo glavni razlog za primanjkljaje bolnišnic v zadnjih osmih letih je politika cen zdravstvenih storitev in drugi ukrepi, ki so zagotavljali pozitivno poslovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) v času krize. Cene zdravstvenih storitev se določijo na osnovi splošnega dogovora, ki je vsako leto sklenjen med ZZZS in izvajalci. O spornih vprašanjih na koncu vedno odloča vlada na priporočilo ministrstva za zdravje. Ta se praviloma vedno odloča v korist uravnoteženega poslovanja zdravstvene blagajne. Pri tem je treba poudariti, da primanjkljaja v zdravstveni blagajni ne pokriva državni proračun tako, kot pokriva primanjkljaj v blagajni za upokojence.

Zaščita pozitivnega poslovanja zdravstvene blagajne je bila izvedena tako, da se je vlada od leta 2009 do 2017 odločala za nižanje cen zdravstvenih storitev in nezadostno širjenje programov. Na ta način je bilo iz zdravstvenega sistema med leti 2009 in 2016 odvzetih več kot 2 milijardi evrov sredstev.

Analiza ministrstva za zdravje

Ministrstvo za zdravje je v Analizi vzrokov primanjkljajev javnih zavodov v zdravstvu kot vzroke za primanjkljaje navedlo sledeče razloge:

- Linearno nižanje cen zdravstvenih storitev, s čimer so izvajalci v obdobju 2009–2014 v povprečju na leto izgubili 166 mio. evrov. Skupna vrednost sprejetih varčevalnih ukrepov je v obdobju 2009–2016 znašala 1,55 mrd. evrov.

- Ob sprostitvi varčevalnih ukrepov na področju plač temu ni sledila sprostitev na področju cen zdravstvenih storitev:

  • v letu 2013 in 2014 niso bila zagotovljena sredstva za enkratno izplačilo tretje četrtine plačnih nesorazmerij v višini 64 mio. evrov;
  • v obdobju 2014–2017 niso bila priznana napredovanja, katerih kumulirana vrednost je v letu 2017 dosegla 63,9 mio. evrov;
  • v letu 2017 ni priznano povišanje vrednosti plačnih razredov javnih uslužbencev v skupni vrednosti 33,8 mio. evrov;
  • v letu 2017 niso zagotovljena sredstva iz naslova izvrševanja dogovora o ukrepih na področju stroškov dela in drugih ukrepih v javnem sektorju iz decembra 2016. Po grobi oceni znaša primanjkljaj iz tega naslova 9,3 mio. evrov.

- Ni bilo upoštevano povišanje stopenj DDV (z 8 na 8,5 odstotka), pri čemer izpad prihodkov izvajalcev iz tega naslova ocenjujemo na 13 mio. evrov.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Analiza vpliva dolžine revizorjevega mandata na vrsto izdanega revizijskega mnenja v Sloveniji

revija SIR*IUS

pišeta: Mirjam Črepinšek in dr. Maja Zaman Groff, vir: revija SIR*IUS, številka 1/2018

Različni vidiki proučevanja revizorjeve neodvisnosti so najpogostejše raziskovalno področje v reviziji. Neodvisnost je ključna sestavina kakovosti revidiranja. Glede na to, da je dolžina revizorjevega sodelovanja z naročnikom (revizorjev mandat) eden izmed dejavnikov revizorjeve neodvisnosti, predstavlja pomembno raziskovalno področje. Ker pa obvezna izmenjava revizijskih družb prinaša tako prednosti (neodvisnost) kot tudi slabosti (izguba znanja o naročniku), ni presenetljivo, da so mnenja glede smiselnosti uvedbe takšnega koncepta deljena.

Prav tako so neenotni rezultati obstoječih tujih raziskav, objavljeni v kakovostnih znanstvenih revijah s področja revizije. V pričujoči raziskavi se osredotočamo na vprašanje, kako v Sloveniji dolžina revizorjevega sodelovanja s posameznim naročnikom vpliva na vrsto izdanega revizijskega mnenja. Raziskava je bila izvedena na vzorcu 252 velikih slovenskih podjetij. Rezultati kažejo, da v Sloveniji na možnost, da bo revizor izdal prilagojeno mnenje ali pa v svoje mnenje vključil poseben odstavek o poudarjanju zadeve delujočega podjetja, vplivajo starost podjetja, zadolženost, izguba in dolžina revizorjevega mandata. Rezultati raziskave glede vpliva dolžine revizorjevega mandata na vrsto izdanega revizijskega mnenja lahko predstavljajo enega izmed argumentov pri odločanju o zahtevah za obvezno izmenjavo revizijskih družb v Sloveniji.

