Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih tožena stranka dolguje tožeči stranki, zniža za 265,96 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica je lastnica osemnajstih nepremičnin v centru Ljubljane, ki v naravi predstavljajo nekdanjo tovarno A. Na temelju svoje lastninske pravice od toženke zahteva vrnitev teh nepremičnin v neposredno posest in opustitev nadaljnjega poseganja v te nepremičnine.

Med pravdnima strankama je šlo za prekarij kot posebno obliko posodbene pogodbe in je bil ta najpozneje z vložitvijo tožbe v tej zadevi preklican (583. člen OZ). S strani uporabnikov je šlo za neodplačno in začasno rabo izposojene stvari, tožnica pa je v tak način uporabe privolila in posodbeni dogovor s konkludentnimi ravnanji sprejela.

Toženkin položaj ni tak, da bi lahko od drugih uporabnikov (bodisi izvajalcev dejavnosti bodisi obiskovalcev teh dejavnosti) zahtevala prenehanje uporabe oziroma da bi ji lahko naložili breme neizpolnitve take tožničine zahteve.

Tožnica bi lahko zahtevala izročitev nepremičnine proste tistih oseb, ki sodijo v toženkino sfero (ki uporabljajo nepremičnino na podlagi njenega dovoljenja).

SPZ v 37. členu določa, da je lastninska pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, omejitve teh upravičenj pa lahko določi samo zakon. ZLS izrecno določa, da imajo občine pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja in ji daje pristojnost za upravljanje s premoženjem. Omejitve, ki bi nudila podlago pritožbenemu stališču, zakon ne določa. Za odločitev v zadevi zato tudi ni pomembno, kakšni so tožničini načrti glede bodoče uporabe spornih nepremičnin.