Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2382/2018/30 (1312-08) z dne 21. 6. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

Rok 6 mesecev se je v konkretnem primeru že iztekel, to pomeni, da bi toženka še lahko sprožila postopke za podaljšanje roka, pa tega ni storila, ampak je sprejela upravno odločitev, da bo sama obravnavala tožnikovo prošnjo. To možnost ima na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe III.

Razveljavitev sklepa z dne 14. 12. 2018 z odločitvijo, da bo Slovenija obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi določil člena 29(2) in 17(1) Dublinske uredbe III je odločitev, ki posega v pravni položaj tožnika, saj se v tožbi tožnik sklicuje na pravico do družinskega oziroma zasebnega življenja in v zvezi s tem navaja konkretne okoliščine. To pravico oziroma pravici pa naj bi tožnik pred prihodom na zasebni obisk v Slovenijo uresničeval na Poljskem, kjer ni bil prosilec za mednarodno zaščito, in v to pravico (oziroma pravici) izpodbijani akt morebiti nesorazmerno posega ob tem, da je treba upoštevati tudi javni interes sodelovanja med državami podpisnicami pogodb o izročitvah v zvezi s tekom kazenskih postopkov.

V mednarodni sodni praksi ni dvoma, da je pravica do zasebnega ali družinskega življenja relevantna tudi v postopkih po Dublinski uredbi III.

Diskrecijska klavzula iz določila člena 17(1) Dublinske uredbe III ne sme biti uporabljena tako, da bi to pomenilo kršitev oziroma nesorazmeren poseg v pravico iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

Za obravnavano zadevo je ključnega pomena ustaljena sodna praksa Sodišča EU, da mora imeti v skladu s členom 27(1) Dublinske uredbe III prosilec za azil pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper „odločitev o predaji“ ali do ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem. Odločitev „o predaji“ je treba razlagati v skladu s primarnim pravom, to je pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni, da odločitev o predaji ne pomeni zgolj odločitve, da Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, ampak tudi odločitev toženke, da Slovenija razveljavi odločitev o predaji in da bo sama obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, kadar taka odločitev posega v pravice ali pravni položaj prosilca.

Ker mora imeti prosilec učinkovito pravno sredstvo zoper odločitev o zavrnitvi uporabe diskrecijske klavzule, je razumljivo (mutatis mutandis), da mora imeti pravico do učinkovitega sodnega varstva tudi zoper odločitev, da bo država uporabila diskrecijo in ne bo predala prosilca drugi državi članici.

Tožnik sploh ni bil pritegnjen v postopek razveljavitve sklepa z dne 14. 12. 2018 in v postopek odločanja, da bo Slovenija obravnavala njegovo prošnjo in da ne bo predan Poljski. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 5. člena Dublinske uredbe III v zvezi z prvim odstavkom 9. člena, prvim odstavkom 138. člena in tretjega odstavka 146. člena ZUP (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).