IZREK
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. G 1/2015 z dne 31. 8. 2016 se zavrne.
EVIDENČNI STAVEK
V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo iz 22. člena Ustave med drugim izhaja prepoved sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno šele tedaj, kadar je sodna odločba očitno napačna. S tega vidika je ključno vprašanje obravnavane zadeve, ali je Vrhovno sodišče s tem, ko je o tem, kje je bilo shranjeno sporno elektronsko sporočilo, sklepalo na podlagi okoliščin, ki so bile ugotovljene v postopku izdaje odločbe in obrazložene v odločbi Agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, ravnalo samovoljno. Vrhovno sodišče je o tem, da sporno elektronsko sporočilo ni bilo shranjeno zgolj na strežniku tretje osebe, sklepalo na podlagi dejstev in okoliščin o poteku preiskave, kot so bile ugotovljene in obrazložene v odločbi Agencije. Svoje sklepanje je Vrhovno sodišče oprlo na posamezne dejanske ugotovitve, ki jih je v zvezi s pridobivanjem spornega elektronskega sporočila v 7. točki obrazložitve v svoji odločbi navajala Agencija, ti razlogi pa so po oceni Ustavnega sodišča razumna podlaga za nadaljnji sklep, da je bilo zaseženo sporočilo shranjeno (tudi) na lokalnem računalniku. Glede na navedeno očitek o samovoljni odločitvi Vrhovega sodišča ni utemeljen.
Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da v primeru, ko instančno sodišče spremeni oziroma dopolni dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, to še ne pomeni nujno kršitve 25. člena Ustave. Ustavno varovano jedro pravice do pravnega sredstva varuje stranke postopka pred tem, da bi instančno sodišče samo v celoti in prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje na prvi stopnji. To pomeni, da 25. člen Ustave ne izključuje vsakršnega sklepanja instančnega sodišča o dejanskih vprašanjih. Vprašanje, ali je pridobitev spornega elektronskega sporočila pomenila preiskavo pri tretjem v smislu 33. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, je samostojno pravno vprašanje, ki je bilo na ugovor pritožnice tako v dejanskem in pravnem pogledu obravnavano že v postopku pred Agencijo. Okoliščina, da je Agencija ugovor o preiskavi pri tretjem zavrnila z drugačnimi argumenti kot Vrhovno sodišče, v konkretnem primeru ne more biti odločilna. Zato Vrhovno sodišče ni ravnalo v nasprotju z jamstvom iz 25. člena Ustave.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.