1. UVOD

Neodvisnost je bistveno načelo revizijskega poklica. Gre za nepristransko in neoporečno mišljenje, ki je pogoj za opravljanje revizijskih storitev, pri katerih revizor o resničnosti in poštenosti računovodskih izkazov poroča javnosti (Slovenski inštitut za revizijo, 1994, str. 3). Zato je bila neodvisnost že od nekdaj glavni etični problem v revizijskem poklicu (Vanstraelen, 2000, str. 421). Na revizorjevo neodvisnost lahko med drugim vpliva dolgo oziroma neomejeno sodelovanje revizorja z istim naročnikom. Ena od možnih rešitev za reševanje problema ogrožanja neodvisnosti zaradi dolgega revizorjevega mandata je obvezna izmenjava revizorja. Problematika je zelo aktualna, saj v Sloveniji še čakamo na sprejetje novele Zakona o revidiranju (v nadaljevanju Zev-2A), ki bo usklajena z Direktivo 2014/56/EU Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2006/43/ES o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze (Uradni list EU, L 158/196, v nadaljevanju Direktiva EU). Omenjena direktiva odločitev o zahtevah glede obvezne izmenjave prepušča državam članicam EU. Pred kratkim je bil v Sloveniji objavljen predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o revidiranju, ki na področju izmenjave revizorjev in revizijskih družb ne uvaja novosti. Slovenija trenutno že zamuja s sprejetjem novele zakona, saj je bil rok za implementacijo zahtev Direktive EU junija 2016. Na ravni Evropske unije so z Uredbo (EU) št. 537/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa in razveljavitvi Sklepa Komisije 2005/909/ES (Uradni list EU, L 158/77, v nadaljevanju Uredba EU) za subjekte javnega interesa že določene omejitve glede dolžine mandata tako za revizijske družbe kot tudi za ključne revizijske partnerje.

V tujini je raziskav o vplivu dolžine revizorjevega mandata na revizorjevo neodvisnost oziroma kakovost revizije zelo veliko, a so rezultati precej različni in ne dajejo enotnega odgovora na vprašanje glede smiselnosti uvedbe obvezne izmenjave revizorja. Nekateri raziskovalci potrjujejo negativen vpliv dolžine mandata na revizorjevo neodvisnost, rezultati nekaterih raziskav so mešani oziroma kažejo, da ima dolžina mandata v različnih situacijah različen vpliv. Veliko raziskav pa ne uspe dokazati negativnih učinkov dolgega revizorjevega mandata, celo nasprotno, nekatere dokazujejo, da se kakovost revizije z leti izboljšuje oziroma da je ta v prvih letih sodelovanja slabša.

Evropska komisija (2010, str. 3) je v Zeleni knjigi z naslovom Revizijska politika: kaj smo se naučili iz krize že leta 2010 opozorila na problem neodvisnosti v reviziji. Povzročila je zaskrbljenost med različnimi skupinami deležnikov in spodbudila k nadaljnjim raziskavam na tem področju (Garcia-Blandon & Argiles, 2015, str. 82). Ker so rezultati neenotni, k dodatnemu raziskovanju področja spodbuja tudi večina raziskovalcev. Med objavami s tega področja prevladujejo rezultati raziskav, ki so bile izvedene v Združenih državah Amerike. Ker pa so predpisi in poslovno okolje v različnih državah različni, je rezultate težko posploševati (Garcia-Blandon & Argiles, 2015, str. 82; Knechel & Vanstraelen, 2007, str. 129). V Sloveniji takšna raziskava še ni bila izvedena.

Namen prispevka je predstaviti pomen neodvisnosti v reviziji s poudarkom na dolžini revizorjevega mandata kot enega izmed dejavnikov neodvisnosti in z obvezno izmenjavo revizorja kot možno rešitvijo za ohranjanje neodvisnosti. S pomočjo empirične raziskave želimo tudi proučiti, ali v Sloveniji obstaja povezava med dolžino revizorjevega mandata in vrsto izdanega revizijskega mnenja kot merila revizorjeve neodvisnosti.

