Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka sedaj namesto prisojene odškodnine 2,000.000,00 (dva milijona 00/100) SIT dolžna toženi stranki plačati odškodnino v znesku 2,500.000,00 (dva milijona petsto tisoč 00/100) SIT in ji povrniti pravdne stroške v višini 421.378,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2005 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijane obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške višini 50.325,00 (petdeset tisoč tristo petindvajset 00/100) SIT, v 15 dneh, pod izvršbo.

 

Prvostopno sodišče je premalo upoštevalo, kako navedene povečane imisije in obremenitev okolja vplivajo konkretno na tožnico kot oškodovanko. Potrebno je upoštevati lego stanovanjske hiše oziroma oddaljenost od ceste. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje stoji hiša tožeče stranke šest metrov od osi ceste in dva metra od roba ceste in da gledajo na Cankarjevo ulico štiri okna spalnice in dnevne sobe. Glede na takšno oddaljenost doma tožeče stranke od vira imisij sodišče sploh ne dvomi v izpovedbo tožeče stranke o tem, da jo je bilo strah, da se bo hiša podrla, da se je cela hiša tresla, da je bilo stanovanje zaradi izpušnih plinov črno in vedno prašno. Iz navedenega tudi izhaja, da tožeča stranka utemeljeno ni mogla odpirati oken, da zaradi hrupa ponoči ni mogla spati. Zaradi vsega tega je deset let živela napeta in v stresu. Potrebno je upoštevati tudi osebne okoliščine stranke, predvsem dejstvo, da je živela sama, da je starejša oseba in da je bila cele dneve doma, kar kaže na to, da je dejansko ves čas bivala v obremenjenem okolju in da se je to upravičeno poznalo na njenem duševnem ravnovesju in kvaliteti življenja. Res je sicer, da čas prinaša razvojne spremembe in nedvomno povečan promet ter bolj obremenjujoč vpliv prometa tudi v drugih, predvsem urbanih okoljih, kar zahteva večjo toleranco krajanov pri prenašanju teh obremenjujočih vplivov, vendar pritožba tožene stranke prezre, da je podlaga odškodninske odgovornosti tista prekomerna obremenitev, ki presega normalne meje in je zato ljudje v določenih prizadetih okoljih niso dolžni več prenašati, saj jim Ustava RS in predpisi zagotavljajo pravico do bivanja v zdravem življenjskem okolju. Glede na stopnjo tožničinih duševnih bolečin in neugodnosti ter časovno obdobje, v katerem je morala prenašati kvarne vplive povečanega prometa, je moralo pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremeniti in odškodnino zvišati na celoto vtoževanega zneska (2,500.000,00 SIT), ki po oceni sodišča druge stopnje opravičuje ustrezno satisfakcijo v obliki primerne denarne odškodnine.