Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v točki II.1. izreka spremeni tako, da se ugotovi, da je pogodba z dne 1. 2. 2012 sklenjena med prvo toženo in drugo toženo stranko nična,

- v točkah II.2., II.4 in III. izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu (točka II.3. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Ne glede na odločitev o ničnosti prodajne pogodbe, tožeča stranka v konkretnem primeru ločitvene pravice nima, ker sklep o rubežu ni bil vpisan v register neposestnih zastavnih pravic.

Sodišče prve stopnje je zaključek, da sporna prodajna pogodba ni nična, utemeljilo z navedbami, da dejstvo, da je bilo v letu 2011 in 2012 zoper prvo toženo stranko vloženih več izvršilnih predlogov ne dokazuje, da je bil namen pogodbenih strank izigrati upnike, še zlasti ne zato, ker je tožena stranka dokazala, da je bila kupnina plačana, in da so se iz kupnine na podlagi asignacij poplačevali tudi upniki prvotoženke.

Trditev toženih strank in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila terjatev kupnine v znesku 102.400,14 EUR zaprta na podlagi odškodninskega zahtevka drugo tožene stranke še ne pomeni, da je bila kupnina v tem znesku dejansko plačana. Toženi stranki namreč glede navedenega zneska nista trdili, da je drugo tožena stranka prvo toženi stranki odpustila dolg, ali da sta sklenili dogovor o poravnavi dolga ali morda sporazum o pobotu. Zgolj knjiženje obveznosti oziroma knjigovodsko zaprtje terjatve ni pravno dejanje, na podlagi katerega bi bil mogoč zaključek o plačilu kupnine. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila kupnina za prodana osnovna sredstva v celoti plačana, zmotna.

S sporno prodajno pogodbo sta tako toženi stranki iz premoženja prvo tožene stranke izvzeli zdrava jedra in jih z namenom odškodovanja upnikov prenesli na drugo toženo stranko, brez namena plačila celotne kupnine. Pogodba katere namen je izigrati upnike, pa je v nasprotju z moralnimi načeli in kot taka nična.

Ne glede na to, da sta toženi stranki morebiti na podlagi asignacij poplačali določene upnike prvo tožene stranke, okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče utemeljujejo v prepričanju, da je sporna prodajna pogodba zaradi namena izigrati upnike prvo tožene stranke nična. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II.1. izreka spremenilo tako, da se ugotovi, da je pogodba z dne 1. 2. 2012 sklenjena med prvo toženo in drugo toženo stranko nična.