Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

a) razveljavi glede odločitve o pobotnem ugovoru tožene stranke (III., IV. in V. točka izreka izpodbijane sodbe) in se pobotni ugovor tožene stranke zavrže.

b) delno spremeni v II. in VI. točki izreka tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi:

„II. Tožena stranka je dolžna tožniku od 2. 7. 2015 do vključno 5. 8. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od tega od mesečnega bruto nadomestila plače v višini 790,73 EUR obračunati in za tožnika vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ga od 2. 7. 2015 do vključno 5. 8. 2015 prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, mu od 2. 7. 2015 do vključno 5. 8. 2015 vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni pod izvršbo, višji zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.“

2. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

3. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala 15. 5. 2015, dne 8. 5. 2015 pa je z drugim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav bi lahko dela, v zvezi s katerimi je drugi delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, opravljal tudi tožnik. Ker delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (saj bi tožnik lahko nadaljeval z delom, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas drugi delavec), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke delno zmotno uporabilo 311. člen OZ, ki med pogoji za dopustnost pobotanja terjatev določa tudi njihovo zapadlost. Tožena stranka je v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala terjatev iz naslova odpravnine, ki jo je izplačala tožniku na podlagi 108. člena ZDR-1, in terjatev iz naslova denarnega nadomestila (brez navedbe zneska), ki naj bi ga tožnik prejemal s strani Zavoda RS za zaposlovanje in katerega bi morala tožena stranka povrniti tej instituciji. Terjatev delodajalca iz naslova vračila odpravnine, ki je bila delavcu izplačana v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki je bila v sodnem postopku ugotovljena za nezakonito), zapade šele, ko postane odločitev o nezakonitosti takšne odpovedi pravnomočna. To pa pomeni, da niti v času, ko je bila ta odpravnina uveljavljana v pobot, niti v času odločanja o pobotnem ugovoru tožene stranke ta terjatev še ni zapadla. Tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila nobenih dokazov o tem, da je Zavodu RS za zaposlovanje vrnila denarno nadomestilo, ki je bilo izplačano tožniku, ob tem, da ni navedla niti zneska tega nadomestila, ki ga je iz tega naslova uveljavljala v pobot. Tožena stranka torej ni dokazala, da sta terjatvi, ki ju je uveljavljala v pobot, zapadli, kar pomeni, da ni bilo pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke razveljavilo in pobotni ugovor tožene stranke zavrglo, saj zanj niso bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.

Sodišče prve stopnje je tožniku napačno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki tudi za čas, ko je bil v delovnem razmerju že pri drugem delodajalcu in mu to ni prenehalo. Delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati. Ker je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, ki v času odločanja o sodni razvezi še ni prenehala, delovnega razmerja ni mogoče priznati po zaposlitvi z novim delodajalcem za polni delovni čas.