2. POMEN NEODVISNOSTI V REVIZIJI

Da bi revizor podal primerno mnenje o računovodskih izkazih podjetja, mora biti pri svojem delu neodvisen, saj o svojih ugotovitvah poroča lastnikom podjetij in drugim uporabnikom računovodskih izkazov, ki zaupajo njegovi strokovnosti in neodvisnosti ter se opirajo na njegove ugotovitve, na podlagi katerih sprejemajo različne odločitve (Odar, b. l., str. 1). Neodvisnost je v revizijskem poklicu zelo pomembna, saj je tesno povezana s kakovostjo opravljenih revizijskih storitev. Po najpogosteje citirani opredelitvi v revizijski literaturi, ki jo je leta 1981 uvedla DeAngelo (1981a, str. 186), je kakovost revizije verjetnost, da bo revizor odkril in tudi razkril nepravilnosti v računovodskih izkazih. Ali bo nepravilnosti odkril, je odvisno od revizorjevih zmožnosti in usposobljenosti. Ali jih bo razkril, pa je odvisno od revizorjeve neodvisnosti. Iz opredelitve izhaja, da je kakovost revizije tesno povezana z revizorjevo neodvisnostjo.

Odbor za mednarodne standarde etike za računovodske strokovnjake (2012, str. 10–11) v Kodeksu etike za računovodske strokovnjake grožnje revizorjevi neodvisnosti strne v pet kategorij: nevarnost koristoljubja, pregledovanja lastnega dela, zagovarjanja, ustrahovanja in domačnosti. Nevarnost domačnosti se pojavi zaradi tesnih ali dolgotrajnih odnosov med podjetjem in revizorjem. Odnosi med revizorjem in naročnikom v letih sodelovanja postanejo sproščeni, revizor pa manj skeptičen in objektiven. Zato vloži manj truda v odkrivanje napačnih navedb v izkazih in je lahko bolj naklonjen interesom svojega naročnika. Tako lahko zavedno ali nezavedno slabše opravi revizijo in povzroči, da računovodski izkazi niso resničen in pošten prikaz stanja v podjetju, ter je tako sokriv za odločitve poslovodstva glede računovodskih izkazov (Myers, Myers & Omer, 2003, str. 779).

3. DOLŽINA REVIZORJEVEGA MANDATA

3.1. Pregled zakonodaje

Obvezna izmenjava je lahko uveljavljena v različnih oblikah. V Evropski uniji jo je za subjekte javnega interesa uvedla Uredba EU, ki za revizije subjektov javnega interesa zahteva zamenjavo ključnega revizijskega partnerja po sedmih letih (zahtevan čas prekinitve sodelovanja je tri leta) in hkrati določa, da revizijska družba pri posameznem naročniku ne sme izvajati revizije več kot deset let zapored (zahtevan čas prekinitve sodelovanja je štiri leta). Kot odstopanje od omenjenega pravila pa 17. člen Uredbe v 4. in 6. odstavku dopušča, da je v določenih primerih mandat lahko podaljšan do največ 26 let.

V novi Direktivi EU obvezna izmenjava ključnih revizijskih partnerjev ali revizijskih družb pri revizijah računovodskih izkazov ni zahtevana. Zato se lahko države članice EU-ja same odločijo, ali bodo področje regulirale za vse revizije ali bo obvezna izmenjava zahtevana le za revizije subjektov javnega interesa. V Sloveniji trenutno še velja ZRev-2, v katerem je za vse revizije določena obvezna izmenjava ključnega revizijskega partnerja po sedmih letih, ponovno sodelovanje pa je dovoljeno po dveh letih. Novela ZRev-2A v aktualnem predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o revidiranju, s katero bodo v slovenski pravni red implementirane zahteve Direktive EU, na obravnavanem področju ne prinaša novosti.

