Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 18., 19., 20., 58. in 67. do 70. člena, 75. do 78. člena, 81. in 91. člena, 104. do 108. člena, drugega odstavka 113. člena, 115. člena, 116. člena, drugega odstavka 117. člena, 125., 141. in 147. člena in prvega odstavka 159. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 19/91 - popr., 21/94, 23/96 in 1/2000) ter 2., 3., 4. in 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 1/2000) se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 24. člena, tretje alineje drugega odstavka 25. člena, drugega odstavka 29. člena, 54., 56., 57., 60. in 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98 in 66/2000) ter 12., 13., 14. in 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98) se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in tretjega odstavka 1. člena in 50. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) se zavrne.

Ustavno sodišče je v nekaterih svojih odločitvah že sprejelo stališče, da napoved urejanja nekega vprašanja v bodočem drugem zakonu sama po sebi ne more biti ustavno sporna. Ker pobudniki v konkretni pobudi ne navajajo razlogov, do katerih se Ustavno sodišče še ni opredelilo, je pobudo v teme delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Določbe Stanovanjskega zakona, ki so skladno s procesom transformacije družbene lastnine v zasebno lastnino preoblikovale stanovanjsko pravico v najemno pravico, ne morejo pomeniti posega zakonodajalca, ki bi mu lahko očitali neskladje z ustavno določbo o prepovedi retroaktivnosti oz. načeli pravne države. Določbe Stanovanjskega zakona, ki posledično bivšim imetnikom stanovanjske pravice onemogočajo odkup denacionaliziranih stanovanj, samo zaradi tega razloga ne morejo biti v neskladju z Ustavo ter ne posegajo v zatrjevane pravice bivših imetnikov stanovanjske pravice, ki so vezane na lastninsko pravico (členi 33, 67 in 78 Ustave). Evropsko sodišče za človekove pravice ni zavzelo stališča, da bi države, ki so spremenile družbeni sistem v sistem, ki je evropsko primenljiv, morale ohranjati pravice v obsegu in vsebini iz prejšnjega sistema. Pri stanovanjski pravici gre za pravico, ki je v bistvu vezana na družbeno lastnino. Prvi člen prvega Protokola k EKČP glede stanovanjske pravice ne jamči več od tistega, kar je že varovano z določbo 33. člena Ustave. Najemnikom, bivšim imetnikom stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih, je zakonodajalec omogočil nadaljnje bivanje v teh stanovanjih, ki je primerljivo s pravicami in obveznostmi v drugih evropskih državah, kjer niso poznali stanovanjske pravice kot samostojne pravice tako, da v tem ni posegal v pravico pobudnikov do doma. Ustava sicer ne pozna pravice do doma, kar ne pomeni, da taka pravica ni utemeljena v mednarodnih pogodbah, ki zavezujejo Slovenijo. Iz stanovanjskega zakona izhaja, da morajo biti najemniki o nameravani prodaji obveščeni na podlagi predkupne pravice. Na podlagi te pravice se tudi svobodno odločijo ali bodo odkupili stanovanje ali pa bodo nadaljevali najem z novim lastnikom, pod sicer istimi najemnimi pogoji. Položaj bivših imetnikov stanovanjske pravice, ki živijo v denacionaliziranih stanovanjih in nimajo pravice do odkupa stanovanj, je drugačen od položaja tistih bivših imetnikov stanovanjske pravice, ki so stanovanje lahko odkupili. V primeru vračanja podržavljenih zasedenih stanovanj gre za konkurenco dveh pravic, lastninske in pravice do odkupa, ki sta si v vsebinskem nasprotju. Vsebinsko nasprotje posameznih pravic nujno vsebuje tudi element konfliktnosti. Dejanski položaj denacionalizacijskih upravičencev in bivših imetnikov stanovanjske pravice je različen in je treba v primeru konkurence pravic obojih dati prednostno pravico pričakovanemu lastninskemu upravičencu. Sprememba položaj bivšega imetnika stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih v procesu spremembe družbene lastnine v zasebno ni v neskladju z Ustavo in mednarodno pravnimi akti, ki zavezujejo Slovenijo. Ustavno sodišče ni pristojno za presojo veljavnega zakona z določbami Ustave, ki ne velja več. Ustavno sodišče ni pristojno za presojo ustavnosti odločb Ustavnega sodišče in sodne prakse, ki se nanaša na izpodbijane zakonske določbe. Določba tretje alineje drugega odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji, ki denacionalizacijskemu upravičencu omogoča, da v primeru bistvenega povečanja vrednosti podržavljene nepremičnine, pridobi to nepremičnino (v celoti), če plača razliko v vrednosti, ne posega v pravice bivših imetnikov stanovanjske pravice. Določba drugega odstavka 29. člena tega Zakona, ki omogoča vrnitev podržavljene stanovanjske hiše ali stanovanja, na katerem obstoji najemno (ali temu podobno) razmerje, z vzpostavitvijo lastninske pravice, ne posega v pravice bivših imetnikov stanovanjske pravice v teh hišah oziroma stanovanjih, ki bi bile ustavno varovane. Prvi odstavek 60. člena Zakon o denacionalizaciji ni v neskladju z Ustavo, ker zagotavlja bivšim imetnikom stanovanjske pravice da sodelujejo v denacionalizacijskem postopku, kadar uveljavljajo kakšno svojo pravico ali korist, ki jo seveda morajo izkazati. V tem okviru lahko uveljavljajo svoje pravice iz naslova vlaganj. Za utemeljitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o upravnem sporu ni dovolj zatrjevanje pobudnika, da zakonska ureditev ni primerna ter da dopušča različna tolmačenja v praksi (glede 1. in 3. odst. 1. in 50. čl. ZUS).