IZREK
I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-913/2020/3 (1312-33) z dne 13. 6. 2020 odpravi.
II. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.
III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
JEDRO
Iz določila člena 8(3)(d) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) izhaja, da morajo objektivna merila vključevati, okoliščine o tem, ali je prosilec “že imel priložnost začeti azilni postopek”, tako da bi se na tej podlagi lahko domnevalo, da je prošnjo vložil samo za to, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.
Tako jezikovna kot tudi teleološka metoda ne dopuščata razlage 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, po kateri bi gola ugotovitev, da se je tujec določen čas nahajal na ozemlju Slovenije pa ni zaprosil za azil, kljub temu, da je bil v stiku s policaji, zadoščalo za utemeljeno domnevo, da prošnjo zlorablja, ker želi le zadržati ali otežiti izvedbo odločbe o vrnitvi.
Ugotovitev oziroma sklepanje tožene stranke, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi preprečil ali otežil odstranitev, ni skladna z določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ker očitno ne gre za uporabo nobenega objektivnega merila. Gre za napačno uporabo materialnega prava. Tožnik je razumljivo lahko podal prošnjo med drugim tudi s ciljem, da bi preprečil odstranitev, saj je to bistvena značilnost vsake prošnje za mednarodno zaščito in v konkretnem primeru ni nobenega znaka, da je šlo za zlorabo postopka s strani tožnika.
Pridržanje na območju Azilnega doma ni milejši ukrep od odvzema prostosti, ker gre še vedno za odvzem prostosti. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti namreč spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v osebno svobodo tožnika ali v pravico do svobode gibanja doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja, razen kadar je očitno, da je prosilec izrazito begosumen. Slovenski zakonodajalec v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.