TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi prve toženke se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 4. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje

Pritožba tožnice se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v 3. in 5. točki izreka.

Tožnica in druga toženka nosita vsaka svoje stroške v zvezi s pritožbo tožnice.

Določba, ki v celoti izključuje odškodninsko odgovornost banke za izvršitev ponarejenega plačilnega naloga, je nepravična in pretirano stroga, zato je podan dejanski stan za uporabo določbe 121. člena OZ.

Neprepričljivi so tudi argumenti prve toženke, da je tožnica močna gospodarska družba, ki bi si lahko izgovorila ugodnejše pogoje. Komitent praviloma ne more vplivati na vsebino razmerja z banko, tudi če gre za finančno močnejša podjetja. To stališče potrjuje okoliščina, ki jo izpostavlja prva toženka, da splošnih pogojev ni sprejela ona, temveč združenje bank, katerega članica je. Ta okoliščina namreč kaže na to, da v bančnem sektorju pogoje poslovanja določajo banke, ki so se v ta namen povezale v združenje, komitenti pa jih morajo sprejeti, pri čemer nimajo niti možnosti izbrati konkurenta z ugodnejšimi pogoji, saj enaki pogoji veljajo pri vseh bankah na slovenskem ozemlju.

Neprepričljiv je tudi argument, da 121. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker splošnih pogojev ni sestavila prva toženka, temveč tretja oseba (združenje bank). Bistveno za dejanski stan 121. člena OZ je, da v konkretnem obligacijskem razmerju en sopogodbenik (enostransko) določi pogoje. V obligacijskem razmerju med banko in komitentom je jasno, katera stran je določila pogoje; stališče, da so tudi za banko ti pogoji vsiljeni, pa ni odločilno.

Obveznost, da banka nemudoma izvrši naloge, je ne razbremenjuje obveznosti, da poskrbi za kontrolne mehanizme, ki naj preprečijo izplačila na podlagi ponarejenih oziroma nepravilnih nalogov. Drugače povedano, okoliščina, da mora banka pravočasno in pravilno izvršiti naloge imetnika računa, ne pomeni, da lahko brez posledic izvršuje ponarejene naloge. Po mnenju pritožbenega sodišča mora banka sprejeti oba rizika, to je nepravočasne izvršitve pravilnega naloga in izvršitve ponarejenega naloga, pri tem pa mora sama poskrbeti, da zagotovi ustrezno ravnotežje med potrebami varnosti pravnega prometa in zahtevami dinamičnosti in hitrosti, ki ju terja sodobno poslovanje.

Določba 24.a člena ZPlaP ureja odškodninsko odgovornost banke prejemnika plačila, odškodninska odgovornost banke nalogodajalca pa je urejena v 24. členu ZPlaP, kjer zakon odškodninsko odgovornost določa le za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev naloga za plačilo oziroma za zamudo z izvršitvijo naloga za plačilo. Širjenje pravila 24.a člena tudi na položaj, ko banka nalogodajalca izvrši nalog, ki ga ni izdal imetnik računa, bi preseglo meje možne gramatikalne in sistemske razlage zakona.

V zvezi s četrto predpostavko poslovne odškodninske odgovornosti v teoriji in sodni praksi ni še povsem jasno, ali gre pri poslovni odškodninski obveznosti za objektivno ali subjektivno odgovornost. Gotovo pa je poslovna odškodninska odgovornost glede na neposlovno postrožena, saj se lahko povzročitelj škode razbremeni le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Zloraba plačilnega naloga ni takšen zunanji vzrok, ki se mu banka ne bi mogla izogniti ali ga preprečiti. Banka mora pri svojem poslovanju računati na možnost zlorab in jih preprečevati. Zloraba bančnih instrumentov je poslovno tveganje banke, na katerega mora biti prva toženka pripravljena in v ta namen implementirati mehanizme, ki bodo možnost nastanka škode preprečili ali zmanjšali. Da gre za tveganje, ki ga banka lahko prepreči, potrjuje že zgoraj navedena okoliščina, da je vodilno osebje prve toženke po spornem dogodku predlagalo sprejem strožjih mehanizmov identifikacije nalogodajalca.