Čeprav se večina držav EU-ja po uveljavitvi Uredbe EU prvič srečuje z zahtevo po obvezni izmenjavi revizijskih družb, so nekatere države za posamezne skupine subjektov takšne zahteve uvedle že v preteklosti. V Sloveniji je tako že prej veljala obvezna izmenjava revizijskih družb v zavarovalnicah (Zakon o zavarovalništvu je že pred uvedbo Uredbe EU določal, da mora zavarovalnica zamenjati revizijsko družbo, če je le-ta že revidirala letno poročilo pet zaporednih let), z obvezno izmenjavo pa imajo izkušnje tudi v Italiji, na Nizozemskem, Poljskem, v Srbiji, Braziliji, Peruju, Indiji in na Kitajskem. V preteklosti zahtevano obvezno izmenjavo pa so kasneje opustili v Španiji, Kanadi, Grčiji, Južni Koreji in na Češkem (Ernst & Young, 2013, str. 2; Ewelt-Knauer, Gold & Pott, 2013, str. 28).

3.2. Koristi in stroški obvezne izmenjave revizorja

Najpomembnejša korist, ki naj bi jo imela obvezna izmenjava revizorja, je povečana dejanska neodvisnost revizorja. Ker se revizorji menjajo pogosteje, se skrajša čas, v katerem z naročnikom razvijajo osebne odnose, ki vodijo v nevarnost domačnosti in povzročajo zmanjšanje profesionalnega skepticizma za ohranjanje objektivnosti (Ernst & Young, 2013, str. 2). Problem pri dolgem mandatu je tudi finančna odvisnost od naročnika. Čeprav nekaj finančne odvisnosti zaradi začetnih stroškov in morebitnega začetnega znižanja cen vseeno ostane, si revizorji od določene stranke ne obetajo velikih zaslužkov v prihodnosti, če je mandat omejen. Pomembna korist je tudi povečana zaznana neodvisnost (Jackson, Moldrich & Roebuck, 2008, str. 4). V očeh različnih interesnih skupin je obvezna izmenjava pokazatelj neodvisnosti revizorja. Obvezna izmenjava pa naj bi po mnenju zagovornikov prinašala tudi druge koristi. Posebej velja izpostaviti zniževanje koncentracije na trgu revizijskih storitev, ki je trenutno predvsem v segmentu javnih družb zelo visoka, kar nekaterim naročnikom revizije zmanjšuje možnost izbire, hkrati pa predstavlja grožnjo sistemskega tveganja, če se število ponudnikov dodatno zmanjša (Evropska komisija, 2010, str. 16). Obvezna izmenjava naj bi povečala tudi konkurenčnost trga. Hoyle (1978, str. 72) na primer meni, da uvedba obvezne izmenjave povečuje kakovost storitev, saj revizorji v želji po pridobivanju novih strank iščejo možnosti za razlikovanje od konkurence ter tako izboljšajo svoje storitve.

Kot najpomembnejšo negativno posledico nasprotniki obvezne izmenjave navajajo izgubo strokovnega znanja revizorja o podjetju (Jackson et al., 2008, str. 4). Revizor v letih revidiranja pridobi specifično znanje o naročniku. Pri pridobivanju znanja je zaznati učinek krivulje učenja, kar daje imetniku znanja prednost pred drugimi revizorji (DeAngelo, 1981b, str. 119). Ob menjavi se to znanje izgubi (Jackson et al., 2008, str. 4). Zaradi pomanjkanja strokovnega znanja o novem naročniku obstaja večja verjetnost slabše opravljene revizije. To se pri obvezni izmenjavi dogaja veliko pogosteje kot sicer (Lu & Sivaramakrishnan, 2010, str. 24). Izgubi se tudi pridobljeno znanje o dejavnosti, v kateri naročnik deluje. To znanje pripomore pri revidiranju naročnikov iz iste dejavnosti in tako revizijska družba pridobi ugled kot specializirani revizor. V Ernst & Young (2011, str. 11) menijo, da bi obvezna izmenjava revizorje odvrnila od specializacije oziroma pridobivanja znanja o dejavnosti. Zaradi krivulje učenja oziroma nepoznavanja novega naročnika je delo revizorja na začetku mandata manj učinkovito (Ernst & Young, 2013, str. 3), zato ima večje stroške pri opravljanju revizije. Tudi to se ob obvezni izmenjavi revizorja dogaja pogosteje kot sicer, kar pomeni za revizijsko družbo več stroškov, ti pa vodijo v višje cene revizijskih storitev. Čeprav zagovorniki obvezne izmenjave menijo, da bi obvezna izmenjava revizorja lahko pripomogla k razbijanju tržne koncentracije, primer Italije kaže, da se je ob uvedbi obvezne izmenjave tržna koncentracija še povečala (Michaels & Buck, 2005). Do tega pride, ker naj bi podjetja ob menjavi raje izbirala velike revizorje (Nass-Schmidt, Thelle, & Westergaard-Kabelmann, 2012, str. 53), ob povečanju tržne koncentracije pa pride do oslabitve konkurence (Jackson et al., 2008, str. 4). Poleg tega obvezna izmenjava odvzame odgovornosti in vlogo revizijski komisiji, ki sicer neodvisno in strokovno ocenjuje, ali revizor deluje neodvisno in revizijo izvaja kakovostno ali ga je treba zamenjati (Ernst & Young, 2013, str. 3).

