Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Sporne izjave so po vsebini vrednostne sodbe, v okviru katerih je toženec kritiziral delo tožnika kot državnega sekretarja za nacionalno varnost. Tožnik je moral računati s tem, da je zaradi svojega položaja na očeh javnosti. Kritiki je bil izpostavljen kot funkcionar. Pri tehtanju pravic v koliziji je namreč odločilen tožnikov položaj v času, iz katerega izvira očitek o zlorabi represivnih organov (ko je opravljal funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade), ne položaj (javnega uslužbenca) v času podaje spornih izjav. Okoliščina, da se ni izpostavljal v javnosti, nima vpliva na njegov status javne osebnosti. Kot oseba javnega življenja (pri čemer ni odločilno, ali je tožnika šteti za absolutno ali relativno javno osebo) oziroma oseba s pomembno družbeno močjo je moral tožnik v primerjavi z običajnimi posamezniki (zasebniki) trpeti širše meje dopustne kritike v zvezi s svojim delom (metodami dela). Meje svobode izražanja so v tem primeru širše. Sporne izjave so bile usmerjene v kritiko ravnanja oškodovanca v funkciji državnega sekretarja za nacionalno varnost (ad rem), njihov namen ni bil v osebnem ponižanju in osramotitvi oškodovanca (ad personam).

Sporne izjave, kot jih razume povprečen bralec, sicer vsebujejo žaljivo sporočilo (očitek o zlorabi, torej o moralno spornem ravnanju, je objektivno žaljiv), kar pa še ne zadošča za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Za oceno o protipravnosti oziroma nedopustnosti posega v tožnikovo osebnostno sfero je odločilna presoja, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je tožnik dejansko vplival na direktorje SOVE, OVS in NPU (objektivna resničnost), temveč zgolj, ali je bil toženec o tem prepričan (subjektivna resničnost) in ali je njegovo prepričanje temeljilo na zadostni dejanski podlagi.