Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Pojem pravnomočne odločbe, na podlagi katere se lahko vloži zahteva za določitev sodnih penalov, je potrebno razumeti v najširšem smislu (sodba, sklep, sodna poravnava itd.). Zajema tedaj vse odločbe, ki so izvršilni naslov, na podlagi določila 16. člena ZIP. Pred sodiščem sklenjena poravnava ni le sporazum med strankama, kot zmotno zatrjuje drugostopno sodišče, ampak pomeni tudi konec postopka, ki je bil v teku (konec litispendence in procesnopravnega razmerja), ima moč pravnomočne sodbe, predstavlja pa tudi izvršilni naslov (16. člen ZIP). S sodno poravnavo zaključen spor med pravdnima strankama predstavlja pravnomočno razsojeno stvar. Če se med istima strankama o istem zahtevku začne nova pravda, ima tožena stranka na razpolago ugovor pravnomočno razsojene stvari (exceptio rei iudicatae), na to, ali je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, morebitno novo sojenje o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, pa predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odstavka 354.člena ZPP. Iz vseh navedenih razlogov zato pred sodiščem sklenjena poravnava ne predstavlja le sporazuma med strankama, ampak predstavlja pravnomočno odločbo, ki jo ima v mislih 1. odstavek 294. člena ZOR in ki je lahko podlaga za vložitev upnikove zahteve za določitev sodnih penalov.