TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) je v neskladju z Ustavo, kolikor določa, da podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis.   Državni zbor mora protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.    Člen 153 Zakona o kazenskem postopku ter prvi in drugi stavek drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku niso v neskladju z Ustavo.   V delu, ki ni zajet v 1. točki izreka, prvi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo.

Načelo jasnosti in določnosti predpisov, ki je del načela pravne države iz 2. člena Ustave, zahteva, da je iz besedila predpisa mogoče nedvoumno ugotoviti vsebino in namen norme. Zahteva po jasnosti in določnosti ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Predpis je protiustavno nedoločen le takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ni mogoče jasno ugotoviti njegove vsebine.     To načelo je posebej pomembno na širšem področju kaznovalnega prava, ker preprečuje samovoljo in arbitrarno uporabo državne prisile v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene. Pooblastila represivnih organov morajo temeljiti na natančni ureditvi z jasnimi in podrobnimi pravili. Zakonska ureditev mora izključevati možnost arbitrarnega ravnanja države. Za vsa vprašanja v zvezi s posebnimi preiskovalnimi ukrepi (PPU) je podana ustavna zahteva poudarjene jasnosti, razumljivosti, določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti ustreznih zakonskih določb.   Roki predaje izsledkov PPU v 153. členu Zakona o kazenskem postopku niso nejasno urejeni. Policija mora pridobljeno gradivo, skupaj s poročilom, ki obsega povzetek zbranih dokazov, predati državnemu tožilcu nemudoma po prenehanju uporabe PPU.    Enako velja za državnega tožilca, ko gradivo, zbrano s PPU, ki jih je odredil preiskovalni sodnik, pošilja preiskovalnemu sodniku.    Vsi izsledki PPU, ne glede na to, kdo je odredil njihovo pridobivanje, nazadnje končajo pri preiskovalnem sodniku oziroma pri sodišču.    Državni tožilec mora v roku dveh let po koncu izvajanja PPU, ki jih ni odredil preiskovalni sodnik, ali z ustreznim aktom začeti kazenski pregon, pri čemer izsledke PPU pošlje sodišču, ali izjaviti, da ne bo začel kazenskega pregona, ali dopustiti, da se dveletni rok izteče brez izjave oziroma začetka kazenskega pregona, pri čemer mora v zadnjih dveh primerih preiskovalnemu sodniku predati celotno gradivo, zbrano s PPU.   Jasno in določno je urejeno tudi, kako preiskovalni sodnik ravna z izsledki PPU. Ko izsledki PPU pridejo na sodišče, jih sodišče hrani, dokler se hrani kazenski spis, oziroma do uničenja, ker državni tožilec ni v zakonskem roku začel kazenskega pregona. Če je državni tožilec pravočasno začel kazenski pregon, sodišče hrani ves s PPU pridobljeni material, dokler se hrani spis, torej tudi izsledke PPU, ki so očitno nepovezani s kaznivim dejanjem.    Z ustaljenimi metodami razlage je mogoče ugotoviti tudi, komu in pod kakšnimi pogoji je s PPU pridobljeno gradivo, ki ga hrani sodišče, dostopno in kdaj natančno se uniči ob prenehanju hrambe kazenskega spisa. Prvi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku je glede končnega roka hrambe blanketna norma, ki napotuje na druga pravna pravila v drugih predpisih, namreč na Sodni red in na Pravilnik o izločanju dokumentarnega gradiva. Zaradi posebne narave izsledkov PPU, ki so predmet hrambe, je treba sprejeti razlago, da izsledkov PPU ni mogoče pošiljati zunanjemu arhivu ali da na sodišču po uničenju kazenskega spisa ni mogoče ohranjati kakršnihkoli njihovih kopij.    Do izsledkov PPU, ki so na sodišču, lahko dostopa vsakdo, kdor ima v zakonu utemeljen pravni interes.    Izpodbijana ureditev ni protiustavno nedoločena.    Pravica do informacijske zasebnosti ni neomejena. Zato mora posameznik sprejeti omejitve informacijske zasebnosti oziroma dopustiti posege vanjo v prevladujočem splošnem interesu in ob izpolnjevanju ustavno določenih pogojev. Poseg je dopusten, če je v zakonu določno opredeljeno, kateri podatki se smejo zbirati in obdelovati, za kakšen namen jih je dovoljeno uporabiti, če sta predvidena nadzor nad zbiranjem, obdelovanjem in uporabo ter varstvo tajnosti zbranih osebnih podatkov. Namen zbiranja osebnih podatkov mora biti ustavno dopusten. Zbirati se smejo le podatki, ki so primerni in nujno potrebni za uresničitev zakonsko opredeljenega namena.   Za odločitev o dopustnosti poseganja v informacijsko zasebnost s hrambo osebnih podatkov, pridobljenih s PPU, je pomembna tudi ključna zahteva po upoštevanju posebnih jamstev, ki preprečujejo arbitrarne zlorabe državne oblasti in zagotavljajo, da ostane poseganje v zasebnost v sorazmernih mejah.    Ko Ustavno sodišče odloča o ustavnosti posega v človekovo pravico do informacijske zasebnosti, mora, preden uporabi splošne kriterije o dopustnosti poseganja v človekove pravice, preizkusiti, ali presojani zakon zadosti posebnim kriterijem iz drugega odstavka 38. člena Ustave, ki določa, da zbiranje, obdelovanje in namen uporabe osebnih podatkov ter nadzor in varstvo njihove tajnosti določa zakon.    Drugi odstavek 38. člena Ustave zahteva jasno, konkretno in določno opredelitev (ustavno dopustnega) namena obdelave osebnih podatkov.    Vlada se sklicuje na namene uspešne uvedbe in dokončanja kazenskih postopkov, zavarovanja pravice obdolžencev do obrambe ter zavarovanja interesa oseb, ki so v gradivu zajete, da se z njim seznanijo.    Čeprav gre za v temelju dopustne namene hrambe izsledkov PPU, so v konkretnem primeru opredeljeni na pavšalen in posplošen način. Izpodbijana hramba osebnih podatkov na sodišču se nanaša na vrednostno zelo različne položaje, ki ne morejo biti vsi zajeti v enakih, splošno in neselektivno opredeljenih namenih hrambe. Namen hrambe osebnih podatkov ne more biti isti za tako različne dejanske in pravne položaje. Namen obdelave osebnih podatkov v prvem odstavku 154. člena Zakona o kazenskem postopku ni izrecno določen in ga tudi z razlago ni mogoče ugotoviti tako jasno, določno in diferencirano, kot to zahteva drugi odstavek 38. člena Ustave.    Ker namen, zaradi katerega sodišče hrani izsledke PPU, dokler se hrani kazenski spis, ni določen z zakonom, je prvi odstavek 154. člena Zakona o kazenskem postopku v tem delu v neskladju z Ustavo.