Navigacija
Portal TFL

TFL Vsebine / Pravna mnenja

VS031620 - zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe - dovoljenost - materialno pravnomočen del sodbe

INTERNA OZNAKA DOKUMENT
VS031620
IZVOR, AVTOR
pravno mnenje, občna seja VSS 21. in 22.12.1992
OBJAVA
Poročilo VSS 2/92 str.3, obr.
IZDAJATELJ
Vrhovno sodišče RS
BIVŠA REPUBLIKA
Slovenija
INSTITUT VSRS
zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe - dovoljenost - materialno pravnomočen del sodbe
PODROČJE VSRS
KAZENSKO PROCESNO PRAVO
BESEDILO
ORIGINAL:
Postopek za izreden preizkus pravnomočne sodbe je mogoče pričeti tudi
v primeru, če je sodišče druge stopnje na pritožbo javnega tožilca
razveljavilo sodbo glede kaznivega dejanja, za katero je bil
obdolženec oproščen obtožbe, pritožbo obdolženca za drugo kaznivo
dejanje, glede krivde in kazni, pa zavrnilo in potrdilo sodbo prve
stopnje.

Temeljno sodišče je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja
po 1. odstavku 100. člena KZ RS, mu izreklo kazen 5 let zapora in ga
hkrati, iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP, oprostilo obtožbe
kaznivega dejanja po 1. odstavku 100. člena KZ RS, v zvezi s členom
19 KZ SFRJ in 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo
temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike
Slovenije.
Na pritožbi obtoženca in javnega tožilca je višje sodišče obtoženčevo
pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo prve stopnje v odločbi o
krivdi in kazni potrdilo, ugodilo pa pritožbi javnega tožilca in
sodbo prve stopnje v oprostilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem
obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Po vrnitvi spisov je sodišče prve stopnje izdalo končno odredbo o
pravnomočnosti sodbe in odredilo, da se odpre nov spis, pod novo
opravilno številko in nato poslalo Vrhovnemu sodišču Republike
Slovenije spis z zahtevo obsojenca za izreden preizkus pravnomočne
sodbe.
Zoper navedeni odredbi je javni tožilec Republike Slovenije vložil
zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej je uveljavljal, da je sodišče
s končno odredbo kršilo določbo 1. odstavka 132. člena ZKP in z
odredbo, da se odpre nov spis, določbe 1. in 2. odstavka 33. člena
ZKP ter predlagal razveljavitev obeh odredb.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevo za varstvo zakonitosti
zavrnilo kot neutemeljeno. Menilo je, da je postopek za izreden
preizkus pravnomočne sodbe mogoče pričeti tudi v primeru, če je
sodišče druge stopnje na pritožbo javnega tožilca razveljavilo sodbo
glede kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec oproščen obtožbe,
pritožbo obtoženca za drugo kaznivo dejanje, glede krivde in kazni,
pa zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Po določbi 1. odstavka
132. člena ZKP postane sodba pravnomočna, ko se ne more več
izpodbijati s pritožbo, ali če zoper njo pritožba ni dovoljena. Vsaka
sodba, ki je bila izdana v kazenskem postopku na katerikoli stopnji,
rešuje tisto pravno vprašanje oziroma pravno razmerje, zaradi
katerega je bila izdana. Vsaka predstavlja poseben pravni akt in ima
v skladu s tem določeno samostojnost, tako glede načina izdaje, kot
tudi glede učinkov in eksistence. Sodba, izdana na prvi stopnji,
zoper katero je bila vložena pritožba, postane formalno pravnomočna z
dnem odločitve sodišča druge stopnje, s katero je ta sodba potrjena
oziroma spremenjena. Z odločitvijo sodišča druge stopnje, ki je
zavrnilo obtoženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje
v obsodilnem delu, je postala sodba, ki zadeva odločbo o krivdi in
kazni za kaznivo dejanje po 1. odstavku 100. člena KZ RS, formalno
pravnomočna. S tem pa je bila tudi obtožba glede tega kaznivega
dejanja izčrpana in o njej ni mogoče več razpravljati v rednem
kazenskem postopku. Sodbe v rednem kazenskem postopku glede obstoja
tega kaznivega dejanja, kazenske odgovornosti in kazni ni mogoče več
spremeniti. Ocena navedenih dejstev pa ne daje samo podlage za sklep,
da je sodba v obsodilnem delu postala materialno pravnomočna, temveč
tudi, da je materialna pravnomočnost posledica formalne
pravnomočnosti. Res je, da v obravnavanem primeru ni bilo odločeno o
obtožbi javnega tožilca glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 100.
člena KZ RS v zvezi s členom 19 KZ SFRJ in da bo treba obsodilni del
sodbe upoštevati v končni sodbi, vendar je treba povedati, da sodišče
pri tem ne bo smelo v rednem kazenskem postopku posegati v zahtevek
javnega tožilca, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. Zato
tudi sodišče prve stopnje z izdajo končne odredbe, v kateri je
ugotovilo, da je postal obsodilni del sodbe pravnomočen, ni kršilo
določbe 1. odstavka 132. člena ZKP.
Sodišče mora o izločitvi postopka odločiti s sklepom (2. odstavek 33.
člena ZKP). Vendar v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje, ko je
odredilo, da se odpre nov spis, z novo opravilno številko, ni
odločilo o izločitvi postopka. Podroben pregled navedene odredbe
namreč pokaže, da gre za odločitev o izvajanju notranjega poslovanja
sodišč, ki je urejeno s sodnim poslovnikom za redna sodišča in sicer
v določbah 2. odstavka 212. člena in 1. odstavka 217. člena. S tem pa
sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 1. in 2. odstavka 33. člena
ZKP.
Opomba: S tem pravnim mnenjem se spreminja načelno pravno mnenje,
sprejeto na razširjeni občni seji Vrhovnega sodišča R Slovenije dne
21.11.1984 (Poročilo o sodni praksi II/84).

Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.

Prijava

Še niste uporabnik?

Za brezplačen dostop do vsebin portala Tax-Fin-Lex se registrirajte. Brezplačna registracija vam omogoča:

  • Vpogled v 7 dokumentov
  • Prejemanje e-dnevnika Lex-Novice
  • Prejemenje e-tednika TFL Glasnik
Potrebujete pomoč? Pokličite nas na 01 432 42 43 ali pošljite sporočilo.
 
x Dialog title
dialog window