TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da odslej glasi:

Razveljavi se točka 1/1 odločbe tožene stranke štev. 000 z dne 21.8.1995, ki se glasi: "Povečati terjatve do delavcev za 1,789.413,60 SIT in povečati družbeni kapital za 1,190.995,90 SIT ter delniški kapital za 96.628,30 SIT in trajne vloge za 1.879,40 SIT."

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 171.327,00 SIT pravdnih stroškov, v 15 dneh.

Tožena stranka je pri tožeči stranki opravila postopek revizije po ZLPP in v revizijskem poročilu z dne 1. 6. 1995 med drugim ugotovila, da tožeča stranka od 1. 1. 1991 dalje plačuje premije življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem za svoje managerje, s čimer so obremenjeni njeni nematerialni stroški. Upravičenci za vračilo zavarovalnih premij (zavarovalne vsote za doživetje) pa so njeni delavci managerji. Tožena stranka je zaključila, da je s plačilom premij za managersko zavarovanje prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 10. točki 48.a člena ZLPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka utemeljeno zatrjuje, da v spornem primeru ni podan nobeden od dejanskih stanov iz 48.a člena ZLPP. Tožena stranka temelji svojo odločitev na 10. točki 48.a člena ZLPP. Ta vsebuje štiri dejanske stanove, ki bi upravičevali toženo stranko, da ravna po prvem in drugem odstavku 48.b člena ZLPP, če bi njihov obstoj ugotovila pri pregledu iz prvega odstavka 48. člena ZLPP. Tožena stranka pa pri pregledu ni ugotovila nobenega od njih, ugotovila tudi ni tistega, ki ga ZLPP opredeli kot "drugi primeri zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem". Na tega se je tožena stranka v tem postopku tudi sklicevala. Toda v revizijskem poročilu ni glede spornega dejanja tožeče stranke (plačevanje premij za življenjsko zavarovanje) dejanske ugotovitve, da je bilo to dejanje storjeno v okviru lastninskega preoblikovanja oziroma v okviru posameznih dejanj, ki bi jih bilo mogoče opredeliti pod lastninsko preoblikovanje (glej 18. člen in prvi odstavek 48. člena ZLPP) in je zaradi njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine.

Očitno je, da je hotela tožena stranka s svojo odločbo odpraviti v revizijskem pregledu ugotovljene kršitve računovodskih predpisov in s tem rešiti vprašanje zakonitosti razpolaganja z družbenimi sredstvi. Toda tega tožena stranka ni storila v pravem postopku. Njihovo odpravo bi lahko izposlovala z ukrepi, izrečenimi v postopku, ki ga je predpisoval Zakon o službi družbenega knjigovodstva oziroma ga sedaj predpisuje Zakon o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Postopek po omenjenih dveh zakonih se tako razlikuje od postopka po ZLPP, da ukrepov, za katere določa zakon eno vrsto postopka, ni mogoče izreči v drugem postopku.