Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. Uv 6/2018 z dne 7. 5. 2018 se ne sprejme.   Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. Uv 7/2018 z dne 10. 5. 2018 se ne sprejme.

Po četrtem odstavku 43. člena Ustave zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti. Šesti odstavek 43. člena Zakona o volitvah v Državni zbor, ki določa, da na kandidatni listi noben spol ne sme biti zastopan z manj kakor 35 odstotki od skupnega dejanskega števila kandidatk in kandidatov na listi, je zakonodajalec sprejel na tej ustavni podlagi. Zakonodajalec ni predvidel posebnih sankcij za neupoštevanje tega pravila, zato kandidatna lista, ki ga ne spoštuje, ni določena v skladu z Zakonom in jo mora volilna komisija zavrniti.   Volilna pravica ima posebno naravo, ker jo lahko uresničujejo samo vsi njeni nosilci hkrati v organiziranem postopku, ki je časovno natančno opredeljen. Ta časovna omejenost in zaradi nje izredno kratki roki za opravo posameznih volilnih opravil so posledica načela periodičnosti volitev, ki ga kot enega od temeljnih načel evropske volilne dediščine opredeljuje tudi Kodeks dobre prakse v volilnih zadevah. Ustavne izpeljave tega načela pri volitvah poslancev zakonodajnega telesa ne pomeni le opredelitev dolžine mandatne dobe, temveč tudi izrecno pravilo tretjega odstavka 81. člena Ustave, ki določa, v kakšnih rokih morajo biti izvedene nove volitve. Ustavno opredeljeni roki so v Sloveniji izrazito strnjeni, tako da je omejeni časovni vidik v volilnem postopku še bolj poudarjen. To utemeljuje zakonsko ureditev kratkih rokov in zahtevo, da morajo politične stranke, ki želijo sodelovati v volilnem procesu, vsa volilna opravila opraviti v skladu s pravili in v rokih, ki jih določa Zakon o volitvah v Državni zbor. Pravila morajo veljati za vse politične stranke, ki se v volilnem boju potegujejo za oblast, ker se le tako lahko spoštuje načelo enakosti volilne pravice iz prvega odstavka 43. člena Ustave, ki je posebni izraz splošnega načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.   Določanje kandidatov je volilno opravilo. Za formalno pomanjkljivost kandidatnih list gre takrat, ko ni treba izvesti novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku. Če kandidatna lista ni oblikovana v skladu s pogojem iz šestega odstavka 43. člena Zakona o volitvah v Državni zbor, ne gre za formalno, temveč za vsebinsko pomanjkljivost, ker bi bilo treba za njeno odpravo ponoviti celoten kandidacijski postopek. Zato volilna komisija ni dolžna pozivati k odpravi take pomanjkljivosti.   Kandidatne liste morajo biti predložene volilnim komisijam do določenega roka. Roki morajo zaradi spoštovanja načela enakosti glede uresničevanja volilne pravice veljati enako za vse predlagatelje list kandidatov. Omogočanje odprave vsebinskih pomanjkljivosti na kandidatnih listah po izteku tega roka bi pomenilo novo izvajanje postopka določanja kandidatov na kandidatni listi. Zaradi spoštovanja načela enakosti bi to moralo veljati prav za vse predlagatelje list, kar bi povzročilo bistveno podaljševanje postopkov, prestavljanje volilnega dne in s tem ne le nespoštovanje tretjega odstavka 81. člena Ustave, temveč bi tudi nedopustno poseglo v načelo periodičnosti volitev.   Ni v neskladju z Ustavo, da se pričakuje od političnih strank skrbnost pri uresničevanju volilne pravice. Če ne ravnajo skrbno, zavrnitev kandidatne liste sicer pomeni poseg v volilno pravico, vendar ne zaradi ravnanja državnih organov, temveč zaradi neskrbnosti predlagatelja liste. Zato zanj ne more odgovarjati volilna komisija. Volilna komisija tudi ne sme sama brez izrecne zakonske podlage posegati v kandidatno listo.   Pri presoji zakonitosti kandidatne liste je treba razlikovati položaj, ko predlagatelj predloži v potrditev listo kandidatov, ki že izhodiščno ne upošteva predpisanega deleža kandidatov po spolu, od položaja, ko je predlagatelj v potrditev predložil kandidatno listo, ki je ta pogoj izpolnjevala, pa se je razmerje zastopanosti po spolu spremenilo zaradi kasneje ugotovljene neveljavnosti kandidature posameznega kandidata, ki je bila posledica izključno njegovega ravnanja in za katero predlagatelj liste niti ni mogel niti moral vedeti.