Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tudi po Uredbi o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS, št. 61/92, v nadaljevanju uredba), se privatizacija stanovanjskih hiš in stanovanj, ki so bila državno premoženje nekdanje SFRJ, izvede v skladu z določili SZ, tj. po določbah 117. in naslednjih členov tega zakona. V 2. odstavku 2. člena te uredbe je sicer res določeno, da se stanovanja, prevzeta od JLA, ki so bila dodeljena po 6.1.1991, privatizirajo, če so bila dodeljena v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji. Vendar pa si tožnik to določbo zmotno razlaga. Če bi bila njegova razlaga točna, do privatizacije ne bi imeli pravice vsi tisti, ki so stanovanja pridobili pred tem datumom. Da pa naj bi ta rok veljal tudi po uveljavitvi SZ, pa je v nasprotju z že navedeno določbo uredbe, da se stanovanja privatizirajo po pogojih iz SZ. Uredba v 3. odstavku 2. člena drugače od SZ določa le začetek teka roka iz 123. in 147. člena SZ.

Tožena stranka je v dopisu z dne 31.3.1993 določila širši krog upravičencev, kot ga določa SZ. Vendar pa mora sodišče to "širitev", če ni povsem jasno določena, restriktivno tolmačiti, ker pomeni omejitev lastninske pravice zavezanca. Obveznost prodaje stanovanja po privatizacijskih pogojih namreč pomeni prodajo za ceno, ki je bistveno nižja od tržne. Če tožena stranka ne uvršča tožnika v krog oseb, ki ga zajema navedeni dopis, in med njima tudi ni bila sklenjena nobena pogodba, ki bi toženo stranko zavezovala, lahko tožnik od tožene stranke uspešno zahteva odkup po privatizacijskih pogojih SZ le, če ima tožena stranka status zavezanca po SZ v povezavi z ustavnim zakonom in uredbo. Morebitnega nekorektnega obnašanja predstavnikov tožene stranke (ustne obljube) pa v tem postopku ni mogoče obravnavati.