Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrže.

Prvo vprašanje, ki ga postavlja revidentka v zvezi s predmetom upravnega spora, v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, za obravnavanje tega vprašanja pa iz revizije tudi ni mogoče razbrati, kakšen bi lahko bil revidentkin pravni interes za tako presojo. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zgolj pojasnilo, da je treba v obravnavani zadevi (gre namreč za upravni akt, ki je bil izdan na prvi stopnji, utemeljen pa je tudi z razlogi iz obrazložitve drugostopenjske odločbe) argumentacijo iz obeh odločb obravnavati kot celoto.

V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na razlago pojma "poskusa vračanja" iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da vprašanja, na katerega bi želela odgovor Vrhovnega sodišča, revidentka sploh ne izpostavi. Iz dejanskega stanja zadeve, na katero bi bilo Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano tudi v postopku revizije, izhaja, da revidentka ni niti navajala niti izkazala kakršnegakoli poskusa vzpostavitve (ponovne) dejanske in trajne povezave z Republiko Slovenijo in s tem želje nadaljevati z življenjem v Republiki Sloveniji (interes po obnovitvi statusa), kar je tudi bistvena sestavina splošne opredelitve dejanskega življenja iz prvega odstavka in pogoja iz četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD.6 Za odločitev sodišča prve stopnje je bila tako ključna dejanska ugotovitev, da revidentka v postopku ni uspela izkazati predpisanega pogoja, in ne zožujoče materialnopravno stališče sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe v zvezi s tem izrecno navedlo, da je pojem "poskusov vračanja" iz navedene zakonske določbe pomensko odprt pojem, ki nakazuje na vsakršno ravnanje (oziroma njegov poskus), ki kaže na željo oziroma voljo nekoga, da bi se vrnil nazaj (npr. zaprosilo za vizum, za začasno prebivanje, iskanje zaposlitve). Razlaga, ki bi jo morda želela uveljaviti revidentka, da zakonska zahteva po poskusu vračanja vključuje tudi vsakršno odsotnost poskusa vračanja v nadaljnjem obdobju petih let (po preteku prvega petletnega obdobja od zapustitve Republike Slovenije v avgustu 1991 do avgusta 1996), pa je očitno napačna in v nasprotju z vsemi ustaljenimi metodami razlage prava.

Ker revidentka ob kritiki zakonske ureditve le splošno navaja, da gre za neustavnost, ne da bi sploh vsebinsko opredelila, s katero ustavno normo je navedena ureditev v nasprotju, Vrhovnemu sodišču ni omogočila, da bi njeno zadevo lahko ovrednotilo kot pomembno za rešitev (novih) ustavnopravnih vprašanj, povezanih z ustavnostjo navedene zakonske ureditve.