Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Stališče tožeče stranke, da je za odločitev v tej zadevi potrebno uporabiti določila Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), po oceni revizijskega sodišča ni pravilno. Tožeča stranka pri tem očitno misli na določilo 2. odstavka 159. člena SZ, ki določa, da se ZSR uporablja do sklenitve najemne pogodbe. To določbo pa je potrebno razlagati v povezavi s 141. členom SZ. ZSR je mogoče uporabiti le za prehodno urejanje razmerij med lastnikom stanovanja in imetnikom stanovanjske pravice glede pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja. Ne more pa se ta prehodna določba razlagati tako, da se do sklenitve najemne pogodbe podaljšuje pravni režim prejšnjega ZSR za stanovanje, ki je bilo prej v družbeni lastnini, z uveljavitvijo SZ pa je bilo olastninjeno (členi 111-116 SZ). Imetništvo stanovanjske pravice po ZSR ima posledice pri vzpostavitvi najemnih razmerij po SZ za tiste imetnike, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve SZ. Slednji zakon pa na novo ureja razmerja med lastniki in najemniki. Sklenitev najemne pogodbe pa je dolžnost, ki jo je SZ naložil lastnikom stanovanj. Ti lahko odklonijo sklenitev najemne pogodbe le v obsegu razlogov, ki so navedeni v 148. členu SZ; kar pomeni, le tistim neupravičenim osebam, ki na dan uveljavitve SZ niso bile imetnice stanovanjske pravice ali pa so bile to neupravičeno po določbah ZSR.