3.3. Pregled raziskav s področja vpliva dolžine revizorjevega mandata na vrsto izdanega revizijskega mnenja

V nadaljevanju so predstavljene izbrane empirične raziskave, ki proučujejo vpliv dolžine revizorjevega mandata na revizorjevo neodvisnost oziroma kakovost revizije in so bile objavljene v kakovostnih znanstvenih revijah z obravnavanega področja. Ker neodvisnosti ni mogoče meriti neposredno, se za merjenje uporabljajo različni približki, ki niso popolni in neodvisnosti ne izmerijo povsem natančno. Osnovani so predvsem na javno dostopnih podatkih (Jackson et al., 2008, str. 10). Eden takšnih približkov je vrsta izdanega revizijskega mnenja, ki je uporabljeno v predstavljenih raziskavah in tudi v naši raziskavi.

Izmed predstavljenih raziskav le dve podpirata uveljavitev obvezne izmenjave revizorja. Vanstraelen (2000) proučuje obravnavano področje na podlagi podatkov velikih belgijskih podjetij. Ugotavlja, da dolžina revizorjevega mandata negativno vpliva na izdajo prilagojenega revizijskega mnenja. Carey in Simnett (2006) proučujeta povezavo med kakovostjo revizije in dolgim mandatom ključnega revizijskega partnerja na avstralskih podatkih. Prav tako odkrijeta negativno povezavo, vendar pa je ta značilna le za partnerje revizijskih družb, ki se ne uvrščajo v skupino velike štirice.

Ostale raziskave ne podpirajo uveljavitve obvezne izmenjave revizorja. V nadaljevanju jih delimo v dve skupini: tiste, ki odkrijejo pozitivne učinke dolgega mandata oziroma negativne učinke obvezne izmenjave, in tiste, ki povezave med neodvisnostjo in dolžino mandata ne odkrijejo.

Tri raziskave se uvrstijo v skupino raziskav, katerih rezultati nasprotujejo obvezni izmenjavi revizorja. Geiger in Raghunandan (2002) na vzorcu ameriških podjetij preverjata, katero vrsto revizijskega mnenja izda revizor naročniku tik preden gre ta v stečaj in kako na to vpliva dolžina revizorjevega mandata. Ugotovita, da obstaja manjša verjetnost, da bo revizor prilagodil izdano mnenje v prvih letih mandata. Jackson et al. (2008) na podlagi avstralskih podatkov ugotavljajo, da daljši mandat poveča verjetnost, da revizor izda prilagojeno mnenje zaradi kršenja predpostavke delujočega podjetja. V Španiji, kjer je bila med letoma 1988 in 1995 uveljavljena obvezna izmenjava revizijskih družb, Ruiz-Barbadillo, Gómez-Aguilar in Carrera (2009) preverjajo, ali je revizorjeva nagnjenost k izdaji prilagojenega mnenja zaradi kršenja predpostavke delujočega podjetja finančno šibkim podjetjem večja v ali po obdobju obvezne izmenjave revizorja. Rezultati kažejo, da je verjetnost, da revizor izda prilagojeno mnenje, manjša v obdobju obvezne izmenjave kot po tem obdobju.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Ureditev zapuščinskih postopkov v sosednjih državah (2.)

revija Odvetnik

piše: mag. Nataša Erjavec, vir: revija Odvetnik, številka 4(82)/2017

Uveljavitev Uredbe EU 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (uredba Bruselj IV) pomembno vpliva na reševanje dednopravnih zadev z mednarodnim elementom v praksi, zlasti kadar zapuščina leži na območju več držav ali kadar je imel zapustnik običajno prebivališče v državi, ki ni država njegovega državljanstva.

