Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 200/95 z dne 9. 1. 1997, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 1033/94 z dne 31. 8. 1994 in sodba Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Sevnici, št. K 56/93 z dne 25. 4. 1994 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Krškem v novo odločanje.

Pravica do molka (četrta alineja 29. člena Ustave) je ena izmed temeljnih (ustavnih) procesnih pravic obdolženca. Pri pravici do molka ne gre zgolj za prepoved uporabe prisile ali zvijače, temveč tudi za preprečevanje samoobdolžitve, saj se obdolženec morebiti (zaradi pravne neizobraženosti) ne zaveda, da mu ni treba izpovedati zoper samega sebe. Pravni pouk, v katerem je treba obdolženca opozoriti na to pravico, mora biti takšen, da bo odločitev obdolženca o tem, ali bo izkoristil pravico do molka ali ne, v celoti odvisna od njegove svobodne volje. Pravica do molka ima tudi izredno pomembno dokaznopravno procesno posledico. Državni tožilec mora dokazovati vse prvine obtožnice in obdolžencu ni treba storiti ničesar v svojo obrambo. S tega vidika je pravica do molka element ustavne pravice iz 27. člen Ustave (domneva nedolžnosti), zato mora tožilec dokazati vse elemente kaznivega dejanja, da prepriča neodvisno sodišče, tudi če ostane obdolženec povsem pasiven. S pravnim poukom, s katerim je sodišče pritožnico nagovorilo k temu, da je priznala in s tem izpovedala zoper samo sebe, je bila kršena pravica do molka in domneva nedolžnosti. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo.