Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 208/2018 z dne 20. 2. 2019 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 195/2018 z dne 10. 10. 2018 se zavrne.

Ustanovitve javne službe ni mogoče enačiti s podelitvijo javnega pooblastila za izvrševanje oblastnih nalog državne uprave. Z ustanovitvijo javne službe izvajalec javne službe pridobi obveznost zagotavljanja javnih dobrin vsem posameznikom pod enakimi pogoji, ne pridobi pa pristojnosti za izvajanje klasičnih oblastnih funkcij državne uprave. Razlika izhaja iz različnih temeljnih funkcij javne uprave. Podelitev in izvajanje javnega pooblastila spadata v regulatorno funkcijo – oblastno oziroma prisilno urejanje družbenih razmerij s sprejemanjem splošnih ali posamičnih pravnih aktov ter izvajanjem materialnih dejanj (delovanje ex iure imperii). Izvajanje javne službe pa pomeni, da država zaradi javnega interesa zagotavlja splošno dosegljivost javnih dobrin vsem posameznikom pod enakimi pogoji. Ustavno sodišče v obravnavanem primeru zato odstopa od stališča, da državne univerze v delu, v katerem opravljajo javno službo, izvršujejo tudi javna pooblastila. Ko univerze in njihove članice izvajajo visokošolsko javno službo, ne izvršujejo javnih pooblastil ter ne delujejo na oblasten način. Univerze pri izvajanju javne službe opravljajo servisno funkcijo države, saj zagotavljajo dosegljivost nematerialnih javnih dobrin – visokošolskega izobraževanja, znanstvenoraziskovalnih in umetniških dosežkov. Javne univerze, ki in ko izvajajo visokošolsko javno službo, ne izvajajo javnih pooblastil. Njihova bistvena lastnost je, da izvajajo javno službo, s katero družbi zagotavljajo dostop do nematerialnih javnih dobrin. Zato tudi vodenje postopkov oblikovanja organov univerze, ki odločajo o načinu organiziranja in opravljanja javne službe, ne pomeni oblastnega delovanja. Univerzitetni organi, ki skrbijo za izvedbo volilnega postopka, pri vodenju volitev ne odločajo kot upravni organi oziroma kot subjekti, ki bi bili nosilci javnih pooblastil. Avtonomija univerze ne pomeni, da univerze oziroma njene članice niso dolžne spoštovati Ustave in zakonov. Če univerza ali njena članica posamezniku krši človekove pravice ali zgolj zakonske pravice, temu posamezniku ni mogoče odrekati sodnega varstva zaradi ustavno zagotovljene avtonomije univerze. Posameznik, ki meni, da mu je univerza pri svojem delovanju kršila prvi oziroma drugi odstavek 14. člena Ustave, ima učinkovito sodno varstvo zagotovljeno v pravdnem postopku na podlagi Zakona o varstvu pred diskriminacijo.