Praviloma se bo zapuščinski postopek vodil v državi običajnega prebivališča zapustnika v trenutku smrti in praviloma se bo tudi uporabilo pravo te države (če seveda zapustnik ne bo izbral prava za dedovanje po njem v skladu z možnostmi, ki jih določa uredba Bruselj IV). Zato je še pomembnejše kot do zdaj poznati tudi tuje ureditve na področju dedovanja.
V prvem delu članka sem navedla osnovne informacije o poteku zapuščinskih postopkov na Madžarskem in na Hrvaškem, v drugem delu pa obravnavam ureditev v Avstriji in v Italiji.

Ureditev v Avstriji

Dedovanje v Avstriji ureja zvezni zakon - Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch (ABGB) - in s tem zagotavlja enotno ureditev področja dedovanja v vseh devetih zveznih deželah. Deželni zakoni se v dednih zadevah uporabijo le izjemoma, predvsem v primerih, ko so predmet zapuščine kmetijska in gozdna zemljišča.

V nasprotju s sistemom ipso iure prehoda dediščine na dediče v trenutku smrti avstrijska ureditev dedovanja izhaja iz načela prisoditve dediščine dedičem. V Avstriji torej dedič ne pridobi dediščine avtomatično, ampak šele na podlagi prisojila, ki pomeni sodno izročitev premoženja v last in posest, potem ko je dedič podal izjavo o sprejemu dediščine.

Avstrijsko dedno pravo temelji na sistemu ležeče zapuščine in kot dediči pridejo v poštev le tisti, ki so podali pozitivno dedno izjavo, saj v Avstriji ne poznajo domneve o sprejemu dediščine, kot jo poznamo v Sloveniji. Zapuščinski postopek in obravnavo po nalogu sodišča opravi notar, ki se v tej vlogi imenuje sodni komisar. Sodišče je pristojno za izdajo sklepa o prisojilu, ki je sklep konstitutivne narave. V Sloveniji je sklep o dedovanju deklaratorne narave.

Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti. Za dedovanje so pristojna okrožna sodišča (Bezirksgerichte), po kraju zadnjega prebivališča zapustnika. V Avstriji je predpisan obvezen prenos pristojnosti v zapuščinskih zadevah na notarje, ki v tej vlogi nastopajo kot sodni pooblaščenci. Notar nato sestavi smrtovnico in opravlja dejanja predhodnega in glavnega postopka. Zakon notarju daje tudi neposredno pooblastilo za izvedbo ukrepov zavarovanja zapuščine (zapečatenje, ureditev hrambe) in drugih nujnih opravil.

Notar svojo izločitev lahko doseže samo iz določenih upravičenih razlogov, ki jih navaja zakon o sodnih pooblaščencih. Tako notar kot sodišče v zapuščinskem postopku delujeta v javnem interesu, med njima pa ni hierarhičnega odnosa, saj v odnosu do sodišča notar ni v službenem razmerju. Očitno torej gre za razmerje sui generis, s prepleti načel civilnopravnega in javnopravnega področja. Notar se šteje za javnega uslužbenca v smislu kazenskega zakonika.

Notar mora vse osebe, ki po podatkih v spisu pridejo v poštev za dedovanje, pozvati, da se izjavijo. V dednopravnih ureditvah, kjer se pravica do dediščine pridobi s sprejemom, predstavlja pozitivna dedna izjava predpostavko za pridobitev dediščine. Če dedič ne poda dedne izjave, se v Avstriji zapuščinska obravnava opravi samo z dediči, ki so dedne izjave podali. Delež dediča, ki ni hotel podati dedne izjave, priraste k deležu drugih upravičenih dedičev. Pasivnost dediča pa povzroči takšne pravne posledice v primeru, ko je dediču poziv, naj poda dedno izjavo, pravilno poslan, z opozorilom na posledice opustitve.

Za podajo dednih izjav morajo imeti upravičenci na voljo vsaj štiri tedne od prejema poziva. Iz utemeljenih razlogov je čas lahko tudi daljši, vendar ne sme preseči enega leta. Če pozvana oseba v danem roku ne poda izjave, njeno nadaljnje sodelovanje v postopku ni več možno.

Če dediči niso znani ali obstaja verjetnost, da je imel zapustnik poleg že navedenih dedičev še druge dediče, je notar dolžan z javnim razglasom pozvati vse morebitne dediče, da se v šestih mesecih priglasijo k dedovanju. Po poteku tega roka se postopek izvede tako, da se upoštevajo tisti, ki so izjave podali.

