Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Nasprotna udeleženca morata predlagatelju v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 597,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Za zavrnitev priznanja avstrijske zamudne sodbe niso izpolnjeni pogoji iz točk a), b) in e) prvega odstavka 45. člena Uredbe. Ni šlo za spor v zvezi z zavarovanjem, potrošniški spor ali spor iz individualne pogodbe o zaposlitvi, toženec pa bi bil zavarovalec, zavarovanec, upravičenec iz zavarovanja, oškodovanec, potrošnik ali delavec, niti ni bila sodna odločba v državi izvora izdana v nasprotju z določilom o izključni pristojnosti. Drugih pristojnosti sodišča izvora ni dovoljeno preverjati.

Nasprotovanja javnemu redu kot razlog za zavrnitev priznanja iz a točke prvega odstavka 45. člena Uredbe ni mogoče utemeljevati z razlogi, ki zapolnjujejo dejanski stan specialnih (posebnih) odklonitvenih razlogov iz nadaljnjih točk prvega odstavka tega določila. Za uveljavitev pridržka javnega reda kot razlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe morebitna nedoločenost in neizvršljivost izreka tuje sodbe ne zadošča. Taka pomanjkljivost sodbe bo lahko ovira za njeno izvršitev, ker ne bo izpolnjevala zahtev iz 21. člena ZIZ.

Za zavrnitev priznanja iz b točke prvega odstavka 45. člena Uredbe mora biti izpolnjenih več predpostavk, tj. 1) da je bila sodba izdana v odsotnosti toženca, torej da se toženec ni spustil v postopek; 2) da je razlog za to v dejstvu, da mu začetno pisanje v postopku ni bilo vročeno oziroma ni bilo vročeno na ustrezen način; in 3) da tega ni mogel uveljavljati s pravnim sredstvom v državi izvora. Očitno je, da zadnje navedeni pogoj ni izpolnjen. Začetno kršitev načela kontradiktornosti in pravice do obrambe zaradi opustitve (pravilne) vročitve začetnega pisanja v postopku (tudi če bi bila res storjena, kot trdita nasprotna udeleženca) je namreč mogoče odpraviti v kasnejši fazi z vložitvijo pravnega sredstva, s katerim lahko toženec brani svoje pravice tako, kot bi jih v postopku pred izdajo sodbe.

Ugovor ni devolutivno pravno sredstvo, zato o njem lahko odloča oziroma v senatu, ki o njem odloča, lahko sodeluje sodnik, ki je sklep izdal, pravilnost izdanega sklepa pa se nato preizkuša v pritožbenem postopku pred drugim, instančno višjim sodiščem, v tem postopku pa sodnik, ki je sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, ne sme opravljati sodniške funkcije (5. točka 70. člena ZPP).