TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1) Revizija se zavrže v delu, v katerem toženec izpodbija:

a)odločitev o tožbenem zahtevku tožnikov za plačilo 135,00 SIT (točka A/II sodbe prve stopnje) in b)odločitev o njegovih zahtevkih iz nasprotne tožbe (točki B/I in II sodbe prve stopnje).

2) Reviziji se ugodi v delu, s katerim izpodbija odločitev o lastninskem zahtevku tožnikov (točka A/I sodbe prve stopnje) in se sodbi druge in prve stopnje v tem delu in glede odločitve o pravdnih stroških (točka A/III sodbe prve stopnje in drugi odstavek sodbe druge stopnje) razveljavita, zadeva pa v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3) Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno sodbo.

Toženčeva gradnja je bila opravljena v času, ko je bilo sporno zemljišče družbena lastnina. V sodni praksi iz časa, ko je bila družbena lastnina privilegirana oblika lastnine, je bilo sprejeto tudi stališče, ki je izhajalo iz časovne omejenosti vsakega gradbenega objekta (in na drugi strani iz takrat pričakovane časovne neomejenosti družbene lastnine). To je stališče: da v primeru gradnje na zemljišču v družbeni lastnini graditelj sicer ne more izposlovati pravice uporabe takega stavbišča po pravilih o gradnji na tujem zem- ljišču; da ima zgradba do legalizacije pravni položaj začasnega objekta (in s tem pravno naravo, ki je izenačena s pravno naravo premičnine); in da ima zato graditelj temu ustrezno sodno varstvo pred posegi ali zahtevki drugih, nasproti katerim ima močnejšo pravico - to varstvo pa ne obsega tudi pravice do vpisa lastninske pravice (glede zgradbe - saj je na zemljišču v družbeni lastnini bila mogoča le ustrezna pravica uporabe), kadar gre za gradnjo brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Ni odveč opozoriti, da gre za stališča sodne prakse, ki so nastala še pred sprejemom Ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi SR Slovenije. Ta je pomembno posegel v ustavno opredelitev temeljev družbenoekonomskih odnosov, ko je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (2. odstavek 6. točke amandmaja, Ur. l. SRS 32/89). Seveda tudi Ustava Republike Slovenije, ki družbene lastnine ne pozna več, zagotavlja enako varstvo vseh oblik lastnine. Pri takih ustavnih temeljih lastninskih razmerij pa je v primerih, ko gre za presojo varstva lastninske pravice, toliko bolj jasno, da varstva, ki bi v primeru njene kolizije z enako močno drugo lastninsko pravico subjektu šlo, ni mogoče vselej odreči preprosto zato, ker gre za kolizijo z družbeno lastnino kot prej privilegirano obliko lastnine.