Odločitve Ustavnega sodišča

Določba 7. točke prvega odstavka 25. člena in prvega odstavka 27. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93) ni v neskladju z Ustavo. Statut Odvetniške zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 15/96, 10/95, 55/96 in 4/2000) je v neskladju z Ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe. Odvetniška zbornica Slovenije mora neskladnost iz prejšnje točke tega izreka odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Sedma točka 46. člena in 57. člen Statuta Odvetniške zbornice Slovenije se do uskladitve ne smeta uporabljati.

Odvetništvo ima v vsaki pravni in demokratični državi posebno vlogo in pomen. Zlasti je Vloga odvetnika je zlasti pomembna v okviru izvrševanja sodne oblasti. Temeljna naloga odvetnika kot pravnega strokovnjaka je zastopanje strank pred sodišči in drugimi državnimi organi. Zato že Ustava določa, da je odvetništvo "del pravosodja". ZOdv določa, da odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravni razmerjih (2. člen ZOdv). Za opravljanje navedenih nalog pa Zakon ne zahteva zgolj strokovne usposobljenosti, temveč tudi višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniškega dejavnosti. V drugem odstavku 11. člena določa, da je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Zakonodajalec je imel upravičljiv razlog, da je kot pogoj za opravljanje odvetniškega poklica določil, da je lahko odvetnik le tista oseba, ki je vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Zato izpodbijana določba ne pomeni kršitve načela enakosti iz drugega odtavka 14. člena Ustave. Zakonodajalčevega cilja ni mogoče doseči s predpisovanjem zgolj strokovnih pogojev. Za dosego tega cilja je bilo nujno določiti tudi pogoj, da lahko odvetniško dejavnost opravljajo osebe, za katere je mogoče ugotoviti, da bodo opravljale odvetniški poklic v skladu z Kodeksom odvetniške poklicne etike. Ta od odvetnikov zahteva spoštovanje etičnih načel, resnice, humanosti, človekovega dostojanstva, načel Ustave in zakonov, pravil lepega vedenja in dr. Ugotavljanje navedenega pogoja pomeni ugotavljanje določenih dejstev in okoliščin iz zasebnega življenja kandidata, ki želi opravljati odvetniški poklic. Ugotovitev, da kandidat ne izpolnjuje navedenega pogoja, pomeni tudi omejitev pravice do proste izbire zaposlitve torej omejitev opravljavljanje tega poklica. Vendar je poseg v navedene ustavne pravice v sorazmerju z varovanimi ustavnimi pravicami drugih oseb, da jim je zagotovljena pravna pomoč odvetnikov, katerim lahko zaupajo, da bodo opravljali svoje naloge strokovno in v skladu z določenimi etičnimi načeli (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995, Uradni list RS, št. 41/95 in OdlUS IV, 54). Zato je pogoj, da je odvetnik lahko le oseba, za katero je mogoče na podlagi njenega obnašanja in ravnanja sklepati, da bo opravljala odvetniški poklic pošteno in vestno, v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave (1. točka izreka). Statut OZ v delu, ki določa obveznost območnega zbora, da poda mnenje o tem, ali je oseba, ki želi postati odvetnik, vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, zahtev načel pravne države ne izpolnjuje. Statut ne določa organa območnega zbora, ki naj bi mnenje podal. Statut tudi ne določa načina za pridobitev podatkov o obnašanju prizadete osebe. Pri tem gre lahko za podatke iz njenega osebnostnega življenja, kar pomeni, da je treba tudi v postopku dajanja mnenja varovati zasebnost osebe in zato natančno urediti ta vprašanja. Statut tudi ne ureja načina posredovanja mnenja upravnemu odboru zbornice. Glede na to, da se mnenje nanaša na izredno občutljivo sfero človekovega življenja, bi Statut moral določiti, da se poda mnenje pisno in zaupno. Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče ugotovilo, da Statut v tem delu ni v skladu z 2. členom Ustave.