Zbornik znanstvenih razprav

Avtorja analizirata vprašanje, kakšno je oziroma bi moralo biti delovanje pravnika v hudodelskem pravnem sistemu. Pri tem kot vidik uporabljata po drugi svetovni vojni pogosto uporabljan izgovor »notranjega emigranta«. Notranji emigrant je oseba, ki fizično ostane na svojem mestu, vendar se zato, ker ne odobrava okolja, v katerem je, od njega »odmakne navznoter«. Pri tem je lahko njegovo notranje neodobravanje navzven izraženo na različne načine: od konformnega delovanja do pasivnosti. Pravi notranji emigrant čuti napetost zaradi notranjega konflikta med svojimi vrednotami in pravnimi zahtevami, vendar navzven kljub notranjemu konfliktu deluje konformno. Tudi visoki nacistični sodelavci so se po drugi svetovni vojni pogosto proglasili za notranje emigrante, ker so oziroma naj bi imeli zadržke do nacističnega sistema. Prek analize zagovorov treh obsojencev v povojnem nürnberškem sojenju pravnikom (Juristenprozess) avtorja analizirata, kakšne so bile drže pravnikov do zločinskega pravnega reda. Avtorja ugotavljata, da lahko celo pri nekaterih vodilnih nacističnih pravnikih najdemo elemente notranje emigracije. Jih to dela manj krive? Za konec se s Thomasom Mannom vprašata, kakšno je moralno delovanje pravnika v takih časih. Ali ni morda (poleg upora) edino moralno dejanje – nedelovanje?