Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12 in 94/12) ni bil v neskladju z Ustavo.

Pridobivanje osnovnih podatkov o strankah od odvetnika za potrebe obdavčitve pomeni poseg v polje odvetniške zasebnosti, ki je varovano s 35. členom Ustave (t. i. splošni vidik zasebnosti). Tako kot velja splošno glede pravice do zasebnosti vsakega posameznika, tudi pri odvetniku ta pravica ni varovana kot absolutna. Posegi v to ustavno varovano pravico so dopustni, njihovo dopustnost pa je treba presoditi z vidika splošnih pogojev, ki jih Ustava določa za omejevanje te človekove pravice, ob upoštevanju posebne narave odvetniške zasebnosti.   Izpodbijana ureditev pridobivanja podatkov v davčnem inšpekcijskem nadzoru (tudi s pomočjo sodelovalne dolžnosti zavezanca za davek) je očitno usmerjena v učinkovit nadzor nad izvajanjem zakonov o obdavčenju, ki je temelj učinkovitega davčnega sistema in s tem pridobivanja ene najpomembnejših oblik fiskalnih dohodkov. Zakonodajalec je torej za poseg v ustavno varovano pravico do odvetniške zasebnosti imel ustavno dopusten cilj.   Ureditev pridobivanja podatkov v davčnem inšpekcijskem nadzoru davčnemu inšpektorju omogoča, da sam ali z vzpostavitvijo sodelovalne dolžnosti zavezanca za davek pridobi podatke, potrebne za pobiranje davkov. Glede na namen odvetniške dejavnosti je bistveni del davčno upoštevnih dogodkov pri odvetnikih v neposredni zvezi z dejstvom, da je odvetnik za določeno stranko opravil določeno storitev. Tudi če za samo odmero davka osebni podatki (tj. imena in naslovi) strank morda niso nujni, pa ti podatki nedvomno lahko omogočajo preverjanje resničnosti davčno upoštevnih dejstev. Dopustnost pridobivanja osnovnih podatkov o strankah od odvetnika torej lahko pripomore k učinkovitejšemu davčnemu nadzoru, zato je izpodbijani ukrep primeren za dosego cilja.   Ker je predmet davčnega nadzora odvetnika prav njegovo poslovanje, odvetnik pa je pri opravljanju odvetniških storitev v poslovnem razmerju zlasti s svojimi strankami, v določenih primerih odvetnikovega poslovanja ni mogoče učinkovito davčno nadzorovati brez možnosti preverjanja (tudi pri drugem poslovnem partnerju – tj. odvetnikovi stranki), ali je do poslovnega razmerja prišlo in v kolikšnem obsegu. Pridobitev osnovnih podatkov o odvetnikovih strankah je zato v posameznem primeru lahko najmanjši obseg podatkov, ki še omogoča učinkovit davčni nadzor. Ker je podatke o strankah mogoče evidentirati in davčnemu organu posredovati ločeno od drugih zaupnih podatkov, za kar ima pravico in dolžnost skrbeti predvsem odvetnik sam, pa si je težko zamisliti dodatna procesna jamstva, zaradi katerih bi bil poseg v ta del odvetniške zasebnosti milejši.   Učinkovit nadzor nad izpolnjevanjem davčnih obveznosti omogoča učinkovito davčno politiko in s tem uresničevanje ciljev, ki so odvisni od državnega proračuna, zagotavlja enakost med davčnimi zavezanci ter krepi ugled in javno podobo odvetništva. Korist, ki jo prinaša izpodbijani ukrep, je tako velikega pomena za celotno družbo. Odvetniška zasebnost je sicer sama po sebi občutljiva in posebna kategorija, vendar je pridobivanje osnovnih podatkov o strankah eden najblažjih posegov v odvetniško zasebnost (gre namreč za podatke, ki ne razkrivajo vsebine odvetniškega razmerja, pač pa zgolj dejstvo obstoja odvetniškega razmerja in omogočajo identifikacijo stranke). Odvetnik in njegova stranka sta ta del odvetniške zasebnosti pogosto primorana razkriti drugim. Učinkovit davčni nadzor zato odtehta poseg v ta (ozki) krog odvetniške zasebnosti. Varovanje odvetniške zasebnosti namreč ne more (in ne sme) biti plašč varovanja odvetnikovih morebitnih kršitev zakona, zakonito ravnanje odvetnikov pa povečuje splošen ugled tega poklica in zaupanje vanj.  Ker izpodbijana ureditev pridobivanja osnovnih podatkov o strankah od odvetnika za potrebe obdavčenja temelji na ustavno dopustnem cilju in je tudi v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, ni v neskladju s 35. členom Ustave.