Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 622/2019 z dne 29. 5. 2019 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV P 1318/2017 z dne 14. 11. 2018 se zavrne.

Osnovna metoda, ki jo Ustavno sodišče uporablja pri tehtanju med človekovimi ali ustavnimi pravicami "horizontalno" postavljenih oziroma prirejenih subjektov, je metoda praktične konkordance. Gre za pristop, po katerem lahko nosilca svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Sodišče mora obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.   Na načelni ravni si pravici do spoštovanja zasebnosti in do svobode izražanja zaslužita enako zaščito. Temeljno vprašanje v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v takih primerih je, ali so sodišča pravično uravnotežila zadevni pravici (fair balance). Temu pristopu sledi tudi Ustavno sodišče.    Ko Ustavno sodišče preizkuša odločitve sodišč glede trčenja med zasebnostjo in svobodo izražanja, pazi na to, da sodišče ene od nasprotujočih si pravic v popolnosti ne izključi iz tehtanja, in preverja, ali je sodišče našlo pravo mero sobivanja obeh pravic, pri čemer pazi na to, da je sodišče upoštevalo vse relevantne okoliščine in jih ustavnopravno pravilno ovrednotilo.   Ustavno sodišče je zato preverilo, ali sta sodišči upoštevali ustrezna merila presoje ter upoštevali vse ustavnopravno odločilne okoliščine in pri uporabi teh meril oziroma pri vrednotenju teh okoliščin pravici do komunikacijske zasebnosti, katere kršitev zatrjuje pritožnik, določili ustrezno težo. Tako je preverilo, ali sta sodišči navedli upoštevne in zadostne razloge, da se mora komunikacijska zasebnost pritožnika v konkretnem primeru umakniti pravici medijske hiše, da vodi odprto javno razpravo o pomembni temi v javnem interesu s pomočjo nezakonito pridobljenih prisluhov iz predkazenskega postopka.   Ustavno sodišče je ugotovilo, da je sodiščema prve in druge stopnje treba pritrditi v zvezi z veliko težo razprave v javnem interesu, h kateri je prispevala serija člankov novinarjev tožene stranke, oprtih na podatke, pridobljene s posegom v komunikacijsko zasebnost pritožnika. Sodišče je pravilno prepoznalo močan interes javnosti, da se seznani z informacijami, kako potekajo prodaje državnega premoženja oziroma družb, ki so v večinski lasti podjetij in bank v državni lasti.   Čeprav pritožnik ni bil politik, ki mora trpeti najintenzivnejše posege v svojo zasebnost in osebnostne pravice, je ključno, kakšno vlogo je imel pri privatizaciji družbe Mercator, saj je javna, tudi medijska razprava o tej temi v velikem in pomembnem javnem interesu.   Pomembno je tudi, da je pritožnik navajal le hipotetične vplive spornih objav na hipotetični kazenski postopek, saj v pravdnem postopku ni niti trdil, da bi se kadarkoli začel kakšen kazenski postopek, povezan z objavljenimi prisluhi.   Tako v primeru, iz katerega izvira ustavna pritožba, kot tudi v več primerih, ki jih je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice, je šlo za nezakonito pridobljene oziroma medijem nezakonito posredovane podatke. Kljub temu po presoji Evropskega sodišča za človekove pravice niso bili izpolnjeni pogoji za omejevanje svobode izražanja v skladu z drugim odstavkom 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.   Ustavno sodišče je zavrnilo ustavno pritožbo, ker je ocenilo, da so v izpodbijanih sodbah zadostni in ustrezni razlogi za stališče, da se mora pritožnikova pravica do komunikacijske zasebnosti v okoliščinah primera umakniti pravici do svobode izražanja tožene stranke, ki je objavila serijo člankov, ki so reproducirali in povzemali prisluhe, pridobljene v predkazenskem postopku zoper pritožnika, in se drugače opirali nanje.