Izjava o sprejemu dediščine je lahko brezpogojna ali pogojna. Podaja brezpogojne izjave o sprejemu dediščine pomeni, da dedič odgovarja za dolgove zapustnika neomejeno, tako s svojim lastnim kakor tudi s podedovanim premoženjem, tudi če vrednost dolgov presega vrednost zapuščine. Če je dedičev več, je njihova odgovornost za zapustnikove dolgove solidarna. Prednost te izjave je, da zapuščine ni treba uradno oceniti, zato je v tem primeru zapuščinski postopek hitrejši in cenejši, ker pa prinaša omenjena tveganja, tako izjavo praviloma podajo tisti dediči, ki dobro poznajo zapustnikovo premoženjsko stanje. S pogojnim sprejemom dediščine pa se dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove omeji do višine vrednosti zapuščine. Višina vrednosti zapuščine se določi s pomočjo strokovnjakov. Notar kot sodni komisar na tej podlagi potem opravi popis. Popis zapuščine je v določenih primerih obvezen (na primer takrat, ko je dedič mladoleten ali pod skrbništvom).

Zapuščinsko obravnavo opravi notar. Na njej se lahko podajo dedne izjave in dokazuje dedna pravica, notar pa potem sestavi poročilo o zapuščinski obravnavi in ga dostavi sodišču. Dediči lahko sklenejo tudi dedni dogovor, in sicer v obliki zapisnika pri notarja. Ta ima učinek sodne poravnave. Sodišče pa, kot je bilo že navedeno, izda sklep o prisojilu, ki je konstitutivne narave.

Stroški zapuščinskega postopka v Avstriji so stroški notarja kot sodnega pooblaščenca (odvisni so od vrednosti zapuščine, brez odbitja dolgov) in stroški sodišča (0,5 odstotka vrednosti čiste zapuščine, najmanj pa 69 evrov). Če gre za sporne zadeve, so sodni stroški višji (0,6 odstotka ali najmanj 107 evrov).

Tudi evropska potrdila o dedovanju v Avstriji izdajajo notarji, in sicer je krajevno pristojen tisti (torej isti) notar, ki bi bil po splošnih pravilih pristojen delovati kot sodni komisar v konkretnem zapuščinskem postopku.

Ureditev v Italiji

Italijo uvrščamo med dežele, kjer velja načelo enotnosti zapuščine, kar pomeni, da se za celotno dedovanje uporabi le eno pravo, ne glede na to, kje leži nepremično ali premično premoženje zapustnika. To načelo je dosledno izpeljano v uredbi Bruselj IV. Dedovanje v Italiji ureja Codice Civile, in sicer v drugi knjigi, členi 456-809, z naslovom Delle Successioni.

V Italiji zakon za dedovanje ne določa enotnega postopka. Dedovanje nastopi s smrtjo zapustnika. Codice Civile določa, da se zapuščinski postopek »odpre « z dnem smrti zapustnika v kraju, kjer je imel zapustnik zadnje prebivališče. Dodatno je treba upoštevati, da je v Italiji pravni sistem neenoten tudi glede pravne ureditve vpisa in javne objave lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tako ločimo sistem zemljiške knjige in sistem tako imenovanih nepremičninskih registrov, ki so povezani z zemljiškim katastrom. Sistem zemljiške knjige velja za nekdanje avstro- ogrske pokrajine: Tržaška, Goriška in del Videmske pokrajine v obmejnih občinah, Trento in Južna Tirolska ter nekatere občine v Lombardiji. V večje delu Italije pa velja sistem nepremičninskih registrov na osebni ravni, »sistema della Trascrizione«, ki je podoben francoskemu sistemu. Na območju, kjer imajo v Italiji zemljiško knjigo, se lastninska pravica pridobi z vpisom vanjo, torej je vpis v zemljiško knjigo konstitutivne narave, v sistemu nepremičninskih registrov pa lastninska pravica preide na pridobitelja s konsenzom strank, na način, ki ga predvideva zakon pri pravnoposlovnem prenosu, zato vpis v nepremičninske registre in prijava spremembe lastništva služita predvsem za davčne namene, zgolj publicirata prenos lastništva, nimata pa konstitutivnega učinka, temveč deklaratornega.

Prenos premoženja zapustnika na dediča se po italijanskem pravu praviloma ne izvede avtomatično, izvede se na podlagi sprejema dediščine. V Italiji so ob smrti osebe njeni možni dediči »poklicani k dedovanju «. Zapuščino lahko sprejmejo ali ne. Če dediščine ne sprejmeš, ne postaneš dedič. Sprejem zapuščine je lahko izrecen, to je s predpisanim aktom, v katerem se izrazi volja po sprejemu dediščine, molčeč, kadar se opravi neko dejanje, ki na jasen način izrazi voljo po sprejemu dediščine, ali pa domneven (na podlagi Codice Civile: če je k dedovanju poklican nekdo, ki je zapuščino že imel v posesti, se po treh mesecih šteje, da je njen dedič, razen če se v tem času dediščini na predpisan način ne odpove). Izjemo pa predstavljajo volila, ki se po zapustnikovi smrti prenesejo avtomatično; v takem primeru se ne zahteva sprejem zapuščine, predvidena pa je možnost odpovedi volilu. V tistem delu Italije, kjer deluje zemljiška knjiga, poznajo sklep o dedovanju po rednem postopku, ki ga določa kraljevi dekret R.d. 499/1929. V preostalem delu Italije sklepa o dedovanju ni in prav zato je uvedba evropskega potrdila o dedovanju v Italiji velika novost.

Dedič, kot že rečeno, pridobi status dediča s sprejemom zapuščine, volilojemnik pa samodejno, razen če se volilu izrecno ne odpove. V Italiji je uveljavljen sistem ležeče zapuščine, s čimer Codice Civile označuje zapustnikovo premoženje od trenutka smrti zapustnika do izjave dediča o sprejemu zapuščine. Slovenski Zakon o dedovanju ležeče zapuščine ne pozna, poznal pa jo je ODZ.

V Italiji lahko dedovanje poteka na podlagi zakona ali oporoke. Oporočno dedovanje nastopi, če je zapustnik napravil veljavno oporoko, sicer nastopi dedovanje na podlagi zakona. Italijansko pravo daje pri zakonitem dedovanju prednost zakoncu pred zapustnikovimi otroki, saj v primerih, kadar zakonec deduje skupaj z zapustnikovimi otroki, zakonec deduje polovico zapuščine, če ima zapustnik enega otroka. Če je imel zapustnik več otrok, zakonec deduje tretjino zapuščine. V primerih, ko zakonec deduje z zapustnikovimi starši oziroma brati in sestrami, pa zakoncu pripadeta dve tretjini zapuščine. Preživeli zakonec ima nadalje pravico do dosmrtne brezplačne služnosti (užitka) stanovanja pri rezidenčnem stanovanju (in na pohištvu v njem), če je bil zapustnik lastnik takega stanovanja in pohištva ali pa sta bila lastnika oba zakonca. Codice Civile ureja dedovanje na podlagi zakona do šestega dednega reda, zato se redko zgodi, da v praksi zakonitih dedičev ne bi bilo.

Notar sodeluje le v določenih fazah zapuščinskega postopka, in sicer razglasi oporoko, če jo je zapustnik napravil, in prejme izjave dedičev o sprejemu ali odpovedi dediščini. Vendar pa sodelovanje notarja v zapuščinskem postopku oziroma pri prehodu premoženja z zapustnika na njegove dediče ni nujno potrebno. Kot je bilo že navedeno, je namreč možno, da neka oseba postane dedič že zgolj zaradi dejstva, da poseduje zapuščino, če v roku treh mesecev ni bila podana izjava o odpovedi dediščini. Za to, da bi iz nepremičninskih registrov izhajalo, da je nekdo dedič, Codice Civile predvideva posebne instrumente: na primer, ko dediči prodajo neko podedovano nepremičnino, notar, pred katerim se listina sestavlja, v register vpiše ne le prodajo, temveč tudi molčeč sprejem dediščine (Codice Civile namreč določa, da če dedič neko dobrino proda, to pomeni, da je dediščino sprejel). V nepremičninskem registru sta tako dva vpisa oziroma dva nepremičninska dokumenta, ki publicirata lastništvo: prvi potrjuje prenos z umrlega na dediče, drugi pa prenos z dedičev na kupca, saj prodajna listina zajema oboje.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.